30. 06. 12

Pečje - 30. 6. 2012

Visoke temperature obetajo za danes, zato se s Tilčko odpraviva bolj zgodaj na pot. 
Travniki med Gričem in bazenom so lepo pokošeni in užitek se je sprehoditi po njih. Preko Hrastov korakava, potem pa se spustiva v Drožanjsko ulico in 
pod gradom nadaljujeva pot proti Vrtači. Pri prehodu preko železnice se začne lepa pot na Pečje, ki je dopoldne lepo senčna. 
Z nje se odkrivajo razgledi po savski strugi navzgor, pa proti Logu in še dlje. Že pri prvih hišah naju pozdravijo psi, poklepetava pa tudi z domačini. 
Povsod je veliko cvetja: gojenega in travniškega. Pot nadaljujeva in že se odpirajo pogledi proti Žigrskemu Vrhu, Skalici, Javorniku; 
na drugi strani pa Lisci, Sevnici, Boštanju ... Sončni žarki so vse močnejši, zato se po kratkem počitku obrneva, 
zavijeva mimo cerkve Svete Marjete, ki je v osnovi verjetno gotska, v času baroka in v 19. stoletju pa predelana. 
Mimo novoodkrite podzemne jame se spustiva v Florjansko ulico, potem pa pri Plusu okrepiva z malico in hladno pijačo. 
Glavno ulico trenutno prekopavajo, zato se raje odpraviva po drevoredu mimo litopunkturnega kroga proti domu. Največjo vročino je najbolje preživeti kje v senci.
Video:

19. 06. 12

Razbor in Okroglice - 18. 6. 2012

Danes bo pa vroče, torej poiščimo čim bolj senčne poti!
Z avtomobiloma se zapeljemo malo naprej od Brega na začetek Jurkove poti na Lisco. Lepo po senci napredujemo v hrib vse do Razborja, vmes pogledamo še malo za gobami in lepimi razgledi. 
Opustimo misel na vzpenjanje še naprej, ampak raje zavijemo proti Okroglicam, kjer smo pri Močivnikovih pogosti gosti. 

V senci pri kapelici malicamo in obilno zalivamo grla. Asfaltna cesta nam nič ne diši, zato krenemo navzdol po kolovozu. Pa se nam pri hiši ustavi in potem krožimo po opuščenem vinogradu, skoraj zarasli stezi, končno pa le pririnemo spet na cesto.
Pri Kranjčevih še nimajo odprto, zato pa se pri Nunčičevih podpremo s pijačo in kavo, uživamo ob pogledu na balkonske rože, ribnik, zelenje okrog nas ... . Kar pošteno vroče je že, ko jo primahamo do parkiranih avtomobilov in si rečemo na svidenje v jeseni. Poleti se bomo mogoče dobili le tu in tam, sicer pa ima Ponedeljkova skupina počitnice.
Video:

Irska 2012: zaključek - 15. 6.

Ob štirih popoldne se dobimo pri Mercatorju v Boštanju, nekaj čez pol petih pa v Brežicah. Namenjeni smo v Staro vas na turistično kmetijo Pudvoi, kamor sta nas povabila naša sovandrovca Andreja in Nino. Prijetna zelena dolina, prostorna hiša, kjer lahko tudi prenočite, mizarska delavnica in klet v repnici - vse je pri roki. 
Pozdravljamo se, ugotavljamo, kako smo po vandranju pogrešali družbo, kako je bilo vse nekam tiho, ni bilo okrog nas živahnega vrvenja. Ogledamo si prostore v hiši in se navdušujemo nad doma napravljenim masivnim pohištvom, potem pa krenemo še v repnico. Tu je spravljena žlahtna kapljica, s katero tudi nazdravimo, zraven pa prigriznemo znano ajdovo pogačo. Zdaj pa je treba raziskati še okolico: povzpnemo se ob vinogradu, 
kukamo na Hrvaško, potem pa pot nadaljujemo po gozdu, mimo Grabna in Najgarjeve repnice do etnografske zbirke Marije Sušnik
Živahno komentiramo predmete iz zbirke, saj se jih še spomnemo iz svoje mladosti. 
Na poti nazaj so naši gobarji še bolj vneti in nabrali so gob za malo večerjo. Pa jih ni treba kuhati, saj nas čakata odojek in ovčetina ob fižolovi ter krompirjevi solati. Za povrh pa še slasten zavitek, da dobre kapjice niti ne omenjam. Nasmejimo se ob spominih na skupaj preživele trenutke, 
prisluhnemo Nevenkini pesnitvi, Vinko pa nam postreže s svojimi krasnimi posnetki. Vse pa zanima tudi vprašanje: kam krenemo naslednje leto.
Video:
Video Vinka Šeška:

