24. 04. 12

Čaven - 23. 4. 2012

Povsod po Sloveniji je napovedan dež, na Primorskem bo še najbolje. Torej Ponedeljkova skupina krene mimo Ljubljane do Ajdovščine z obveznim postankom na Lomu. Peljemo se skozi naselje Lokavec, potem pa po delno novi cesti do Predmeje in od tu naprej na Čaven. Na razgledišču se ozremo proti Ajdovščini in Nanosu, zanimive pa so nam tudi skrivenčene bukve ob cesti. Pri planinski koči Antona Bavčerja parkiramo in končno začnemo hoditi. 
Do vrha Kuclja je manj kot ura hoda: malo navzdol, pa po ravnem, potem pa spet navkreber. Na levi se nam odpirajo vasi vse do morja in Nove Gorice, pod nogami pa je mehka preproga še svežih smrekovih vejic. Verjetno je bilo tu pred kratkim kar hudo neurje. Med suho travo nam mežikajo mali encijani, pa drobni rumeni cvetovi srčne moči. Na pobočju Kuclja je veliko zelenja avriklja, le tu in tam pa je kakšen popek. Na vrhu (1236m) občudujemo razgled, malicamo pa v zavetju pod njim. 

Oba Vinka vztrajno iščeta cvetoči avrikelj in po malo plezanja med skalami tudi tega najdemo. 
Da ne bi bila tura prekratka se spustimo še na Malo goro, kjer najdemo lepo leseno kočo, na travnikih tudi cvetove kosmatinca, malo više pa še dišeči volčin in posebno vrsto pljučnika. Res se nad nami zbirajo oblaki, ampak tu in tam nas celo pogleda sonce. 
Ker se je treba h koči Antona Bavčerja spet vzpenjati, nam na cilju prav prija kozarec refoška.
Vračamo se preko Predmeje, Otlice, Cola. Na začetku Logatca se spet malo okrepčamo s pijačo, potem pa naravnost domov. Da ne bi pripeljali domov preveč umazan kombi, nas malo od Ljubljane proti Dolenjski pošteno opere ploha. Nič hudega, mi smo pod streho!
Video:


Trst z okolico - 19. 4. 2012

Študijski krožek za italijanščino se je odločil za ekskurzijo v Trst, pa smo se jim pridružili še mi iz skupine za angleščino. 18 udeležencev in šofer, mali modri avtobus in ob šestih smo nared za odhod. Skrbna Barbara je poskrbela za vse, naročila je tudi lepo vreme, ampak na Lomu hodimo med kapljicami, v Trstu pa nam tudi grozijo težki črni oblaki. 
Brez problemov najdemo sedež Univerze za tretje življenjsko obdobje, kjer nas gostoljubno sprejmejo. Imajo lepo urejene prostore, hodniki so polni njihovih likovnih del, pa tudi prizadevnih slušateljev. Izvemo, da jih je okrog 1800, dejavnosti je tudi nešteto, letos oktobra bodo praznovali tridesetletnico delovanja. Izmenjamo priložnostna darila, potem pa nas odpeljejo na ogled mesta. Na kavarniški terasi nas čaka pecivo s sokom in kavo, da se laže privadimo na tržaški zrak.
Naš prvi obisk velja Muzeju Revoltella, v katerem je trgovec in finančnik Pasquale Revoltella (1795 - 1869) zbral bogato zbirko likovnih del in jo skupaj s palačo podaril mestu. Prijazna vodička nas strokovno popelje po prostorih in zbirki.
Z avtobusom se popeljemo na grič h katedrali Svetega Justa, ki je sestavljena iz več delov različnih časovnih obdobij. Občudujemo bogate mozaike in najdemo tudi ogromno baročno rešetko kroparskih mojstrov, ki zapira cerkveni trezor. 
Kar trije predstavniki domače U3 nas vodijo še na grad Svetega Justa, kjer si ogledamo nekaj prostorov, prostorno dvorišče za prireditve, s ploščadi pa občudujemo krasen razgled na mesto. Oblakov ni več, naročilo za sonce izvedeno!
Mimo gradu Miramare se odpravimo še na grad Devin iz 14. stoletja, ki je še danes v privatni lasti družine Thurn und Taxis. Veliko prostorov je na ogled obiskovalcem: predvsem so tu bogate zbirke glasbil in kočija, ki spominja na ustanovitelja prve poštne povezave. Z balkona in obrambnega stolpa se odpirajo čudoviti pogledi na zelenje Rilkejeve poti proti Sesljanu, na drugi strani pa na razvaline starega gradu iz enajstega stoletja in belo skalo, ki je povezana z legendo o okameneli graščakinji. Kot je princesa Marija v letih 1911 in 1912 v gradu gostila enega najpomembnejših lirikov v nemškem prostoru Rainerja Marie Rilkeja, ki je tu dobil navdih za svoje Devinske elegije, še danes lastniki podpirajo umetnike in raziskovalce. Iz parka se je mogoče po stopnicah spustiti v podzemni bunker, ki so ga leta 1943 zgradili Nemci, potem pa zavezniki uporabljali za skladišče goriva. Kar 400 kvadratnih metrov je velik, 18 metrov visok in ima izhod tudi proti morju.
Čas je, da se spet malo okrepimo in v gostilni Kogoj (Bilje) nam postrežejo z okusno joto, ne manjka tudi klobasa, za povrh pa še velik kos jabolčnega zavitka.
Polni lepih vtisov se vračamo domov, pesmi in šale zaokrožijo bogat dan.
Video:

16. 04. 12

Čičarija v Istri - 14. 4. 2012

Dvajset minut do petih zjutraj je in zunaj rahlo rosi. Še dobro, da je prevoznik sobotnega izleta Planinskega društva Lisca Sevnica samo čez cesto in avtobusov motor že gostoljubno brni. Za vsakim dežjem pride sonce - tako se tolažimo. Zadnje dežne kapljice nas hladijo še na Lomu, kjer uživamo v jutranji kavici, potem pa nam veter razpihava oblake in tu in tam nas pozdravi celo malo sonca. Vas Podgorje nas spomni na naše vzpone na Slavnik in lepote potonik, večina pa nas ne ve, da je v bližini nekaj let tudi mejni prehod s Hrvaško. Na samotnem kraju je, na hrvaški strani so samo kontejnerji, imenuje pa se Jelovice. Ozka, vendar asfaltirana cesta nas popelje v Čičarijo. Okrog nas se dvigujejo kar visoki hribi, vmes doline z opuščenimi parcelami, tu in tam mali vrt ali njivica, črni trn in dren pa se kitita s pomladnim cvetjem. Cesta se zvija v neštetih ovinkih in že so tu prve vasice. Večina hiš razpada, vmes so nekatere urejene kot vikendice, stalne prebivalce pa ponekod lahko prešteješ na prste ene roke. Malo večja in bolj obljudena je Račja vas, kjer se ustavimo med cerkvijo in lepo ograjenim vodnim virom. Dva vodnika Planinskega društva Glas Istre iz Pule nas pozdravita in popeljeta proti Orljaku. 
Uro in pol poti je lepo markirano: najprej po gozdni cesti, nato po poteh med bukvami. Pomlad tu še ni v polnem razmahu: trobentice, jetrnik in žafrani pa jo že naznanjajo. Veter šumi v vrhovih dreves, pot ni preveč naporna, na 1106 metrov visokem vrhu pa se veter loti tudi nas in treba se je toplo obleči in na široko stati, da te sunki ne premaknejo. 
Le kratek čas uživamo v razgledih, potem pa se napotimo proti Koritom. Steza je lepo počiščena, na več mestih pa nas razveselijo še skupinice malih encijanov. Dve uri in pol je menda uradno do našega cilja, mi pa vmes še malicamo, da ne bi preveč obnemogli. 
Ko smo že kar precej utrujeni, se pred nami pojavi planinska koča Korita, kjer na toplem pojemo okusno joto, jo primerno zalijemo, potem pa dodamo še kavo. Naši želodci so kar prepolni za vzpon na Brajkov vrh (1091m), pa saj ni tako daleč, že zaradi razgleda se splača. Učka (Vojnik) nam je kot na dlani, pod nami pa vseh deset lesenih korit in malo jezerce. 
Spust preko Brajkove stene je lahko nevaren, če so tla spolzka. 

Mi se uspešno spustimo po tej bližnjici in od blizu doživljamo bogastvo vode, ki je v teh krajih še posebno dragocena. 
Sledi spust do vasi Brgudac in na poti moramo najbolj paziti na to, da ne pohodimo cvetočih jegličev, ki jih je res veliko. 
Ob prihodu na cesto ugotovimo, da smo hodili po daljši konjski stezi, ob izhodišču bližnjice (45 minut do Korit) pa smo mnenja, da bi bila ta za navzdol res malo preveč kamnita. Brgudac je značilna vas tega področja, v kateri naj bi leta 2001 živelo 12 ljudi. Mi nismo videli nikogar, res pa je nekaj hiš lepo urejenih. Človek pa se v teh vaseh zgrozi, koliko žrtev druge svetovne vojne je zapisanih na spomenikih. Čičarija je res plačala visok krvni davek za svobodo. 
Pri avtobusu se nam še kar ne mudi domov: Tone toči vino naših vrlih pridelovalcev, Olga ponuja pecivo, ki ga časti Janez (spekla pa ga je ona), skrbna Darinka nabira šopek in - čas je za čestitko Janezu za okroglo obletnico. Še veliko varnih korakov in lepih poti! 
Ko se vračamo, nam v ušesih še vedno šumi burja, ki je odgnala dež, odzvanjajo pa tudi novi načrti za prireditve, pohode in tabore.
Video:

11. 04. 12

Veliko Kozje in Lovrenc - 10. 4. 2012

Zaradi prazničnega ponedeljka naša pohodniška skupina ta teden "uraduje" v torek. Pomladno cvetje letos res hiti: encijan na Lovrencu se baje že odpira, blagajev volčin nam tudi ne sme pobegniti - poskušajmo torej oboje združiti. S kombijem se popeljemo skozi Zidani Most do Rimskih Toplic, kjer zavijemo na most preko Savinje, pri železniški postaji pa na desno, potem pa kar naprej, celo mimo tovarne otroškega pohištva, kjer ni videti veliko življenja, še malo, šele ob drugi možnosti na levo in v hrib ... Ja, tole bo pravo mesto za parkiranje, levo od njega pa v strmini cvetoči in dišeči blagajev volčin. 
V bistvu smo ga ujeli zadnji trenutek, nekateri drobceni cvetki že odcvitajo. Nad njim pa zažari še zaplata rese. 

Zdaj pa pot pod noge in lepo po markacijah proti Velikemu Kozjemu. Ne, ne! Premami nas znana bolj strma pot na desno, više pa se le pridružimo uradni. 
Zrak je mrzel, med drevjem se zablešči še nekaj snega, na grebenu pod vrhom (993m) pa začne strupeno pihati. Ampak na skalo s čudovitim razgledom bo pa le treba priti, vsaj za nekaj posnetkov. Pa se ta prostorček izkaže kot oaza skoraj brez vetra in sončni žarki nas prijetno božajo, ko si privoščimo malico. 
Ker se je naš vodnik in šofer Vinko vrnil h kombiju in nas bo počakal na Lovrencu, se tudi mi lahko odpravimo proti temu cilju. Strma pot, ki bi bila lahko verjetno speljana bolj prijetno, nas vodi navzdol, potem pa sledijo lepši odseki, tudi tak z razgledom na Loko v dolini. 
Tudi Lovrenc (722m) se kopa v soncu in encijan (clusijev svišč) odpira svoje bogate cvetove. Že začnemo hvaliti, da ljudje vse bolj spoštujejo to zaščiteno rastlino, ko pod cerkvijo opazimo jamice. Nekdo je skopal rastline, namesto, da bi si v cvetličarni kupil sadike za svoj vrt. K sreči je takih vandalov vse manj. Ko se predajamo toplemu soncu, se spomnimo, da danes sploh še nismo spili obvezne kavice. Ta nam res tekne na prijazni Lisci.
Video:

5. 04. 12

Cerkniško jezero, Ljubljansko barje, Lovrenc - 2. 4. 2012

S časom smo omejeni, mika pa nas veliko stvari. Recimo: kako izgleda Cerkniško jezero v tej suši? Pojdimo pogledat! Unec, Rakek, Cerknica - tu bi se pa že prilegla kavica in klepet z domačinom, ki nam da še nekaj potrebnih informacij. Sredi Cerknice je odcep za jezero in ob cesti se čudimo lepemu novemu blokovskemu naselju. Gre cerkniškemu gospodarstvu tako dobro? Tovarna Brest gotovo nima zaslug za novogradnje, mora biti že kakšen drug vlagatelj. Ne ustavimo se na parkirišču, ampak zapeljemo naprej preko mosta, parkiramo in se odpravimo raziskovat. 
Nekaj malih jezerc vode je še, zraven pa čisto suh požiralnik. V vodi se kopljejo naše podobe in odsevajo okoliški hribi. Na drugi strani mosta na vodi pozira en samcat labod. Zapeljemo se še malo naprej in sprehodimo med suho trstino, ki poka pod našimi gojzerji. 
Pri parkirišču je še več požiralnikov in zdi se nam, da smo na Lunini površini. Kako čisto drugačen pogled od tistega, ki smo ga navajeni, ko je površina polja polna vode. Pogledi nam sicer uhajajo tudi proti Slivnici, ampak za danes se moramo posloviti. 
Na počivališču pred Rakekom malicamo, potem pa se odpravimo še na Ljubljansko barje. 
V bližini Notranjih Goric opazimo na travnikih vijoličaste pike: močvirski tulipani so to ali močvirske logarice. Na vse mogoče načine, tudi kleče in leže, poskušamo v objektiv ujeti njihove krhke cvetove in nenavadne vzorce. Tudi v bližini Iga jih odkrijemo.
Franci praznuje rojstni dan, zato hitimo na Okroglice. 
Da bi si zaslužili zakusko, se zapeljemo že na Lovrenc, kjer se sprehodimo med malim encijanom in blazinicami žanjevca - petelinčkov in kokošk. V prijetnem razpoloženju za mizo zaključimo zanimiv in užitkov poln dan. Kolkor kapljic, tolko let, Franci!
Spletne strani:
Video:

1. 04. 12

Na Lukovec - 31. 3. 2012

Sončno pomladno jutro vabi v naravo. Po okusni kavi in pecivu pri Tilčki se odpraviva proti podhodu in Savski cesti, kjer že lahko občudujeva cvetje, grmovnice in drevesa. 
Z brvi na Radni se ponuja lep razgled na Boštanj, pogled v vodo pa je manj prijeten: Sava je danes motna in pusta. Pa tako smo že hvalili njeno bistrino. Verjetno bo kriva suša. Na Radni pri križu zavijeva v gozd in se čudiva razširjeni poti, ki je bila včasih le ozka steza. Prijetno hladno je in ne utrudiva se preveč pri vzponu. Mene spet mikajo razgledi na Boštanj in Sevnico, le daljnovod mi je še vedno napoti. Gozd pri naselju Konjsko je res za uživanje in mimogrede se spustiva v dolinico, potem pa spet povzpneva in prikorakava do križa na Lukovcu, ki ga zaljšajo dišeče bele narcise. Včasih smo jim rekli Jožefove palčke, ker so navadno cvetele okrog Jožefovega. Tudi naprej nama ni treba po asfaltu, saj po travniku proti Domu na Lukovcu drži lepa mehka potka. Naprej proti Malemu Lukovcu pa morava po cesti, ampak ob trdi podlagi je dovolj prostora za mehkejše korake. Pri hišah in v gozdu se nama kaže pravo bogastvo cvetja, največ je belih cvetov divje češnje. 
Pri slikovitih kozolcih pod vasjo se odločiva za povratek. 
Tu in tam se odločiva za variantne poti, predvsem tik nad Radno nama bolj položna gozdna pot nudi levo in desno pravo razstavo pomladnega rastlinja: trobentice, pasji zob, podlesne veternice, jetrnik, pljučnik, tevje ... 
Pridno sva hodili, le malo počivali, zato nagrada: malica, potem pa še kavica. 
Tudi v Sevnici je mogoče uživati ob pogledu na razcvetela drevesa in grme, le muditi se nam ne sme preveč.
Video: