30. 10. 08

Ljubljana pred praznikoma - 30. 10. 2008

Če si človek želi napasti oči po barvitem cvetju, potem se je v teh dneh treba samo sprehoditi mimo cvetličarn, po tržnicah in pokopališčih. S prijateljico Tilčko navadno pred praznikom spomina na mrtve obiščeva Ljubljano in uživava na tržnici v centru mesta, potem pa še na tisti v BTC-ju. Danes sta naju ob odhodu iz Sevnice pozdravili kar dve mavrici, ob prihodu v glavno mesto pa ena. Vmes naju je tu in tam bistril pohlevni dežek, pa ni bilo hudega.



Tudi sprehod ob Ljubljanici nama je prijal. Vmes pa sva bili malo kritični: kam to pelje? To razkazovanje na grobovih enkrat na leto. Bomo tisti, ki imamo na grobu svojih dragih ob tem času ravno toliko cvetja in sveč kot med letom, spet malo čudni?

28. 10. 08

Arboretum Volčji potok in Brdo - 28. 10. 2008

Če je na vrsti ekskurzija Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, potem je ta dan skoraj gotovo deževen. Tudi današnji dan ni bil izjema. Do Ljubljane smo videli celo nekaj sončnih žarkov, potem pa je bilo vse slabše. Ampak mi se ne damo: pogumno se z našim gostiteljem Matjažem Mastnakom, univerzitetno diplomiranim inženirjem gozdarstva, podamo na sprehod po arboretumu, kjer nam predstavi posebnosti rastlinskega sveta. Iz rokava stresa praktične nasvete v zvezi z vrtovi, klepetamo kot stari znanci. Saj se v bistvu res že kar dobro poznamo: predaval je v Sevnici, spremljamo pa tudi njegove članke v Nedelu. Kljub dežnim kapljam drevesa in grmovje žari v jesenskih barvah. V učilnici nam vodič predstavi še zgodovino in razvoj Volčjega potoka, potem pa si vzamemo čas za nakupe čebulic in sadik.
http://www.arboretum-vp.si/


Protokolarne objekte na Brdu pri Kranju poznamo zadnje čase predvsem zaradi obiska angleške kraljice. Presenečeni smo nad velikostjo parkovnih površin in lepoto dreves ter grmičevja. Celo posestvo je veliko okrog 500 hektarov in kar enajst ribnikov se skriva tam okrog, spomladi mora biti prelepo med cvetovi rododendrona in lokvanjev. Pod drevesi v parku se nam kažejo celi šopi gob, koliko jih mora biti šele v gozdu. Seveda nas najbolj zanima grad Brdo iz 16. stoletja, ki pa si ga lahko ogledamo le od zunaj, v notranjost navadni turisti ne smejo. Pokukamo pa lahko v nekatere prostore kongresnega centra, ki je moderna stavba, med ostalimi zgradbami pa pravi tujek.
http://www.brdo.si/
Ker že pošteno lije, nam je dobrodošla toplota našega avtobusa, ki nas varno pripelje do poznega kosila in potem domov.

27. 10. 08

Sremič - 27. 10. 2008

Megla se dolgo drži, zato se s Tilčko odpraviva na pot šele okrog enajstih: z vlakom do Brestanice, potem pa peš strmo v hrib nad železniško postajo. Med vejami dreves se najprej pokaže stara cerkev svetega Petra, potem je pod nama še stari grad, Sava pa se lesketa v dolini kot kovinski trak.



Prisopihava na vrh Mohorja, do cerkvice, in spet iščeva poglede proti Senovemu, Brestanici, Krškemu. Ne moreva se načuditi, koliko škode je veter napravil v sadovnjakih in gozdu v smeri proti Grmadi. Malo naju potolaži dišeča kava na kmečkem turizmu pri Radejevih, pa klepet z gospodarjem tudi. Samo nekaj minut hoje še in že sva na najvišji točki Sremiča - Grmadi (488 metrov). Prileže se malica s krasnim razgledom na vinograde pod nama. Skoraj do mesta korakava po njih in vpijava njihove bogate barve. Res je zdaj krajši dan, zato pa je treba uživati hitreje.

