24. 11. 08

Češnjice - 24. 11. 2008



Zima je pred vrati, treba je pospraviti še zadnje stvari. Ponedeljkova planinska skupina ima danes delovno akcijo pri Vinku in Elčki v Češnjicah pri Primožu. V hladnem jutru se napotimo v hrib na Radni v bližini Boštanja. Pod nogami hrusta zmrznjena trava, listje prijetno šumi, na vzhodu pa se že kaže sonce. Po gozdu gremo proti Lukovcu, potem pa naprej proti Preski. Ko korakamo skozi Primož, sonce že prijetno greje, zato se kar hitro spravimo na delo. Za uvod se je treba podkrepiti s "šnopčkom", čajem, kuhanim vinom, kruhki. Potem je na vrsti listje, ki ga nagrabimo velike kupe, moški pa ga vneto znosijo na kompost. Tu in tam se ozremo proti jugu, kjer so Gorjanci lepo pobeljeni s snegom. Sonca naenkrat ni več, kopičijo se oblaki, po zraku zaplešejo snežinke. Mi pa nič: delamo naprej. Energijo nadomestimo s slastnim kosilom, pridno pokušamo različne vrste vin, potihem pa se sprašujemo, če se naša gostitelja sploh zavedata, kako drago je zanju to grabljenje listja. Čaka nas še dobra ura hoda nazaj v Sevnico, ravno prav, da malo "pokurimo" pojedeno in popito.

21. 11. 08

Domov iz Izole - 20. 11. 2008

Vsega lepega je enkrat konec, danes pakiramo. Zjutraj še zadnjič izkoristimo bazen, si privoščimo bogat zajtrk, popijemo kavico po zadnjem sprehodu in se vkrcamo v avtobus. V Kopru je prilika za nakup primorskega vina, potem pa lepo proti domu. Da ne bi prišli domov preveč sestradani, imamo v gostilni Štorovje v Selu pri Raduhovi vasi obilno kosilo. Vreme se kisa, oblači se, mi smo pa še kar naprej dobre volje. Fanika naši pesmi po melodiji Kadar boš na rajžo šel... doda še dve kitici:
1.
Kadar boš v Delfin odšel,
pridi mi povedat,
tudi jaz s teboj bi šla
modro morje gledat.
2.
Skupaj bova plavala,
barvo si dobila,
sladoled polizala
in se veselila.
¤¤¤¤¤
V Sevnico tako pripojemo kot svatje in si obljubimo, da bomo na tako letovanje še šli. Kot pravi Zinka:


Ko boš pa domov prišla,

vsem prijazno reci,

drugo leto spet bom šla,

če bo le po sreči.

19. 11. 08

Izola - 19. 11. 2008



Lepega vremena se pa človek res hitro navadi! Danes je tu in tam kakšen oblaček, ampak bolj za okras. Z avtobusom se zapeljeva do bolnice Izola, čeprav nimava nobenih potreb glede njihovih uslug. Je pa od tam lep razgled na Debeli rtič in Trst, malo naprej pa še na Koper. In prav prijetno se je sprehoditi po Markovcu in do starega dela Kopra. Zdaj, ko gradijo veliko križišče, je nekaj več težav za pešce, v bodoče pa se bo verjetno tudi to uredilo. Sonce je tako prijetno toplo, da kavico spijeva zunaj, potem pa še dvakrat počivava na klopcah. No, krog po starem delu mesta nama vseeno uspe.
Po kosilu se je včasih treba prav potruditi, da te ne premami postelja. Danes so nama motivacija plovila v marini, ki se šopiri prav pred hotelom Delfin. Izbirava in izbirava, pa se ne moreva odločiti. Tudi v bodoče bova brez jahte, pa tudi brez skrbi za privez in stroške. Galebi nama na obali in čereh v morju pripravijo pravo predstavo sestankovanja in letalskih vaj. Ob takih prizorih si res zaželim, da bi tudi jaz lahko tako elegantno jadrala z vetrom.

