22. 08. 10

Belopeška jezera, Višarje, Rezija - 17. 8. 2010

Že pred peto uro zjutraj začne Vebrov avtobus pobirati upokojenke in upokojence iz Loke, Boštanja, Loga, Sevnice, Blance, Zavratca in Rovišč. Pred nami je dolga pot. Na postajališču Voklo si na hitro privoščimo stranišče in kavico, potem pa pohitimo v gostilno čisto blizu cerkve na Brezjah, kjer nas čaka golaž s polento. Začeli smo v stilu: božjepotno. Gorenjske gore nam želijo dobrodošlico na svoj najlepši način. 
Meje z Italijo pri Ratečah sploh ne občutimo, v Fužinah pa zavijemo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine). Parkiramo pri zgornjem jezeru in budimo zaspance v avtodomovih. Vse okrog nas je sveže in rosno, nad jezerom pa se košatijo gore na čelu z mogočnim Mangartom. Sprehodimo se do jezera in delamo načrte za drugič, ko bo več časa za hojo do spodnjega jezera in okrog njega. Vidimo lepo stezo, ki pa jo je neurje poškodovalo in jo na enem odseku še popravljajo. En razlog več, da se danes le vozimo z avtobusom. 
Ob vožnji skozi Trbiž obujamo spomine, kako smo včasih hodili sem na tržnico nakupovat, danes pa hitimo naprej do Žabnic (Camporosso). Spomnim se stare žičnice na Višarje, danes pa je tu moderna s kabinami po osem oseb. 12 minut naj bi trajala vožnja, pa jih je nekaj več, ker se med vožnjo nekajkrat ustavimo. Pod nami je neverjetno veliko smučišč in lahko si predstavljamo, kako živahno je tu pozimi. Danes je torek, pa je kljub temu veliko turistov in romarjev. Višarje so res stičišče Slovencev, Italijanov, Avstrijcev in Furlanov. V teh štirih jezikih so tudi glavne molitve pri mašah, ki so ob delavnikih trikrat na dan, ob nedeljah in praznikih pa štirikrat. Že takoj na zgornji postajo žičnice človeka prevzame krasen pogled na romarsko naselje in venec gora. 
V lepem sončnem vremenu, ko je nekaj oblakov le za okras, se spet rojevajo načrti, kako bomo naslednjič šli vsaj na Kamnitega lovca, ki je manj kot dve uri oddaljen od Višarij. Od doline je do sem okrog tisoč metrov višinske razlike, saj smo 1792 metrov visoko, po drugih meritvah pa 1789. Pred 650 leti naj bi na tem mestu našel pastir svoje ovce, ki so klečale okrog grma z lesenim kipom Marije z Detetom. Kip je odnesel žabniškemu župniku, vendar se je ta dvakrat čudežno vrnil na Višarje. Postavili so kapelico in kasneje cerkev, ki je s kipom preživljala burna leta vremenskih neprilik in vojn. Zadnje večje obnove so bile leta 2000, poleg kipa pa v cerkvi pozornost pritegnejo tudi freske akademskega slikarja Toneta Kralja. Mi se sprehodimo po naselju, prisluhnemo vodiču, popijemo kapučino in že je treba nazaj v dolino. Tam nas čaka nenačrtovani daljši postanek zaradi težav z avtobusnimi ključi. Pa nam ni hudega: okrepčamo se s pijačo, poklepetamo in sprehodimo ob vzorni urejeni kolesarski stezi.
Po slikoviti dolini z reko, manjšimi naselji, železnico in avtocesto se peljemo proti Reziji. Ta odmaknjena dolina je zdaj dom le še okrog tisoč Rezijanom, leta 1911 pa jih je bilo okrog pet tisoč. Zaradi svoje izoliranosti so obdržali svoj poseben jezik in bogato ljudsko izročilo s pesmimi, pravljicami in plesi. Rezijan naj bi pomenil brusača in kramarja, kar sploh ni čudno, saj je bilo včasih samo iz vasi Solbica 80 brusačev, ki so predvsem pozimi šli po svetu služit kruh s svojo obrtjo. Le malo ljudi se danes preživlja s pridelavo znanega česna ali z živinorejo in mnoge pašnike na planinah pod Kaninom, ki zapira dolino, prerašča gozd. Mnogo je izseljevanja, zlasti je dolino prizadel potres leta 1976. Otroci govorijo italijansko, staro izročilo pa poskušajo gojiti v kulturnih društvih. 
Mi obiščemo Rozajansko koltursko hišo na Ravanci, kjer nam prizadevni domačin ob projekciji razloži zgodovino, položaj in razmere Rezijanov. Poskusimo se v razumevanju njihovega jezika in se učimo korakov ljudskega plesa. Obisk snema Televizija Slovenija iz Kopra in nehote postanemo televizijske zvezde. Po tolerantnem vzdušju na Višarjih pa je v teh krajih drugače: skrajneži so že poškodovali kakšen avtobus iz Slovenije, na težave je naletel domačin, ki je želel imeti dvojezično osebno izkaznico, ki mu po zakonu pripada; za nameček pa župan Rezije odpira vprašanje, ali so Rezijani sploh Slovenci.
Bogatejši za različne vtise se spet po isti poti vračamo domov. V Medvodah se okrepimo z večerjo, potem pa se avtobus počasi prazni. Se vidimo na naslednji ekskurziji Društva upokojencev Sevnica! 
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

18. 08. 10

Mozirje in Mozirski gaj - 16. 8. 2010

Mozirski gaj vabi s poletnim cvetjem in Tropskim vrtom, za konec tedna tudi s kačami. No, te zlahka pogrešava, zato se s Tilčko odpraviva na pot v ponedeljek. Takrat so z Mozirjem iz Celja kar ugodne avtobusne zveze, do Celja z vlakom pa ni noben problem. Še za kavico je čas med obema prevoznima sredstvoma. Na poti ugotavljava, da je še vse na svojem mestu in ob desetih zakorakava v park. Ne, ne, ne čisto takoj, prej je na sejmišču še sejem z različno robo, ki ga tudi ne gre kar ignorirati. Pri vstopnini še vedno nič ne upoštevajo upokojencev, no, ja, saj pet evrov pa tudi ni tak denar. 
Na skrbno pokošenih tratah se vrstijo grede z različnimi zasaditvami in včasih je treba vmes zapreti oči, da še sploh lahko zaznavajo vso lepoto cvetja. Povzpeti se je treba tudi na razgledni stolp, od koder je lep pregled nad to zeleno oazo ob Savinji in naselje Mozirje z okolico. 
Med gredami je veliko pletenih izdelkov, vse več tudi živali, ohranili so tudi grede držav Evropske unije. 
V Tropskem vrtu so se še posebej potrudili z razstavo kaktusov, guzmanij, ehmej, orhidej, flamingovcev, mesojedk... 
Kdo bi si zapomnil vse, čeprav so imena lepo napisana na keramičnih črepinjah. 
Pogosta dekoracija   so tudi kosi lesa, deli starih klopi, celo vodomet so postavili. Sprehod ob Savinji do jeza dobro de, da se oči na zelenem spočijejo. Nekaj nagrobnih zasaditev spomni na minljivost življenja. V cerkvici so lepi aranžmaji iz vrtnic, pred preužitkarsko hišo pa pravo bogastvo dišavnic. Za veselo razpoloženje poskrbijo tudi pernati prijateljčki, čeprav so zaprti. Kar velike ribe plavajo v ribniku, vmes pa se bohotijo beli lokvanji. Voda pri mlinu tokrat teče mimo kolesa, na drugi strani potočka pa so se rastline v skalnjaku že lepo razrasle. V prostoru zraven kovačnice je zanimiva predstavitev savinjskega želodca, dovolj blizu pa v lokalu zadiši tudi po drugih dobrotah. Za vznemirjenje poskrbi figura Kekca, ki občasno poškropi mimoidoče. Sicer pa je vreme aprilsko: sonce, pa spet pooblačitev, včasih celo nekaj kapljic dežja. 
S seboj prinešena malica je že prebavljena, zato si v gostišču pri parku privoščiva okusno kosilo. Še dovolj časa imava, da se sprehodiva ob Savinji po desnem bregu proti naselju Ljubija, ki pa ostaja na levi strani. 
Na severu naju zamika cerkev svetega Roka. Sezidana je bila v 17. in 18. stoletju, leta 1906 jo je poslikal J. Fantoni, oprema je iz 18. in 19. stoletja. Ker Rok prav danes goduje, poromava na hrib, s katerega je lep razgled na Golte, Sveti križ, Uršljo goro, pa na Mozirje in Nazarje. S prijaznim domačinom pokramljava o krajevnih zadevah in razgledih, potem pa je komaj še čas za drugo kavo in skok v trgovino. Na avtobusu za Celje sva edini potnici, ampak ni dolgčas: s šoferjem se tako razgovorimo o hribih in hribolazenju, da bi vožnja morala trajati vsaj še dvakrat toliko časa. Na vlaku potem že delava načrte za naslednji obisk Mozirskega gaja: mogoče že konec septembra, ko bo na vrsti jesensko cvetje in se bodo na ogled postavile tudi buče.
Več fotografij:
http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Spletne strani:

14. 08. 10

Lukovec - 14. 8. 2010

Jutro je megleno, pa nič zato. Vsaj pri hoji ne bo prevroče. Po kavi in posladku pri Tilčki se odpraviva občudovat lepoto pred pragom. Podhod pod železnico, po brvi čez Savo in še sva na Radni. Reka je zdaj zaradi elektrarn čisto drugačna, kot je bila. 
Pogled z brvi na Boštanj odkriva romantično sliko naselja v megli. Za nekdanjo Jutranjko, zdaj pa Silikom, naju pot vodi navkreber v gozd. 
Pa so tu prve ovire: robide že zorijo in hladne še posebno teknejo. 
V gozdu pri Konjskem se šopirijo dežnikarice, prašnice pa rastejo kar na poti. Jurčke so zgodnejši gobarji verjetno že pobrali. Pri križu zavijeva na levo in se zazreva v lepo zeleno barvo podrasti. Potem pa pot zavije navzdol, prečkava potoček in se desno v hrib dvigneva do hiš naselja Lukovec. 
S poti proti cerkvi svete Marije Magdalene se odpira čudovit pogled od Bohorja do Kuma. Danes lepša poglede še megla. 
Ob bližnjici do cerkve zadišijo ciklame, znanilke jeseni. 
Pri zelo lepo oskrbovani cerkvi si odpočijeva in obnoviva podatke o tem, da je prvotna stavba iz 17. stoletja, prezbiterij in zakristijo so dozidali leta 1888, iz tega leta pa je tudi oltar. (http://zupnije.rkc.si/bostanj/cerkve/lukovec.htm
Vračava se po isti poti in občudujeva gredo cinij ter bogato bero jabolčne letine. 
Zamika naju še ovinek do križa na Lukovcu, iz gozda nad Radno pa je zdaj še posebno lep razgled.
Poldne je že in nama se začneta oglašati želodca. Pomoč je blizu: v gostilni Felicijan imajo vedno okusne malice. Da ne bi bile prehitro doma, preveriva še zalogo pri Hoferju in si privoščiva kavo pri Sparu. Pogosto so lepe in prijetne stvari kar pred nosom!
Več fotografij:
Video:

13. 08. 10

Karpati - Ukrajina 2010 - 25. 7. 2010

Zjutraj nas zbudi dež: res smo ga vzeli s sabo. 
Pri zajtrku ugotavljamo, da tako bogate izbire pri samopostrežnem pultu že dolgo nismo doživeli: poleg vseh mesnih, sirovih in kruhovih dobrot tudi veliko sadja in tisti nesramno dobri rogljički, ki se jim ne morem nikoli upreti. 
Zaradi slabega vremena odpade ogled Budimpešte, kar takoj se odpravimo proti domu. 
Kljub vetru in dežnim kapljam nas zamika kratek sprehod ob Blatnem jezeru, kjer veter buta z valovi ob obalo. Kar hitro se poberemo v toplo zavetje avtobusa. 
Ko se vreme malo ustali, na sveže počiščenem postajališču še zadnjič malicamo. Hrane je še toliko, da jo moramo vzeti tudi domov, uničiti pa poskušamo tudi še zadnje zaloge pijače.
Čas je za vrednotenje in analize. Veseli smo, da smo izpolnili predvideni program brez posebnih težav in poškodb. Vsak izmed udeležencev in udeleženk je dodal svoj kamenček v mozaik tabora, nekateri pa so se še posebno trudili:
Vedno pravo najde pot,
prepelje nas povsod;
to gotovo Ivan je
in avtobus - se ve.
Ko Fanči nam CD gor da,
zadremamo prav vsi.
V sanjah nas le to skrbi,
da tud Ivan ne zaspi.
Kak z dnarjem gospodari se,
nam Franc je bil porok.
Skrbno pazi on na vse,
račun ni previsok.
Damjan teka sem in tja,
se vedno mu mudi.
Krvavi pot za nas poti,
pokazat vse želi.
Olga je kot mamica,
ki za nas skrbi:
išče, kuha, streže nam,
vedno nas bodri.
Janez vodi ves program,
krasen šef je naš.
Vedno zlahka znajde se,
kamorkol ga daš. (melodija: Naša draga Lidija)
Skoraj spregledamo oznake za Slovenijo, ko na desni zagledamo gričke Lendavskih goric. Slovenija, od kod lepote tvoje... Vedno se je lepo vrniti domov. Postopoma iztovarjamo potnike in se poslavljamo:
Družba ta, najboljša vsa,
zdaj se bo razšla.
Spomini naj ostanejo
do druzga tabora. (melodija: Naša draga Lidija)
Pozno popoldne smo spet v Orešju pri Sevnici, od koder smo krenili na pot. 
Kam pa naslednje leto? 
Za vsak slučaj imejmo pri roki naslov Damjanove spletne strani (http://www.damjankoncnik.com/ 
Kaj pa, če nam še kaj pride prav. :-)
Več fotografij:
Video:

Karpati - Ukrajina 2010 - 24. 7. 2010

Po obilnem zajtrku se kar težko poslovimo od udobnega hotela. Ampak čas je za pot proti Madžarski. 
Ob cesti nas spremljajo hribčki s pašniki, travniki s pokošeno travo, ki se suši na tistih njihovih rogovilah, vmes slikovite vasice. 
Z organizacijo evropskega nogometnega prvenstva leta 2012 pa Ukrajinci mislijo resno: povsod je veliko reklam. Najbolj posrečena je v obliki pomanjšanega nogometnega igrišča kar na vzpetini nad cesto.
Da nam ne bi bilo dolgčas, nas ustavi policijska kontrola. Vodič in šofer morata z vso dokumentacijo v policijski avto, mi pa raziskujemo okolico stoječega avtobusa. K sreči je na nasprotni strani manjša bencinska postaja in zabavamo se z opazovanjem redkih strank, ki pridejo tankat. 
Vmes je tudi čisto prava dolga bela limuzina, ki vozi mladoporočenca. Je pač sobota. Narava zahteva svoje, zato gremo iskat ustrezne prostore na črpalko. Na vratih nas pričaka napis, po katerem sklepamo, da je stranišče zaprto. Ne samo zaprto, celo zaklenjeno je. Kaj pa zdaj? Nekatere potnice počepnejo kar za zadnjo steno črpalke, jaz pa rinem nekam proti primernemu grmu. Ni kaj izbirati, ker je v bližini samo eden, ob njem pa stezica na spodnjo cesto. Tole bo kar v redu! Ko ravno začnem z operacijo, po cesti pod mano prikoraka krava, za njo pa še lastnica s kozo. K sreči živali ne zavohajo slanega potočka, ženska pa tudi gleda dovolj naravnost in se ne ozira. Gremo še malo raziskovat zaloge trgovinice! Kolega je že kupil lepo oblikovano steklenico vodke, navalimo še drugi. Uslužbenec zaskrbljeno gleda vrsto pred svojo blagajno in želi izvedeti, če razumemo rusko. Na žalost ne. Potem pa mu le uspe razložiti, da nam ne more nič več prodati, ker je računalnik ne dela. V redu, razumemo in gremo ven. Tam stoji avtomat za kavo in zamika nas kakšna topla tekočina. Le to se nam čudno zdi, da stoji okrog kar nekaj kozarcev s čisto vodo. Ker dolgo mencamo, nas prehiti šofer tovornjaka, ki je pravkar napojil svoje vozilo, zdaj bi pa še sebe. Vrže kovanec, izbere pijačo in v kozarec se natoči - čista voda. Zdaj je tu že uslužbenec, ki pove, da je tudi avtomat pokvarjen. Da ne bi odkrili še kaj neprijetnega, se vrnemo v avtobus. K sreči se vrneta tudi Ivan in Damjan z veselo novico, da ni bilo treba policiji nič plačati. Čudno, pa pravijo, da v Ukrajini cveti podkupovanje in korupcija.
Na vsak način moramo zapraviti še zadnje grivnje in samopostrežna trgovina v Užgorodu nam nudi priliko za to. Ostali iščejo predvsem vodko, jaz pa odkrijem mamljive jabolčne krhlje in zasežem kar vso zalogo s police. Še vedno imam dovolj ukrajinskega denarja, zato mrzlično iščem kaj primernega. Vsa srečna odkrijem prodajalno z zgoščenkami in si zaželim kakšne ukrajinske narodne. Ko po prostoru zazvenijo ritmični zvoki veselih karpatskih, se starejša stranka domačinka čisto razneži. Kupim dva cd-ja in še sopotnike napotim k viru. Kasneje na avtobusu ob poslušanju ugotovimo, da so posnetki v mp3 obliki in jih je na vsakem cd-ju okrog sto. Dobra zaloga!
Vreme se že vse dopoldne kisa, zdaj se pa res ulije - ravno, ko hočemo na parkirišču pred trgovino malicati. Z jedačo in pijačo se umaknemo v avtobus in izkoristimo pač dane možnosti. Vid ugotovi, da se da pod curkom vode s strehe avtobusa pri zadnjih vratih krasno prati kozarce. Znajti se je treba! Izgleda, da s Karpatov domov vozimo edinstveni spominek - dež, ki ga doma tako primanjkuje.
Za spomin pa vzemi si,
kar ti pač je všeč:
dež karpatski pride prav,
da neb blo suše več. (melodija: Naša draga Lidija)
Na meji se nam ne zdi dolgo čakanje, le do drugič si bomo zapomnili, da je treba v vse formularje zapisati vsa  mesta predvidenega bivanja. Večina je od Užgoroda naprej uradno potovala na črno. Pa so nas vseeno spustili na Madžarsko, kaj bi pa z nami. Takoj pridobimo tudi eno uro časa in veselo napredujemo proti Budimpešti. Hotel ni tako zelo daleč od središča mesta, le dela na cesti otežkočajo naše izkrcavanje in moramo s prtljago do hotela lep kos poti peš. Povprečna kvaliteta, pa imava z Elko kljub temu majhno sprejemnico z mizico in stoli, kjer ne bova imeli časa sprejemati gostov. Tudi soba je dovolj udobna: v redu postelji, televizor, hladilnik, klimatska naprava. Klasična večerja in kozarec dobrega madžarskega vina. Nobenih forintov ne rabimo, plačamo kar z evri in drobiž vračajo natakarji v evrih in centih. Pod oknom nama sicer drdra tramvaj, kljub temu pa kaj hitro zapreva oči.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:

12. 08. 10

Karpati - Ukrajina 2010 - 23. 7. 2010

Lepo sončno jutro je in s z Elko se že pred zajtrkom odpraviva na potep po Lvivu, mestu z okrog 760 tisoč prebivalci in evropsko dušo. Malo čudno nam izgleda to ime z "i"-jem (ukrajinsko), saj smo bolj navajeni na Lvov (rusko) ali Lwow (poljsko), nemško govoreči pa so ga imenovali Lemberg. Spet dediščina razgibane zgodovine, saj so mestu vladale Poljska, Švedska, Avstro-ogrska, Nemčija in Sovjetska zveza; poznavalci pa bi znali našteti na teh tleh okrog sto narodnosti. 
Mesto je leta 1256 ustanovil kralj Danilo Galicijski v čast svojemu sinu Levu in v središču mesta lahko obiščemo njegov kip. 
Sicer pa občudujeva lepe fasade in prijetno hortikulturno ureditev, najino pozornost pa pritegnejo tudi lesena ohišja telefonskih govorilnic na stenah zgradb. Čistilci pridno urejajo ulice in jih polivajo z vodo, veliko ljudi hiti v službo, s primestnimi avtobusi pa prihajajo tudi "mamice" z vedri, polnimi rož za prodajo.
Zajtrk v slikoviti jedilnici je res bogat: na ajdovo kašo smo se že navadili, zdaj je tu poleg ostalih dobrot še kuhan krompir, dve vrsti palačink, sadje... 
Za ogled mesta pa dobimo mlado vodičko, ki nas prepriča s svojim znanjem in zanimivim načinom opisovanja znamenitosti. Pohvali se, da je pravkar končala študij zgodovine, poleg tega pa je študirala še kar tri tuje jezike: angleščino, nemščino in francoščino. Perspektiven kader, ni kaj! Takoj za nami je dobila že drugo skupino. Rusko pa ne zna, je izjavila. Blizu hotela se začne Avenija Svobode, ki je sestavljena iz dveh cestišč s pločniki na vsaki strani, vmes pa je park. 
Od spomenika Adamu Mickiewiczu do operne hiše poteka avenija, v bistvu je tu včasih tekla reka Poltva (ali Peltiva), ki so jo leta 1887 speljali pod zemljo. Kaj pa dela spomenik velikemu poljskemu pesniku iz obdobja romantike v ukrajinskem mestu, bi marsikdo vprašal. Ne smemo pozabiti, da je tu do leta 1944, ko so se morali izseliti, živelo zelo veliko Poljakov. Marsikdo vam bo zatrdil, da je Lviv v bistvu poljsko mesto. Spomenik je iz italijanskega granita, steber je visok 21 metrov, kip pesnika tri metre, teža spomenika pa je 16 ton. Postavili so ga pa leta 1904. 
Takrat so Marijin kip, ki je stal na tem mestu že od leta 1859, prestavili malo niže in ga obdali z vodometi. V veri nenaklonjenih časih so ga skrili v neki kapelici, njegovo kopijo pa po osamosvojitvi Ukrajine spet postavili. Veliko domačinov je mogoče videti, kako se križajo pred kipom, molijo in prinašajo rože - na žalost v grdih plastičnih posodah. 
Park je sicer lepo oskrbovan: med rožami je največ petunij, iz zelenja so postavili zemljevid zahodne Ukrajine, iz rož in zelenja je oblikovan tudi znak, ki napoveduje evropsko nogometno prvenstvo, ki ga bo Lviv skupaj s Poljsko gostil leta 2012. Baje stadion še ni postavljen, izboljšati bo treba cestne povezave, razširiti letališče...
V parku vrvi življenje velikega mesta, predvsem je priljubljeno zbirališče in prostor za nastope na prostem pred spomenikom Tarasa Ševčenka, ki so ga leta 1992, ob prvi obletnici osamosvojitve, postavili predvsem s sredstvi Ukrajincev iz Argentine. Ta pesnik, umetnik in humanist (1814 - 1861) velja za ustanovitelja ukrajinske literature in do neke mere tudi ukrajinskega jezika. Za kipom se dviga neke vrste jadro 12 metrov visoko in na njem so upodobljeni prizori iz ukrajinske zgodovine.
Na obeh straneh avenije se vrstijo stavbe z bogatimi fasadami, med njimi tudi nekdanja banka Galicija s sedečim kipom Svobode, kjer je sedaj etnografski muzej.
V stranski ulici pa nas prizadevna vodička popelje do spomenika Ivanu Podkovi, ki je bil kozaški vodja izv 16. stoletju in tako močan, da je z golimi rokami trl podkve. Vodil je boj proti Turkom, Poljaki pa so ga zahrbtno ubili. Zanimiv je tudi napis na spomeniku, kjer so bili omenjeni Rusi, je danes preko kovinska tablica s podkvijo.
Ne vem, če je kdo vsaj približno preštel vse cerkve v Lvivu, že v centru jih je nešteto. V času Sovjetske zveze so bile mnoge skladišča ali v najboljšem primeru muzeji. Po osamosvojitvi je bila večina vrnjena ukrajinski grški pravoslavni cerkvi, ki priznava papeža. V zahodni Ukrajini je to tudi prevladujoča vera. 
Frančiškanska cerkev, ki je včasih s samostanom veliko pomenila na področju šolstva, je še danes skladišče ene od univerzitetnih knjižnic. Na strehi pa rastejo kar velika drevesa, gotovo je ni že dolgo nihče oskrboval. 
Prva mestna hiša iz 14. stoletja je zgorela, zgradba iz 15. stoletja pa je doživela več dozidav in povečav. Stolp iz 17. stoletja dve stoletji kasneje ni bil več dovolj stabilen, zato so postavili 65 metrov visok posnetek originala. Ko smo zgodaj popoldne malo prosti za kosilo, z Mileno skleneva, da se povzpneva nanj. 
Najprej je treba po stopniščih kar mimo pisarn, potem pa plačaš 50 centov in se začneš vzpenjati po 306 stopnicah. Skupaj s tistimi v stavbi pa jih je baje 408, preverjala nisem. Tik pod vrhom je viden mehanizem za uro, tu je še manjša prodajalna spominkov, potem pa: RAAAZGLEEED! Mesto nama leži pod nogami in se razteza v daljavo na vse strani. 
Kmalu se nama pridruži še Vinko. Tudi on se ni mogel upreti izzivu. Fotografiramo, potem pa se že mudi navzdol. Stolp je ozek samo proti vrhu, drugače pa dovolj širok in zračen, stopnice pa so široke le za eno povprečno osebo. Kar dosti izogibanja je treba, ko srečujeva veliko skupino domačinov, ki tudi želi navzgor. Pri vhodu v stolp čakata tudi mladoporočenca v slavnostni opravi in z Mileno ugibava, ali bo ženin nevesto mogoče ponesel do vrha.
Pred tem pa nas vodička vodi naprej po cerkvah. 
Katedrala spreobrnjenja iz 19. stoletja je bila prva vrnjena ukrajinski grški pravoslavni cerkvi. Za cerkve ni vstopnin in mirno si lahko ogledamo tudi notranjost, le za fotografiranje in snemanje je treba ponekod plačati 30, oziroma 50 centov. 
Nasproti katedrale nam vodička pokaže kipec, ki naj vernike ob odhodu iz cerkve spomni na dejstvo, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in slabega. Pove nam zgodbo o tem, zakaj je tako. Ko je Bog napravil človeka, ga je pustil na zraku, da se posuši. Mimo je prišel vrag in želel božjo stvaritev pokvariti, zato je pljunil nanj. Ko je kasneje Bog to videl, je človeka samo obrnil od zunaj navznoter in skril slabo mesto. Tako je to še vedno skrito v vsakem človeku.
Armencev je danes v Lvivu okrog 1500, začeli pa so se sem naseljevati v 14. stoletju in takrat zgradili majhno cerkev, ki je v požaru 1527 zgorela. Leta 1571 so zgradili novo, ki so jo tekom stoletij večkrat obnavljali. Tako je danes sestavljena iz treh delov, v tretjega smejo stopiti le verniki. 
Bogato je okrašena, posebno zanimive so tudi freske. Poleg cerkve je še dvorišče in nagrobni kamni nekdanjega pokopališča. Med stavbami pri cerkvi je tudi nekdanja armenska banka in najstarejša zastavljalnica v Lvivu.
Ulice v starem mestnem jedru so sorazmerno ozke, kljub temu pa je povsod dovolj lokalov z lepo urejenimi vrtovi. Na enem izmed njih je kip možakarja, ki sedi za mizo s svetilko, skozi okno zgradbe pa mu namiguje drugi moški. Izumitelja plinske svetilke sta to.
Tudi pročelje hiš so zelo razgibana, v spominu mi je ostala "hiša letnih časov" iz 19. stoletja, ki jo krasijo tudi nebesna znamenja.
Dominikanski samostan s cerkvijo je bil prvotno ustanovljen v 13. stoletju, nova zgradba cerkve pa je iz 18. stoletja. V samostanu je muzej religije in ateizma, cerkev pa je tudi vredna ogleda. 
Pred njo je spomenik slikarju naivcu, ki se mu nos in prst na roki zelo svetita. Ljudje verjamejo, da prinaša srečo, če ju podrgneš. Za cerkvijo je velik prostor za prodajo starih knjig, prodajalcev se kar tare, kupcev pa je veliko manj.
Lokali so res domiselno urejeni. Enega so opremili s starimi mizami in stoli, kvačkanimi prti, tudi natakarice so oblečene v starinske obleke z velikimi belimi predpasniki. 
Pred drugim stoji kip čudnega možakarja z več rokami, ki nosi v srcu slike gole ženske, če pa vtakneš roko v njegov žep, lahko obtipaš tudi njegovo spodnje premoženje. V lokalu se gosti zabavajo, ko na velikem platnu vidijo posnetke tega ogledovanja in otipavanja. Sicer pa se ti lahko zgodi, da te vklenejo ali z lisicami privežejo za mizo.
Ukrajina je znana po tem, da ima veliko lekarn, nekaj posebnega pa je vogalna hiša iz 16. stoletja, ki je od leta 1735 lekarna, obenem pa danes tudi farmacevtski muzej z več kot 5000 eksponati. Stene prvega prostora krasijo freske štirih osnovnih elementov: ogenj, voda, zrak, zemlja; prostor pa se ponaša tudi s kopijo prve kerozinske svetilke v Lvivu. Za prodajnim pultom je za 30 centov vstopnine prehod v druge prostore, kjer so različni farmacevtski inštrumenti in priprave, stare tehtnice in posode. Zanimiva je klet za "železno vino", ki krepi kri, in alkimistični muzej. Vodička razlaga, kako so alkimisti iskali možnost za pridobivanje zlata in so svojo uspešnost dokazovali tako, da so na vsaki strani lesene palice izdolbli jamici, ju napolnili z zlato barvo ter zalili z voskom. Potem pa so konec palice podržali nad ognjem in res se je pocedilo nekaj zlatega, ko se je vosek stopil.
Na žalost se moramo tu posloviti od prepričljive vodičke, ker jo čaka nova skupina, z nami je že tako krepko prekoračila predvideni čas. Naprej zaupamo Damjanu, ki se tudi odlično spozna na svoj posel. Dovoli nam nekaj časa za počitek in kavico, s katero nepričakovano častita Alenka in Robi. Za "kar neki"! Tudi prav, prileže se. 
Potem pa se sprehodimo mimo univerze, ki je bila ustanovljena leta 1661, in se imenuje po Ivanu Franku, pesniku in lingvistu.
Namenjeni smo na grič s katedralo svetega Jurija. Še sreča, da hodimo po senčnem parku, ker je sonce že precej vroče. Razkošna stavba katedrale je iz 18. stoletja in je zgrajena v stilu rokokoja. 
Tudi notranjost je rokokojsko bogata, verniki z velikom spoštovanjem prihajajo sem molit in poljubljat kopijo Torinskega prta. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Torinski_prt
Vrnemo se k stavbi opere, katere notranjost si je mogoče s plačilom vstopnine ob določenih urah tudi ogledati. Že zunanjost napravi velik vtis: upodobljena je v emblemu mesta in na bankovcu za 20 grivenj. Načrtoval jo je poljski arhitekt, katerega delo je tudi dunajska državna opera. Zaradi reke Poltve je prvi v Evropi uporabil betonske temelje, kljub temu se je pogrezala in so morali temelje kasneje še utrditi. Končana je bila leta 1900 in je prava lepotica v renesančnem stilu z baročnimi elementi. Že v vhodni avli nas prevzame imenitnost prostora, še bolj pa ostrmimo v avli z ogledali: večbarvni marmor, poslikave, reliefni elementi, kipi, detajli iz zlata, mozaična tla. 
Dvorana za 1002 obiskovalca je pogreznjena v skrivnostno poltemo, da si laže predstavljaš, kako tu zazvenijo toni svetovno znanih oper in baletov. 90-članski simfonični orkester, več kot 40 solistov svetovnega formata, zbor, baletna skupina  so poroki za kvalitetne predstave.
Damjan nam po kratkem odmoru za kosilo obljubi še poslastico: vožnjo s tramvajem v muzej na prostem. Z Mileno pohitiva na živahno tržnico, se povzpneva na stolp mestne hiše, za kosilo pa zmanjka časa. Kako pride prav vitaminska tablica moje sotrudnice, v lokalu pa si izprosim pivo v plastičnem kozarcu "za sabo". Tako na zborno mesto prikorakam v pivskem vzdušju.
Javni prevoz je v Ukrajini res poceni, za tramvaj plačaš eno grivnjo, torej deset centov. Ker nas je veliko, se razdelimo v dva tramvaja in srečno pripeljemo nekam na severovzhod mesta. V bistvu že v predmestje, kjer je v gozdu na površini 59 hektarov muzej ljudske arhitekture in kmečkega življenja. Odprli so ga leta 1972 in obsega 124 stavb, od tega šest lesenih cerkev. 
Predstavljene so vaške hiše iz različnih področij zahodne Ukrajine, najstarejša je iz leta 1749. Veliko področje, da se skoraj zgubiš. 
V nekatere stavbe je mogoče tudi vstopiti in so opremljene s starim pohištvom, orodjem in drugo opremo. Uslužbenke v njih razumejo v glavnem le ukrajinsko. 
Odkrijemo tudi staro šolo, galerijo, mlin na veter... Suhemu grlu privoščimo okusno pivo pri vhodu, utrujenim nogam pa sedež na tramvaju.
Za večerjo zamenjamo: tokrat smo "ta levi" na vrsti za samopostrežno restavracijo. Krasen lokal v dveh etažah! Pri vhodu so namestili umivalnike za roke, potem pa navali narod: solate, boršč, mesne jedi, testenine,  "varenyky" (neke vrste žlikrofi z različnimi nadevi), v kleti sladice, zraven pivo ali kaj drugega tekočega. Hrana in pijača - malo manj kot šest evrov.
Na sprehodu do hotela se vse zaužito malo poleže in po tako bogatem dnevu se prileže nočni počitek.
Več fotografij:
Video - Lviv:
Spletne strani: