21. 09. 11

Planina in Šentjur - 20. 9. 2011

Šele ob pol devetih gremo danes upokojenci na pot, ker naši cilji niso daleč. Po dolini Sevničine smo hitro na Planini, kjer nas nebo malo blagoslovi. 
Prijetna in zgovorna vodička nas najprej zapelje pod streho na ogled zbirke NOB, pri kateri lahko podoživljamo težke čase druge svetovne vojne na Kozjanskem. V zelo zanimivo postavljeni etnografski zbirki doktorja Šmida pa iščemo predmete, ki jih poznamo iz naše mladosti, skušamo obuditi spomin na izraze in njihovo funkcijo. 
Ker ni treba uporabljati dežnikov, se korajžno sprehodimo mimo cerkve in sramotilnega kamna - prangerja proti spodnji graščini in spomeniku pisateljice Anike Wambrechtsamer, ki je velik del svojega življenja preživela na Planini in jo najbolj poznamo po romanu Danes grofje Celjski in nikdar več. Nad nami se na strmi pečini pnejo razvaline planinskega gradu, nas pa zanima tudi kašča, ki so jo uredili za protokolarne namene. Podjetje Tajfun, ki veliko pomeni za kraj, ima za 50 let v najemu tudi področje gradu. Občudujemo razgled proti Lisci, Bohorju, Svetemu križu, potem pa se napotimo še do Turške lipe.
Pošteno si zaslužimo malico v Gostilni pri Olgi, kjer nam postrežejo z izdatno obaro, za povrh pa še s slastno  skutino potico.
Polni novih moči se odpeljemo v Šentjur. 
Naša prva postaja je postaja - železniška. Upokojeni železničar je v nekdanjem skladišču uredil bogat Muzej Južne železnice in prijazno nam razloži vse v zvezi z zgodovino naših železnic, naprave, ki so tu zbrane in fotografski material. Z nami je nekaj upokojenih železničarjev, pa tudi članov njihovih družin, zato je zanimanje za stvari res pristno. K muzeju spada tudi stara lokomotiva v posebni zgradbi in drevo, ki so ga posadili ob otvoritvi Južne železnice. Odhod opravimo po železničarsko:  za vstop na avtobus dobimo posebno karto, prometnik pa nam po predpisih da znak za odhod.
V muzejski zbirki Rifnik in njegovi zakladi odkrivamo predmete iz nekaj stoletij pred našim štetjem in vodička nam zna pričarati vzdušje tistega časa. Na Zgornjem trgu so poleg cerkve v Šentjurju nanizane stare hiše, zanimive in različno vzdrževane. Na levi strani odkrijemo rojstno hišo narodnega heroja Dušana Kvedra - Tomaža in hišo, v kateri se je rodil doktor Josip Ipavec. 
Na drugi strani ulice stoji bolje urejena rojstna hiša Josipovega očeta Gustava in strica Benjamina. Ta družina zdravnikov in skladateljev je dala Šentjurju pomemben pečat v drugi polovici 19. stoletja. Ogledamo si čakalnico, sobo za preglede, ki je danes poročna soba, ter spominski sobi. V ušesih nam zazveni znana pesem Slovenec sem, po stenah pa lahko občudujemo likovne predstavitve konj. Pri Ipavčevi hiši je še manjši prireditveni prostor in vrt z vodnjakom, ki ga je načrtoval Plečnik.
Poslovimo se od zanimivega Šentjurja, ki se v smeri proti Celju vse bolj širi tudi s trgovinami in manjšimi podjetji, ter krenemo skozi Celje do gostilne Hohkraut, kjer nas čaka okusno kosilo. Janez raztegne svoj meh, oglasi se prešerna pesem, tudi nekaj plesalcev se ojunači... Spet en krasen dan v organizaciji Društva upokojencev Sevnica.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:

14. 09. 11

Na Pohorje - 13. 9. 2011

Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek in zapelje se do Oplotnice, kjer ji pripada kavica, potem pa navzgor do naselja Kebelj, ki je že na nadmorski višini 678 metrov. 
V zelo lepo urejenem kraju parkiramo kombi in najdemo oznake proti Črnemu jezeru. Dve uri in petnajst minut nam obljubljajo in jih kar dobro izkoristimo. Pogled naokrog je krasen: ponoči so nam dobro oprali naravo in vse se blešči v rosnih kapljicah. Sonce je že visoko, po dolinah pa nas rahle meglice spominjajo na jutro. Zakorakamo po poti med travniki in njivami, potem po po gozdu in kmalu se pred nas postavijo ruševine Zajčevega gradu (Kebeljski grad). 
To je najviše ležeči grad na Pohorju s stolpom, ki je bil včasih visok 12 metrov, imel premer devet metrov, njegovi zidovi pa so bili debeli dva metra in deset centimetrov. Imel je stožčasto streho, grad pa je varoval globok jarek in nasip. Podzemni rov naj bi ga povezoval z Zbegovim gradom pod naseljem Kebelj. Veliko lastnikov se je zamenjalo v njem, danes pa je ohranjen samo del zidu, na vrhu katerega rastejo kar prava drevesa. Sledi sprehod malo navzdol in po ravnem, potem pa kratek čas po cesti. Smo na področju Nadgrada in Kota na Pohorju, kjer se med gozdovi širijo travniki in pašniki, po njih pa se pridni pasejo krave, ovce in koze. Kmetije so lepo urejene, poslopja in vrtovi okrašeni s cvetjem. Na razpotju se tri pohodnice odločijo za krajšo pot do Svetih treh kraljev, pet pa se nas napoti levo proti Črnem jezeru: nekaj časa navzdol, potem pa je treba pridobiti višino do 1240 metrov. Pot je lepa, ne preveč strma, vendar se ozračje segreva in kljub senci nam s čela že pošteno kaplja in curlja. Ko dosežemo cesto med Svetimi tremi kralji in Osankarico, je vzpona konec, med drevjem pa je vse več močvirnatih kotičkov. 
Potoček si je našel pot med z mahom pokritimi bregovi in kar ne morem odvrniti pogleda od sveže zelenih mehkih površin. In že smo pri Črnem jezeru, ki ga krasijo različne trave, okvir pa mu nudi ruševje, ki prehaja v smrekov gozd. 
Voda je temno rjavo-rdečkasta zaradi preperevanja organskih snovi in prihaja iz štirih virov, iz jezera pa odteka potok Črnava. Lesena brv preko njega je že močno preperela in kar nevarna. No, prav globoko z nje človek ne more pasti, bi bilo pa dovolj za kakšen zlom ali zvin. Sicer pa je jezero umetni zadrževalnik vode za potrebe plavljenja lesa po Lobniški riži. Les so po njej spravljali v dolino v letih 1838 - 1959, nasip in napravo za izpust vode pa so obnovili leta 1993. Malo uživamo ob jezeru, fotografiramo, potem pa krenemo proti Svetim trem kraljem. Lepo po ravnem in navzdol. Pridemo tudi do Urškinega križa, kjer je drvarica Urška Janžič februarja 1862 ali 1860 omagala v snežnem viharju in od slabosti izdihnila na sneženem štoru, ko je nesla živež možu v planino. Na smučiščih že lepo cveti resa, zbiralnik vode pa zagotavlja, da je mogoče za smučarijo pripraviti tudi umetni sneg. Pri Svetih treh kraljih nas čaka presenečenje: cerkev je še vedno enaka, zato pa je Penzion Jakec zelo zrasel. 
Pravi hotel, ki ga še urejajo. Skoraj nismo upali stopiti z gojzerji v okusno opremljeno restavracijo, ampak vabile so borovničke, pa izvrstni pohorski lonec, različni posladki, temni teran... Franci, vse dobro do drugega leta! Potem bomo pa nazdravili za naprej. Vračamo se po najbližji poti na Kebelj, kjer nas kombi potrpežljivo čaka. Ampak, pred odhodom domov se je treba v bifeju še enkrat osvežiti. Krasen dan!
Več fotografij:
Video:

12. 09. 11

Lisca poje 2011 - 11. 9. 2011

Druga nedelja v septembru je in Lisca spet poje. Ženski, moški in mešani pevski sestavi - bolj in manj številčni, od Rimskih Toplic in Laškega preko Sevnice do Šmarjete in Bizeljskega. Bolj znane, manj znane pesmi ter veseli obrazi in prešerno vzdušje še ob druženju po koncu uradnega programa.
Video:



Na Gorjance po E7 - 10. 9. 2011

Čas je za sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v septembru. Šele ob sedmih se zberemo na avtobusni postaji, ker naš cilj ni daleč. Preko dolenjskih gričev se zapeljemo do Šentjerneja, potem pa do partizanskega spomenika na Javorovici.
Vodnik z Rake nam razlaga zgodovino in sedanjost, potem pa se začenjamo vzpenjati po lepo urejeni košenici, na kateri občudujemo lepo oblikovana vhoda iz zanimivo oblikovanih vej. Kako malo je treba! 
Na sever se nam odpre pogled na naselja v dolini in venec hribov od Orlice do Kuma. Potem pa nas objame blagodejna senčka gozda. Navdušuje nas lepo speljana mehka pot, posebno še po trasi vodovoda. Tu nas pozdravi revirni gozdar in nudi obvezno dezinfekcijo. Razloži nam zgodovino teh prostranih gozdov nad dolinama Kobile in Pendirjevka in poudari pomen varovanega območja. Spuščamo se in občudujemo mogočne bukve, ob poti pa bogate grme ruja, ki že dobiva jesenske barve. Na Pragu so ostanki lovske koče, ki je pred leti pogorela, in tu si privoščimo malico. Sicer pa nas čaka prečenje sedmih potokov, manjših izvirov pa niti ne štejemo. Kljub suši je  na tej področjih neverjetno veliko vode. 
Nekatere bukve so klonile pod močjo starosti in naravnih sil: nemo ležijo na tleh ter čakajo, da postanejo hrana za novo življenje. Steza je ponekod ozka in pobočje pod njo strmo, zato moramo kar paziti na korak. Gor - dol, gor - dol, nam pa kaplja s čela in brade. Na desni strani se med obema dolinama dviga vzpetina Grobišče, kjer so odkrili ostanke prastare naselbine. Mi pa se držimo levo in zakorakamo po širši mlinarski poti vse do državne meje s Hrvaško. Tu si oddahnemo pri okrogli mizi: počivamo in malicamo. Do našega cilja - Doma pri Miklavžu (964m) je še 45 minut hoda. To je makedamska cesta skoraj po ravnem in z lepimi razgledi v dolino. Ob njej je tudi nekaj točk Učne poti Miklavž: železnica za spravilo lesa, jezerca, oglarska kopa. Na Trdinov vrh se nam ne ljubi preveč, raje malo lenarimo pri planinskem domu, kramljamo ob kopi... 
Avtobus nas že čaka na parkirišču pred domom in veseli smo njegovega ohlajenega zavetja. Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo še v zidanici nad Rako, potem pa napravimo še nekaj načrtov za prihodnje ture.
Več posnetkov:
Video: