27. 03. 11

Lisca - 26. 3. 2011

Prelepa sobota je, da bi čepeli doma. Gremo na Lisco! 
Z avtom do Krakovega in potem do Cerja, peš pa lepo zlagoma po "sončni poti". Idealno za sproščujoč čvek in uživanje ob pomladnem cvetju. 

Sonce je - pa veter tudi, da se nam glave ne bi preveč ogrele. 
V Tončkovem domu nas čaka čaj in dodatni klepet, vračamo pa se ravno prav, da lovimo še zadnjo svetlobo dneva. Lepo popoldne, ni kaj.

Lisca - 26. 3. 2011

Prelepa sobota je, da bi čepeli doma. Gremo na Lisco! 
Z avtom do Krakovega in potem do Cerja, peš pa lepo zlagoma po "sončni poti". Idealno za sproščujoč čvek in uživanje ob pomladnem cvetju. 

Sonce je - pa veter tudi, da se nam glave ne bi preveč ogrele. 
V Tončkovem domu nas čaka čaj in dodatni klepet, vračamo pa se ravno prav, da lovimo še zadnjo svetlobo dneva. Lepo popoldne, ni kaj.

21. 03. 11

Boč in Boletina pri Ponikvi - 21. 3. 2011

Samo, da ne zamudimo cvetenja velikonočnice! Kar na pot! Tokrat preko Planine pri Sevnici do Šentjurja, potem pa skozi Grobelno proti Rogaški Slatini. Malo pred njo pa na levo in že je tu Pečica - naše izhodišče. Celo na jutranjo kavico pozabimo, tako smo zagnani. Pogled na prave poljane kronic, potem pa v hrib mimo lovskega doma. 
Pot skozi bukov gozd je pravi užitek, noge brodijo po kupih suhega listja, na levi je ograjen prostor za divjad. Verjetno smo preglasni, da bi kakšno žival tudi videli. Malo se spustimo, potem pa nas čaka strm vzpon med borovci in od vremena oblikovanimi bukvami. Jeternik se kaže še zelo sramežljivo, cveteti pa so začele velike površine rese. Ne vemo, kaj je bolj glasno: veter ali naše sopihanje. S požirkom krepkega si privežemo dušo in vzpenjamo naprej. 
Pot zdaj preči pobočje, laže dihamo in lahko se oziramo tudi v dolino. V gozdnem rezervatu se čudimo ogromnim podrtim bukvam, ki bodo verjetno tu tudi ostale. Ko po uri in pol hoda stopimo iz gozda, smo že pri prvih velikonočnicah, ki pa jih je na Boču zelo malo. 
Pred planinskim domom, ki je ob ponedeljkih zaprt, si najdemo zavetje in na soncu pomalicamo. 
Foto: Vinko Govekar
Mene premamijo na novo postavljene gugalnice, ki se jim navadno ne morem upreti. Ko vidimo, kakšne oblake preganja veter, odločitev ni težka: ne gremo na vrh Boča, kar v dolino se bomo vrnili. 
Pot proti Poljčanom pelje najprej še kar po ravnem, potem pa se strmo spuščamo in je z nogami treba spretno loviti prostorčke med drevesnimi koreninami. Hitimo, da se ogrejemo, ker je veter res pravi severnjak, v pol ure smo že pri kombiju. Zdaj je pa res že skrajni čas za kavo! V Zgornjih Poljčanah si jo privoščimo.
Še naprej iščemo velikonočnice in naš naslednji cilj je Boletina pri Ponikvi. Tu jih je več kot na Boču in veselimo se vsake posebej. 
Foto: Vinko Govekar
Večina je oblečena v tople dlakave kožuščke, mi pa se zaradi mrzlega vetra tudi zavijamo v šale in bunde. Domov se vračamo spet preko Planine in v Sevnici nas pozdravi sonce, nobenega vetra. Pa nič hudega! Smo se vsaj dobro prezračili.
Več fotografij:     
Video:
Spletne strani:

15. 03. 11

Na Gračko goro - 14. 3. 2011

Kadar ponedeljkova skupina nima na voljo kombija, je treba uporabiti osebna vozila in krenemo kam bliže. Na vprašanje, če je kdo že bil pri cerkvici nad Dolnjim Brezovim, so vsi odgovori nikalni in že imamo izhodišče. Parkiramo pri prijaznem domačinu, ki nam pokaže smer po gozdu v hrib, po kateri prisopihamo do cerkve svetega Janeza. 
Okolico nekdo pridno čisti in dela skladovnice drv ter kopice vej. Med drevjem kukamo v dolino Save, najdemo streho tovarne Inplet, odkriva pa se nam tudi svet na desnem bregu reke. Prijazna gozdna pot nas vabi proti Žigrskemu Vrhu, kjer se ne moremo načuditi krasnim razgledom na vse strani neba.  
Foto: Vinko Šeško
Vzpenjamo se med vinogradi in pri gostoljubni Majdi popijemo "ta kratkega", ob pecivu pa še kavo in čaj. Ob poti nas razveseljuje pomladno cvetje: največ je trobentic in žefrana, kažeta se pljučnik in jeternik, pridne čebele se pasejo po mačicah, odkrijemo pa že tudi veliko skupino vijolic, kjer se še posebno trudimo za posnetke. 
Večja spodnja slika: Vinko Govekar
Spuščamo se proti Čanjskemu potoku in jaz obujam spomine na čase, ko sem še kot osnovnošolka tu obiskovala strica in teto, zdaj že oba pokojna. Do Gračke gore se je treba spet dvigniti in v Mirtovi zidanici gospodar poskrbi s pijačo, da se ne bi prehladili. 
Ob Marijini cerkvi se oziramo proti Pokleku, Selcam, Svetemu Antonu v Gorenjem Leskovcu..., proti jugu pa se razprostirajo veliki sadovnjaki, ki so vzeli kmetom iz Čanja kar nekaj njiv. 
Vračamo se preko Čanjske gore in v njenem zavetju malicamo pri prijateljih, kjer je modra frankinja tako dobra, da sploh ne štejemo litrov, kaj šele kozarcev. Nekaj kalorij pokurimo ob ponovnem vzponu na Žigrski Vrh in spustu na Dolnje Brezovo. 
Edini smo si, da svet pred domačim pragom vse premalo poznamo in bomo še ponovili take pohode. Ne samo zaradi krasnih razgledov in lepe narave, predvsem tudi zaradi gostoljubnih ljudi, saj smo tudi v "zahvalo" za naše parkiranje dobili celo pijačo in to ne prvič.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

13. 03. 11

Kalnik - 12. 3. 2011

Sobotno jutro, poln avtobus planink in planincev, da dobre volje sploh ne omenjamo - to je gotovo planinski in naravovarstveni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Darinka nas "pocarta" s sladkimi stvarmi, da ne bi pozabili obeh praznikov, ki sta ravno minila, na poti proti Krškemu pa nas že pozdravlja tudi sonce. Zdaj že vsi vemo, da smo namenjeni na Hrvaško, nekam med Križevce in Varaždin. Da se ne bi izgubili, dobimo vodiča domačina, ki ga poznamo že s potepanj po Velebitu, v Gornji Reki pa še enega, ki je zaslužen za markirane poti na področju Kalnika. 
Kar ne moremo verjeti, da se prijetno valovita pokrajina kar naenkrat vzpne pred nami v kamnit hrbet Malega Kalnika (460 metrov). Po suhih poteh ubiramo korake med vinogradi in travniki, vse več je pomladnega cvetja: med zvončki že tudi plave oči jetrnika, za lepo ozadje pa rumeni popki na drenu. Sonce nas lepo greje, mi pa se pod in med skalami prebijemo na ozki greben, na katerem so ostanki gradu iz 13. stoletje. 
Ni veliko tega, poskušajo pa utrditi, kar je še ostalo. Občudujemo razgled in vmes po malem malicamo, vodič pa razlaga posebnosti rastlinja, saj je okrog posebni botanični rezervat. Na vzhodu se nam kaže naš končni cilj Sedam zuba in najvišji vrh Kalnika Vranilac (643 metrov nadmorske višine). Vmes pa kar velike površine gozda. Na jug se nam pogled ustavlja na pisanih preprogah njiv, njivic, travnikov, vinogradov, vasic... Vsaj dve uri poti nas še čaka, zato se začnemo spuščati. Treba se je močno oprijeti kakšnega drevesa ali zanesljive prijateljeve roke, da z nogo dosežemo zanesljivo mesto za stopinjo. 
Potem pa hitimo po širokih gozdnih poteh, ki pa postajajo vse bolj blatne. Sonce in veter jih še nista posušila, svoje pa so napravili tudi težki traktorji pri spravilu lesa. Na gozdni učni poti, za katero pravijo, da je bila prva na Hrvaškem, se učimo izrazov za znano in manj znano rastlinje, nad nami pa se že kažejo skalni zobje in televizijski stolp. Večina začne plezati po skalah na vrh, nekateri pa jo uberemo po lažji poti proti planinskemu domu. Postavljen je na nadmorski višini okrog 500 metrov, desno in levo od njega pa se pnejo skalne stene kot v visokogorju. Na njih je tudi grad iz 13. stoletja, ki ga obnavljajo, in pisana paleta plezalcev, ki preizkušajo svoje zmožnosti. Grad je mogoče najbolj znan iz časa Bele IV, ki so ga okoliški kmetje v času obkoljevanja skrivoma hranili s slivami in drugo hrano, da je preživel. V zahvalo jih je imenoval za plemiče - Kalnički Šljivari. 
Tudi mi se pred domom dobro okrepčamo s hrano in pijačo, potem pa še lazimo okrog sten in čakamo, da se ostali vrnejo z vrha. So se kar namučili na nekaterih mestih, tako vsaj poročajo. 
Ko se udobno spet namestimo v avtobus, bi kar malo zadremali, ampak - ne, vodič nam želi pokazati še Križevce, ki jih nekateri poznajo po opeki, drugi po Križevačkih štatutih... Sprehodimo se po skoraj praznih ulicah, posedimo ob kavi in že je treba naprej. Po avtocesti brzimo proti Sloveniji in sonce že maha v slovo: nam in lepo preživetemu dnevu.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

7. 03. 11

Janče - 7. 3. 2011

Lep sončen dan je treba izkoristiti in ponedeljkova skupina s kombijem brzi proti Mirni, Gabrovki, Šmartnem pri Litiji. Anica G. misli na vse, poskrbela je tudi za slastno malico v obliki krofov, ki lepo "pristajajo" h kavi in čaju v Šmartnem. 
Pešačenje začnemo v kraju Malo Trebeljevo, kjer nas že takoj na začetku krepko prepiha severni veter. Vendar se ne damo preveč motiti: korakamo proti Prežganju in pri cerkvi ostrmimo nad prelepim razgledom na Kamniške in Julijske Alpe. Malo jih zakriva naš cilj - Janče. Spustimo se proti proti Volavlju, se dvignemo na hrib nad vasjo in spet spuščamo. 
Ampak to je treba kmalu nadomestiti, saj se pot začne strmo vzpenjati. Lepo po gozdu je speljana, veliko je kostanjevih dreves, kljub južni legi sta ponekod še sneg in led. Po skoraj dveh urah in pol smo pri cerkvi in nekaj minut kasneje v Planinskem domu 2. grupe odredov na nadmorski višini 794. 

Razgled je enkraten. Pa tudi vzdušje v domu: topel čaj, okusni vampi, prijazen oskrbnik... Kaj bi si lahko še želeli?
Vračamo se po isti pot in še vedno uživamo v soncu, veter pa tudi še vedno skrbi, da nam ni preveč vroče. 
Pri kombiju nazdravimo jutrišnjima praznikoma in, ker sta praznika dva, to ponovimo še na poti domov. Ta nas vodi skozi Veliko Presko in Radeče. Tako smo videli res veliko mnogim še neznanih krajev.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

3. 03. 11

Ljubljana - 1. 3. 2011

Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje vsak mesec organizira obisk gledališča ali ekskurzijo. Danes je na vrsti ekskurzija v Ljubljano. Saj jo dobro poznamo, bi marsikdo mislil. Šele takle ogled s poklicno vodičko pokaže, koliko je to res. 
Za večino je bil že obisk studijev POP TV-ja veliko doživetje. Prijazna gostiteljica nam je podrobno predstavila delo in nam pokazala, kje nastaja oddaja 24 ur, preverili smo lahko delavnost novinarjev, bili smo prisotni pri snemanju delčka oddaje in občudovali veliki studio.
Ob avtobusnem ogledu smo se čudili novim pridobitvam v Stožicah, se popeljali ob Žalah, mnogih pomembnih zgradbah in institucijah. 
Pešačiti smo začeli po Miklošičevi cesti, se poklonili Prešernu, uživali na tržnici in pokukali tudi v stolnico. Čudili smo se številu ključavnic na Mesarskem mostu, kar naj bi pomenilo zaklenjeno ljubezen mnogih parov. 
Obiskali smo Mestno hišo in se sprehodili do Starega trga, 
potem pa ob Ljubljanici na Nazorjevo cesto. V restavraciji Allegria smo se pošteno podprli in kljub mrzlemu vremenu nadaljevali z raziskovanjem mesta: Narodna in univerzitetna knjižnica, Križanke, Krakovo, Trnovo. 
Vse nas je presenetil izgled hiš v Krakovem - kot bi bili kje na vasi, drevesa na mostu pred krajem "nesrečnega imena" so bila drugo presenečenje, zanimiv nam je bil tudi del Ljubljane od izliva Gradaščice v Ljubljanico do začetka Grubarjevega kanala. Zelo lepo urejeno nabrežje, ki pa je baje ob koncu tedna pogosto precej nasmeteno, ker imajo mladi tu svoje pivske zabave. 
Botanični vrt, ki je bi ustanovljen leta 1810 - v času Napoleonovih Ilirskih provinc, nas je razveselil z zvončki in jaricami. Pohvalijo se lahko tudi z Fleischmanovim rebrincem, ki raste samo tu, in rebrinčevolistno hladnikijo, ki je edini slovenski endemit. Lepo pa so uredili tudi novi tropski rastlinjak. Gotovo bi se splačalo sem priti še kdaj kasneje, ko bo še več zelenja in cvetja.
Kljub hladnemu vremenu in dvem poškodovanim udeleženkam je bila to zanimiva in bogata ekskurzija.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani: