27. 02. 08

Velenje - 26. 2. 2008



Zadnji torek v mesecu je in Univerza za tretje življenjsko obdobje ima ekskurzijo. Današnji dan obeta bogato in raznoliko vsebino: z lokalno vodičko se najprej popeljemo na panoramski ogled Velenja in do jezera, enega izmed treh, ki so nastala s posedanjem zemlje nad premogovnikom. Potem pa namenimo vso našo pozornost podzemlju. Prijazni vodič nas popelje po zgodovini premogovnika in navduši nas način prikaza s slikami, simulacijami, projekcijami. Največji vtis gotovo napravi na nas simulacija eksplozije, pri sodobnem načinu odkopa pa količina mehanizacije, ki je pod zemljo. Na žalost zmanjka časa za bolj natančen ogled muzeja nad zemljo. Popeljemo se pod razvaline gradu Šalek in k cerkvi svetega Andreja, potem pa nas čaka presenečenje: srečanje s predstavnicama Univerze za tretje življenjsko obdobje Velenje, ki ima zelo bogat program in že dolgoletno tradicijo. Pogostijo nas s pecivom, pijačo in kavo in čas v klepetu hitro mine. Po sprehodu v mestnem središču se nam prileže enolončnica in zavitek. Tako dobimo novih moči za vzpon na grad, ki nas preseneti s svojo razgibano zgradbo, lepim razgledom in bogatimi zbirkami. Edinstvena je postavitev stare trgovine in gostilne z različno opremo, dragoceni so prikazi in predmeti iz različnih cerkva in gradov, spomine smo lahko obujali ob predstavitvi mestne zgodovine in razvoja po drugi svetovni vojni, uživali pa smo tudi ob neverjetno bogati zbirki slik in kipov. Ne smemo pozabiti še na ostanke mastodonta in predstavitve te ogromne živali.
Ugotovili smo, da ima Velenje res kaj pokazati, tudi za njegovo bližnjo bodočnost ni skrbi: zaloge lignita so še vedno velike, termoelektrarno v Šoštanju rabimo, saj Slovenijo oskrbuje z več kot 30 procenti električne energije, tovarna Gorenje pa je tudi uspešna.
Izletniki smo se vračali z bogatimi vtisi, nekateri pa tudi z malo grenkimi občutki. Še nikoli nisem doživela, da bi toliko ljudi ob razlagi vodičev glasno klepetalo, odgovarjalo na klice mobitelov kjerkoli in kadarkoli, po svoje hitelo naokrog. Navadno se zgražamo nad mladimi, da so s svojim ravnanjem moteči, včasih bi morali pomesti tudi pred lastnim pragom.

25. 02. 08

Pri Elčki in Vinku na Primožu - 25. 2. 2008

Krasen pomladni dan z nekaj vetra, a brez oblačka. In brez dvoma, kam naj krene naša planinska skupina. Delovna akcija na Primožu. Pot z Radne mimo Konjskega, Lukovca in Preske na Primož je vedno lepa, potem pa se je treba samo še spustiti do prijaznih gostiteljev. Malica, kavica, kosilo, pa belo vino, modra frankinja, cviček... "Smo jedli in pili - več kot smo strili." Ampak delali smo tudi: pograbili listje, pobrali rezino, podebatirali o spravi in še čem. Še dobro, da smo se tudi vračali peš in vsaj malo pokurili pridobljeno energijo.

