27. 04. 09

Lisca in Lovrenc - 27. 4. 2009



Praznik je treba proslaviti, ponedeljkova skupina se odloči za obisk Lisce in Lovrenca. V vasi Cerje se spravimo iz avtomobila in na lastne noge. V dolini morje megle, tu pod Lisco pa se že kaže sonce. Temperatura je ravno prava za vzpon, napredujemo pa bolj počasi, ker je treba uživati v pomladni naravi in prijetnem klepetu. Na Lisci si vzamemo čas za malico, potem pa krenemo proti naslednjemu cilju, Lovrencu.



Tri lepe doline so vmes, nekaj travnikov je rumenih od cvetočega regrata, ponekod je vse modro - spominčice, drevesa so še svetlozelena in cvetoča. Na delu poti zapustimo markacije planinske poti in uživamo na Srčkovi poti Koronarnega kluba Sevnica. In že je pred nami Lovrenc, 711 metrov visok hrib s cerkvico in rastiščem clusijevega svišča (Gentiana clusii). Ta botanični naravni spomenik, ki bo v prihodnosti mogoče krajinski park, je danes poln obiskovalcev. Vsi spoštujemo vrvice in ne hodimo preblizu tem izrazito modrim lepotcem. Ob slovesu si zaželimo, da bi znali ohraniti to zaščiteno rastlino, ki je redka za tako majhno nadmorsko višino.

25. 04. 09

Sončna sobota v Boštanju in okolici - 25. 4. 2009



Pri tem aprilskem vremenu je treba izkoristiti vsak sončni žarek in danes jih je bilo obilo. S prijateljico Tilčko naju je zamikal Boštanj z okolico. No, prav daleč nismo prišle, po eni uri hoda sva se na Apneniku obrnili in obiskali še rastišče rumenega sleča. Starejši grmi izgledajo bolj klavrno, mlajši pa se razraščajo na bolj sončni legi in veselo brstijo v pomladni dan. Kar veliko je že opojno dišečih cvetov in ni čudno, da je strokovno ime za to rastlino Rhododendron (iz grščine - rožnato drevo) luteum (latinsko - živo rumena barva). Zakaj pa ji nekateri pravijo Azalea pontica? Vrtnarji so včasih razlikovali med vednozelenimi rododendroni in listopadnimi azalejami. Torej je tudi to ime upravičeno, sploh, ker navaja območje, kjer je rastlina najbolj razširjena, Pontsko gorovje v Mali Aziji. Sicer jo najdemo tudi v Turčiji, Ukrajini in vzhodni Poljski, pri nas pa je to rastlinski posebnež, ki poleg Boštanja raste še na Vrhku pri Tržišču in na Gorjancih. Kot ogrožena rastlinska vrsta je zaščitena. Boštanjčani se zelo trudijo, da bi to posebnost ohranili, pripravili so Naravoslovno učno pot Azaleja, obiskovalci pa jim najbolj pomagamo, če si rastišče spoštljivo ogledamo in bujne cvetove odnesemo samo v svojem spominu in fotoaparatih.
Boštanj pa je bil včasih znan še po nečem: pod jezom žage na Mirni, ki je blizu njenega izliva v Savo, je prostor, kamor se je prihajalo drstit zelo veliko rib. Če bomo neodgovorno ravnali z našimi rekami, bo na to kmalu spominjala le še skulptura Rudija Stoparja, ki stoji v Spodnjem Boštanju.

21. 04. 09

Z upokojenci na pot - 21. 4. 2009

Ko se razcveti pomlad, se začenjajo tudi izleti Društva upokojencev Sevnica. Danes je bil prvi v letošnjem letu in "sivi panterji" smo tako navalili, da sta bila potrebna kar dva avtobusa. Po obveznem postanku na Lomu in degustaciji kave v Kopru sta nas lokalna vodiča popeljala na kmečki turizem Mahnič v naselju Dragonja, kjer se nam je prilegla mineštra, kozarca refoška se pa tudi nismo branili. Pa še toliko smo se potrudili, da smo si ogledali vinsko klet in jo razbremenili za kar nekaj litrov vsebine.
Vodiča nas zdaj vodita v šavrinsko gričevje, vzamemo pa si tudi toliko časa, da občudujemo sečoveljske soline iz skoraj ptičje perspektive, vržemo pogled proti Hrvaški in zelo od daleč pomahamo Jorasu.


Sveti Peter je velika vas, ki je najbolj znana po Tonini hiši, kjer si tudi mi ogledamo staro stiskalnico za oljčno olje, se čudimo podjetnosti nekdanje lastnice in opremi njenih bivalnih prostorov, tekne pa nam tudi pokušina olja. In spet imamo možnosti za nakupe.





Novo vas bi verjetno kar spregledali, če ne bi imeli tako dobrega domačega vodiča. Tako pa nam ta pokaže vaški kulturni dom s celostensko sliko domačina slikarja samouka Emila Gaziča, ki je slikovito prikazal svojo vas z vaščani pri domačih opravilih. Njegova mama tako pridno plete kito šavrinskega rdečega česna, včasih zelo pomembnega za borni zaslužek v teh krajih. Človek skoraj ne ve, čemu naj se na tem prikazu bolj posveti: značilni pokrajini, karikiranim obrazom, podrobnostim na oblačilih, realistično prikazanim živalim... Res nekaj posebnega v stilu naive.



Čas nas priganja in že hitimo proti Krkavčem, ki se ponašajo z nenavadnim in skrivnostnim kamnom iz prvega ali drugega stoletja pred našim štetjem, na katerem sta dobro vidni podobi stoječega človeka. Vas Krkavče je sicer ena najstarejših vasi slovenske Istre in stoji na skali. Obiščemo še cerkev svetega Mihaela iz 17. stoletja, ki je bogato okrašena s pomladanskih cvetjem. Vidi se, da jo naš vodič oskrbuje z rokami in srcem.
Posloviti se moramo od prijetnih domačinov in poskrbeti še za naše želodce. Kosilo v hotelu Delfin v Izoli in sprehod ob z od vetra skodranim morjem nam lepo zaokroži dan. Obisk v Vinakoper je seveda obvezen. Tu in tam nas je blagoslovila kakšna plohica, veter nam je brezplačno delal nove frizure, včasih smo malo zamujali, ker smo se dlje pomudili ob zanimivih stvareh - mogoče pa je bil tudi zaradi tega današnji dan tako bogat.

15. 04. 09

Okolica Loškega Potoka - 15. 4. 2007



Tretja sreda v mesecu je in spet je na vrsti planinski izlet z avtobusom. Mimogrede smo skozi Trebnje do Škofljice, kjer zavijemo v smeri Ribnice, vendar samo do Žlebiča, od koder nas pot vodi na desno mimo Nove Štifte, skozi Sodražico, potem pa so večini že manj znani kraji. V prijetnem kraju Hrib Loški Potok nas pričaka vodič domačin, ki nam najprej privošči kavico, potem pa popelje do vasi Retje in še naprej do poznobaročne cerkvice svetega Florijana.



Z žarom nam predstavlja lepote svojega kraja, nas vodi ob potoku s požiralniki, potem pa po gozdovih v okolici. Malicamo kar pri njegovi počitniški hišici, kjer med drugim predstavi tudi polharstvo. Snovi mu ne zmanjka, saj kot "pripravnik" za upokojenca pridno zbira eksponate za svoj polharski muzej. Sledimo mu tesno za petami, ne samo zaradi zanimivega pripovedovanja, ampak tudi strahu pred medvedi, saj na poti odkrijemo več njihovih očitnih sledov. Od lovske koče se zazremo proti Snežniku, potem pa se spustimo k gostoljubnim Ješelnikovim, kjer nas čaka prava gostija z golažem, regratom, zavitkom, kavo... Na samem je ta Novi Kot, že čisto na meji s Hrvaško, zato pa lahko tu uživaš blaženi mir. Na povratku se ponovno ustavimo V Loškem Potoku in se povzpnemo do cerkve svetega Lenarta, od koder z očmi objamemo ta prelepi kraj in gozdove vse naokrog. Še dobro, da je Ješelnikov fant pred davnimi leti poiskal svojo družico v bližini Sevnice in nam je lahko zorganiziral ta obisk. Marsikdo od nas sicer ne bi nikoli spoznal teh krajev in njihovih prisrčnih ljudi.

14. 04. 09

Po praznikih - 14. 4. 2009



Tako: prazniki so mimo, zdaj pa lepo stara rutina. K sreči je bilo dovolj lepega vremena in nismo imeli izgovora, da bi kar naprej sedeli za obloženo mizo. Sprehodi so odkrivali nove in nove cvetove, ki jih bomo obiskovali tudi še te dni in potem še kar naprej, dokler ne pokurimo odvečnih kalorij...

8. 04. 09

Dolenjske t(T)oplice - 8. 4. 2009











S prijateljico Tilčko že res dolgo nisva bili v tem zdravilišču, ki je eno najstarejših v Evropi. Je bilo treba malo prekontrolirati trenutno stanje. Po jutru se dan pozna, pravijo. Pa sva ubogali in vstali bolj zgodaj ter spremljali dijake na vlaku iz Sevnice v Novo mesto. Pred odhodom avtobusa za Dolenjske Toplice je ravno še dovolj časa za kavico, potem pa lepo ob Krki in Sušici v sončno jutro. Po kraju najprej informativni sprehod in žalostna ugotovitev: center je dobesedno zabasan s stavbami. Hotelu Vital, ki je iz 18. stoletja in Kristalu iz leta 1899 so se pridružili še prizidki in hotel Balnea, ob njih je še vedno zelo prometna cesta... Hitiva sproščat oči k poskočnemu potoku Sušica, ki je že prava rečica in poživlja tudi kamp in okolico. Posebno naju očarajo potke po smrekovem gozdu in okolica osnovne šole, kjer ima človek res dovolj prostora, da zadiha. Arheološka pot pa spomni na prazgodovinsko utrjeno naselbino na griču Cvinger, ki je bilo pomembna v petem in četrtem stoletju pred našim štetjem. Bazeni v hotelih imajo zelo toplo vodo - 35 stopinj in več, zato tokrat preizkusiva bazen Balnea - center dobrega počutja. Pa saj ne piše tako, "wellness" piše! Le zakaj? Ampak tu se res dobro počutiva: ob plavanju in slastnem kosilu.

Dneva pa še ni konec: nekaj svoje pozornosti nameniva še Novemu mestu. Sprehod skozi staro središče, ob Krki, v kateri se ogledujejo hiše z brega, obisk cerkve svetega Nikolaja na najvišji točki tega mesta. Skoraj preveč doživetij za en sam dan!
Zakaj sta pa dva t-ja v naslovu, se bo kdo spraševal. Toplice z veliko so za oznako kraja, z malo pa za toplice. Če sva pa obiskali oboje.

6. 04. 09

Okrog Bojnika - 6. 4. 2009



Ponedeljkova planinska skupina je bila danes praznično razpoložena: s Francijem smo praznovali njegov rojstni dan. Kaj pa hoja? Na Bojnik (na Dolenjskem - med Telčami in Zagradom) se res zapeljemo in že zaslužimo malico. Potem pa navzdol med vinogradi, po pokrajini z vse več pomladnega cvetja, v neverjetno toplem soncu. Na poti proti Zagradu nas razveseli še kukavica, ki jo marsikdo letos sliši prvič. Ogledamo si Zagraški log, kjer nastaja neke vrste muzej na prostem, potem pa spet v hrib. Izgubljene kalorije v gostoljubni Kraljevi zidanici dobro nadomestimo z veliko pojedino. Ob tem se še pošalimo, da se tako fizično pripravljamo na bližajoče se praznike.

4. 04. 09

V spomin Lojzu Motoretu - 4. 4. 2009



Ob peti obletnici smrti znanega sevniškega planinca Lojzeta Motoreta smo se danes podali na Lisco po vseh markiranih poteh. Na poti so se nam oči spočile na travnikih sveže zelene barve, brstečem drevju in grmovju, na svetlomodrih cvetovih jeternika in malo temnejših pasjega zoba. Na Lisci nam je zapela pevska skupina Encijan, zaigrali so učenci glasbene šole, spomine na svojega planinskega prijatelja je obudil Danilo Škerbinek. Nagovorila sta nas tudi predsednik planinskega društva Jože Prah in sevniški župan Srečko Ocvirk, program pa je občuteno povezovala Darinka Avguštin. Sledilo je prijetno druženje ob glasbi in klepetu v stilu Lojza: KAR DAJEŠ, TO DOBIŠ!
Vinko Govekar, hvala za prvo sliko!