18. 11. 08

Izola - 18. 11. 2008



Vasi v okolici Kopra sva obdelali včeraj, danes so na vrsti tiste nad Izolo. Teh je sicer malo manj, so pa vseeno zelo slikovite. Najprej pa naju prijetno presenetijo v Turistično informativnem centru v Izoli, kjer zna prijazno osebje odgovoriti na vsa radovedna vprašanja, z materialom te pa tudi obilno založijo. Ob pol enajstih pa naju gostoljubno sprejme mali avtobus in popelje navkreber mimo naselja Baredi na nama že znani Šared. Potem pot nadaljujemo v Korte in še malo naprej v Medoše. Šofer tu dobre pol ure počiva, zato imava priložnost, da se sprehodiva do starega dela in cerkve, od koder občudujeva razgled na vasi, kjer sva bili včeraj. Na drugo stran pa se odpirajo Sečovlje s solinami. Na povratku zavijemo še v vas Malija in zdaj se nama dozdeva, da imava pregled nad celim tem predelom. Za natančnejše oglede cerkva, torkelj in še česa pa se bo treba vrniti kdaj drugič.
Popoldne si izbereva pot mimo Jagodja, ob vinogradih in po vinogradih na Livade, kjer je veliko trt posekanih. Ustrašiva se, da bodo tudi ta del pozidali, vendar naju potolažijo, da bodo posadili nove trte. Torej ne bo problema s pomanjkanjem vina, pa tudi na pogled bodo ti vinogradi še naprej v okras Izoli.

17. 11. 08

Izola - 17. 11. 2008

Navadno se vozimo ali hodimo ob obali, v vasi v notranjosti pa ne pridemo tako pogosto. Danes sva s Tilčko napravili izjemo: z avtobusom se odpeljeva v Koper in tam ujameva ob desetih dopoldne mali avtobus z dvajsetimi sedeži, ki z nama obrede toliko vasi, da si tega ne bi nikoli mislili. In šofer je pravi vodič z mnogimi praktičnimi napotki in zanimivimi podatki. Torej lepo po vrsti: Gažon, Šmarje, Koštabona, Puče, Krkavče, Padna, Nova vas, Sveti Peter, na poti nazaj pa še Pomjan. Ne moreva se do sitega nagledati teh prikupnih vasi na nekakšnih skalnih pomolih, cerkvic in ob nje stisnjenih starih hiš, novogradenj, ki zagotavljajo tem krajem tudi bodočnost. Oko se spočije na nasadih oljk, vinogradih, toplih jesenskih barvah gozdičkov... Po dobrih dveh urah smo nazaj v Kopru. In strošek? Vsaka od naju je plačala za prevoz v obe smeri le en evro in osemdeset centov. Ostalo časti občina Koper. Bravo in hvala lepa!



Kaj danes ne bova nič hodili? Popoldne se odpraviva skozi Jagodje in predor nekdanje železnice Poreč - Trst v prelepo dolino proti Strunjanu. Zelo lepo so uredili to sprehajalno in kolesarsko pot, na kateri te ne motijo avtomobili. Delno je po isti trasi speljana tudi evropska peš pot, na kateri so letos markacije obnovile pridne roke markacistov našega planinskega društva Lisca Sevnica. V naselju Strunjan si obetava kratek počitek ob kavi, pa sta obe gostilni zaprti. Zato pa lahko občudujeva nasade kakijev, ki jih tu še niso do konca pobrali. Kar bolj na slepo zavijeva v hrib proti Belvederju in uspe nama priti na vrh ravno v trenutku, ko zahajajoče sonce obsveti Trst kot na odru. Enkratno! Zdaj pa samo še navzdol do morja in po obali do najinega hotela. Ampak do kave pa v dveh urah in pol hoje nisva prišli.

16. 11. 08

Izola - 16. 11. 2008



Krasen, sončen dan! Dopoldne rezerviramo za sprehod do vasi Šared. V Jagodju na levo, pa mimo vinogradov, potem pa je pomembno, da najdemo podhod pod glavno cesto. Malo desno, zdaj pa še samo navkreber. Ja, če pa naju s prijateljico premami lepa pot malo po ravnem in na desno! Potem je treba pa po kozjih stezicah in kar med oljkami. Je pa razgled kljub temu krasen: za Trstom še venec gora z belo kapo, Izola z okolico pa kot na dlani. Ko prerineva na že znano pot, ni več problema. Prijetno sva presenečeni, da je gostinski lokal kljub nedelji odprt in sadni čaj se res prileže. Potem greva po grebenu naprej, da se naužijeva razgledov proti Lucanu in Piranskemu zalivu. Za povratek izbereva smer proti Belvederju, da je vse skupaj bolj zanimivo.
Za popoldne se odločiva, da ne bova veliko pešačili, saj sva že dopoldne več kot dve uri. Res se z avtobusom odpeljeva do Pirana, ampak tudi hoja ob obali do Lucije ni tako kratka. Za dovolj energije si že na začetku privoščiva belo kavo, saj so nas domačini navadili, da dobiva sicer le nekaj kapljic dragocene kavine vsebine. Za uživanje je enkrat na dan premalo, torej jo spijeva dvakrat. Pa saj tudi pešačiva dvakrat na dan, pa v bazenu plavava tudi zjutraj in zvečer... Torej je vse zasluženo!
V tem jesenskem času pa so dolgi tudi večeri. Prizadevno vodstvo našega letovanja v Izoli - Fanika in Jože sta nas danes lepo zbrala po večerji in nas počastila z refoškom, ki sta ga baje "naprešala" sama v teh dneh, kar smo že na morju. Dobra volja se nas je hitro prijala in ni manjkalo prijetnega klepeta, šal, ubranih pesmi. Med drugim smo peli tudi:
1.
Kadar boš na rajžo šel,
pojdi s penzionisti,
pr' Mileni se pr'jav,
da boš na pravi listi.
2.
Jože naj predsednik bo,
Fanika vodička,
nasmeh pričarata oba
na naša mlada lička.
3.
Ivan pa šofer je naš,
po cesti varno vozi,
ravni in ovinkasti
ter po kolovozi.
4.
Veseli bodimo zdaj vsi,
naj nas pesem druži.
Če kdo kaj dobrega počne,
se mu kar pridruži.
¤¤¤¤¤¤
Sicer pa: mi mamo se fajn!

15. 11. 08

Izola - 15. 11. 2008


Sončno jutro brez oblačka, še luna je čisto čista na nebu. Takoj po zajtrku - na teren. Na obali veter meče valove v zrak, do Simonovega zaliva še gre, pot ob obali proti Belvederju pa je ena sama prha. Kaj takega pa še ne! Gremo skozi Jagodje, do tu pa res ne pride voda. Krasni razgledi nazaj na Izolo, pa tudi proti Ankaranu, Debelemu rtiču in Trstu. Od Belvederja naprej že znano uživanje ob oljčnem nasadu, potem pa po travniški stezi. Veter lepo pihlja, da človeku ni prevroče. Steza nad previsnimi stenami, spodaj pa valovi morja, to me vedno očara. In pogled na Piran v daljavi... Še prehitro sva v Strunjanu, kjer si privoščiva zasluženo kavico. Zdaj pa po mostičkih na solinah in pri Salineri spet v hrib. Tudi steza proti Pacugu je krasna, malo je pa le treba paziti, da ne čofneš v kakšno mlako, če preveč oprezaš za lepimi razgledi. Proti Fiesi pelje tlakovana pot strmo navzdol, naprej pa se že vije pot proti Piranu. Tu spet morje kaže svojo moč: valovi so visoki kakšnih pet metrov in več, ampak se jim je mogoče izogniti in suh priti v Piran. Tu nikoli ne vem prav, po kateri ozki ulici bom kam prišla, res je pa tudi, da se še nikoli nisem čisto izgubila. Po treh urah hoje se prileže povratek z avtobusom.
Popoldne bi bilo pričakovati, da je na vrsti počitek, ampak sonce preveč vabi. Sprehodiva se med vinogradi tik ob Izoli, pa še po nekdanji trasi železnice do predora v Jagodju, nazaj pa občudujeva kakijeva drevesa, parfumirava roke z rožmarinom, skratka uživava v okolju, kolikor se da.

14. 11. 08

Izola - 14. 11. 2008



Tudi danes ni nobene "gužve" v internetnem kotičku hotela Delfin, zato lahko obudim spomine na preživeti dan. Burja je zjutraj opravila svoje delo in kmalu se kaže sonce. Na obali občudujemo valove, ki kipijo v višino in grozijo, da nas bodo poškropili. Pa se ne damo: umaknemo se na varnostno razdaljo in uživamo v igri narave. Potem pa lepo skozi Jagodje in malo v dolino, pa spet na hrib do naselja Lucan. Tu se je težko odločiti, kaj občudovati: na desni Strunjan, na levi Sečovlje s solinami in Lucija. Tu in tam še vedno rdi pisani ruj, konkurenco mu delajo drevesa kakijev, kontrast pa so temnozelene barve borov. Oljke so še polne plodov in pridne roke hite obirati pridelek. Še spust do Lucije in na avtobus...
Popoldne je sonce še bolj privlačno in na vrsti je sprehod po Izoli prav do pokopališča, ki je še vedno praznično okrašeno. Na obali, na rtu, pa atrakcija: navadni surferji in še posebni, taki s posebnimi padali. Neverjetno, česa vsega se človek ne domisli!

video

13. 11. 08

Izola - 13. 11. 2008

Mi gremo pa na morje... Spet? Seveda! Saj upokojenci imamo vedno dopust. In čas je, da ga sevniški upokojenci izkoristimo. Avtobus je do vrha poln, Ivan je pri volji, da nas zapelje v... dež in meglo. Dežuje že cel dan, vmes še malo burje, pa bodi vesel. Ampak v vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega: burja bo razpihala oblake in jutri bo gotovo sonce. Če ga ne bo, si ga bomo pa predstavljali, saj imamo bogato domišljijo. Kljub vsemu je sprehod ob obali uspel, od dveh dežnikov je eden preživel, lastnici pa obe. Hrana je dobra, pijača tudi, vode v bazenu je še vedno dovolj, čeprav sem jo jaz danes nekaj popila, večer pa nam je popestril Kvartet 7 Plus. Zakaj sedem, pojma nimam, saj so samo štirje, pojejo pa za sedem ali več, sploh, če jim mi pomagamo. In pomagali smo krepko. Zdaj pa počasi spat, da bo jutri dovolj energije za nove izzive.

10. 11. 08

Lipnik in še kaj - 10. 11. 2008

Ponedeljkova skupina danes spet hiti proti Kraškemu robu. Pod Črnim kalom, skozi Podpeč, Zazid in že je treba parkirati. Hrast z veliko kovinskimi kažipoti je res prava uganka, vendar nam s pomočjo zemljevida in izkušenega Vinka uspe pogruntati pravo smer za Lipnik.


Po lepo markirani poti ne hodi dosti planincev, spretno se je treba potruditi med vejami grmovja in robido, od železniške postaje naprej pa nas čaka udobna široka pot. No, malo se je treba tudi vzpenjati, zato pa smo poplačani z lepimi razgledi na okoliške hribe in doline pod nami. Po malici na 804 metrov visokem Lipniku se dva pogumneža odpravita še na sosednji hrib, nekateri po grebenu, drugi pa po že prehojeni poti nazaj v dolino. Približno tri ure hoje nam je za danes kar dovolj. S kombijem se zapeljemo še v vas Rakitovec, ki je že čisto blizu meje s Hrvaško, potem pa proti Movražu, kjer nas razveseli žareči ruj. Toda naš program še ni končan: na poti proti Kopru poskusimo in kupimo refošk, v Strunjanu pa imamo naročene kakije. Ti se nam tudi sicer smejejo z marsikaterega drevesa na obali.

8. 11. 08

Po Levstikovi poti - 8. 11. 2008

Petek - dežuje, noč na soboto - dežuje, sobota zjutraj - dežuje, sobota čez dan - na poti od Litije do Čateža niti kaplje dežja, tu in tam posije celo sonce. Sevniški planinci pogumno krenemo na že 22. popotovanje po Levstikovi poti. Za vsak slučaj imamo s sabo kar svojega Levstika, tako se namreč piše eden izmed naših članov, pa njegova žena tudi. Organizatorji nas opremijo z brošurami, ki vsebujejo opis te poti izpod peresa Frana Levstika, pa tudi veliko zanimivosti iz treh občin, po katerih poteka pot. Še zeleno kapo na glavo in že korakamo proti Šmartnemu, potem pa v hrib proti Jelši in Libergi.



Pričakovali smo blato in res ga doživimo v obilnih količinah. Sicer pa nas bolj mikajo razgledi na jesenske gozdove, še vedno zelene travnike, kasneje pa še vinograde bogatih barv. Pot pa je tudi "široka", saj domačini ponujajo skoraj na vsakem koraku hrano in pijačo. Zasliši se harmonika, pesem, nekaj parov se že suka v veselem ritmu. Po Preski se je treba odločiti: ali po malo daljši poti skozi Moravče in Okrog ali po razgledni pod Primskovim, skozi Gornji in Dolnji Vrh, pa še romarski Zaplaz. Naša skupina izbere slednjo in uživamo do konca - do Čateža.



Ker je treba pokusiti čaj, žganje, vino, zagristi v svojo malico, potem dodati še kaj slastnega od sosedov, za pot porabimo več kot šest ur. V tem pa je ravno glavna stvar: prijetno druženje čim več časa. Na Čatežu so se zelo potrudili in pripravili veliko ponudbe za telo in dušo: zanimiv kulturni program, razstavo čebeljih izdelkov... Kar prehitro se je treba posloviti. V Sevnici pa nas spet zmaka pohlevni dežek. Nič hudega, zdaj lahko.

3. 11. 08

Smuk nad Semičem - 3. 11. 2008

Sonce na vzhodu gotovo bo, pa izkoristimo to! Gremo na jugovzhod - v Belo krajino! Preko Novega mesta in Dolenjskih Toplic smo s kombijem kmalu na začetku Semiča, kjer nas pozdravlja sonce, v dolini pa jezera megle.



Čisto jesensko! Malo kvačkamo, kje naj bi začeli hoditi, potem pa nas prijazna uslužbenca na železniški postaji usmerita. Prav blizu - prva ovira. Lokal z dišečo kavico in uživanje ob njej ter pravo martinčkanje na skoraj poletnem soncu. Potem pa le zavijemo postrani in v hrib med številne vinograde in vinske hrame. Razveselimo se posrečene prošnje širokolistne lobodike, naj ji pomagamo preživeti. Po gozdu pot postane že skoraj avtocesta in prijetno brodimo uro in še malo po listju vse do Smuka in višine 545 metrov. Lepo obnovljena cerkev, nova lovska koča, ki jo odprejo šele popoldne, razgledi do Metlike, Črnomlja in še kam... Za malico in sončenje si vzamemo kar veliko časa. Kaj pa vemo, kdaj bo spet tak topel in prijeten dan. Zamika nas še ovinek do koče polharskega društva, ki jo krasijo zanimive lesene skulpture, potem pa nazaj v dolino. No, pred odhodom je treba še malo namočiti grlo. Ne spodobi se, da ne bi vsaj pokusili belokranjske kapljice. Vračamo se preko Vahte in ugotovimo, da je ta pot krajša od tiste zjutraj. Pridobljeni čas koristno porabimo s postankom pri Anici in Franciju na Logu, pomagamo jima popiti nekaj sveže stisnjenega jabolčnega soka. Prijatelji smo zato, da si pomagamo, ne?