23. 02. 08

Sobota za vikanje - 23. 02. 08



Megleno jutro ne obeta nič posebnega, tu in tam kakšna kapljica. Smo ali nismo: vetrovko in dežnik ter gremo v hrib. Ptički pojejo kot pri svatbi, mogoče pa so letos pohiteli. Trobentic sploh ne štejem več, žafrana je za cele grede, vmes nežni zvončki. Prvič letos vidim jetrnik in pljučnik, ta dva vedno zamenjujem, zato je res najbolje, da sta oba. In nežno tevje...
Danes se s prijateljico Tilčko odločiva, da se bova čim bolj izogibali asfaltu. Saj je navadno tako, ampak če so poti mokre, pride tudi trša podlaga prav. Malo pred cerkvijo svetega Roka zavijeva na levo proti Šetenju, čisto do prvih hiši naju vodi lepa gozdna pot, potem pa malo nazaj in prvič preizkusiva obetajočo pot na levo v hrib. Tako se lepo po gozdu in suhem listju, ki šumi pod nogami, približava Lamperčam. Tik pod nama je Venetov grad, zidanica čisto posebnih oblik. Seveda greva mimo, preveriva, če so že obrezali trto, tudi povezali so že. In kar naprej sva v gozdu ali ob njem. Seveda ne smeva zamuditi lepe poti na vzhodnem delu od cerkve svetega Roka, ki naju končno postavi pred dejstvo asfaltne ceste pri Motoretovi zidanici. Ampak samo za kratek čas, potem pa desno nad sadovnjakom in spet v gozd, mimo pisanih trat žafrana in zvončkov, po neštetokrat prehojenem travniku in - doma sva.
Pa kaj bi počeli doma - tam še vse poznava, greva kar naprej v gostilno Rondo, kjer z okusno pečenko in krompirjevo solato spet dobiva nekaj energije. Ja, refošk je pa tudi dober, pa še dišeča kava naj mu bo za družbo.
Ni lepšega kot kakšno urico zadremati po takem bogatem programu. Zdaj pa so možgani in prsti spet pri volji za delo. Tole pišem v veselem pričakovanju večera, ko bo pevski zbor Prijatelji, ki deluje v okviru Društva upokojencev, praznoval deseto obletnico. Kolikor poznam Mileno, ki vodi to simpatično skupino, bo program nekaj posebnega. Kot je bila tudi današnja sobota.
Dan, kot si ga lahko le želiš, če ne bi vanj zarezala vest o smrti doktorja Drnovška. Še ena prilika, da pomislim na minljivost življenja in pomen, da vsak njegov trenutek bogato doživim.

20. 02. 08

Tržaški kras - 20. 2. 2008



Poln avtobus sevniških planincev in planink se je danes napotil mimo Ljubljane čisto do meje z Italijo - na Socerb. Vidljivost sicer ni bila najboljša, ampak Trst smo pa le videli. Temperatura je bila ravno prava za hojo. Domačin nas je popeljal do jame s cerkvijo, potem pa med borovci in skalnih robovih. Pot je bila mehko posuta z borovimi iglicami, potem pa smo se sprehodili še po skalnatih grebenih in pod steno v dolino Glinščice. Zelo lepo urejene poti, s katerih smo lahko občudovali slap Glinščice, pa cerkvico v strmini, traso nekdanje železnice... Ves čas smo hodili ob meji ali celo po italijanskih tleh, tudi čaj smo popili v Italiji, v vasi Botač. Potem pa spet v Slovenijo, po poti prijateljstva do vasi Beka. Krasnih pet ur smo preživeli v večini neznani okolici Trsta.

17. 02. 08

Po Steklasovi poti do Nebes - 17. 2. 2008



Mrzel zrak zareže v grlo in pljuča, ko stopim čez prag v mrzlo nedeljsko jutro. Čudno svetlo je že, pa menda nisem prepozna? Ne, ne, čisto v redu je, dan je pač že veliko daljši. Na avtobusni postaji pisana druščina in veseli pozdravi. Še nekaj razporejanja po avtomobilih ter kombiju in že smo na poti proti Šentrupertu. Čaka nad drugi del Steklasove poti, ki jo začnemo pri ribogojnici. Naši prizadevni vodnici iz Krmelja sta veseli velike udeležbe in kar takoj nas popeljeta v hrib. Malo nas greje hoja, malo sonce, nad nami pa modro nebo kot na kakšni razglednici. In že stojimo na najvišji točki naše poti - v Nebesih. Zdaj gre v glavnem samo še navzdol, ampak po vsej poti se nam odpirajo pogledi, tudi do Lisce se vidi. Po travniku se potrudimo še na Viher s cerkvijo, kmalu pod njim pa nam gostoljubje ponudi turistična kmetija v naselju Hrastno. Priležeta se topel čaj in kava, razveseli pa nas tudi zakurjena lončena peč. Zdaj pa navzdol proti Šentrupertu. Prizadevni šoferji se znajo zorganizirati in nam celo pridejo z vozili nasproti. Hoje je bilo ravno prav in niti preveč naporna ni bila, bilo pa je to spet eno krasno dopoldne v prijetni družbi.

15. 02. 08

Letališča, poleti in še kaj - 15. 2. 2008

Današnji letališči sta bili samo dve: tisto v Frankfurtu in naše na Brniku. Skupaj pa smo na potovanju po Avstraliji in Novi Zelandiji izkusili kar enajst različnih "zračnih luk", nekatere po večkrat. Edino tisto v Rotorui nam je "vzelo" vreme. V Evropi so letališča predvsem prostori, kjer človek pri prijavi na let in varnostnem pregledu, potem pa čakanju na vkrcavanje, preživi več časa, kot na samem letu. Zadnje dni doživljamo te postopke že čisto avtomatično: potni list se kar sam odpre na strani, kjer je slika, vsa ročna prtljaga že kar poleti na tekoči trak za pregled... Drugače je le z dolžino letov, po Avstraliji in Novi Zelandiji ter med njima je še kar spodobno, od Sydneya do Frankfurta pa je dvajset ur bivanja v zraku. Prvi del - sedem ur do Singapurja, tam bolj tehnični pristanek, da si ravno pretegneš noge in spočiješ oči na tistih krasnih orhidejah in sicer lepo urejenem letališču. Kaj pa početi trinajst ur do Frankfurta? Blagor tistim, ki lahko spijo. Ampak tudi jaz sem uživala. Priznam, vmes je bilo tudi malo dremanja, v glavnem pa glasba na 20 kanalih, izbor skoraj 60 filmov (dva avstralska sem uspela predelati, pa skoraj štiriurni V vrtincu), šest televizij z raznoliko ponudbo (mene so pritegnili dokumentarci o Avstraliji, Arktiki in Galapagosu), na voljo so še nazorni podatki in zemljevid leta, igrice... Vse glasovno se odvija v slušalkah, ki jih dobiš zastonj, slikovno pa na teh letalih za dolge polete na ekrančku, ki ga ima vsak potnik pred sabo, vgrajen je kar v sedež potnika pred tabo. Ko smo že pri sedežih, del naslonjala se da malo zaviti, da bolj udobno namestiš glavo. Hvala Qantas! Tudi za opozorilo glede gibanja: vaje lepo predstavijo v svoji publikaciji, nanje pa še posebej opozorijo. Ni nas bilo veliko, ki smo tako ali drugače migali, ampak meni se je splačalo, nič mi niso zatekle noge, nevarnost za strdek pa tudi ni imela šans.
Zdaj pa še pojasnilo, zakaj tri dni ni bilo zapisov na spletnem dnevniku. Že od vsega začetka sem vedela, da vedno ne bo možno dneva podoživeti s pisanjem. Pa je bilo na začetku prav obetavno: na letališču v Singapuru celo zastonj dostop, ki je bil časovno sicer omejen, ampak, če si imel srečo, si lahko ostal še eno rundo na istem računalniku ali se selil kam drugam. V hotelih so v glavnem imeli vsaj dva računalnika ali možnost v lokalu kje v bližini. Cene? Različne: od enega novozelandskega dolarja za dvajset minut do pet avstralskih ali novozelandskih dolarjev za pol ure, v lokalih celo kje ceneje, vendar včasih povezave tudi počasnejše. Najdražje pa je delo z računalnikom na letališču v Frankfurtu: 21 evrov na uro. Ne veš, bi tipkal ali kar naprej metal kovance. Saj me je kaj hitro minilo! Drug problem pa je čas: dneve smo na potovanju izkoristili od jutra do večera in prihajali pozno z ogledov. Tako se je zgodilo tudi zadnja dva dni, tretji pa je bil tako že na poti domov.


Kaj smo torej počeli dvanajstega, trinajstega in štirinajstega dopoldne? Najprej smo se odpeljali na sever severnega otoka, po zahodni strani gor, po vzhodni dol. Na poti ni manjkalo zanimivih pogledov na pokrajino, presenetila so nas predvsem drevesa kauri. Tane Mahuta je kar 51 metrov visoko drevo in nekateri trdijo, da je staro skoraj 2000 let. V muzeju smo lahko spoznali način dela z lesom tega drevesa, stare stroje, pridobivanje smole in izdelke iz nje, slikovito in dokumentirano pa so znali prikazati tudi bivalne razmere iz starih časov (cela hiša z opremljenimi prostori), delo na kmetiji, različne pripomočke iz res pionirskih časov. Zunaj nas je presenetila ploha, drobno, drobno pršenje, vmes sunki vetra, zdaj sem, zdaj tja in moj dežnik je ostal v smetnjaku. Je že bolje, če imaš kakšno vetrovko, lahko pa si preprosto moker, saj ni mrzlo in se hitro posušiš. Prespimo v manjšem turističnem mestu Paihia, kjer so leta 1840 Angleži in Maori podpisali pomembni sporazum (Waitangi Treaty). Z mesta, kjer se je to zgodilo, občudujemo zaliv z nešteto otoki. Ni dvoma: jutri gremo na križarjenje med njimi. Ko zvečer pohajkujemo po mestu, poslušamo klepet različnih govoric, mi pa smo tudi primerno glasni. Pa se ustavi šest ljudi, nas ogleduje, posluša, kar najstarejši začne peti Pojdmo na Štajersko... Kaj smo hoteli, pritegnili smo. Makedonci, ki so bili nekaj časa v Ljubljani, zdaj pa že skoraj 40 let v Avstraliji, ta dan in še nekaj naslednjih na dopustu v Novi Zelandiji. Zapeli smo še njihovo Bolen mi leži, poklepetali o tem in onem in... doživeli krasen večer.



Naslednji dan je bil kot iz pravljice: sonce, tu in tam kakšen oblaček za okras, razpoloženje na ladji za križarjenje pa enkratno. Veter v laseh, krasna barva morja, slikoviti zeleni otoki in otočki... kaj še hočeš lepšega. Ne, še ni bilo dovolj: igrivi delfini so nam uprizorili pravo predstavo, pluli so z ladjo, se potapljali pod njo, skakali v zrak. Neverjetno! Ker je bilo morje mirno, smo lahko zapluli skozi luknjo v skali, izkrcali pa smo se tudi na enem izmed otokov za plavanje in nabiranje školjk. Popoldne je minilo na povratku v Auckland, kjer nas je presenetilo, kakšni navdušeni jadralci so domačini. Od brzečih jadrnic v pristanišču skoraj ni bilo videti morja. Zato pa smo imeli kaj videti z razglednega stolpa, Auckland se nam je pokazal v vsej veličini. Zadnja večerja je bila res za sladokusce, uživati pa je najbolje počasi. So nas natakarji kar navadili tudi na to, da pri jedi ni treba hiteti.



