13. 05. 09

Tuščak in Šilentabor - 13. 5. 2009



Da ne veste, kje je to? Tudi jaz ne bi, če ne bi hodila s sevniškimi planinci. Treba se je zapeljati do Pivke, potem pa še proti Ilirski Bistrici do Knežaka. V vasi, kjer je sicer kar veliko novih hiš, a vendar je prebivalcev vse manj, nam prijazna domačinka in članica študijskega krožka predstavi kraj in pokaže župnijsko cerkev Marije Vnebovzete. Mene posebno pritegne slikovit lesen strop in kovan lestenec, napravljen v Kropi. Pred cerkvijo pa prestrašimo hitro belouško. Vodnica nas popelje še na pokopališče, kjer je pokopan Miroslav Vilhar (1818 - 1871), ki je živel v bližnjem gradu Kalec, njegove otroke pa je učil - nihče drug kot Fran Levstik. Ta je v močnem kovaču iz teh krajev dobil idejo za Martina Krpana. Po jezeru, Lipa zelenela je, Zagorski zvonovi, Rožic ne bom trgala - gotovo mislite, da so to narodne pesmi, tudi jaz sem tako mislila. Pa niso. So delo Miroslava Vilharja, pesnika, skladatelja in narodnega buditelja. Poslovimo se od Knežaka in se zapeljemo v vas Koritnice, kjer se začne naša pot na Tuščak (786 m). Ob poti nas razveseljuje drobno cvetje, ki omamno diši, do vrha, kjer si ob lepem razgledu proti Snežniku in planoti pod nami privoščimo malico.



Potem pa napravimo daljši ovinek, da se do sitega naužijemo popkov in cvetov potonik in šmarnic. Strumno koračimo skozi vas Bač, ob kateri je vojaško strelišče, potem pa nekaj pozornosti posvetimo še gradu Kalec, ki je bil zgrajen v 17. stoletju. V njem je živel Miroslav Vilhar, 1869 je bil tu slovenski tabor, od leta 1919 pa propada in danes stoji samo še stolp. Zdaj pa naprej v vas Zagorje, kjer nekateri ostanejo in pripravijo malico, drugi pa jo mahnemo še na Šilentabor (752 m). Tu je bilo že v osmem stoletju pred našim štetjem veliko gradišče. Občudujemo lep razgled in cerkvico svetega Martina, potem pa se vrnemo v dolino, kjer nam po skoraj šestih urah vandranja gre v slast golaž. Na poti domov zapojemo slavljenki za rojstni dan in zakonskemu paru za obletnico, mogoče ne preveč ubrano, vendar od srca.

Naš vodnik Vinko nas preseneti z novico, da odslej ne bo več vodil teh planinskih izletov vsako tretjo sredo v mesecu, delo naj bi prevzeli drugi vodniki. Vinko, prisrčna hvala za vse lepe trenutke, ki smo jih doživljali na poteh s tabo! Samo ti veš, koliko truda so te stale priprave na naša pohajkovanja. Pa, saj ne bo šlo brez tebe: pomagal in svetoval boš ponedeljkovi in četrtkovi skupini, sodeloval pri sobotnih izletih, organiziral vandranja doma in po svetu... Prevelika škoda bi bila, ne izkoristiti tvojega znanja, izkušenj in žara za delo v planinskem društvu. Za dober posnetek greš celo na kolena ali v ležeči položaj.

7. 05. 09

Volčji Potok - 7. 5. 2009



Vas mika, da bi šli občudovat lepote Volčjega Potoka? Nikar se ne uprite skušnjavi! Res se splača. Ne vem, kaj je lepše: azaleje in rododendroni ali tulipani, orhideje pa so me tako čisto prevzele. In vse to v okviru mladega listja različnih dreves, sveže pokošenih trat, pred romantično kuliso zasneženih Kamniških Alp. Tri, štiri ure so komaj dovolj, če človek hoče uživati tudi na kakšni klopci, prisluhniti ptičjemu spevu v bližnjem gozdu, se razgledati po vrtnarskem centru...

4. 05. 09

Nanos - 4. 5. 2009












S kombijem ponedeljkova skupina hitro napreduje do Ljubljane, potem pa skozi Vrhniko, Logatec, Hrušico do zavetišča pri Abramu. Testiramo navigacijsko napravo, zato se ne moremo izgubiti. Malo po gozdni cesti, potem pa po mehkih in manj mehkih stezicah proti Nanosu. Razveseljuje nas raznoliko cvetje, tudi še cvetoče češnje, najdemo celo že popke potonik, šmarnice šele dobro razvijajo liste, proti koncu poti pa najdemo prave poljane čemaža. Na prijazni jasi pri Vojkovi koči na višini 1240 metrov kar hitro pomalicamo, saj se na nebu zbirajo čudni oblaki. Do koče smo rabili dve uri, počasnejši (beri: bolj temeljiti raziskovalci lokalnega okolja) malo več, nazaj obetajo tudi dve uri in večina toliko časa tudi izkoristi. Ko pridemo do kombija, padejo prve kaplje.

Ampak mi se ne damo: treba je na obisk k 15 let staremu medvedu, ki živčno hodi po svoji kletki, očitno bolje pa se počutijo sosede kozice. Po domače pri Abramovih imajo gotovo še krave in kakšno drugo žival, družina pa se uradno piše Jež. Lepa zbirka, ni kaj! Na suhem se osvežimo s pijačo, se v nalivu z rekordno hitrostjo vkrcamo v naše vozilo, potem pa proti domu. Na poti se sprehodimo še ob ostankih rimske utrdbe ob pomembni cesti na Hrušici, pri Mirni nas spet dobi naliv, v Sevnici pa se zvedri. Vremenska napoved se je uresničila, mi pa smo spretno krmilili med dežjem.

1. 05. 09

Okrog 1. maja - 1. 5. 2009

Ko je vreme najbolj nestanovitno, so gotovo blizu prvomajski prazniki. Letos je kar dovolj razlogov, da nebo ob prazniku dela joče, saj je vse več delavcev in delavk v nezavidljivem položaju, še v slabšem pa so tisti, ki to niso več, ker so delo izgubili. Kljub vsemu pa se ljudje v teh dneh vsaj malo poveselijo in za trenutek pozabijo na vse tegobe.
Včeraj je bilo veliko skrbi z mokrimi kresovi. Tudi v Boštanju so postavili okrog deset metrov visokega lepotca, pripravili kresovanje z glasbo in ognjemetom, plohe pa so bile bolj za ohladitev prevročih glav.



Sevniška godba je z jutranjo budnico pregnala še zadnje oblake in začel se je lep dan. Zato ni čudno, da je na Lisci kar vrvelo od obiskovalcev. Večina je prišla vsaj del poti peš, veliko je bilo tudi tekačev Skoka na Lisco, vsem pa je bila skupna dobra volja in praznično vzdušje. Po uradnem programu je sledilo veselo rajanje po taktih kar dveh ansamblov in še kakšnega neuradnega muzikanta. Planinsko društvo Lisca Sevnica ob tej priliki vsako leto organizira srečolov in tako zbira sredstva za svojo dejavnost. Vsi, ki ob tem sodelujemo, smo vedno znova prijetno presenečeni, koliko organizacij in ljudi je pripravljeno prispevati dobitke in tudi, koliko je takih, ki kupijo po več srečk in podprejo naše delovne programe. Iskrena hvala! Tudi vreme je zdržalo do popoldneva, zdaj pa spet malo "zmaka"... Ampak jutri in pojutrišnjem bosta nova dneva, ko bomo med dežjem lovili sončne žarke in lepe trenutke.