31. 03. 10

K velikonočnicam na Boču - 30. 3. 2010

Ponedeljkova skupina izjemoma "uraduje" v torek. In na Boč se ne odpravimo po najbolj običajno poti iz Poljčan, ampak se s kombijem zapeljemo skoraj do Rogaške Slatine in v naselje Podplat zavijemo proti severu vse do vasi Pečica. Kar takoj se začnemo vzpenjati, po gozdu nam pod gojzerji šumi suho bukovo listje, pot pa se kmalu obrne navzdol. Ampak vse to je treba hitro nadomestiti, saj že spet hodimo v hrib in to kar krepko. Oznake gozdne poti nas opozarjajo na različne vrste dreves, vmes pa so prave grede rese. Ko že dobro kaplja s čela, se pot le prevesi in skoraj naravnost prečkamo hrib. Proti jugu se nam odpirajo razgledi na preproge polj in gozdov ter slikovitih naselij, okrog nas pa je vse več bukev. In naenkrat se znajdemo v zmešnjavi polomljenih dreves, s katerimi se je poigrala narava, človek pa jih je pustil, kakor so padla, ker je to območje gozdni rezervat. 


Širše območje Boča je zavarovano kot krajinski park, zavarovana pa je tudi redka cvetica velikonočnica. Zaradi gnojenja travnikov raste le še na posameznih mestih in danes nastavlja svoje dlakave peclje in ljubke cvetove soncu in nam na ogled. 

Pri planinskem domu, ki je na nadmorski višini 698 metrov, srečamo prijatelje iz Sevnice, ki so tudi Prijatelji, ker se tako imenuje njihova planinska skupina. Veseli si izmenjamo informacije, potem pa se napotimo še na vrh Boča. Na poti nam delajo družbo številni zvončki, pa veter vztrajno piha, še posebno na razglednem stolpu. Sam Boč je visok 978 metrov, če se povzpneš na vrh stolpa, dosežeš okroglo tisoč metrov in si zaslužiš lep razgled daleč naokoli. Še višji pa je mogočni telekomunikacijski stolp v bližini. Dve uri in pol so nam obljubili za prehojeno pot v eno smer. Če smo hodili kakšno minuto več, smo pač dlje časa uživali! 

V planinskem domu nas ogreje topel čaj, uživamo pa  tudi v prav posebnem golažu iz dveh vrst mesa, zelenjave in šampinjonov. S prijetnimi prti, lepo dekoracijo in ognjem v kaminu je to res kotiček, kjer si človek z veseljem odpočije. Ampak, treba je nazaj v dolino in novim ciljem naproti... 









Več fotografij:   
Video:  
Spletne strani:

29. 03. 10

Ob polni luni na Lisco - 28. 3. 2010

Mogoče ni še čisto polna luna, ampak vreme je prav primerno in Martina vabi na Lisco. Pri kapelici pod njo se je nabrala prava ogrlica vozil in pot kaže v hrib. Veter je poti lepo posušil in o nevihti, ki je bila tu pred nekaj urami, ni več sledu. Po prvi strmini nam prija počitek pri klopci, naš cilj pa je točno nad nami. Počitki so včasih še bolj naporni kot hoja, saj je treba kaj prigrizniti in popiti. Zdaj pa spet navkreber po travniku in postrani ter v breg po slikoviti gozdni poti. Pri cerkvi svetega Jošta spet počivamo. Pred nami krasni razgledi, za nami pa svetlomodre očke jeternika. Zdaj pa ni več daleč do vrha. Pred Tončkovim domom je kar veliko ljudi, dom pa je od treh naprej zaradi selitve zaprt. Še dobro, da mizo lepo obložimo s svojimi zalogami in ničesar ne pogrešamo. 

Vračamo se po Sončni cesti, še prej pa občudujemo razglede od Kamniških Alp do Donačke gore. Na severni strani je še nekaj zaplat snega, pa tudi pravi vrtovi navadnih zvončkov. Nabirajo se oblaki in oblikujejo nenavadne oblike, končno pa le razkrijejo tudi luno, ki zvedavo gleda z neba. Na zahodu se poslavlja sonce... 


Več slik:  
Video:  

22. 03. 10

Na Limbarsko goro, pa ne po nagelj - 22. 3. 2010

Pohod po nagelj je že mimo, ponedeljkova skupina pa se je odločila za Limbarsko goro danes. S kombijem do Moravč, potem pa skozi Sotesko in Serjuče do romarske cerkve svetega Valentina. Prvotna cerkev na višini 773 metrov je bila iz 17. stoletja, posebnost pa je zvonik, ki stoji kar nekaj metrov stran od ostale stavbe. Mi zatočišče pred rahlim pršenjem najdemo v gostišču ob toplem čaju in malici. 

Dobra ura hoda nam je premalo, zato se odločimo še za  enourni "sprehod" na Golčaj k spomeniku iz druge svetovne vojne in cerkvi svete Neže z zelo starim zvonom in lesenim kasetiranim poslikanim stropom iz 17. stoletja. Cerkev pa je tu stala že v 14. stoletju. Ob prijetni poti se že razcvita resa, sicer pa smo na večini pohoda občudovali z zvončki pobeljene travnike, okrašene še s trobenticami, žafrani, jetrniki in pljučniki. 

Na povratku skozi Hrastnik in Gabrje nas pohlevni dežek še kar naprej moči in cesta se vleče in vleče. Kljub temu je bil pohod lepo doživetje in zaradi vlage smo se gotovo pomladili. Upam le, da ne preveč. 

Spletne strani: 

17. 03. 10

Polhograjski Dolomiti - 15. 3. 2010

Zjutraj se razvije dolga debata o cilju današnjega pohoda: Primorska ali Polhograjski Dolomiti. Zmagajo slednji, zato morajo nekateri po dereze, ki so ostale doma. Okrog Ljubljane doživimo značilno jutranjo gnečo, proti Brezovici pa je že bolje. Tu zapustimo avtocesto in se skozi Dobrovo zapeljemo proti Polhovem Gradcu. V Gabrju "prisilimo" snažilko in kuharja, da nam odprejo gostišče pred odpiralnim časom in si privoščimo prve osvežitve. Potem pa naprej do Topola pri Medvodah, ki ga nekateri bolje poznajo kot Sveto Katarino. 
Tu in tam so zaplate snega, drugače pa je okolje že kar pomladno. Uro in četrt hoda obljubljajo  smerokazi do Grmade in korajžno se odpravimo po široki poti. Vse več je leda in snega zato nam dereze pridejo na tem severnem odseku še kako prav. Sicer pa pot ni strma in, ko se obrne na južno stran, tudi ledu ni več. Topli sončni žarki nas pozdravljajo, resa se že pripravlja k cvetenju, spremlja pa nas tudi živahno petje ptic. Na jug se odpirajo široki razgledi, na sever med drevjem kukajo snežni vrhovi. Zadnji del poti na Grmado pa daje že kar okus visokogorja, spet nam na ledenih delih pridejo prav dereze. Na 898 metrov visokem vrhu  na nas čakajo gostoljubne klopce in krasen razgled: Triglav, Karavanke, Kamniške Alpe, Krim, Snežnik, Nanos... Pod nami se stiska cerkvica, pod Toščem počiva turistična kmetija, nam pa se prileže malica. Vračamo se po isti poti in na koncu ugotovimo, da nam še ni dovolj hoje. 

Zapeljemo se skozi Topol, še malo ven iz naselja, potem pa osvojimo še Sveti Jakob - cerkev na razglednem griču. Zgrajena je bila v 17. stoletju, današnjo podobo pa je dobila 1898, po potresu. Poleg gora zdaj še bolj razločno vidimo Kranj z okolico, Medvode in Ljubljano. Nekateri se napotimo še po grebenu nad Sveto Katarino, obiščemo cerkev iz začetka 17. stoletja, nazadnje pa še gostilno z okusno hrano in pijačo. Prav gotovo se bomo sem še vrnili, mogoče takrat, ko bo cvetel Blagajev volčin. 

Več posnetkov:   

Video: 

Spletne strani:  

14. 03. 10

Rakov Škocjan - 13. 3. 2010

Sobotni planinski in naravovarstveni izlet Planinskega društva Sevnica se začenja obetavno: avtobus je poln, s sabo imamo bivšega in novega predsednika, Darinka je uredila vse tehnične zadeve (vključno s posladkom za oba praznika - osmi marec in dan mučenikov), Jože se je dogovoril za vodenje, z nami je kar pet članov Foto kluba, Tone je že prevzel dolžnosti dežurnega natakarja... Skratka - za vse je poskrbljeno. Tudi za postanek na Lomu in dišečo kavico ali kaj drugega osvežujočega.
Izvoz Unec, drevored proti Rakeku, še malo v smeri proti Cerknici in že je tu odcep za Rakov Škocjan. Predstavljali smo si, da je tu kaj več snega, pa ga je bilo ravno prav za gojzerje čistit. Ob cesti nas pričaka vodnik in vodič ter nam je pripravljen razkriti skrivnosti tega področja, ki je kot krajinski park zavarovan že od leta 1949. Okrog šest kilometrov dolga kraška dolina med Cerkniškim jezerom in Planinskim poljem skriva neverjetno veliko bogastvo oblik. Najprej se spustimo strmo navzdol pod Mali naravni most: malo nam pomagajo pohodne palice, tudi jeklenica pride prav, najhitreje pa bi šlo kar po zadnji plati. To nekateri tudi poskusijo. Na dnu globeli nas pozdravi mogočno šumenje reke Rak, na desni se kaže velika odprtina, na levi pa nas mostiček vabi, da ga prečkamo. Na njem so ledeni zvonovi, na stenah okrog pa ledene sveče - prava zimska galerija. Stisnemo se ob steno in po ozki stezi nadaljujemo pot do drugega prostora, kjer se nad nami pne strop nenavadnih oblik, dnevna svetloba prodira skozi nove odprtine, nam pa se odpre tudi možnost, da se po strmi, delno poledeneli stezi povzpnemo na razgledišče. Od tu pa naravni most občudujemo še z drugačne perspektive. 
Sonce nas spremlja vso pot, ko si ogledujemo ostanke nekdanjih žag, pa mogočno jelko, poplavni gozd z belimi vrbami. Po mostu prečkamo tu že bolj pohlevno reko in se ustavimo pri hotelu za nujne opravke. 
Nekaj časa hodimo po cesti, ugotovimo, kje je Center šolskih in obšolskih dejavnosti, pa še gozdarsko kočo so nam postavili na ogled. Spet se približamo reki in ugotavljamo, kako nekdanje travnike zarašča grmovje in drevje. Potem pa se pred nami pokaže v vsej svoji veličini Veliki naravni most. Kaj vse ustvari narava! Povzpnemo se nanj in obiščemo še ruševine cerkvice svetega Kancijana, potem pa naprej do Tkalca jame, kjer se Rak spet izgubi v tajanstveni podzemni svet. Najbolj poskočni se spustijo v globel, ostali pa se napotimo proti hotelu, da si malo privežemo dušo. 
Malo je gostinskih lokalov, kjer ti dovolijo jesti prinešeno hrano. Tu je že tako, da te že zunaj pozdravijo z napisi Dobrodošli in Lepo d' s' pršu, potem pa se nič ne jezijo, če ob naročeni kavi ali kakšni drugi pijači prigrizneš kaj svojega. Verjetno se zavedajo, da si vsak dobro zapomni prijazno gesto in se bo še vrnil kot gost, ki bo več zapravil. 
Ker je še prezgodaj, da bi se vrnili domov, se odločimo še za kratek obisk Cerkniškega jezera. V širnih vodah se ogledujejo mogočni Javorniki, s severa pa zvedava Slivnica. Na povratku kujemo načrte za prihodnost in si obljubimo, da bomo v te kraje še prišli v kakšnem drugem letnem času. 
Več posnetkov: 
Video posnetki:   

8. 03. 10

Dva praznika - 8. 3. 2010



Visoko v hribih je še veliko snega, na Primorskem piha burja: najbolj varno bo ostati kje blizu doma. S kombijem se zapeljemo na Telče, potem pa jo mahnemo proti Bojniku. Mraz kar stiska, a s hitro hojo se ogrejemo. Pri Kraljevih v zidanici pa še dodatno s kuhanim vinom in čajem. Levo vinogradi, desno vinogradi, vmes pa tudi. Tone nas popelje po krožni poti med njimi in zidanicami: Otavnik, posamezne hiše, ki spadajo pod Klenovik, prav po meji z občino Škocjan se smukamo. V dolino, potem pa spet v hrib na Bojnik. Strokovno bolj podkovani preverjajo, kako so obrezane trte, vsi skupaj pa opazujemo, kako se parcele vklapljajo v pokrajino. Pojedina, ki sledi pri Slavici in Tonetu, je v stilu dveh praznikov - dneva žena in dneva mučenikov. Ne manjkajo niti rožice, voščilnice, čestitke... Spet en bogat dan!

2. 03. 10

Šmohor - 1. 3. 2010



Danes imamo posebni popoldanski program, zato ne gremo prav daleč. S kombijem se zapeljemo do Laškega in sonce nam že obseva Malič, malo bolj levo pa je še Šmohor. Med posušeno travo nas pozdravljajo žafrani in trobentice, više je veliko teloha, vmes pa zaplate neverjetno zelenega maha. Tudi odpadlo bukovo listje je prijetno rjavih barv, tako se imajo oči kje odpočiti. Vsake toliko prišumlja ob poti ali kar po njej kakšen mini potoček, mi pa se vneto dvigamo. Tri pohodnice zamika Malič in vneto ubiramo korake po slemenih malo gor in malo dol. Poplačane smo s čudovitimi razgledi proti Laškemu, Celju, Pohorju in Savinjski dolini. Po cesti je še kar veliko snega, da se ne bi prehitro poslavljali od zime. Vsi skupaj popijemo čaj v planinskem domu, se posladkamo z jabolčnim zavitkom in smo hvaležni oskrbnici, ki ji ni težko dom odpreti samo za našo skupino.

V dolino se vračamo spet po soncu in gotovo smo dobili vsaj malo barve. Pri tem pa ugotavljamo, da se nas že krepko prijemlje pomladanska utrujenost. Kljub temu se potrudimo in ob kmečki pojedini pri Močivniku Franciju zaželimo vse dobro za rojstni dan.

Ob polni luni na Lisco - 28. 2. 2010

Po Sloveniji je veliko skupin, ki ob polni luni hodijo na kakšno določeno točko. Tudi v Sevnici je tako: Lunaši, Luneki, Martinina skupina... Danes grem z Martinino skupino in zbere se nas trinajst. Ne, ne! Skupaj s prijaznim psom nas je štirinajst. Z avtomobili si pomagamo do Cerja, potem pa v hrib. Malo piha, ravno prav, da nam ni preveč vroče, pa še oblake nese nekam drugam. Pot se je že lepo posušila in kar hitro smo pri cerkvici svetega Jošta, kjer je že druga okrepčevalnica s čokolado in ta kratkim. S strmin nad stezo nas zvedavo ogledujejo telohi, tu in tam je še kakšna lisa snega, pred nami pa se že odpira pogled na Jurkovo kočo in Tončkov dom na Lisci. Topel čaj se prav prileže, prijeten klepet pa tudi. Vračamo se po "sončni poti" in v mraku smo že spet pri vozilih. Luna se nam sicer ne prikaže, kljub temu pa smo doživeli prijetno druženje z obljubo, da ob naslednji polni luni spet pridemo.