Presladol - 25. in 26. 10. 2008

Kako zelena je moja dolina!



No, ta konec tedna je vse več tople rjave barve, v gozdu in vinogradu pa se še vse blešči od rumene, rdeče, oranžne. Jesen se kaže v svojem bogastvu in treba je pospraviti njene sadove. Jabolka, orehi, dišeča sivka, še zadnji cvetovi vrtnic... Izkoristimo vse to in tople sončne žarke!

21. 10. 08

Z upokojenci v neznano - 21. 10. 2008

Oktobra je zadnji izlet našega upokojenskega društva v sezoni in že po tradiciji je to izlet v neznano. Za kar dva avtobusa udeležencev se nas nabere in krene proti Dolenjski. Prvo skrivnost hitro razkrijemo: obiskali bomo kartuzijo Pleterje, ki leži v zavetju Gorjancev sredi gozdov in vinogradov. Prej se je treba še podpreti z malico pri Žolnirju v Kostanjevici.


Pri kartuziji je tudi prijetno urejen muzej na prostem, ki ga sestavljajo poslopja nekdanje kmetije. Sem so jih pripeljali od drugod, poživljajo jih živali, tudi dva petelina in nekaj kokoši. Seveda, blizu Šentjerneja smo, petelin je tam zaščitni znak. Sprehodimo se po drevoredu ob visokem zidu, ki obkroža kartuzijo v dolžini skoraj treh kilometrov. Iz zanimive multivizijske predstavitve izvemo med drugim, da je to kartuzijo ustanovil grof Herman II. Celjski v petnajstem stoletju. Od starega samostana je v glavnem ostala le gotska cerkev, kartuzijo pa so na novo pozidali ob koncu devetnajstega stoletja. Trenutno tu v tišini biva 16 patrov, ki z desetimi laiki vzdržuje tudi posestvo s travniki, živino, sadovnjaki, vinogradi in gozdovi. Kdo še ni slišal za njihove znamenite hruške v steklenici z žganjem? Mi pokusimo pet vrst vina: od cvička do penine. Meni je najbolj všeč mašno vino, ki je mešanica belih sort. Vina, grenčice, žganje, čaje, jabolka in še marsikaj drugega je mogoče tudi kupiti. Seveda izkoristimo to priložnost.
http://www.kartuzija-pleterje.si/
Tudi nadaljevanje poti po nekaj namigih uganemo: kosilo imamo v gostilno Janc na Studencu, torej že skoraj v Sevnici. Pa se nam ne mudi preveč domov: okusna hrana in pijača, dobra glasba in prijetno razpoloženje - vse to nas tu zadrži skoraj pet ur.

20. 10. 08

Zlati ruj na Kraškem robu - 20. 10. 2007

Lep jesenski ponedeljek in devet pohodnikov na poti proti jugozahodu Slovenije. Gremo pogledat, kakšne barve je na Kraškem robu navadni ruj, ta do tri metre visoki grm, ki zarašča zapuščene travnike in uspeva tudi v zelo težkih razmerah.



Del Kraškega roba smo obiskali že spomladi, še veliko nam ga je ostalo, saj se razteza od Trsta pa do Učke, njegove stene pa so do 120 metrov visoke. Danes se napotimo čisto do meje s Hrvaško, pri cerkvici nad Sočergo parkiramo kombi, potem pa se začne pravo uživanje. Hodimo po robu, po travnikih, se pretikamo med skalami, pogleda pa ne moremo umakniti od žarečih barv ruja. Vijoličasta, rdeča, oranžna, rumena, zelena - vse se prepleta in z barvo trav, borov, brinov, hrastičev ustvarja prekrasno paleto. Na desni se odpira dolina z vasmi proti hrvaškemu Buzetu, na levi se pne še eno pobočje razlitih barv. Ko se spustimo pod stene, šele prav dojamemo veličino spodmolov in naravnega mostu. Tudi malica v takem okolju je pravi užitek.



Nad nami pa ravno prav toplo jesensko sonce in tu in tam rahlo pihljanje vetra. Počasi je treba nadaljevati pot in se obrniti nazaj. Spustimo se v dolino proti naselju Smokvica, kjer si zelo prizadevajo za ohranitev in oživitev življenja v njem. Potem pa je spet treba v hrib med nove vzorce živopisane narave. Ob poti nas spremlja preprosti križev pot, na vrhu pa se naš krog sklene: spet smo pri kombiju. Približno štiri ure smo se veselili ob teh čudesih narave in na poti domov nam je v očeh in spominu še vedno lesketal ruj.

video

19. 10. 08

Jatna - 19. 10. 2008

Predsednik planinskega društva nam je danes pripravil posebno poslastico: pohod po gozdovih Jatne. Z avtomobili smo kaj hitro skozi Radeče in po dolini Sopote do Svibnega, naselja pod razvalinami gradu, katerega začetki segajo v 12. stoletje. Grad je bil razdejan že v 17. stoletju, danes pa so razvaline predvsem lepa razgledna točka.



Ni lepšega začetka kot pri prijaznih domačinih, ki nam postrežejo s kavo, buhtelji in še toplo ocvirkovo potico. Potem pa se z nami podajo v gozd mimo Jeračeve smreke, ki je res nekaj posebnega. Zaradi mutacije je ta stebrasta smreka podobna cipresi. Pot nas vodi navzdol do Žegnanskega studenca, katerega voda naj bi bila zdravilna, potem pa nazaj v hrib med smreke, bukve... Smreka tu ni "domačinka", včasih ni prevladovala med drevjem. Danes si gozdarji spet prizadevajo nasaditi več listavcev. Veliko je borovničevja, torej bo treba sem priti v juniju, vneti gobarji pa tudi nimajo posebne sreče. Kljub skoraj štiriurnemu pohodu si težko predstavljamo vso velikost in veličino Jatne, saj meri kar 522 hektarjev. Na južni strani se nam odpira pogled proti Šentrupertu, na zahodu preko zasavskih hribov vse do Raduhe. Ko se spustimo strmo v dolino, spet povzpnemo in potrudimo do Magolnika, pa se na severu spet postavi pokonci Kum. Na Magolniku je pozimi smučišče, zdaj pa je prijetno počivati pred in v zavetišču, ki so si ga napravili kmetje in lovci. Spet je na vrsti topla ocvirkovka, ki jo je treba poplakniti s primerno pijačo. Potem pa po travniku in gozdni cesti nazaj do Pristave nad Svibnim, kjer potrpežljivo čakajo avtomobili. Res lepo nedeljsko dopoldne!

18. 10. 08

Grmada - 18. 10. 2008

Grmad je v Sloveniji kar nekaj, ampak meni najbližja je tista nad Krškim. Prijazni vodniki Planinskega društva Videm so nas popeljali od ribnika na Resi med vinograde, na katere so se razlile barve kar nekaj slikarskih palet. Na začetku zaradi megle nismo videli daleč, ko pa smo se po uri in pol hoje povzpeli do koče, smo dočakali sonce in razgled v dolino.



Vendar nismo prišli samo zaradi tega: naš sovandravec Niko je praznoval rojstni dan častitljive višine. Izrekli smo mu lepe želje, mu zapeli, izročili darilo. Potem pa pogostitev: okusen golaž, slasten sadni kruh, torta, kostanj, pijača... Mislite, da smo izgubili kakšen gram teže? Zabaval nas je prijeten trio, ki smo mu radi pritegnili pri pesmih. Kar težko se je bilo posloviti in spustiti spet v dolino. Ampak lepi vtisi gredo z nami!

15. 10. 08

Bele stene na Hrvaškem - 15. 10. 2008

Na planinskem izletu, ki se zgodi vsako tretjo sredo v mesecu, nas danes pot vodi v strogi rezervat Bijele i Samarske stijene, ki leži jugovzhodno od naselja Mrkopalj na področju Velike Kapele (1175 hektarov).
http://www.rasip.fer.hr/gorski_kotar/tekstovi_i_price/bijele_i_samarske_stijene



Gorski Kotar ni ravno blizu, zato začnemo hoditi šele okrog poldneva. Že z avtobusa si ogledujemo to težko prehodno kraško področje z apnenčastimi stenami različnih oblik in dolinami vmes. Najbolj se čudimo temu, kako lahko na taki podlagi zraste toliko drevja. Edina voda tu je deževnica. Predstavljali smo si, da hoja ne bo preveč težavna, saj ni velike višinske razlike. Pa smo se ušteli: gor, dol, gor, dol..., pa pretikanje med skalami, plezanje ob pletenici, klinih ali kar prosto: velik izziv. Povzpnemo se tudi na najvišji vrh (1335 metrov), se spustimo do planinske koče in zavetišča, v sosednji dolini najdemo slonovo brado (medvedi so očitno vsi pobegnili pred nami) in kapelico. Nenavadnih oblik, ki burijo domišljijo, ni ne konca ne kraja. Planinski vodnik Stane iz Kanižarice, ki je že naš stari znanec s preteklih pohodov, in vodniki našega društva se zelo trudijo za našo varnost. Kljub temu pa dve pohodnici izvajava neke vrste akrobacij, jaz celo poskušam s salto nazaj, ko mi spodrsne na vlažni skali. K sreči me tisti za mano prestrežejo, ena planinka celo tako prizadevno, da si poškoduje roko. Jaz čutim udarec na zadnji plati, pa nekaj prask imam tudi; ne morem pa si zamisliti, kje bi lahko pristala moja glava in vse ostalo, kar se je navadno drži. Upam, da se bo tudi pri drugih dveh vse ugodno končalo. Na povratku se ustavimo še na ravnini, ki jo krasi četa okamenelih partizanov. Nenavaden spomenik, ki nas spominja na leto 1942, ko je tu v snegu končalo svoje življenje veliko borcev. Vračamo se spet preko Vinice, Črnomlja in Novega mesta. Kljub temu, da zdajle sedim bolj na robu stola, je bil to lep dan z bogatimi vtisi.

video

13. 10. 08

Na Dunaj - 13. 10. 2008

Ja, na Dunaj! In to peš - manj kot v enem dnevu. Tudi vam lahko uspe: zapeljete se z vlakom do Brestanice, tudi z avtomobilom bi šlo, in se najprej ustavite v gostilni Pečnik (po domače Na gnoju) pri mostu na desnem bregu Save zaradi okrepitve. Če je slučajno petek, vam ponudijo med drugim tudi kakšnega slastnega odojka ali jagenjčka.



Zdaj pa preko ceste in lepo po gozdni poti v hrib. Manj kot ena ura in že se bodo kazali razgledi proti Mohorju nad Brestanico, pa vaseh ob Savi v smeri proti Sevnici, na severu pa bo vse zaokrožil obris mogočnega Bohorja. Ni bilo vedno tako z razgledom, zdaj pa so prijazno posekali toliko dreves, da lahko vse to občudujemo. Ko pridemo iz gozda, smo praktično na cilju, na Dunaju. To je prijetna vasica med vinogradi, mogoče včasih boljša izbira kot avstrijski Dunaj. Če imamo v dolini parkirano vozilo, se bo treba vrniti, s prijateljico pa sva si danes privoščili malo daljši izlet vse do Krškega. Kar naprej proti jugovzhodu skozi vas Gora, potem pa med kostanjeve gozdove nad Golekom. Kamor pogledaš: kostanj in tople jesenske barve vinogradov. Že je tu Osredek in spet vinogradi, ki so povečini že obrani. Tudi to ima svojo prednost: pokusiti je mogoče mošt. Ravno na pravem mestu se pojavi gostitelj, ki se kasneje izkaže za bratovega sodelavca, in klepeta ni konca, ne kraja. Ob tem pa se osuše usta in grla, zato delujemo preventivno in pravočasno zalivamo. Izveva še za gozdno pot proti Krškemu in se spretno izogneva asfaltni cesti. Da ne bi čisto obnemogli, v kitajski restavraciji zmaževa še nekaj hrustljave race s pikantnim zeljem ter potem komaj še zmoreva pot do železniške postaje. Še dobro, da vozne karte ni treba plačati glede na težo potnika!

11. 10. 08

Pod Olševo - 11. 10. 2008

Planinski izlet v neznano je vedno nekaj posebnega, že zaradi tega, ker je treba najprej uganiti, kam sploh gremo. Po nekaj namigih je bil ta oreh strt: naš današnji cilj je svet pod Olševo. Skozi Celje z avtobusom pohitimo proti Logarski dolini, kjer nas pri gostišču Firšt čaka domačin, naš današnji vodnik. Grizemo kolena v hrib in se navdušujemo nad jesenskimi barvami, ki v soncu še posebno žarijo, nad nami pa je temnomodro nebo.



Pri Svetem Duhu se nam odpre še posebno lep pogled na Olševo in Potočko zijalko. Naš vodnik navdušeno raziskuje jame tu okrog, zato nas popelje do vhoda v pekel - brezno, ki je globoko 330 metrov. Nad njim se prebijamo po strugi potoka, ki je včasih gnal kolo zdaj že podrtega mlina. Preseneti nas tudi izvir kisle vode, ki vsebuje veliko železa. Seveda jo moramo poskusiti. Kaj posebno okusna ni, ampak meni, ki mi navadno primanjkuje železa v krvi, bi lahko pomagala. Malo pred turistično kmetijo Klemenšek se zazremo v Logarsko dolino, ki je globoko pod nami. Okrog nje je venec gora, kažejo pa se tudi obrisi Robanovega in Matkovega kota. Na Klemenčem nas lepo pogostijo in pripravijo predstavitev svoje dejavnosti in lepot okolice. (http://www.na-klemencem.si/ ) Zdaj pa je treba v dolino. Najhitreje bi šlo s padali, za katere imajo dve odskočišči, mi pa se moramo zanesti na svoje noge. Zelo strma je ponekod ta pot v Logarsko dolino in na koncu dneva smo veseli, da se brez poškodb in razigrani vračamo domov.

video

10. 10. 08

Ko zadiši po kostanju... - 10. 10. 2008

Zadišalo je že v nedeljo, ko naju je s prijateljico Ljubico sonce zvabilo na Brezovico v okolici Boštanja. Tako lepo je tam, da sva pohod včeraj popoldne ponovili in se pri nabiranju kostanja malo sončili in malo senčili, odvisno od tega, kje so bila kostanjeva drevesa.



Danes pa sva se za nabiralništvo odločili še s Tilčko, le lokacija je bila tokrat drugje. Ob pol osmih na vlak do Brega, potem pa proti Razborju, prijetni vasici pod Lisco. Iz oblakov narahlo prši, ljudje še ne odpirajo dežnikov, pa ne veš, ali jih nimajo, ali pa se jim ne zdi vredno loviti ravno vsake kapljice. Tudi medve vztrajava brez odprtih dežnikov in zmagava: rosenje poneha in dopoldne sva deležni celo nekaj nežnih sončnih žarkov. Do najinega cilja je treba nekaj časa po asfaltirani cesti, to meni ne diši in, če se le da, hodim po kakšnem peščenem ali travnatem robu. Bolj mi je všeč pot, ki zavija na levo v gozd, čeprav je kmalu kar zoprno strma. Potem pa se skoraj zravna in na obeh straneh so kostanjeva drevesa. Na prvi pogled ni kaj dosti plodov, ko pa pobrskaš s palico, se med listjem odkriva pravo bogastvo. Za orientacijo, kam se splača kreniti, pade kakšna ježica in vrečke so kmalu polne. Za okras in kulinarične užitke se pojavijo še dežnikarice s prekrasnimi vzorci na klobukih, kdo jih ne bi bil vesel. Ocvrte so meni najboljše. Kaj pa kostanj? Lahko je pečen ali kuhan. Dovolj ga je tudi za skrinjo, da bo kdaj zadišalo po njem tudi pozimi.

6. 10. 08

Kum ali, koliko je stara Elka - 6. 10. 2008

Kombi pod skrbnim Vinkovim vodstvom brzi proti Zasavju. Zidani Most, Hrastnik, Trbovlje, potem pa zavijemo v hrib. Strma in ozka je ta cesta do Dobovca, ampak tri ure vzpona na Kum je danes za nas preveč. S tole vožnjo bomo dolžino poti prepolovili. Kje parkirati? Zapeljemo se še malo naprej po cesti proti Kumu in glej: pred lovsko kočo je dovolj prostora. Ampak na tistile tabli pa nekaj piše! "Parkiranje je dovoljeno vsem, ki potrebujejo parkirni prostor. LD Dobovec" Kaj takega! Hvala za prijaznost!
Sonce je pregnalo megle, v dolini se kažejo naselja, med nje sili trboveljski veliki dimnik, v daljavi se odpirajo gore. Elka nam ponudi okrepčilo - slastne piškote in nared smo za pešačenje. Malo po cesti, potem po travniku, pri smučišču Lontovž pa zavijemo v gozd. Pod nogami prijetno šumi odpadlo listje, osvežujoči vetrič pa nam hladi vroče čelo. Na vrhu Kuma (1220 metrov) pošteno piha, zato zavetje najdemo v gostoljubnem planinskem domu, ki je danes izjemoma odprt. In razlog? Naša Elka slavi!



Elka se pa heca, da jih osemdeset ma,
pa kakorkol pogledaš, se nič ji ne pozna...
Tako ji zapojemo in zaželimo, da bi še veliko časa hodili skupaj. Razveseli se foto knjige z njenimi posnetki na planinskih poteh, toplih copat in po poti nabranega šopka. Še niste pokusili v tem domu jetrnih klobas z redkvico, bučnim oljem in bučnimi semeni? Kaj pa še čakate? Ne boste verjeli: nadaljujemo s pečenicami in kislim zeljem, jabolčnim zavitkom, poplaknemo vse z dobrim refoškom in kavo... Še dobro, da se vračamo samo navzdol. Na obzorju se razkazuje Triglav, Kamniške so nekam blizu, vmes pa prava paleta jesenskih barv. Ko smo spet pri kombiju, nas Elka spet preseneti: vsak dobi stekleničko s plemenito vsebino in ročno skvačkanim prtičkom. Hvala ti, Elka, in vse dobro na poteh in doma!


video

2. 10. 08

Narodna galerija v Ljubljani - 2. 10. 2008

Včasih človek preprosto rabi pogled na umetniško sliko, kip, arhitekturo. Danes je bil tak dan zame. Narodna galerija v Ljubljani mi je vedno prijeten kotiček za uživanje v tem smislu. Od aprila nam nudi še posebno poslastico: razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 - 1920; še do februarja bo na voljo. Takoj pomislimo na imena kot so Jakopič, Jama, Grohar, Ažbe... Kar je mene posebno presenetilo, je to, koliko del so ustvarili posamezni slikarji in, koliko z istim motivom. Recimo Jakopič in njegove Križanke. Neverjetno veliko je tudi del, ki so prvič na ogled širši javnosti. Oči, polne barvnih vtisov, sem si šla "spočit" še v zbirko evropskih slikarjev in seveda v stalno zbirko slovenskih slikarjev. Vedno znova me očara dramatika zgodbe Salamonova sodba Franca Kavčiča, čudim se odsevom v polirani mizi Jožefa Tominca in njegovim čipkam pri portretih, pred sliko Poletje Ivane Kobilce poskušam vsrkati te njene sončne barve... Zanimal me je tudi Robbov vodnjak, ki je v galeriji našel varno zavetje. Razveselilo me je dejstvo, da je na dveh računalnikih mogoč ogled projekta o času impresionizma. Da ima galerija zelo bogato in skrbno oblikovano spletno stran, pa tako že dolgo vem. (http://www.ng-slo.si/)



Vsi ti viri so mi dali misliti tudi o arhitekturi v času impresionizma. Ko se človek potem sprehodi po ulicah Ljubljane in ozre po fasadah, kar ne more verjeti, koliko oblikovnega bogastva in pestrosti razkrivajo. Saj tudi moderne fasade niso slabe, ampak ohranimo vse, kar je vrednega iz preteklosti! Upam, da bo tako tudi pri obnovi in dograditvi Opere.


1. 10. 08

8. festival za tretje življenjsko obdobje: 30. 9. - 2. 10. 2008

Še jutri imate čas, da obiščete Cankarjev dom v Ljubljani in izkoristite zanimiv program tega festivala, ki se odvija kar v treh etažah te ustanove. Rezervirajte si nekaj ur, najbolje, da začnete kar ob devetih zjutraj, sicer pa se na obisk lahko pripravite z uradnim programom: http://www.f3zo.si/program/2-oktober-2008/. Ni vam treba skrbeti za vstopnino, ker je ni, počutili pa se boste zelo v redu, ker na večini mnogoštevilnih stojnic skrbijo predvsem za telesno in duševno zdravje obiskovalcev. Za najbolj angažirane so okrogle mize, veliko je izobraževalnih programov, sprostite in razvedrite pa se lahko s kulturnimi in spremljevalnimi programi. Kar težko se je odločiti, ker sta odra za nastope dva: v veliki sprejemni dvorani in v drugem preddverju. Kar naprej je kaj zanimivega, med izkušene in sivolase glave se mešajo otroci iz vrtca in osnovnošolci, zelo simpatično je to sožitje generacij. S prijateljico sva danes predvsem zaploskali pevskemu zboru stanovalcev Domov upokojencev iz Brežic in Sevnice, pa tudi pevskemu zboru Pomladni veter, ki ga sestavljajo uslužbenci Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca. Name so napravile velik vtis umetniške fotografije Hermana Čaterja Dotik svetlobe, nisem pa se mogla upreti tudi predavanju Avanturistična zrela leta, ki ga je pripravila Agencija Oskar. Njen lastnik je prepričal mene - že prepričano: potovanja v naših letih so nekaj posebnega in res doživetega. Ob ogledovanju ponudbe pa sem odkrila še nekaj zanimivega: upokojenci slovenske vojske bodo verjetno najbolje usposobljeni za tretje življenjsko obdobje, saj se nanj pripravljajo na posebnih seminarjih.



Včeraj sem zamudila pihalnega godbe, zato pa sem danes zelo uživala v pesmih dvanajstih zborov na 8. srečanju pevskih zborov društev upokojencev. Med njimi je bil tudi zbor našega društva iz Sevnice - Prijatelji in krasno jih je bilo videti in poslušati na odru velike Gallusove dvorane. Z nastopi sta nas razveselila še dva zamejska zbora, poseben pečat prireditvi pa je dal še predsednik Danilo Türk s svojim nagovorom. Torej, zmenjeno: jutri greste na festival še tisti, ki do sedaj niste uspeli. In ne pozabite uživati!

video Kako v jeseni zapihlja Pomladni veter...

video
Mešani pevski zbor Društva upokojencev Sevnica Prijatelji



video Mlade žurerke iz Tržišča