26. 01. 09

Kopitnik in Gore - 26. 1. 2009



Na razpolago imamo prevoz z osebnimi vozili, torej ne gremo prav daleč. Ampak zapeljemo se pa ne blizu: skozi Zidani Most in Rimske Toplice, potem pa v smeri proti Hrastniku. Smo že na Marnem in v vasi Turje. Ko ravno razmišljam, če se ne bomo peljali kar do konca, končno izstopimo in se po prijetni gozdni poti napotimo proti Kopitniku. Nekje smo morali zgrešiti in smo že bolj v smeri proti Goram, ampak popravimo kurz in pridemo do prijetne jase z lepo kočo. Tu in že prej v gozdu je dovolj svežega snega, da uživamo v hoji in razgledih. Naprej pa res proti Goram, kjer ob domu zasluženo pomalicamo. Povzpnemo se še do cerkve s pokopališčem, potem pa se po cesti vrnemo do vozil. Čeprav smo se povzpeli le na 800 do 900 metrov, smo lahko občudovali Malič in njegove sosede, v savski dolini pa se nam je kazal most v Radečah. Spet en lep dan! No, ja, lepo dopoldne s kakšnimi tremi urami hoje.
Srednjo sliko je posnel Vinko Govekar.

19. 01. 09

Šmohor - 19. 1. 2009


Vremenska napoved obeta lepo vreme samo še na vzhodu države, torej ne smemo kam na zahod. Šmohor nad Laškim bo kar primeren cilj. Ko stopimo iz avtomobila, nas preseneti poledica, v Sevnici je ni bilo. Običajna pot je precej ledena, zato iščemo ovinke in obvoze po travniku in nesteptanem snegu. Snega pa sploh ni več veliko, saj smo na sončnih rebreh in kar nekaj časa nas sonce tudi spremlja. Potem pa se pripodijo megle in samo proti Savinjski dolini se odpirajo razgledi. Zaradi previdne hoje smo pri domu šele po dveh urah in malica se res prileže. Pred domom, seveda, ker je večina planinskih postojank ob ponedeljkih zaprta. Nič hudega: posebnega mraza ni, greje pa tudi toplo kuhano vino, ki ga je Franci prinesel s sabo. Soglasno se odločimo za povratek po cesti, da res lahko pošteno stopimo. Proti jugu so zdaj romantični razgledi na megleno morje in otočke v njem. Dobrega občutka, da smo napravili nekaj za svoje zdravje, ne morejo pregnati niti drobne kapljice dežja. V bistvu jih mi preženemo, ko se zadovoljni vračamo v dolino.

18. 01. 09

Okrog svetega Roka - 18. 1. 2009


Če vstaneš malo bolj zgodaj in se ob sedmih podaš na pot, lahko občuduješ tudi sončni vzhod. Marjana nas je na današnjem nedeljskem pohodu popeljala najprej do cerkve svetega Roka nad Sevnico, nato pa nam pripravila presenečenje z ogledom 70 metrov dolgega predora za stari vodovod. Do cerkve na Lamperčah je treba kar strmo navkreber, v gozdu na poti proti Žabjeku pa doživimo pravo zimsko idilo s snegom, ivjem in skupinico preplašenih srn. Kuhano vino pri Marjani in Ladotu se je ob malici še kako prileglo, ob vrnitvi v Sevnico pa smo pri Barbari doživeli še eno dezinfekcijo. Kot se spodobi, smo bili za nedeljsko kosilo že lepo doma.

13. 01. 09

Kum - 12. 1. 2009



Megla, megla, sama megla... Kje pa bo sonce? Na Kumu gotovo, saj je vrh 1220 metrov visok. Torej z avtomobili do Malega Kuma, potem pa peš. Še vedno megla, nekaj centimetrov snega, veliko ivja, občasno ga rahla sapica strese po nas, kot bi snežilo. Naenkrat pa se rob gozda nad nami pozlati, nebo so verjetno na sveže modro pobarvali, megleno je samo še morje pod nami. Pot ni dolga, po dobri uri smo na vrhu, kjer so gore na obzorju kot na sliki. Le zoprno piha, zato smo tem bolj veseli odprtega planinskega doma, čeprav je navadno ob ponedeljkih zaprt. Topla peč, velika izbira hrane in pijače, prijazen oskrbnik s pomočnico - kaj bi si lahko še želeli? Pri hoji navzdol zelo pazimo, saj kaj lahko spodrsne na zglajenem snegu. Ne moremo verjeti, da je treba nazaj v meglo, občudujemo pa mojstrovine v ivju in načrtujemo nov pohod proti soncu za naslednji teden.
Hvala Vinku Govekarju za skupinski posnetek!

10. 01. 09

Lubnik in Crngrob - 10. 1. 2009



Zjutraj malo pred pol šesto jasno preberemo, da je na Lubniku minus devetnajst stopinj. Ampak sevniški planinci ne verjamemo kar tako vsega, kar preberemo. Dobrega pol avtobusa gre to preverit. Do Škofje Loke nas lepo greje naše udobno vozilo, potem pa se moramo sami. Skozi slikovito staro mesto, mimo gradu in lepo zlagoma proti nekaj nad tisoč metrov visokem vrhu. V žarečem soncu in blestečem snegu, ki pa ga je le nekaj centimetrov. Prijazni domačin vodnik nas opozarja na zanimive stvari okrog nas in na mraz čisto pozabimo. Približno dve uri sta potrebni, da stojimo pred domom in se ne moremo nagledati venca gora okrog nas. Le doline se sramežljivo zavijajo v rahle meglice. Čaj je čudovitega okusa, zadišijo tudi klobase, hitro nadomestimo izgubljene kalorije. Tudi pot nazaj je približno tako dolga kot gor, ker je treba bolj paziti na korak. Ne mudi se nam iz Škofje Loke: obiščemo še cerkev v Crngrobu, znano romarsko mesto, ki nas preseneti z mogočnim stolpom, odličnimi poslikavami in bogatimi oltarji. Ko izzveni še zadnja pesem na vožnji domov in uberemo korake vsak v svojo smer, je čas, da z veseljem rečemo: krasen dan za telo in dušo!

4. 01. 09

Novoletni prazniki - 29. 12. 2008 do 4. 1. 2009

Ponedeljkova skupina izjemoma ni bila na pohodu v hribe, samo v stari del Sevnice smo se potrudili na pijačo in klepet. Torek je bil v celoti posvečen uživanju v Ljubljani: stojnice, trgovine, morje lučk in okraskov. Plavanje v Laškem na silvestrski dan je bilo nekaj res uživaškega, pa kosilo, ki je sledilo, tudi. Zvečer je pokalo kot na fronti, zato je bilo prijetno na toplem klepetati na daljavo. Novo leto sem začela tudi s sprehodi na sveti Rok, v petek zvečer pa smo imeli uradno zabavo društva upokojencev. Godba železničarjev iz Zidanega Mosta z gosti se je res izkazala, hotel Ajdovec pa z okusno večerjo. Včeraj je bilo treba pokukati na sejem in se malo sprehoditi, da je bilo danes dovolj kondicije za pohod na Bohor.



Zjutraj me ni zeblo samo do takrat, ko sem videla, da je trinajst stopinj pod ničlo. Z avtomobili do Pokojnika pri Zabukovju je kar šlo, potem pa smo se ogrevali s hitro hojo v hrib. Kmalu smo bili poplačani za trud: sneg in ivje sta se zalesketala v sončnih žarkih in bilo je kot v zimski pravljici. V dveh urah in pol smo preko Javornika (1023 metrov) uspeli priti do koče na Bohorju, kjer smo z veseljem ugotovili, da jim gosti v preteklih prazničnih dneh še niso vsega pojedli in popili. Srečali smo veliko planinskih prijateljev iz Krškega, Brežic in drugod, pozdravljanja in voščil ni bilo ne konca ne kraja. Tudi povratek je bil s soncem obsijan, tako lep dan je bil, da smo nekateri sklenili pešačiti do doma - do Sevnice. Tako smo dvem uram hoje dodali še dve uri in pol in se vrnili v mraku. Dobro smo izkoristili dan: od svita do večera, res bi bilo škoda biti doma in se ne naužiti teh lepot zimske narave.