27. 05. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 12. 5. 2011

Pred blokom kup prtljage in zraven jaz. Sosedi iz bloka se ne čudijo več, vedo pač, da se grem spet malo potepat. Še en del premične kuhinje gremo iskat v Zavetišče pod Svetim Rokom, potem pa proti Orešju k Vebrovim, kjer je zbirališče za odhod. 
Vsa vrata na našem posebnem avtobusu so široko odprta in skrbno razporejamo prtljago: kovčke in torbe, na drugo stran zaloge hrane in pijače, najnujnejše v notranjost avtobusa, da bo pri roki. Ker je sedežev in prostorov na pogradih 20, potnikov pa le 16 (plus šofer Ivan in kopilotka Fanika), je prostora čudno veliko. Večina se nas že pozna s preteklih vandranj, druge še spoznavamo ob sproščenem klepetu in kozarčku vina. 
Tik pred odhodom - presenečenje. Srečno pot nam pride zaželet ljuba Ljuba, ki tokrat ne more z nami. Vsakemu podari Družinsko pesmarico s posvetilom, da se ne bi pri petju kaj izgovarjali, da ne znamo besedila. Hvala ti, draga prijateljica, take poteze znaš vleči samo ti!
Mi smo pripravljen. Ivan, požen! Ko zavijemo na glavno cesto, začnemo kovati verze za našo pesem po melodiji Moj oče je holcer.
Ura je osem in nam se mudi,
na pot se odpravljamo vandrovci mi. 
Ti hojladrija, drija, drija, hojladrija drom ,
ti hojladrija, drija, drija, drom.
V Sevnici poberemo še šoferje, ki so odpeljali domov svoje jeklene konjičke, kar takoj zapišemo dežurne v kuhinji, v Ljubljani pa se nam pridruži še Maruša. Zdaj smo kompletni in vandranje se lahko začne.
S Pavlo si kar kmalu pripraviva ležišče in prijetna vožnja proti Italiji in preko Italije naju zaziblje v mirne sanje.
Več posnetkov:

8. 05. 11

Pohod po E6 od Slemena do Mozirja - 7. 5. 2011

Vsako leto planinci in planinke Planinskega društva Lisca Sevnica opravimo kakšen pohod po evropskih pešpoteh. 
Letos smo z avtobusom namenjeni proti Andrejevemu doma na Slemenu (1096m), kjer se nam pridruži še nekaj domačinov, ultra maratonski kolesar Radovan Skubic Hilarij pa nas kot vodič popelje proti Mozirju. Kar pisana druščina smo po velikosti, starosti in opremi, z nami pa je tudi Španec Carlos, ki nabira izkušnje med našimi gozdarji. Pot gre predvsem navzdol po gozdnih cestah in ožjih poteh, asfalta k sreči skoraj ne okusimo. Smo že na Belih Vodah pri mogočni Žlebnikovi lipi, ki je stara čez 250 let (obseg 5,65 metrov, premer 180 cm, višina čez 30 metrov). 
Pred njo pa spominski kamen: tu je 22. 2. 1944 padel partizanski pesnik Karel Destovnik Kajuh. 
Hodimo med zelenimi travniki, ki so pogosto rumeni od cvetočega regrata, pa spet po gozdovih svežih pomladanskih barv. Po vijugasti stezi se spuščamo v sotesko Hudega potoka, kjer nas čaka presenečenje: Mornova zijalka. 
V njej so ljudje živeli že v kameni dobi in arheologi so tu našli zanimive stvari. Po trdnih lesenih stopnicah se povzpnemo do jame, ki jo krasijo stalagmiti in stalaktiti, v temo pa se nadaljuje še kakšnih 40 metrov. Približno na pol poti smo in pri gostišču se prileže počitek in malica. Zdaj pa se naša pot vzpenja, pa spet spušča in to nekajkrat. Večinoma so to gozdne stezice ali travniki, noge res uživajo v mehkobi. 
Na domačiji Petrič nam postrežejo s pijačo in ogledom družinske kapelice svete Elizabete, ki je posvečena pokojnim sorodnikom. "Ne bodi žalosten, če tudi ne moreš biti vesel." piše v njej in mi smo zapeli tisto nostalgično Kje so tiste stezice ter na koncu obljubili: "Bom grmovje posekal...in naredil stezice, ki so včasih bile." Naprej je treba, dokler se nam ne odpre pogled na Golte, Menino planino, Goro Oljko. In pred nami je Mozirje. 
Hodili smo okrog pet ur, bili s postanki na poti kakšnih sedem ur, nekateri pa zmoremo še toliko energije, da si ogledamo Mozirski gaj. 
Pod vodstvom vrtnarja, mojstra pletenih skulptur ter očeta tega gaja Jožeta Skornška in s pogledom na žareče barve azalej ter rododendronov čudovito zaključimo ta prelep dan.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:


5. 05. 11

Strehovske gorice in Bukovniško jezero - 4. 5. 2011

Včasih je treba pač načrt prilagoditi razmeram in ta teden ponedeljkova skupina "uraduje" šele v sredo. V Prekmurje smo namenjeni in na poti se ustavimo samo za kavico na počivališču. Mursko Soboto si ogledujemo kar iz kombija, tudi Moravskih Toplic nam ni veliko mar, pri Bogojini pa se začnemo ozirati v gričke z vinogradi. Na začetku Dobrovnika zavijemo na levo proti Bukovniškemu jezeru. Gozd okrog njega je poln energijskih točk, ki naj bi zdravile posamezne organe. 
Kiosk z informacijami je še zaprt, zato se ne moremo pozanimati, kje je kaj, in uživamo v pomladnem gozdu ter se sprehodimo do kapele Svetega Vida in do Vidovega izvira. Nekateri si umijejo z vodo oči, drugi jo pijejo, nekateri pa potem dezinficiramo z domačim zdravilom, ki zadiši tudi dvema Avstrijcema, ki sta si prišla natočit to čudežno vodo. Nas pa vleče na levo v Strehovske gorice. 
Manjšo sliko posnel Vinko Govekar.
Kmalu smo med zidanicami in kar nekaj jih je lepo obnovljenih in s slamo kritih. S slamo? Ne bo čisto držalo. Imamo srečo, da je gospodar Urbanove kleti - vinotoča Urisk v vinogradu (3000 trt!) in nam razloži, da je nekaj streh res še iz ržene slame, vse več pa jih je iz drobne trstike, ki jo dobivajo iz 800 kilometrov oddaljenih krajev na Madžarskem. Taka streha baje zdrži trikrat dlje kot slamnata, tudi do sto let. 
Sicer pa ostrmimo nad urejenostjo tega vinotoča: klet je nastarejša v Prekmurju - že iz leta 1774, krasno obnovljena stara cimprača, gostinski prostori pa odraz dobrega okusa in odnosa do starega. Med klepetom malicamo in poskušamo laški rizling ter beli pinot - na toplem soncu v okviru starih zgradb in čudovitim razgledom na Prekmurje. Ni čudno, da bosta jutri sem prišla v goste slovenski in madžarski minister za kmetijstvo. Drugače pa imajo odprta vrata ob sobotah in nedeljah, za skupine pa po dogovoru tudi ob drugih dnevih. 
Pred odhodom kupimo še nekaj vina za popotnico domov ter občudujemo umetnine gospodinje te hiše: krasne prekmurske remenice (pirhe) v batik tehniki, ki imajo v teh krajih stoletno tradicijo.
Vrnemo se do Bukovniškega jezera, ga obhodimo, potem pa odpeljemo nazaj proti Murski Soboti. Oči počivajo na bogatem zelenilu, ki ga prekinjajo rjave njive in velike rumene površine oljne ogrščice. Res slikovito! 
V Rakičanu nas zanima stanje dvorca, ki ima še vedno samo eno steno fasade urejeno, drugo pa čaka. Tudi park bi bilo treba urediti, razveselili pa so nas dobro vzdrževani konji v ogradah.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani: