Kincl nad Radečami - 29. 5. 2008

Z avtomobili smo v Radečah kot bi mignil. Takoj nad železniško postajo se svet postavi navzgor. Krepko je treba sopihati v strmino, ampak je vredno: še pred Čelovnikom zagledamo med travo prve kranjske lilije. Kar preveč fine se mi zdijo za na travnik, a mogoče se tu najbolje počutijo. Ob poti smo jih še srečevali in občudovali. Pri prvih vikendih zavijemo levo v gozd in se po ozki poti vzpnemo na 631 metrov visok Kincl. Na skali se počutimo kot na oltarju nad Radečami, pogled pa ob Savi splava tudi preko Loke proti Sevnici. Malica pri cerkvi se prileže, potem pa krenemo spet navkreber proti Mrzli Planini in Mrzlemu Polju. Danes se nam ne da na Veliko Kozje, zato se mimo Lovrenca in Zavrat dva spustiva v Loko, ostali pa mimo Žirovnice nazaj v Radeče. Kratko in sladko! Saj ni nujno, da s ture prihajamo domov vedno pozno popoldne ali zvečer.

Od Mokronoga do Mirne - 28. 5. 2008

Saj to pa ni tako daleč, boste rekli. Je, če greš po ovinkih in čez hribe. Vlak za Trebnje naju s prijateljico sredi dopoldneva pripelje v Mokronog. V bistvu je to naselje Puščava, Mokronog je skoraj pol ure hoda stran. Torej: pot pod noge. V naselju zastonj sprašujeva za kakšne pešpoti in markacije proti Trebelnemu in Debencu. Torej po cesti, še bolje ob cesti po mehkejšem pesku ali travniku. Obisk Žalostne gore je pa obvezen. Na hribčku kraljuje znana romarska cerkev iz 17. stoletja, ki jo trenutno obnavljajo, zraven pa so svete stopnice iz 18. stoletja z lepimi baročnimi poslikavami. Sprehodiva se mimo kapelic ter si vse ogledava, potem pa začneva prodirati v hrib do Trebelnega. Posestvo Pole družine Anderlič kar ignorirava, nama so v večje veselje lepi travniki z barvitim cvetjem, ob cesti je pravo bogastvo divjih nageljčkov in cvetočega šipka. Zdaj pa že najdeva tudi kakšno markacijo, od Zgornjega Zabukovja naprej nama je v užitek makadamska cesta po gozdu. Debenec sem si jaz zapomnila po koči v gozdu med redkimi drevesi, tokrat pa sva najprej prišli na prisojno stran hriba z vinogradi in pravimi ulicami zidanic. Tudi koča je, nova in gostilniška. V njeni bližini se odpira lep razgled na Kum, Šentrupert in zapore Dob. Da bi bila kakšna bližnjica za Mirno - tega nihče ni slišal. Torej: spet cesta in končno Mirna s hladnim pivom. Šest ur je trajalo to najino vandranje od Mokronoga do Mirne. No, po pravici povedano, vmes je bilo tudi nekaj malice, kofetkanja in klepeta z domačini. Planinci in markacisti tega področja: izkažite se in najdite nekdanje pešpoti, da bo hoja po vaših krajih še bolj prijetna!

Gremo na Ješivec - 26. 5. 2008

Kje pa je spet to, boste nekateri gotovo vprašali. Ni daleč od Sevnice, je pa tudi blizu Lisce. Ješivec je le malo nižji od nje, meri 934 metrov.

Ampak lepo po vrsti. Ker nismo imeli kombija, je bila ponedeljkova skupina odvisna od lastnih prevozov. Zaradi usklajevanja smo si že v Sevnici privoščili dišečo kavico, potem pa odbrzeli v Cirje pod Lisco. Že kar kmalu sta nas na njivi ob poti razveselila mak in plavica, sicer pa nas je cvetje spremljalo vso pot. Kako bogati so negnojeni travniki! Lepo počasi ubiramo korake po "sončni poti" pod Lisco, potem pa na ovinku zavijemo stran in po gozdu in travnikih napredujemo na naš cilj. Krasni razgledi na zahod in sever, prijeten vetrič v vejah dreves in naših laseh, kaj si moreš še lepšega želeti.
Želimo pa tudi še veliko lahkih korakov in prijetnega počutja naši Anici, ki nas je z možem pogostila ob praznovanju svojega rojstnega dneva.

Nanos - 21. 5. 2008

Zdaj, ko povsod nekaj brsti in cveti, se je kar težko odločiti kam na planinski izlet. Sredina odločitev je bila idealna: na Nanosu ni nič deževalo, dovolj je pihalo, da nam ni bilo preveč vroče, ob poti pa cvetoče potonike, šmarnice, kakšen iris, grmovje vse v cvetju, bori in smreke s svežimi poganjki... Ivan nas je po vseh ostrih ovinkih zapeljal do lovskega doma, od tam pa pot pod noge do zavetišča pri Abramu. Eno uro smo hodili, da smo si zaslužili malico in pogled na tri razigrane kozice in pravega velikanskega medveda, v kletki, seveda. Dve uri in pol je potem do Vojkove koče in zmogli smo tudi to. Nekateri so se po toplem čaju in pasulju napotili kar v dolino v Razdrto, ostali pa po spodnji poti eno uro in pol nazaj do avtobusa. Na planotici pod cerkvijo so snemali neke reklame, pa nas niso marali za statiste. Kaj smo hoteli, treba je bilo domov. Aha, pa še to: štirje korenjaki niso šli z nami do Abrama, ampak na najvišji vrh Nanosa Suhi vrh (1313 metrov).

Z vlakom po Sloveniji - 20. 5. 2008

Zakaj bi vedno šli na izlet z avtobusom? Zdaj, ko je postal novi predsednik Društva upokojencev Sevnica bivši uslužbenec Slovenskih železnic, se pa sploh spodobi, da kdaj uporabimo tudi vlak. Torek je bil dan za ta podvig. Vlak Mimara iz Zagreba je sicer zamujal dobre pol ure, ampak to je ravno prilika za kavico in kakšen čvek. Potem pa lepo udobno do Jesenic. Vmes še malica, ogledovanje pokrajine, ki jo sicer zmaka dež, nam pa to ne more do živega. Prestopimo na vlak za Novo Gorico in se čudimo Vintgarju in Blejskemu jezeru iz te perspektive, po predoru med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom pa smo kar malo razočarani nad barvo rek Bače in Soče. Kaj hočemo, je pač več dni deževalo! V Novi Gorici nas že čakajo avtobusi in vodič, ki nas popeljejo v Goriška Brda. Res so slikovite te vasice med vinogradi in sadovnjaki. Mi imamo čas le za obisk cerkve in muzeja ter galerije v Šmartnem, obiščemo pa tudi Dobrovo za slastno kosilo v gradu, nakup češenj in ogled vinske kleti. Če smo kaj pokušali? Seveda smo! Ampak na hitro. Vožnja na železniško postajo v Postojni je prava dirka in prispemo le tri minute pred vlakom. Do Ljubljane čas hitro mini, ko pa tam prestopimo na vlak za Dobovo, smo že skoraj doma. Približno dvanajst ur smo vandrali in za sabo pustili veliko kilometrov. Ter dokazali: na izlet je mogoče tudi z vlakom.

Bosna: 16. 5. - 18. 5. 2008

Pevska skupina Encijan pri Planinskem društvu Lisca Sevnica vsako leto organizira večdnevni izlet, na katerega je letos povabila še dekleta pevske skupine Prepelice iz Krškega, pridružilo pa se je temu podvigu tudi nas nekaj navadnih turistov, da prostori v dveh avtobusih ne bi ostali neizkoriščeni.

V petek je bilo treba vstati zelo zgodaj, saj smo krenili na pot ob štirih zjutraj. Kot bi mignil smo bili pri Slavonskem Brodu, potem pa smo bili že priča žalostnim prizorom, ki jih je mogoče videti po celi Bosni: skeleti v vojni poškodovanih hiš, sledovi strelov na fasadah, poškodbe od granat... Tudi Sarajevo nosi še veliko takih sledov. Najbolj so nas pretresle packe na pločniku, ki označujejo kraj, kjer je zaradi izstrelkov umrlo več ljudi. Nič manj pretresljivi niso pogledi na označene grobove v mnogih parkih; tudi celo nogometno igrišče so napolnili z grobovi padlih. Malo smo se razvedrili na živahni Baščaršiji in ob pogledih na številne reklame tovarne Lisca iz Sevnice. Kot bi nam želele izraziti dobrodošlico.



Prespali smo na Jahorini v penzionu Zlata žita. Zelo lepo urejeni bungalovi, vse v lesu, delno obito s krajniki, doma pletene torbe, nogavice, ovčje kože... Hrana pa: njam - okusno in v velikih količinah. Hotelov in drugih počitniških kapacitet je kar veliko, vmes pa dve veliki stavbi, ki propadata. Menda so ju zažgali in "razmontirali" begunci. Sedežnice in vlečnice so še vse iz zlatih časov zimskih olimpijskih iger leta 1984. Zdaj čakajo na nova vlaganja Evrope. Narava pa ni nič zastarela: krpe snega, romantični jezerci, prvo pomladno cvetje, smreke z vejami do tal... Nešteto možnosti za sprehode in daljše pohode. Tudi mi smo si privoščili nekaj ur z lokalnim vodnikom, ki nam je znal dokazati, da dela v tem okolju tudi s srcem.



V soboto popoldne smo se vrnili v Sarajevo in imeli še eno možnost pokusiti prave čevapčiče, kakšno begovo čorbo ali bosanski lonac, da o pravi bosanski kavi iz džezvice sploh ne govorim. Kaj pa sarajevsko pivo? Ostali smo še malo pri zadnji vojni: obiskali veliko pokopališče; kraj, kjer je bil zadet slovenski novinar Ivo Štandeker, ko je poročal za revijo Mladino leta 1992; velik vtis na nas pa je napravil tudi predor Butmir, ki je omogočal zvezo z obkoljenim Sarajevom. Sprostili smo se na Vrelu Bosne, kjer izvira reka, ki smo jo prvi dan potovanja kar naprej prečkali. Sprehodi, klepeti, pikniki, malo glasbe, kakšno kolo - tudi domačini uživajo ob tem. Mi smo uživali tudi večer, ki smo ga preživeli v hotelu Bosna v Ilidži ob dobri hrani, pijači, glasbi, plesu... No, noč smo tudi nekako prebili, čeprav je pod našimi sobami velika družba hrupno svatovala.



V naselju Vitez smo v nedeljo zadostili našim željam po nakupovanju, potem pa nadaljevali pot proti Travniku. To je zelo slikovito mesto z mnogo džamijami in ostanki trdnjave na vrhu hriba. Tudi na rojstno hišo Ive Andriča nismo pozabili. Predvsem pa smo se čudili neštetim vodnim izvirom, ki so bučali na dan na vseh mogočih in nemogočih mestih. Obe pevski skupini sta nas razveselili tudi z mini koncertom, ki je kljub okrnjeni sestavi, imenitno zvenel.



Nekaj bi manjkalo, če na naši poti ne bi naklonili pozornosti tudi mestu Jajce in se sprehodili po njegovem starem jedru. Na žalost je tudi tu tako, kot po ostali Bosni: izgleda, da obnavljajo brez pravega reda in občutka za staro arhitekturo. Zgradba, kjer je bilo drugo zasedanje AVNOJA leta 1943, še vedno stoji; slapovi Plive, ki se tu izliva v Vrbas, se še vedno slikoviti; ne smeš pa se ozreti v nasprotno smer, kjer industrija spušča v zrak dim za celo dolino.
Že tako bogatemu programu smo dodali še vožnjo mimo starih mlinov na Plivi, ob globokem kanjonu Vrbasa, v Banji Luki pa zaploskali letošnjim maturantom, ki so v svečanih oblekah zborovali v središču mesta.
Naporno potovanje? Malo že. Ampak zanimivo in polno vtisov tudi.

Livade narcis - 12. 5. 2008

Kje drugje kot pod Golico! Z Jesenic je treba zaviti proti Planini pod Golico, se mogoče še sprehoditi preko Španovega vrha do Javorniškega rovta, ali se pa kar direktno zapeljati tja. Že okrog Doma Pristava je vse belo, više na travnikih in jasah je pa tako, kot bi jih sneg pobelil.



Planincem pa tak sprehod ni dovolj. Vleče nas više na Pusti rovt, kjer žarijo modre oči malega encijana, potem pa proti meji z Avstrijo, kjer se odprejo prekrasni pogledi na dolino Drave. Pogled nese vse do Vrbskega jezera in Celovca, na obzorju pa so spet zasnežene gore. Zdaj se obrnemo proti zahodu in ves čas hodimo po mejnem robu.



Na avstrijski strani nas pozdravljajo zaplate snega, na naši razkošje pomladnega cvetja. Človek si pa ne more kaj, da se ne bi obračal proti jugu in občudoval mogočnih Julijcev z očakom Triglavom in vsemi zelenimi dolinami pod njimi. Sedlo Kočna, Ptičji vrh, sedlo Suha - pobočje sledi pobočju vse do vrha Golice (1835 metrov). Na tej poti je še veliko popkov narcis, na samem pobočju med Kočo na Golici in vrhom pa resa, resa, resa... Toliko je na enem mestu še nisem videla. Koča je prijetno topla, gostoljubna. V dolino gremo po spodnji poti, spet prečimo in se vračamo preko Pustega rovta. Tudi Doma Pristava ne kaže ignorirati, tako se odpeljemo šele proti večeru. Ne sprašujte, koliko ur smo hodili. Uživali smo vsak trenutek ponedeljkovega pohoda!

Evropske pešpoti v Sloveniji - 10. 5. 2008

V bistvu sta v Sloveniji dve evropski pešpoti: E6 in E7. Vsako leto pa je tudi srečanje pohodnikov po teh poteh, letos je bilo v Strunjanu. Ampak do Strunjana je treba priti. Kar za dva avtobusa nas je bilo planincev iz Sevnice in pot smo začeli v naselju Šmarje nad Koprom. Najprej si je bilo treba ogledati veliko vinsko klet Santomas lastnika Glavine, pokusiti njegov pridelek in prisluhniti programu Šavrinov in Šavrink. Potem pa nas je pot kakšne tri ure in pol (štiri s postanki) vodila po cestah, kolovozih in stezah. Sonce je bilo prijetno toplo, od časa do časa nas je ohladil vetrič, veselje pa nam je delala cvetoča žuka, ob poti so se košatili bogato cvetoči grmi šipka, oko se je spočilo na bogatem zelenju in modrini neba. Nedvomno je bil najlepši del poti z Belvederja do Strunjana, ko smo ves čas hodili po robu sten in občudovali lepoto morja globoko spodaj. Prijazni gostitelji so nam postregli že ob poti, na koncu pa pripravili prijeten sprejem z glasbo tamburic, vzpodbudnimi govori in slastnim golažem. Z gojzerji se sprehoditi po plaži med ljudmi, ki se sončijo, je pa tudi nekaj posebnega.

Pesem Posavja - 9. 5. 2008

33 zborov, pevskih skupin in oktetov iz Posavja se predstavlja na štirih koncertih v Brežicah, Krškem in Sevnici. Danes se jih je sedem v Sevnici. In občinstvo? Dvorana je bila več kot pol prazna. Ne, bodimo pozitivno usmerjeni: bila je skoraj do polovice polna in, ko se pevci svoje odpeli, so lahko sedli na prazne sedeže. Škoda, da tega ubranega petja ni slišalo več ušes, smo pa zato prisotni res uživali. Ampak, nečesa pa ne razumem: naj pridejo iz Ljubljane s še tako neumno komedijo, naj je vstopnina zanjo še tako visoka, dvorana je razprodana. Domačih umetnikov pa očitno ne znamo podpreti.

Trebanjske gorice - 7. 5. 2008

Skoraj ob vsaki vožnji skozi Trebnje mi ob odcepu za Sevnico oči obstanejo na reklami za Trebanjske gorice. Enkrat jih je pa le treba raziskati in ta enkrat je danes. Vlak ob pol sedmih je prezgodaj, torej deset do desetih. V Sevnici nas vstopi tako malo, da naju je s prijateljico strah: kaj, če sploh ne bo peljal? Pa pelje in pridno pobira dijake in dijakinje, ki imajo v novomeških šolah pouk popoldne. V Trebnjem pa takoj v pisarno s turističnimi informacijami, kjer naju prijetno dekle oboroži z natančno karto in kupom prospektov. Na žalost markiranih poti tod okoli ni veliko, še tisto na Debenc so nazadnje pobarvali verjetno v preteklem stoletju in tisočletju (aja, saj to pa ni tako daleč). Nekako se le znajdeva in marširava mimo Primštala, skozi Rodine na Meglenik, kjer so prvi vinogradi in lepi razgledi. Sicer pa se oči res spočijejo na zelenju travnikov in gozdov, ki jih krasijo še sveže pobranane njive skoraj rdeče barve. Kažipot pa kaže naprej na Ažental in tu se pa res znajdeva med samimi zidanicami in vinogradi. Prijazni domačin naju povabi na kozarček dobrega belega, še bolj dragocena pa je njegova informacija, da se nama ni treba vračati nazaj po cesti, zelo dobro nama opiše gozdno pot do Rodin. Prav prileže se mehkejša podlaga. Kmalu ugotoviva, da je glavnina Trebanjskih goric še bolj zadaj: na Gradišču, pa Stari gori in Dolgi njivi. Naj ostane kaj še za naslednjič, midve se vračava v Trebnje!

Na vrh Velike Rudnice - 5. 5. 2008

Podčetrtek in minoritski samostan v Olimju poznamo skoraj vsi, kakšno bogastvo pa se skriva v gozdovih severozahodno od njih, na Veliki in Mali Rudnici? Že vožnja iz Sevnice skozi Brestanico, Koprivnico, Podsredo, Lesično, Virštajn in Imeno je pravo doživetje. Pot do Dežele pravljic in domišljije oziroma do čarovnice poznamo že od prej, ampak vedno znova nas preseneti domiselnost avtorja te postavitve. Danes više v gozdu najdemo tudi jezero na Olimski gori, ki je vir vode za ta svet iz pravljic. Občudujemo mogočne bukve, med njimi pa cele vrtove dišeče perle, grmičke s svetlimi cvetovi, ki bodo kmalu srebrni cekinčki, veliko zelenja žal sploh ne poznamo. Ugotavljamo še, da bo letos zelo veliko jagod, vsaj cvetja je ogromno. Gozdne ceste in poti nas počasi vodijo navzgor, le tik pred ciljem je strmine malo več. Kaj pa je sploh cilj? Plešivec, ki je s 686 metri najvišji vrh Velike Rudnice. Podkrepimo se z malico, ker nas je lakota že pošteno grudila. Kljub občasnemo pršenju uživamo tudi po strmem spustu in povratku v Olimje. Na travnikih našo pozornost pritegnejo ripeča zlatica in spominčice, navdušujemo pa se tudi nad dobro označenimi planinskimi, romarskimi in kolesarskimi potmi. Tale naša krožna nam je bila res pisana na kožo. Brez obiska čokoladnice in lekarne v Olimju ne gre, navduši pa nas tudi vzorno urejena zbirka zdravilnih zelišč pred samostanom. Pod točko razno spada še postanek pri Amonu s pokušnjo vina. Golf igrišče bomo pa preizkusili kdaj drugič.

V Boštanju cveti rumeni sleč - 4. 5. 2008

Po domače rečemo tem grmom s prekrasnimi cvetovi, ki tudi opojno dišijo, kar azaleja. Uradno pa je to rumeni sleč (Rhododendron luteum). Kar je še posebnega, je to, da v Sloveniji, poleg Boštanja, rastejo taki grmi le še na Vrhku pri Tržišču in na Gorjancih. Mogoče jih je najlaže najti ravno v Boštanju: to je blizu Sevnice, samo preko Save. Od cerkve, ki je ni mogoče spregledati, se napotimo proti pokopališču, z vogala tega pa proti gozdu, kjer sledimo dobro uhojeni stezici. Pa ne bodimo zadovoljni s prvimi grmi, gozd je treba dobro raziskati in uživati v zelenju, cvetju in vonju.