15. 06. 10

Rab, Goli otok, otok Sveti Grgur - 12. in 13. 6. 2010


Zgodaj je treba na pot, če hoče človek dobro izkoristiti dan. Ob štirih zjutraj je že vse spakirano v dveh avtobusih in okrog sto planincev in planink na poti proti morju. Tam okrog Zagreba nam sončna krogla oznanja nov dan, večina nas pa vneto tišči oči skupaj in si skuša podaljšati noč ter počitek. Po avtocesti hitro napredujemo in na postajališču Brinje smo po kavici že vsi lepo budni in vidimo celo slikovito naselje z razvalinami gradu ter lepoto makov med travo ob cesti. Vzpnemo se na 700 metrov visok Vratnik in pred seboj zagledamo modrino Jadrana, h kateri pa se je treba še spustiti po vijugasti cesti in ozki dolini. 
Smo že v Senju in začne se slikovita vožnja ob morju pod Velebitom. Na desni se nam prikazujejo otoki, nekateri ugibamo imena, drugi so bolj prepričani v svoje znanje. Cesta proti naselju Jablanac je marsikomu ostala v spominu po nadležnem čakanju na trajekt še kje visoko v hribu. Tokrat ni velike gneče, ker pa je pred nami kar nekaj avtobusov, nismo prepričani, da bomo uspeli priti na prvi trajekt. Z zanimanjem si ogledujemo planinske stopnice, ki vabijo v najnižji planinski dom na celih dvajsetih metrih nadmorske višine. Spretni šoferji spravijo vozila na trajekt in tako uspemo v manj kot 15 minutah pripluti v Mišnjak na Rabu. Na poti proti mestu Rab se čudimo  novim turističnim naseljem, le stari del mesta je ostal enak s svojo značilno silhueto cerkvenih zvonikov. 
Na parkirišču se pripravimo za pohod. Naš cilj je 408 metrov visoki Kamenjak, ki je najvišja točka otoka Raba. Obljubljajo nam okrog uro in pol vzpona in približno toliko smo tudi rabili. Najprej po pločniku, potem po asfaltirani cesti, vmes kamnite bližnjice, za okras pa cvetje, še vedno rumena brnistra, modra sivka... V poznem dopoldnevu sonce že pošteno greje, zato se više na poti razveselimo občasne sence, razgledi pa so tudi vse bolj veličastni. Kamnita steza se vijuga sem ter tja, veliko je zidov iz kamna, da ločijo parcele. Ovac ni videti, zato so vratca v teh zidovih kar odprta. Okolico krasijo tudi grmi z nešteto rumenimi cvetovi, med kamni pa poganja rastje nežnih barv. 

Ko zagledamo antene, vemo, da smo na vrhu. Tu nas čaka posebno presenečenje: nekdanji uslužbenec Nuklearne elektrarne Krško je doma z Raba in po upokojitvi z ženo Slovenko tu tudi živi. Na našem cilju nas pričakata s travarico in slastnimi fritulami (pecivo, ki je malo podobno miškam), prijazno besedo in razlago o Rabu. Zasliši se tudi pesem: najprej slovenska, potem dalmatinska, pri malici se najde še kakšen kozarček domačega in vzdušje je na višku. Spustimo se še do razgledišča, kjer nas premami hladno pivo, potem pa se po betonski poti vračamo v dolino. 
Zaradi vročine in različnih drugih razlogov smo pošteno utrujeni, ampak gostitelj nas vztrajno popelje še na ogled starega dela mesta. K sreči je v mestnem parku, ki je pravi gozd, in v ozkih ulicah dovolj sence. Samostani, stare cerkve, mogočne stare stavbe - vse to priča o bogati zgodovini in veličini tega mesta. Pozno popoldne se odpeljemo naprej do Loparja, kjer najdemo zavetje v hotelu Sahara. Malo se ohladimo, potem pa začnemo raziskovati Turističko naselje San Marino. Hoteli so v prijetnem okolju parkov, zelo lepo vzdržujejo cvetje, dovolj je različne ponudbe v trgovinicah in na kioskih, tako imenovana Rajska plaža pa je odlična predvsem za majhne otroke, ki uživajo v mivki in plitvi vodi. Za pravo plavanje pa se je treba potruditi kar daleč. Hotelske sobe so udobne, klima dela, posebno pa smo pozitivno presenečeni nad obilno ponudbo pri samopostrežni večerji, kjer si celo pijačo lahko sami točimo po mili volji. Pri slovenskih pivcih je to lahko kar tvegana ponudba. Sicer pa so se naši poznavalci vin malo zmrdovali nad rdečim, nekaterim pa nam je bilo belo odlično, pa tudi pivo ni nič ostajalo v kozarcih. Vzeli smo si dovolj časa za nočni počitek, pa še za uživaško kavico po obilnem zajtrku. 

Pri avtobusih smo veliko pred predvidenim časom, zato v pristanišču še malo čakamo na ladjico. Gostoljubna posadka ladjice Tajana nas najprej dezinficira s travarico, potem pa odplujemo proti Golemu otoku. Med vožnjo doživimo obisk "piratov" - čolna, ki mu je zmanjkalo goriva. Sicer se izgovarjajo, da jih pač zanimajo dekleta naše posadke. Mi pa imamo izredno srečo: Planinsko društvo Platak nam je uredilo spremstvo nekdanjega taboriščnika in tako iz prve roke izvemo vtise o Golem otoku in otoku Svetega Grgurja. 
Neverjetno je, s kakšno energijo nas ta ostareli človek vodi med stavbami in po otoku, s kakšno prepričljivostjo in dramatičnostjo predstavi podobo taborišča za politične zapornike in  svojo osebno usodo. Značilnost tega taborišča je bila, da nihče ni mogel nikomur zaupati, moral si tožiti in tepsti druge, sicer si bil sam tepen. V mnogih virih najdemo opis "sprejema" novih taboriščnikov, ko jih je špalir starih sprejel z batinami. Goli otok je bil skoraj neporasel, taboriščniki so zasadili drevesca in jim morali s  svojimi telesi delali senco ter jih varovali pred vročino. Sami pa so dobili le borno hrano in po dva decilitra vode na dan. Obdelovanje kamenja samo s kamnom, brez orodja, nesmiselno prenašanje tega kamenja z nosili, ki so bila pravo mučilno sredstvo, celodnevno garanje na soncu in burji v capah in obuvalu iz starih avtomobilskih gum - tak je bil vsakdanjik na otoku. Vmes pa nešteta zasliševanja in zahteve, da človek še koga obtoži. Ogled zaključimo v zgradbi, kjer so bile samice: tako majhne so bile, da v njih ni bilo mogoče niti sesti, na tleh je bila luknja za izločke, redno so na obisk prihajali le ščurki. Ob mogočnem zidu nekdanjega poslopja za zabavo stražarjev se naš vodič ustavi, s spoštovanjem položi roko na enega izmed kamnov v zidu, primemo se za roke in skušamo čutiti vse trpljenje in hotenje tistega, ki je kot taboriščnik ta kamen obdelal. Ob tem izrazimo tudi iskreno željo, da se kaj takega, kar se je dogajalo na tem otoku, ne bi nikoli več ponovilo. Ampak to so le želje, saj se zavedamo, da se ta trenutek po svetu dogajajo podobne in še hujše stvari. 

Kar težko je verjeti, da je po vsem slišanem morje še vedno tako modro, sonce toplo in, da nas na ladjici čaka kosilo. Pečene ribe z okusom po rožmarinu, sveža zeljna solata, kruh, hladno pivo ali vino, dišeča kavica - spet smo nazaj v sedanjosti. Le kratka vožnja nas še čaka do otoka Sveti Grgur, kjer so bile v taborišču zaprte predvsem ženske. Nekatere res politično aktivne, večina pa le zato, ker se niso hotele ločiti od soprogov, ki so bili politični zaporniki. Krutost režima med drugim ilustrira primer ženske, ki je morala nositi vodo iz morja in napolniti posodo na vrhu hriba. Ampak ta posoda je imela luknjo in voda je sproti iztekla. Vsak s svojimi mislimi hodimo med zapuščenimi poslopji in se sprašujemo, kaj je to v človeku, da v svojem sočloveku na tak način ubija vse, kar je človeškega. Še danes nekdanji taboriščniki neradi govorijo o svojem trpljenju na teh dveh otokih, še vedno ne morejo nikomur zaupati, zato smo lahko tem bolj hvaležni, da nam je eden izmed njih odprl svoje srce. 

Na ladjici potisnemu grenke misli na stran, veselimo se prve zmage slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu, oglasi se harmonika in pesem, tudi vodič zapleše z nami. 
Na povratku gre vse brez zastojev in domov pridemo še pred predvidenim časom. Iskreno smo hvaležni organizatorjem za ta dva doživeta dneva in upamo, da kmalu spet kam krenemo. Sicer pa nas Slovenija sprejme z "ognjemetom" strel po širnem nebu, k sreči pa pade le nekaj kapelj dežja in nismo deležni neurja.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:
 

10. 06. 10

Toplice - 9. 6. 2010

Vsak teden se s prijateljico navadno odpraviva v Laško, da s plavanjem malo razgibava svoje ude. Kljub novemu velikemu kopališču je nama bolj všeč v starem hotelu in tudi danes sva tam uživali. Po malici in kavi pa je bilo škoda iti že domov, zato sva z vlaka skočili že v Rimskih Toplicah in malo preverili, kako napreduje preobrazba v turistično zanimiv kraj.
Z bazena pod cesto prihaja veselo žuborenje glasov, nad cesto velik plakat vabi na Aškerčev pohod v soboto, pripravljen je tudi nov del poti... Krasno! Ampak nad hoteli še vedno žerjavi. Pod Sofijinem dvorcem, ki vabi v restavracijo in sobe, je tudi nekaj novega: kamen, ki obeležuje začetek Ruske steze. Sicer pa naj tej prijetni poti nobenih posebnih sprememb: ograja je še vedno polomljena, klopi že skoraj ne zaslužijo tega imena. Ostale pa so mogočne bukve, pesek prijetno zaškrta pod podplati in ptiči imajo svoj koncert. Mogoče pa je tako bolj prav, bolj naravno. Pa še eno napako ima steza - prekratka je, pri 1216 metrih se je treba obrniti. 
Ko še malo stikava okrog gradbišča, odkrijeva, da je tudi v spodnji stavbi del že urejen za goste. Vabijo kopeli vodnih nimf, savne in masaže. Občudujeva še lepo urejeno krožišče in si oddahneva: Pa se stvari le obračajo na bolje!


Več fotografij:
Spletne strani:

9. 06. 10

Brda - 8. 6. 2010



Daleč je danes naš cilj, zato se na pot planinska skupina odpravi že ob šestih. Kljub radodarnemu postanku za kavo in podobne sladkosti smo čez tri ure že na razglednem stolpu v Gonjačah in Brda nam dobesedno ležijo pred in pod nogami. Krasen razgled na gričke, vasice na njih, vmes pa vinogradi, gozdički... Ampak pogled mora ostati pri njih, meglice so zakrile daljne razglede proti Italiji in morju. Smo planinci in planinke ali ne? S kombijem se sicer pripeljemo kar blizu Korade, del poti pa le opravimo peš in si zaslužimo travnike, ki so kot vrtovi.
Nenavadne perunike, brstične lilije, različne kukavice in detelje... V daljavi pa romarska Stara gora v Italiji, desno Matajur, na drugi strani Sveta gora nad Novo Gorico... Saj človek ne ve, kam bi gledal. Pri zavetišču na 802 metrih je tudi dovolj miz ter klopi in nam se malicat  mudi. Nazdravimo tudi Anici, ki je nedavno tega praznovala rojstni dan, in ji zapojemo za vse dobro. Na povratku se nam ob cesti odkrijejo še pravi vrtovi rož, ki jih vidimo prvič in jim ne vemo imena.
Višnjevik je prijetna vasica, v bližini katere je bila včasih najstarejša graščina v Brdih, danes pa bi jo zaman iskali. Najdemo pa klet Erzetič, ki ima tudi staro tradicijo, saj hišno poimenovanje Pri Martinovih izhaja iz leta 1725. Prijazno nam razkažejo klet z modernimi cisternami, hrastovimi sodi, pa tudi glinenimi amforami, v katerih zori vino. Te amfore so izdelali v Gruziji in največje držijo kar 2500 litrov. V prijetno urejeni vinoteki sledi degustacija vin in domačega narezka, ne manjkajo tudi češnje. Anica se je res izkazala za svoj rojstni dan, pri organizaciji pa ji je pomagala Hermina, katere rod izhaja iz teh krajev in ima v vsaki vasi vsaj enega sorodnika, ponekod pa še več. V tej kleti spoznamo enega njenih bratrancev z družino, v vasi Kozana pa pri drugem okusimo še eno značilnost te krajine: slastne češnje - kar z drevesa. Pri Prinčičevih pa so doma tudi vina in se rojevajo utrinki briškega sveta z oljnimi barvami na platno. Ostale kraje le prevozimo in za trdno obljubimo, da se bomo še vrnili in si jih bolj natančno ogledali. Zaslužijo si to! In Hermino bomo spet prosili, da nam je vodička - taka, ki ne pripoveduje samo z besedami, ampak tudi s srcem.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

5. 06. 10

Pečje - 5. 6. 2010

Krasno sončno sobotno jutro! Kar hitro ven! Najprej obhod po sejmu, potem dišeča kavica, zdaj pa na nasip pri Savi. Narava počasi celi rane, ki so nastale ob gradnji hidroelektrarn. Zasajena so drevesa, gosta detelja porašča nasip. Jo bo kdo pokosil? Sava je danes temna in skrivnostna, je pač več dni deževalo in jo umazalo. Lepši je pogled proti staremu delu Sevnice in gradu. 


Proti Pečju se vzpenjava po strmi poti, ob kateri je veliko raznolikega cvetja, kmalu pa uživava tudi v krasnem razgledu na Log. Izgleda, da ima vsaka hiša najmanj enega psa, večina ni privezana in vsi naju oblajajo. Pa se kar sporazumeva z njimi. Nehote splašiva srno, ki kar ne ve, kam bi se umaknila. Kako naj ji dopoveva, da sploh nisva nevarni, navsezadnje je niti ne moreva dohiteti. 



Na najvišji točki se pred nama razgrne pogled proti Lisci, potem pa spet proti hribom nad Florjansko ulico in gradu. Spustiva se k sevniški cerkvi, s pico in pivom pa nadomestiva vse kalorije, ki sva jih med sprehodom porabili. In mogoče še kakšno spravili za zalogo. Je pa lep ta svet pred domačim pragom!

Video:
Več fotografij:

Večer petja - 4. 6. 2010

Včasih se zgodi, da je več prireditev na en dan ali celo večer. Tudi danes je tako: ob šestih vabita pevska zbora Lisca in Slovenski dom iz Zagreba, ob sedmih naj bi se na gradu srečali z Jerco Šantej in skupino Šukar, ob osmih pa Ljudski pevci Boštanj praznujejo 20-letnico. Vsega se ne bo mogoče udeležiti, s prijateljico uspeva uživati na prvi in tretji prireditvi.
Zbora iz Zagreba in Sevnice sodelujeta že vrsto let in vsak njun koncert je posebno doživetje. Narodne in umetne pesmi sta nocoj v Kulturni dvorani v Sevnici spletla v venec, ki ga končata skupaj: s pripravljeno pesmijo in z eno kar tako, za dušo, svojo in nas, poslušalcev.
Posnetek je s spletne stani Dolenjskega lista, kjer najdete tudi članek in še več fotografij:  
Zdaj pa je treba pohiteti v Boštanj, v cerkev. Ljudski pevci so mi prvič vzbudili zanimanje, ko sem slišala za njihovo petje ob Jurjevem. Tudi ta večer začnejo s temi pesmimi, potem pa nadaljujejo z narodnimi - bolj ali manj znanimi. Pri nekaterih bi človek kar pomagal zapeti, ob vseh pa zapoje srce. Razveselili so nas tudi glasbeni gostje: Vokalni kvintet Boštanjski prijatelji in citrarka Duška Stopar. Številne čestitke so prejeli slavljenci, ki so nam s pogostitvijo pričarali lep zaključek glasbenega večera. 

Tudi o tem dogodku poroča Dolenjski list:


3. 06. 10

Maroko - 30. 4. in 1. 5. 2010

Še zadnje fotografiranje pred hotelom in ponovno ugotavljanje, kako imajo stavbe urejeno fasado samo spredaj, stranski zidovi pa so pogosto neobdelani. Računajo, da bodo še dograjevali? Z veseljem odidemo na ogled Fesa - mesta, ki je bilo ustanovljeno že v osmem stoletju in je tako najstarejše med štirimi kraljevimi mesti v Maroku. Leži na slikovitem prostoru v dolini med visokimi hribi in njegov novi del   krasijo parki in vodometi. 

Na kraljevi palači občudujemo dragocena vrata, potem pa se posvetimo staremu delu mesta medini in suku - tržnici. Ogledamo si, kako pod spretnimi rokami nastajajo kovani krožniki, pa postopek barvanja usnja in tkanja. Spretni trgovci so zelo prijazni, tako mimogrede kupiš kaj nepotrebnega. Včasih so nadležni ulični prodajalci, ki so te sposobni kar dolgo spremljati in prepričevati za nakup. Ulice so v starem delu v resnici res uličke, kjer se drenjajo pešci, vmes kakšno kolo ali motorno kolo, za transport pa predvsem uporabljajo mule. Tako je treba dobro gledati pod noge in se ustaviti za pogled na kakšno zanimivo fasado ali številne mošeje. Vmes se najdejo tudi zanimive restavracije in v eni izmed njih se tudi mi okrepčamo. Po kosilu nadaljujemo z ogledi in obiščemo še izdelovalnico keramike. Marsikdo se navduši za tagine - keramično posodo za kuhanje v sopari.










Suk mi je pa kakor sen, se zdim Arabcem lahek plen.
Svojih evrov ne dam, sam še dirhame mam, za vsako stvar jaz vneto barantam.
(Melodija: Regiment po cesti gre)

Ob slovesu od Fesa se zapeljemo nad mesto za boljšo predstavo in fotografiranje. Najbolj se čudimo ob pogledu na množico krožnikov za satelitsko televizijo, tudi na stavbah, ki že na pol razpadajo.

Do Casablance vodi prava avtocesta in hitro brzimo mimo polj, ki jih domačini obdelujejo največ ročno. Sledi področje z vinogradi, pa veliki gozdovi hrasta plutovca. Postajališča ob cesti so dobro urejena in ponujajo vse potrebno lačnemu in žejnemu popotniku. Tudi stranišč je dovolj, zraven pa umivalniki - tudi za obredno umivanje ter neverjetno - majhne molilnice.










Že v mraku se pripeljemo v največje maroško mesto Casablanco. Toliko časa še imamo, da se sprehodimo do mogočne mošeje Hassana Drugega, ki je najvišja verska zgradba na svetu, saj je minaret visok 210 metrov. Šest let so jo gradili do 1993 in opravili okrog 50 milijonov delovnih ur, pri tem pa vgradili 300 tisoč kubičnih metrov cementa, 40 tisoč ton jekla, 65 tisoč ton marmorja, 40 tisoč kvadratnih metrov cedrovine... Nekaj posebnega je premična streha, pa tudi dekoracija notranjosti z bogatimi lestenci. Delno so tla iz stekla, pod njim je morje, saj sta dve tretjini zgradbe dejansko na morju. Sprejme pa lahko 25 tisoč vernikov, le manjši ločeni del na galeriji  je namenjen ženskam. Tako moških pri molitvi nič ne moti. Seveda se morajo obiskovalci pred vstopom sezuti. Čevljev pa tu ni mogoče pustiti pred vrati, saj bi jih bilo preveč, v vrečki jih vzameš s sabo. Zapeljemo se še ob obali in si pogledamo celotni kompleks od daleč. 
Ta večer pa nam maroški vodnik Hasan pripravi še posebno presenečenje: tri torte za rojstni dan Vesni, ki ji s pesmijo želimo vse najboljše, potem se pa vsi skupaj posladkamo.
Pozno zvečer in zgodaj zjutraj se potikamo po letališču, kjer preživimo neskončne varnostne preglede. Ti nas čakajo tudi pri prestopanju v Rimu, potem pa se razveselimo domačega avtobusa v Trstu. Zdaj smo že skoraj doma. Povsod je lepo, doma je pa le najlepše!

Slovenijo mi ljubimo, se v Maroku zavemo.
Čiste vode je vir, je v trebuhu ljub mir, driske naše vzemi, vzem hudir.
(Melodija: Regiment po cesti gre)

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

Maroko - 29. 4. 2010


Vstajanje ob štirih in že hitimo v pripravljena terenska vozila. Samo malo po asfaltu, potem pa se začne vrtoglava vožnja po včasih zelo hrapavi površini. Ujeti želimo sončni vzhod na peščenih sipinah Merzouga. Samo do njihovega roba se peljemo, potem pa nadaljujemo peš po oranžnem pesku, ki je bolj moka kot pesek. Ustavimo se na primernem grebenu in čakamo na prve sončne žarke. Pesek iz trenutka v trenutek spreminja svojo barvo, k sreči pa ne tudi položaja, ker ni nobenega vetra. Na povratku opazujemo berberske šotore in njihove borne bivalne pogoje.


Mesta ogledujemo, vtise skrbno zbiramo.
A puščava je ta, ki prevzame te vsa, ko s prvim soncem dvigne ti duha.

V Merzugi smo bili, sončni vzhod dočakali.
Od sile lepo, vendar malo temno, pa še peska dosti je bilo.

V puščavi sem bila, skor zgubila sem moža.
Pa tak strašno ni blo, saj podal je roko črn Berberček mlad mi prav toplo.

Drago zdaj oglaša se, da pove občutke te.
Ko v pesku sem ždel, da bi žarke ujel, mi mlad Berber je skoraj ženo vzel.
(Melodija: Regiment po cesti gre)

V hotelu se prileže zajtrk, malo že uživamo pod palmami ob bazenu v hotelskem atriju, potem pa krenemo na pot proti Fesu. Spet lahko opazujemo raznolikost okolja: od kamna in peska do zelenih dolin, jezera brez zelenja, ker ima voda verjetno veliko žvepla; pa gorska pokrajina z različnem drobnim cvetjem. Eno vrsto domačini izkopavajo s korenino vred za zdravila. 


Ifrane pa je zaradi svojega položaja pod Atlasom prava maroška Švica. Kralj ima tu svojo palačo v lepo urejenih parkih, tudi sicer je kraj privlačno letovišče za navadne turiste.
Oba hotela do sedaj sta bila lepo urejena, ta v Fesu (Fes Inn) pa nas še posebno preseneti z ureditvijo avle in sob. Tokrat večerja ni samopostrežna, pa se kljub temu ne bi mogli pritoževati nad količino in kvaliteto hrane. V Marakešu je bil v hotelu sicer na voljo zastonj računalnik, ampak z zelo, zelo počasno internetno povezavo. Tu sta računalnika dva, za uporabo je treba plačati. Denar bi že bil, pa volje in energije ni. Gremo počivat!


Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

2. 06. 10

Po Pohorju - 1. 6. 2010

Jezerski vrh je še ena točka na Krkini poti, ki jo želimo ponedeljkovci osvojiti. Aha, saj res: danes smo zaradi vremenske napovedi torkovci. Če bi odšli na pot včeraj, bi nas pošteno pralo. Celje, Velenje, Mislinja, potem pa v hrib na malo več kot tisoč metrov nadmorske višine. Vse to zmore naš kombi, če je v pravih rokah. Na ekološki kmetiji Miklavž smo, daleč od ponorelega sveta, pa še vedno v Veliki Mislinji. Mogočna lesena, skoraj dvesto let stara hiša, zraven čebelnjak, kjer se pridne čebele odpravljajo na delo, občudovanja vredno božje drevce, na katerem novi cvetovi delajo družbo rdečim plodovom... Kaj bi drugega napravil človek, kot globoko zadihal in užival? Gospodinja hiti s kuhanjem kave, Anica pa nas razvaja s pecivom. Naj se vidi, da obiskuje tečaj o peki! Franci je od tu doma, zato kaj hitro napravi načrt in že se poslavljamo od cvetočih travnikov, ki kar žarijo od ripeče zlatice. Lepo za oko, krave pa je ne marajo preveč, se mi zdi. Raje počakajo, da se posuši in ni več strupena. Zakorakamo v gozd, kjer so se smreke okrasile s svežimi poganjki in že je tudi sprejet sklep o nabiranju le-teh. Še ena kmetija, okrog prostrani travniki, Francijev nekdanji dom, potem pa samo še gozd. Veter poje svojo pesem visoko v krošnjah, mi pa ubiramo korak malo po starih stezah, še več pa kar povprek. Ogromno je borovničevja, ki bo letos bogato obrodilo, vmes se skrivajo brusnice, pa spet območja z živo zeleno travo. Nekajkrat prečimo bolj utrjene poti, Franci nam kaže prostorčke iz svoje mladosti in mimogrede smo na Črnem vrhu. 
Z višine 1543 metrov se odpre čudovit razgled proti Uršlji gori, Peci, Kamniškim Alpam, celo Kum in Lisco najdemo v daljavi. Ker pošteno piha, se umaknemo navzdol proti Ribniški koči in v zavetju pomalicamo. Znani smo po tem, da si med seboj v skupini pomagamo, zato smo tudi v veliko pomoč Franciju pri praznjenju steklenice z vinom. Zakaj bi se revež mučil in jo še naprej prenašal? Tiste pol ure do koče hitro prehodimo, presodimo pa tudi, da smo si s tem zaslužili vsaj čaj. Že dopoldne oblaki občasno zakrijejo sonce, zdaj se pa začnejo prav kopičiti nad nami. Zato se odpovemo obisku jezera in po gozdni poti in delno cesti se vračamo na kmetijo Miklavž.
Anica je imela rojstni dan in to je treba proslaviti s prigodno pesmijo in pojedino. Še toliko moči zberemo, da naberemo smrekove vršičke. Ti nam bodo pomagali premagovati prehlade in nas spremljali na naših bodočih poteh.
Tretja slika je delo Vinka Govekarja.
 
Video:
Več fotografij:
Spletne strani: