31. 05. 12

Irska 2012 - 15. in 16. 5.

V Orešju smo zbrani, prtljage cel kup,
dosti nam treba za dušo in trup.
Dvajset do šestih na poti smo že
vandrovska pot naj zdaj brž se začne!


Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
na Irsko in še drugam, Vinko bo povedal kam. (Napev: Veselo v Kamnik ...)


Ob petih zbor, ob šestih odhod. Mi pa smo gotovi prej in krenemo.


Gremo na Irsko in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. Gremo ...


Razporedimo se po sedežih in pogradih, avtobus postane naš drugi dom - pravi hotel na kolesih. V Ljubljani vstopi še Tatjana in vandrovska družba je kompletna. 
Z nami sta dva šoferja, enega na Jesenicah zamenjamo za drugega, potem pa veselo skozi Avstrijo in Nemčijo. Baje je tam vmes celo snežilo, ampak meni je ležišče tako všeč, da okrog enih niti postanka za stranišče ne izkoristim. Po takih postankih je treba dobro preveriti, ali so se vsi vrnili na sedeže ali pograde. Vinko prešteva, če sta na vsaki postelji po dva.
Ko Vinko prešteva, če zbrani smo vsi,
se Elčka oglasi, da sama leži.
V dvoje je lepše, to res drži,
najdi si družbo tudi še ti. Gremo ...
Malo se obračam, pa spet zaspim, okrog petih se ustavimo že v Franciji, kakšnih 400 km pred Parizom. To stranišče pa bi bilo škoda zamuditi: moderno urejeno, v roza barvi, pravi užitek. Iščemo že tudi prve napitke, Seka in Marjan pa naletita na prve težave:
Bonžur madam, bonžur senjor.
WC pink - barbi barve.
Avtomat za kavo pobira denarje, sladkorja ni.
S pantomimo se dokopljemo do sladkorja.
Smeha dosti - kot ponavadi.
Vozimo se naprej, osem stopinj je zunaj, malo dežuje in temperatura se spusti na štiri stopinje. Mimo nas drsijo polja z žitom in oljno repico ter pašniki z živino. Okrog desetih je malo pred Parizom odmor za malico. Takrat spoznamo, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od potice Jožice C. 
V Parizu okrog enajstih pademo v gnečo vozil. Kaj bi bilo šele zjutraj ali popoldne? Prepoznamo reko Seino in Eifflov stolp, med modernimi poslopji pa izstopa ogromna stavba Microsofta. Zunaj mesta se  vrstijo lepe vasice med neštetimi odtenki zelene barve, ki jih prekinjajo rumene zaplate. Dan je sončen, le nekaj oblačkov krasi nebo. 
V pristanišču Cherbourg dvignemo rezervirane karte za trajekt, vzamemo potrebne stvari, se vkrcamo in pet minut čez šest dvignemo sidro. Pardon: pet minut čez pet - na trajektu preidemo na irski čas. Hitro najdemo kabine na šestem nivoju, odložimo prtljago in hitimo na deveti ali deseti krov nadzorovat odhod. 
Pred nami se širi luka Cherbourg, ki se je leta 2000 združila z mestom Octeville, in imata skupaj okoli 42 tisoč prebivalcev. Pristanišče je bilo tu že za časa Vikingov, Napoleon ga je močno utrdil - tudi s podvodnimi ovirami, 1944 so tu bili veliko bitko pri izkrcavanju v Normandiji. Znano je tudi po tem, da je na svoji prvi in zadnji plovbi leta 1912 v njem pristal Titanic. Danes povezuje po morju Francijo z Anglijo in Irsko.
Trajekt je ogromen, kot gora se zdi,
vandrovc naš dragi uživat hiti.
Irsko je pivo in kava že strast,
spati v kabinah pa prava je slast. Gremo ...
Naš trajekt se imenuje Oscar Wilde (1854 - 1900), po irskemu pesniku, piscu pravljic, esejev, novel, romana (Slika Doriana Graya), komedije (Važno je biti Earnest), tragedij. V njegov spomin je na krovu prava literarna pot z utrinki iz njegovega življenja in dela. Trajekt so napravili na Finskem in pluje že od leta 1987, pri firmi Irish Ferries pa od leta 2007. Več kot 166 metrov dolžine, več kot 32 tisoč ton, prostor za 1458 potnikov in 580 vozil ... ogromne številke. Prevozi okoli 120 tisoč kilometrov letno in pri tem prepelje približno 200 tisoč potnikov.
Raziščemo kavarne in restavracije, najdemo trgovino, potem pa se s tremi sopotnicami ustalim za okroglo mizo v kotičku za invalide. Ta je edina dovolj velika za vse naše karte pri igri bridge remi. Tu in tam tla malo zadrhtijo, posebno po drugi rundi Guinnessa, sicer pa je vožnja zelo mirna. Tudi noč prespimo kot angelčki.
Več posnetkov
Video











11. 05. 12

Maribor z okolico iz zraka in po kopnem - 10. 5. 2012

Že od lani me je čakalo nečakinjino darilo - panoramski polet z letalom, pa smo se z Letalskim centrom Maribor dolgo dogovarjali - predvsem zaradi vremena. Zaradi vetra nama s Tilčko predlagajo jutranji let in zgodaj je treba na pot. Tudi tokrat ne gre vse gladko. Najprej si želiva skrajšati čas potovanja in poskušava v sredo dobiti karti za ICS (Inter City Slovenija) po specialni ponudbi, pa so že vse take karte razprodane. Torej potniški vlak, ki je po zatrjevanju uslužbenke celo direkten. Še pred pol šesto se vkrcava, ampak očitno sedem minut prezgodaj in to na regionalni vlak za Ljubljano. Tisti direktni za Maribor pa po zatrjevanju sprevodnika vozi kar mimo Zidanega Mosta. Izstopiva torej v Radečah in počakava na pravi vlak, ki pa veselo zapelje tudi na postajo v Zidanem Mostu. Toliko o informiranosti osebja na vlaku. Od Celja do Maribora malo zadremava, dokončno pa se prebudiva šele ob slastni kavici.
Avtobus za Kidričevo ustavi tudi v naselju Skoke, od koder je do Letališkega centra Maribor le nekaj sto metrov. V želji, da ne bi bile prepozne, sva skoraj uro prezgodnje. 
In tu se začne vzdušje, značilno za letališča: čakaš, po malem dobivaš informacije, se jeziš nad zamudo. Štirisedežna cessna za najin polet je namreč še v popravilu in bo "kmalu" nared. Temeljito od daleč pregledava letališče Maribor, zaželiva srečno pot nekaterim poslovnežem, ki odfrčijo na pot, občudujeva jato štorkelj, ki je letalom velika konkurenca, lahko pa tudi nevarnost. V lokalu imajo dober čaj, zelo domiselna je tudi oprema v stilu letalstva, nekaj posebnega pa so stranišča. Z napisom te podučijo, da moraš ob opravljanju potrebe sedeti na školjki, med dolgim seznamom stvari, ki jih ne smeš metati v školjko pa so tudi zimske gume. S prisotnimi piloti imava zelo strokovne pogovore o letenju, potovanjih, gospodarstvu, le politiki se na široko izognemo. Ko je že jasno, da z "najinim" letalom danes ne bo nič, se ekipa odloči za šestsedežno cessno, ki je veliko večja in močnejša, uporabljajo jo pa med drugim tudi za posipanje prahu po oblakih proti toči. Sedeže za naju morajo šele vstaviti, potem pa se z enourno zamudo vkrcamo: midve in trije piloti. Eden pilotira, drugi asistira, tretji nama razlaga vse, kar vidimo iz letala. 


Najprej poletimo proti Lenartu in se čudimo velikim ribnikom pri Pesnici, polet nadaljujemo nad Mariborom in po Dravski dolini do Ruš, potem pa preko Frama do Slovenske Bistrice, kjer obrnemo spet proti letališču. S primerne višine okrog 400 metrov se pod nami razkazujejo polja med gozdovi, ribniki, vinogradi, naselja ... Pisana preproga pretežno zelenih in rjavih odtenkov je prava paša za oči. Polet je miren in udoben, s čakanjem pa sva si očitno prislužili precej dodatnih minut.
Spet na trdih tleh se vrneva v mesto, podkrepiva s kosilom, potem pa nadaljujeva z raziskovanjem Maribora po kopnem. 
Na sprehodu ob Dravi opazujeva labode, pri Treh ribnikih pa račje družine. 
Park krasijo cvetoči kostanji, ogromni grmi z nešteto belimi cvetovi (medvejka in še nekaj podobnega), ob vodi cveti rumena perunika ... midve pa počasi naokrog z občasnim najemom prostora na klopcah.
Za en dan je kar preveč vtisov in zvečer se veseliva povratka domov.

8. 05. 12

Vojvodina in Slavonija - 5. in 6. 5. 2012

Pevska skupina Encijan pri Planinskem društvu Lisca Sevnica vsako leto organizira izlet in s sabo vzame še koga, da je poln avtobus. Pred tretjo uro zjutraj se zbiramo pri prevozniku Toniju, poberemo še preostale na avtobusni postaji, v Boštanju in Krškem, potem pa z vodjem Tonetom veselo na pot. Počakamo, da je mimo meja s Hrvaško, za čisto malo časa zapremo oči in sanjamo. Ob šestih me zbudi žarko sonce in postanek za stranišče in kavo. Vedno aktualno iskanje drobiža za eno in drugo in ugotavljanje, da se tudi s centi in evri daleč pride, le menjava je bolj zaokrožena. Po avtobusu že krožijo različni napitki za dezinfekcijo in slastni prigrizki, hujšali torej ne bomo. Kmalu po osmi uri smo na hrvaško-srbski meji, kjer se zabavamo z ogledovanjem posebnega vozila za pregled tovornjakov. Okrog pol ure se zamudimo, potem  pa na srbski strani preizkusimo sanitarije ter menjavo denarja. Za deset evrov dobimo nekaj več kot tisoč dinarjev, torej preračunavanje ne bo težko. Po vožnji preko ravnih polj se nam prileže pogled na Fruško goro in zapeljemo se skozi njene listnate gozdove. Na jasah je že nekaj izletnikov, saj je sobota, marsikje se že obrača kakšen pujsek. Sicer pa je to področje znano tudi po svojih vinogradih (jaz se takoj spomnim na fruškogorski biser) in 15 samostanih. Nad Donavo kmalu zagledamo Petrovaradinsko trdnjavo: bližamo se Novemu Sadu, glavnemu mestu Vojvodine z okoli 220 tisoč prebivalci. Bregovi reke, po kateri pluje 800 ladij letno, so lepo urejeni v sprehajališča, mostovi, ki so bili v zadnji vojni uničeni, pa so obnovljeni in preko enega, ki se imenuje Duga (Mavrica) se zapeljemo na drugo stran in proti Sremskim Karlovcem. To je bil včasih center pravoslavne vere in sedež patriarha, danes je škofijski center, ima pa tudi veliko šol. Prija posedeti ob kavici in pogledu na slikovito zgradbo gimnazije in občinske stavbe nasproti nje. Sprehodimo se in občudujemo fasade nekaterih starih hiš, žal jih veliko propada. Mimo ogromne stare platane in mogočnega divjega kostanja pridemo do muzeja čebelarstva in vinski kleti Živanović. Gospodar nam prepričljivo predstavi svoj pogled na počasno uživanje ob pitju vina (pod francoskim vplivom), popelje  nas v skoraj 300 let staro klet, po ogledu čebelarskega muzeja pa sledi bogata degustacija vina in meda. 
Najbolj sem se zapomnila obe vrsti bermeta, kjer se vino sreča z zelišči, okus pa spominja na neke vrste vermut. Živanovići na pet in pol hektarov vinogradov pridelajo okrog 20 tisoč litrov vina letno.
Vračamo se v Novi Sad, ki ima univerzo s 30 tisoč študenti in je druga po velikosti v Srbiji, takoj za beograjsko. 
Povzpnemo se na trdnjavo, ki je bila s 120 hektari površine največja v Avstro-Ogrski. Gradili so jo 88 let (1692 - 1780) in imela je 12 tisoč strelnih mest. Vodič Joco, ki je po rodu iz Slovenije in aktiven planinec ter planinski funkcionar, stresa iz rokava podatke o zgodovini in sedanjosti. V začetku 18. stoletja, ko ni bilo več nevarnosti Turkov, so v Vojvodino naselili okrog 40 tisoč Nemcev (značilne hiše iz opeke), ki so znali dobro obdelovati rodovitno zemljo. Prišli so tudi slovaški tesarji, romunski pastirji, sadjarji Baski ... Poleg Srbov in Madžarov v Vojvodini živijo še Rusini, Bunjevci in Romi - pisana paleta narodnosti, ki pa se dobro razume med seboj. S trdnjave občudujemo razgled in uživamo v sprehodu. Na nebu je ravno dovolj oblakov za lepe fotografije, sicer je vreme sončno s temperaturami okrog 24 stopinj. Zanimivo, da se je tu rodil ban Jelačić, spomnili pa smo tudi Džordže Balaševića in njegovih bagrenjev - akacij, ki so ravno zdaj v najlepšem cvetju. Pred odhodom nas pozdravi še Boro, naš lanski vodič po Bolgariji, pojavi se tudi tisti, ki nas je vodil po črnogorskih gorah, letos nas bo pa po Romuniji, Joco obljublja jeseni vodenje po Turčiji ... skratka - v Srbiji imamo že kar ekipo vodičev in vodnikov.
Zdaj se vozimo proti severu in v bližini Bečeja opazimo velike ribnike, Joco pa nam razloži tudi sistem kanalov Donava - Tisa - Donava, ki jih je projektiral Eifel. Zanimajo nas salaši - velike kmetije na samem, v Bečeju (30 tisoč prebivalcev) ob reki Tisi pa se sprehodimo do trga z mestno hišo, spomenikom in cerkvijo Svetega Jurija, ki je največja v Bački. 
Graditi so jo začeli leta 1851, ikone pa so delo znanega Uroša Predića. Zanimiv spomenik na trgu  je žal brez vode, je pa v bližini cerkve vodnjak s toplo mineralno vodo, ki so jo najbolj pogumni tudi pokusili. 
Nedaleč od Bečeja obiščemo še kobilarno in dvorec Fantast - posestvo bogate družine Dundžerski. Splača se povzpeti na stolp in s ptičje perspektive videti pokrajino.
Paličko jezero s 3,8 kvadratnih kilometrov površine in povprečno globino dveh metrov so v turistične namene začeli uporabljati leta 1845 kot zdravilišče za bogate Madžare. Tu so izviri tople vode, zdravilno pa je tudi blato. Po obali jezera (17 km) so urejena sprehajališča, steze  za pohodnike in kolesarje, imajo okrog 700 vrst ptic, manjši živalski vrt ... Sprehodimo se po parku do vode, ki na nas ne naredi preveč dobrega vtisa, sicer pa jo morajo zaradi alg, ki vežejo nase kisik, večkrat čistiti. Joco nam kaže, kje je bil včasih moški "štrand" in, kje ženski, če so hoteli priti skupaj, so morali pa plavati.
Vinski dvor v kraju Hajdukovo nas gostoljubno sprejme med samimi vinogradi in sadovnjaki. Zgradba je nekaj svojskega, posebno še okna z barvastimi stekli, okolica pa negovana oaza grmičevja in cvetja. Družinska firma s koreninami v letu 1856 se z vinskim turizmom ukvarja od leta 2002. Še pred večerjo nas gospodar pozdravi v kleti, ki je osvetljena s svečami, degustacijo "vin sa peska" pa spremlja razlaga in ubrano petje. Pri večerji mi je zelo okusna kombinacija golaža in testenin s sirom ter ocvrto slanino. Pri sladici nam Encijan še zapoje, dekletu, ki nas zabava z glasbo, priskoči na pomoč še Pepi s frajtonarico, začne se ples ... tako dostojno končamo bogat dan.
Zjutraj nas zbudi sonce in po zajtrku se kar hitro odpravimo naprej. 
V Subotici (100 tisoč prebivalcev) se sprehodimo po središču s slikovito mestno hišo, poskočnim vodometom, zgradbami v stilu madžarske secesije ..., stopimo pa tudi v frančiškansko cerkev. Mesto je zelo zeleno (tudi druga v Vojvodini), glavne ulice široke 36 metrov, kar je bilo včasih predpisano zaradi požara. Prebivalstvo v njej je pisano, sicer pa je to mesto v bližini madžarske meje sedež rimokatoliške škofije s slovenskim škofom Hočevarjem. Zanimiv je obisk boljšjega trga, kjer na 1200 stojnicah prodajajo vse od igle do lokomotive. No, roko na srce: lokomotivo sem videla samo kot igračko. Čeprav je dan volitev, tega ne občutimo veliko. Še plakatov je bolj malo, najbolj pa mi je všeč tisti z napisom: Obećavaju nam brda i doline, a nama je stalo do ravnice. Tudi kandidat ne izgleda slabo.
Vozimo se skozi vasi ob meji, kje živi veliko naseljencev iz Bosne. Sadje predelajo v značilne vrste žganja iz kutin, marelic, hrušk in zelo močno pijačo "dudi brendi" iz murvinih sadežev.
V Somboru, ki ima največ drevja na glavo prebivalcev in največjo karmelitsko cerkev v Srbiji, se Joco poslovi od nas, mi pa jo mahamo proti meji s Hrvaško. Tam se nagledamo Donave in naselja Batina z impozantnim spomenikom Antuna Augustinčiča rdečearmejcem in partizanom na hrvaški strani, ker več kot eno uro čakamo v ne preveč dolgi koloni. Mogoče so pa uslužbenci stavkali. Pripeljemo se med kleti, ki so vkopane v zemljo, vinograde in sadovnjake.
Z zamudo prihajamo v naravni park Kopački rit med Donavo in Dravo, eno največjih močvirij v Evropi, kjer približno eno uro uživamo v vožnji z ladjico. Mogočna drevesa sive vrbe, ki ima posebne korenine, da pride do kisika tudi v vodi, cvetoča rumena repica, divje race, želve, črni kormorani na drevju, čaplje ... Le mogočnega orla ne odkrijemo, zato pa grozljive napise o minah. Sredi te spokojne naravne oaze na 231 kvadratnih kilometrih z 2000 biološkimi vrstami, med njimi so nekatere redke in ogrožene! Ogledamo si kratek film o parku, ogled dvorca Tikveš pa pustimo za drugič.
Po obrambnem nasipu, ki je v celoti dolg 50 kilometrov, se peljemo skozi Bilje (dvorec Eugena Savojskega, ki se je proslavil v borbi s Turki), potem pa preko Drave pridemo v Osijek
Slavonska kuča nam pripravi dobrodošlico z juho, ki se greje v kotličkih pred vhodom, na mizo pa najprej postavi narezek prekajenih dobrot na grobo oblikovanih deskah, po juhi pa še kup mesa in klobas nagrmaden na krompir in riž. Le solate je bolj malo. Za povrh pa še sadni zavitek. Tudi najbolj ješči so omagali!
Da vsaj malo porabimo kalorije, se ustavimo v Džakovu in sprehodimo do slovite katedrale Svetega Petra, zgrajene 1866 - 1882, in sedeža škofije.
Samo še "tehnični" postanki sledijo in tik pred dvanajsto smo spet v Sevnici - polni vtisov in lepih spominov.
Video: