22. 07. 08

180 metrov pod zemljo - 22. 7. 2008



Verjetno ste že uganili, da je bil danes na vrsti rudnik. Zjutraj samo dvanajst stopinj, kakšno poletje pa je to? Ampak sevniški upokojenci se tega ne ustrašimo, pa tudi grozečih oblakov ne. Naš današnji cilj je Velenje.
Da se ne bi preveč utrudili, nas po mestu vodička popelje kar z avtobusom. Presenečeni smo, v kako veliko mesto je zrasel ta otrok povojnih let. In razvil se je tudi. Že samo stavb od Gorenja ne obvoziš tako hitro.
Premogovnik še vedno zalaga termoelektrarno v Šoštanju s potrebnim kurivom, radovedne turiste pa gostoljubno sprejme na oglede. Jaz sem se danes tu knapa šla že tretjič, pa nič ne de, vedno izveš kaj novega. Vedno znova sem prijetno presenečena nad postavitvijo tega muzeja in odličnimi vodiči. Malo pa me tudi stiska pri srcu, ko pomislim, v kakšnih razmerah so ljudje včasih delali tam globoko pod zemljo. Tudi danes jim ni lahko.
Mračno podzemlje zamenjamo za sprehod ob obali Velenjskega jezera in mimo naselja Kunta Kinte, svojsko oblikovanih počitniških hišic v nekakšnem afriškem stilu. Labodja družina, razposajene račke in razpeta jadra na vodi nam odtegnejo pogled od ogromnih stolpov bližnje elektrarne, ki so zaviti v skrivnostne meglice. Kaj hočemo, elektriko pa le rabimo.
S kosilom nam postrežejo v zdravilišču Topolšica. Kljub knapovski malici v rudniku vse lepo pospravimo in ob predstavitvi ljubeznive animatorke že načrtujemo, kako bi se kmalu spet prišli sem malo razvajat za dlje časa. Vabijo nas pokriti bazen in zunanji vodni park Zora, kopeli, masaže, sprehodi, izleti... Danes se posvetimo samo še spominski sobi na podpis kapitulacije Nemcev ob koncu druge svetovne vojne in že se moramo posloviti. Če se spomnim kakšne šale, ki sem jo slišala na poti domov? Preveč pričakujete od mene, te sproti pozabim. So pa bile res dobre, saj še zdaj malo čutim smejalne mišice.

20. 07. 08

Šentvid pri Planini, Planina pri Sevnici - 20. 7. 2008



Ta dva kraja naj bi bila pri Sevnici, pa sta kakšnih dvajset kilometrov bolj proti severu. Ob Sevničini bi bila to lahko prijetna cesta, če ne bi bil del še vedno makadamski. Pa se kljub temu splača potruditi, sploh, če vodi Janja, ki je na Planini preživela dobršen del svojega življenja. Našo skupino planincev, ki se potepa vsako tretjo nedeljo v mesecu, ni vodila samo profesionalno, ampak tudi s srcem. V sončnem jutru se najprej napotimo do kužnega znamenja na Marofu, ki spominja na čas 1646, ko je kuga v teh krajih zakrivila smrt okrog 1000 ljudi. Janja zna veliko povedati tudi o novejši zgodovini: vzponih in padcih kmetijskih posestev, uspehih podjetja Tajfun, življenju in usodah posameznikov. Po obvezni kavici sledi sprehod v cerkev, pa na razvaline gradu, vmes pa obudimo še spomin na Aniko Wambrechtsamer, avtorico romana Grofje Celjski danes in nikdar več. Planina ji je bila "najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu" in tu je tudi pokopana. Kar naenkrat pa najmlajši član skupine začne tožiti, če bomo sploh kaj hodili. Po planinsko hodili. Res pospešimo korak in se napotimo v hrib mimo kapelic križevega pota do cerkve Svetega Križa. Odpirajo se nam čudoviti razgledi proti Bohorju in Lisci, ki jih s potjo po grebenu proti vzhodu dopolnimo še s tistimi proti Pohorju in Hrvaški. Prej pa se je bilo treba podkrepiti še s Stankino odlično pehtranovo potico. Ta hrib ima zanimive stene na južni strani in nad Šentvidom imajo v načrtu celo plezalno pot. Mi smo se v to slikovito naselje raje spustili po normalni stezi in v gostišču nadomestili vse izgubljene kalorije.

16. 07. 08

Terme Snovik - 16. 7. 2008



Še nikoli niste slišali zanje? Nemogoče! Pa so najbližje toplice za tiste iz Ljubljane, Gorenjske in še za koga. Najdemo jih v Tuhinjski dolini, 9 kilometrov vzhodno od Kamnika. Lepa zelena dolina levo od vasi Potok gosti pokriti bazen, bazen pod milim nebom z vodnim toboganom, pod gozdom pa se kot ogrlica vije vrsta lepih bungalovov. Če imate lastni prevoz, ni problema, pa tudi z javnim gre: iz Ljubljane in Kamnika vozijo tja avtobusi. Kaj več lahko preberete na naslovu: http://www.terme-snovik.si/.
S prijateljico sva danes dobro izkoristili dan: naplavali sva se v prijetni vodi, sprehodili, naučili pa sva se tudi nekaj novih stvari o dišavnicah in zdravilnih rastlinah, ki so domiselno zasajene in opisane na gredicah pod bungalovi. Kamnika pa tudi ni mogoče kar tako ignorirati. Po okusnem kosilu je bilo kalorije treba porabiti s hojo po starem mestu in vzponom na Mali grad. Krvavec, Kamniško sedlo, Velika planina - vse to je bilo v rahlih meglicah, medve pa sva uporabili še svojo bogato domišljijo in lepe spomine na kotičke tam više.

12. 07. 08

V dolino Možnice - 12. 7. 2008



Tole je pa kar daleč in zato krenemo sevniški planinci na pot malo bolj zgodaj: že ob petih zjutraj. Ni čudno, da v avtobusu še malo dremamo, prebudi nas šele kavica tik pred Jesenicami. Meja na Ratečah in Predelu nam ne dela težav, nekateri sploh ne opazijo, da smo napravili ovinek skozi Trbiž v Italiji, kar je v našem primeru v bistvu bližnjica. Na prelazu nas čaka prijazni domačin, ki nas vodi po teh odmaknjenih krajih naše dežele. Z zanimanjem iščemo odcep ceste na Mangrtsko sedlo, zanimiva nam je vas Strmec, ki so jo včasih imenovali "vas črnih rut", ker so v drugi svetovni vojni bili pobiti vsi moški. Še vedno se poznajo tudi posledice plazu pri Logu pod Mangrtom, trenutno gradijo nov most. Kmalu pod naseljem pa je čas, da se izkrcamo iz avtobusa in pot nadaljujemo peš. Po gozdni cesti najprej korakamo do nekdanje karavle, potem pa se spustimo do izvira Možnice, ki nas očara s svojo bistrostjo in zeleno barvo. Kolikor se da, spremljamo njen tok, slapove in tesni. Dolina Možnice se skriva med Rombonom in Jerebico, poti so lepo označene, vendar pretirane gneče turistov ni. Škoda zanje in dobro za nas. Če so se zjutraj še zbirale megle po bližnjih vrhovih, nam zdaj pogled uhaja v vedro nebo le z nekaj oblaki za okras. Občasno je malo soparno, potem pa lepo zapiha od vode in mi že hitimo po senčni stezi nad Koritnico. Kakšne štiri ure rabimo do trdnjave Kluže, seveda je vmes še vsaj pol ure za malico. Tik pred koncem poti nas preseneti predor iz prve svetovne vojne, ki nas spomni na dni, ko so tod reke "krvave tekle". Tudi trdnjava Kluže iz konca 19. stoletja je bila pomembna v prvi svetovni vojni, o obrambni pomembnosti tega kotička nad tesnimi Koritnice pa priča tudi dejstvo, da je bila tu utrdba že v 15. stoletju za obrambo proti Turki. Poslovimo se od našega vodiča in, da bi bil dan popoln, si privoščimo še povratek preko vseh 50 ovinkov ceste čez Vršič.

11. 07. 08

Pivo in cvetje v Laškem - 9. 7. - 13. 7. 2008



Še niste bili na nobeni teh prireditev v Laškem? Da ne naštevam:
http://www.pivocvetje.com/index.php?language=SLO
No, izbira je velika, mogoče pa le ni za čisto vse okuse. Osebno ne maram preveč gneče in preglasne glasbe, zato se raje sprehodim po Laškem popoldne ali zgodaj zvečer, ne zamudim razstav ročnih del, malih živali, cvetja. Kakšno prijetno ohlajeno pivo pa se tudi prileže. Vse bolj za okras uporabljajo tudi Savinjo, letos so vodometi že na dveh mestih, ob večerih pa obljubljajo pravo simfonijo vode, zvokov in luči.
Armade obiskovalcev pa imajo tudi svojo senčno stran: že nekaj let morajo domačini z deskami ograditi svoja dvorišča in vrtove, da jih zaščitijo pred teptanjem in "gnojenjem", letos pa so okrog železniške postaje kar preveč moteče kovinske barikade. Tudi to priča o vzdušju na sicer skrbno pripravljeni prireditvi.