Zadnjo dopoldne v Novi Zelandiji. Kar hudo nam je, da se poslavljamo. Kako hitro je vse skupaj minilo in koliko bogatih vtisov! Še zadnje slovo od bogatega živalskega sveta nam pripravijo različne ribe in ribice, skati, raki, pingvini v akvariju pri Aucklandu. In že smo na poti na letališče, od koder poletimo proti Sydneyu, od tam pa proti domu.
Na svidenje, vodič Andrej od agencije Trud in vsa pisana druščina sopotnikov! Tudi zaradi vas in predvsem zaradi vas je bilo to potovanje nepozabno doživetje. Hvala vsem z željo, da se naše poti še kdaj združijo.

video

11. 02. 08

Rotorua in Auckland ali vreme nas ne mara - 10. in 11. 2. 2008



Christchurch je res ljubko mesto in zaslužilo bi si več naše pozornosti. Pred odhodom še uspemo na hitro uživati v botaničnem vrtu, kjer je prekrasen skalnjak, vrtnice pa so tudi v najlepšem cvetu. Zraven vabi pokrajinski muzej, kjer je čudovito predstavljeno življenje Maorov, pa tudi cele ulice s trgovinami in delavnicami iz starih časov so uspeli postaviti. Nedelja je, zato se spodobi, da vsaj stopimo v kakšno cerkev. Kar v katedralo, kjer nas vikar na vratih pričakuje za slovesno mašo ob desetih, se z nami rokuje, mi pa se opravičimo, da imamo čez dvajset minut avtobus za letališče. Letališč smo že tako vajeni, da kar avtomatično zavijemo k okencem za prijavljanje na let. Tam pa se začne zapletati: leteti bi morali v mesto Rotorua, kjer pa je nevihta, mokra pristajalna steza in ni verjetno, da bi letalo lahko pristalo. Kljub temu se normalno vkrcamo, nad Rotoruo se celo začnemo spuščati, potem pa se spet dvignemo in pristanemo mnogo bolj na severu v največjem mestu Nove Zelandije, v Aucklandu. Letalska družba nam sicer po dolgem čakanju priskrbi avtobusni prevoz do našega cilja, zamudimo pa vsaj štiri ure in zanimive oglede. Sicer pa so temperature po Novi Zelandiji čez dan od 18 do 25 stopinj, ravno prav za vandranje.



Uspemo ravno še priti na obisk v naselje Maorov, ki nas najprej že na avtobusu poučijo o svojih navadah, potem pri vhodu prestrašijo z bojnimi plesi, izbuljenimi očmi in kazanjem jezikov, kasneje pa se izkažejo za zelo dobre gostitelje. Ogledamo si lahko njihove koče, kjer opravljajo razne obrti, predstavijo nam svoje pesmi in plese, višek večera pa je večerja, ki jo spečejo na vročih kamnih in vse, meso in zelenjava ima prijeten rahel vonj po dimu. Domov grede se naučimo še njihovo pesem, potem pa se pokažemo kot pevci tudi Slovenci, močno konkurenco nam je bil starejši par iz Walesa.



Včeraj torej nekaj težav, danes zato vstanemo malo bolj zgodaj in ugotovimo, da smo spali na robu žveplenih vrelcev in nam je brbotalo kar pod okni. Tudi vonj je bil pravi. Dva kar spodobna gejzira imajo, pa veliko blatnih kopeli in tolmunčkov. Zraven so uredili delavnice, kjer Maori delajo kipe in okraske iz lesa ter pletejo iz vlaken rastline flex. Hitro naprej, da v posebnem parku vidimo kivija (žival, ne rastlino), pa papigo keo, ki skljuva vse, kar ji pride pod kljun, več vrst postrvi... In? Proti Aucklandu, kjer smo včeraj že bili. Na poti še ogled jame s svetlečimi črvi, ki so nas res presenetili, ker še nihče od nas ni videl česa podobnega. Zdaj smo v Aucklandu, ki ima vsaj milijon in pol prebivalcev, od več strani ga obliva morje, razgled nanj pa smo imeli kar z nekdanjega kraterja vulkana. Velik del mesta je raztegnjen v dolžino in širino, ker je ogromno stanovanjskih hiš z vrtovi. Le strogi center je višji, ampak tudi z veliko zelenja.

video

9. 02. 08

Preko Alp do mesta Christchurch - 9. 2. 2008



Da bi malo obnovili, kako je z ledeniki, smo danes odšli še do ledenika Franz Josef, ki je dolg samo 12 kilometrov, vcerajšnji Fox pa celih 13. Najbolj nenavadno pa je, da praktično do ledu rastejo drevesa, po njih pa še bogate praproti. Za nas res nepojemljivo. Vožnja po zahodni obali je bila spet slikovita, čeprav deloma zavije bolj proti notranjosti. Vmes je bilo treba pokukati še v delavnico, kjer oblikujejo novozelandski žad. Ta je že po sestavi drugačen od kitajskega, vendar izdelki so zelo privlačni. Cene malo manj. V mestu Greymouth smo se vkrcali na vlak Tranzalpine in štiri ure uživali v prehodu čez Alpe. Roko na srce, najviše smo bili nekaj čez 700 metrov visoko, začeli pa smo seveda na ničli in tam tudi pristali: v mestu Christchurch. Jaz sem bila večinoma na delno odprtem vagonu, kjer je krasno pihalo in posnetki so gotovo boljši kot skozi steklo oken. Zdaj smo na vzhodni obali in mesto izgleda čisto angleško, saj je bilo ustanovljeno kot prostor za neke vrsto idealno angleško družbo. Imajo reko Avon, tudi vsa druga poimenovanja so iz Anglije, spimo pa tudi v angleškem slogu: okna so podobna tistim starim, ki so bila zalita s svincem. Kaj pa sobe? S sostanovalko imava veliko predsobo s sedežno garnituro, okroglo mizo za kar nekaj gostov, potem pa vsaka svojo spalnico z veliko zakonsko posteljo in še eno posteljo zraven. Kopalnica pa je tudi prostorna. Bi se kdo vselil k nama? Na žalost ostanemo samo za eno noč. Restavracije v tem mestu so prislovično dobre, lahko mi verjamete na besedo, ker smo eno dobro preizkusili, beri: napokali smo se preko vsake mere, kar je pri samopostrežbi že običajno.

8. 02. 08

Od vinske kleti do ledenika - 8. 2. 2008



Danes je kulturni praznik. In, kako ga Slovenci in Slovenke dostojno proslavimo? Z vinom in pesmijo, seveda. Najprej so nas hoteli prepričati, da bi skočili z mosta z elastičnim trakom. Pa smo raje občudovali druge in jim ploskali. Tam blizu mosta pa so nam pokazali tudi vinograde, kjer so se pohvalili, da spomladi samo enkrat poškropijo z žveplom, potem pa ni treba več. Podnevi je toplo in suho, ponoči sorazmerno mrzlo in pridelek je dober. Sicer pa bolj gledajo na kvaliteto kot količino. Klet je 70 metrov pod zemljo, kakšnih 60 metrov je dolga in polna sodov iz hrastovine. Uvažajo jih iz Francije. Dobili smo tri vzorce in meni je bil najbolj všeč sivi pinot. Spet trte so rodile... je bila kar primerna pesem za to priliko, zanimivo pa je bilo, da se je vse skupaj dogajalo že dopoldne. Keber gor ali dol, pri nas, v Sloveniji je bil tako večer. Torej je bilo vse po predpisih.
Pri zlatokopih nismo ravno izpirali zlata, smo pa dodobra spoznali razmere, v katerih so iskalci zlata delali.
Potem smo pot nadaljevali mimo dveh velikih in nekaterih manjših jezer, se sprehodili do visokega slapa, končno pa pristali pri ledeniku Fox. Ogromni skladi ledu so kar kipeli pred nami, svetlozelena barva je kazala na led, vmes pa je že veliko sivega in črnega, verjetno pesek in podobno.
Tudi prenočujemo v hotelu, ki je bolj z divjega zahoda, je pač v stilu, ker se potikamo pa zahodni obali južnega otoka.

video

7. 02. 08

Po čisto pravem fjordu - 7. 2. 2008



Že Queenstown je na krasnem mestu, mi pa smo šli iskat še kaj lepšega. Skoraj 300 km daleč je do fjorda Milford Sound, kjer sta dve uri na ladji minili kot bi mignil. No, najprej je bilo treba pospraviti kosilo. Spet samopostrežba in taka izbira, da si hitro nabereš preveč. Potem pa na zgornjo palubo, kjer sicer najbolj piha, razgled pa je tudi najlepši. Okrog fjorda se dvigajo čez dva tisoč metrov visoke gore, nekatere na vrhu s snegom pokrite, tudi ledenik se najde vmes, pod ladjo pa do 300 metrov globoka voda. Nekaj slapov krasi bregove, najvišji je menda 160 metrov visok, drugi samo malo manj, razkriva pa se nam kot pajčolan. Da nam ne bi bilo preveč dolgčas, se nam na veliki skali razstavijo še tjulnji. Res uživaško.
Kaj pa pot do tja? Jezera, tu in tam majhno naselje, vse naokrog pa gore. In vmes? Pašniki, pašniki, pašniki... Nekaj goveda, malo konjev, črede jelenov, ovc pa na tisoče. Smo pač v Novi Zelandiji.
Lep dan je treba zaključiti s primernim večerom: z gondolo v višine in krasni razgledi na jezero, sončni zahod za sladokusce... Domače pivo pa je tudi treba poskusiti.

6. 02. 08

Queenstown - 6. 2. 2008



Nova Zelandija, prihajamo! Tri ure do Christchurcha, kjer prestopimo za Queensland in se vozimo še dobro uro. Vse z letalom, seveda. Nekaj časa je samo morje, potem pa občudujemo hribe, gore, nekatere pokrite s snegom, ledeniške doline, svetlomodre reke, gorska jezera in jezerca, v dolinah pa pisano preprogo rumenih požetih polj in zelenih namakanih travnikov. In svetlomodra lisa morja. Prekrasno! Letališče v Queenstownu je majhno, prijetno, toplo. V mestu pa se počutimo kot kje v Švici ali Avstriji. S hribov lepo popiha, za hotelom je smrekov gozd, pred njim pa jezero s kristalno čisto vodo. Še dobra večerja, razigrana družba, kaj naj si človek še želi boljšega. :-) Udobno sobo, mogoče? S sostanovalko sva navadno dobili veliko sobo s francosko in še eno navadno posteljo, tu pa so bile postelje kar tri. Televizor, hladilnik, komplet za kuhanje kave in čaja, sušilec za lase, likalnik - to pa je bila tako običajna oprema vseh hotelskih sob na poti.

5. 02. 08

Sydney - 5. 2. 2008



Prekrasno mesto! Najprej smo ga prekrižarili z avtobusom, potem smo se z ladjo zapeljali po zalivih in se zraven krepčali z morskimi sadeži. Temeljito smo si ogledali opero, tri ure hodili po mestih zgodovinskih vrednosti, se popeljali z enotirno železnico, končali pa na razglednem stolpu, kjer smo z višine še enkrat preverili, če je vse na pravem mestu. :-)

4. 02. 08

Proti Sydneyu - 4. 2. 2008



Dež, dež in se enkrat dež! Z razgledišča nad Canberro se ni skoraj nič videlo (ob poti je bilo nekaj kengurujev), zato pa je bilo kaj videti v vojnem spomeniku in muzeju. Po poti v skoraj 300 km oddaljeni Sydney pa so se oči spočile na zelenih evkaliptusih, kar gozdovi so nastali iz njih, vse več je tudi vinogradov in griči postajajo hribi. Vmes pa obvezni zbiralniki vode, nešteto mlak.



Smo že v Sydneyu. Prvi vtis o tem petmiljonskem mestu? Ogromno mesto, zanimiva olimpijska prizorišča iz leta 2000, veliko zalivov, krasen akvarij in dež, dež, dež... Jutri bo gotovo bolje!