Ajdovski gradec - 11. 6. 2012

Vremenska napoved ni kaj prida, pa to Ponedeljkove skupine navadno ne odvrne od pohoda. 
Saj ne bomo šli daleč, rečemo, in se zapeljemo do Prešne Loke. Ajdovski gradec že vidimo pred sabo, treba pa je po nekaj časa precej blatni poti do potoka, potem pa navkreber. Gobe so krive, da je pot še malo širša kot po navadi. 
Pri zgodovinskih ostankih le malo počivamo, potem pa se po vijugasti poti spustimo do s slamo pokrite hiške, kjer danes uradujeta Muca Copatarica in Gozdni mož. 
No, nista pričakovala ravno nas, otroci iz vrtca pridejo k njima v goste, zakaj pa ne bi malo uživali tudi mi, mladi po srcu. Ob potoku in nekajkrat preko njega gremo v smeri Zabukovja, potem pa zavijemo med zidanice in vinograde Podvrha. Kar preveč poslopij je tu zraslo in prevelika so, ampak, kaj hočemo: kosanje med sosedi je pač priljubljeni šport Slovencev. 
Pri turistični kmetiji Grobelnik udobno malicamo, gospodinjo pa poprosimo, da nam skuha kavo. Kako zadiši taka, doma kuhana! 
Pod Ajdovskim gradcem pešačimo do Vranja, potem pa nazaj proti Prešni Loki. Vmes je treba še nazdraviti gostoljubni vaščanki za rojstni dan, pred vstopom v avtomobile pa oprati čevlje. Poleg njih pa še tudi grla. 
Do tega trenutka so nam padavine prizanašale: le tu ali tam kakšna kapljica, zdaj pa se res ulije kot iz škafa in na Pečju rabimo dežnike, da pridemo do prijazne počitniške hiše Anice in Francija. 
Tu se nam pridružijo še nekateri člani skupine in z obilno hrano in pijačo proslavimo Aničin rojstni dan. 
Zagreti fotografi se zapeljemo nazaj v Žurkov Dol, kjer nas navduši njiva pšenice  z neverjetno veliko plavice. Kako veliko lepega in dobrega na en sam dan, ki ni veliko obetal!
Video:

Bela krajina - 4. 6. 2012

Po dolgem času sem spet s Ponedeljkovo skupino. 
Lep sončen dan se obeta, naš  prvi postanek je pa že tik pred Bučko, ko se zazremo v njivo ječmena, ki rdi od maka. Fotografiranja ni ne konca, ne kraja.
V Metliki parkiramo pod šolo in se napotimo v stari del iskat kavico. 
Najdemo jo na vrtu lepo opremljene gostilne, Anica pa ponuja slastno pecivo. Mimo šolo pridemo na Urbanovo pot, pa že kar na začetku nekaj kvačkamo, ker so oznake v nasprotni smeri naše. 
Cerkev Svetega Urbana sicer jasno vidimo pred sabo, mi pa malo zaokrožimo po gozdu in travnikih. Med hišami naselja Berčice, vikendi in vinogradi se dvignemo do cerkve, kjer opojno diši lipa. 
V tem lepem okolju nam malica prav tekne, potem pa nadaljujemo pot v vas Grabrovec. Povsod je veliko različnega cvetja: poljskega in pri hišah gojenega. 
Po krožni poti se vračamo v Metliko in vmes pozdravimo veliko goveje živine na paši: mi si ogledujemo njih, oni pa nas. 
Na parkirišču nazdravimo Anici za rojstni dan, na poti pa še dodamo drugo kavico. Da ne bi bili prehitro doma, jo mahnemo čez Križ, potem pa še na Primož, kjer spet malo poplaknemo grla z Elčkinim in Vinkovim vinom.
Video:

17. 06. 12

Irska 2012 - 28. in 29. 5.

Na trajektu še izkoristimo udobje kopalnice, najdemo nekaj za zajtrk, potem pa počasi pakiramo. 
Ob desetih se izkrcavamo, pa nam takoj, ko stopimo na francoska tla, eno uro ukradejo: ravnati se moramo po celinskem času. Dobro napojimo avtobus, potem pa na pot. Ob avtocesti se vrstijo travniki in polja, brežine so ponekod polne ivanjščic. 
Kmalu si privoščimo malico, kajti:
Lačen si ful drugačen.
Sit si ful fit.
Pred Parizom je že 28 stopinj, česar pa mi v hlajenem avtobusu ne čutimo. Ko se počasi premikamo skozi mesto, se ulije dež in pod nadvozi veliko motoristov vedri. Čas si krajšamo s klepetom, poslušanjem glasbe, 
branjem, dremanjem ... Zabavamo se tudi ob irskih Murphy-jevih zakonih: 
Celibat se ne podeduje.
Če se vse dobro odvija, je jasno, da nimaš pojma, kaj se dogaja.
Stvari, v katerih uživamo, so ali prepovedane, nemoralne ali pa redijo. ...
Da bi izkoristila kreativnost skupine, jih pozovem, naj mi povedo čim bolj nenavadne pridevnike. Sestavim kratko poročilo o našem vandranju in uporabim naštete pridevnike: prav smešne kombinacije so bile včasih. 
Treba je tudi odkriti skritega prijatelja ali prijateljico. Težava je bila v tem, da smo bili vsi drug do drugega zelo prijazni in so le redki pogruntali, kdo pa je bil še posebno prijazen. Sama se bila že prve dni prepričana, da vem, kdo je moja skrivna prijateljica. Me je pa kasneje tako zavedla, da sem računale na druge, vendar je bil le prvi občutek pravi! Še v Franciji, kakšnih 30 kilometrov pred Strasbourgom, med tovornjaki najdemo parkirni prostor za prenočevanje. Okrog nas je tudi veliko zelenja in nič preveč svetlobe, zato je kar malo strašljivo iti na stranišče v stavbo.
Zjutraj nas ob šestih zbudijo zvonovi in ugotovimo, da smo v krasnem okolju: nad nami manjše naselje, pod nami slikovita dolina z večjim naseljem, vse sveže zeleno. Emanuel pa mora spretno premakniti avtobus, da sploh lahko odpremo bokse: tovornjak je parkiran čisto blizu. Zajtrkujemo v lepem sončnem jutru, na mostu čez Ren prečkamo mejo in začenjamo voziti po Nemčiji. Da nismo več v Franciji vemo tudi po tem, da moramo na počivališčih za stranišče vreči v avtomat 70 centov, v Franciji pa je bilo vse zastonj. Res pa je, da je 50 centov dobropisa, če greš v lokal kaj popit.  Emanuelu me vožnjo zapojemo:
Drugi vince pijejo, šnops in liker,
mene s kokto silijo, ker sem šofer.
Zdaj na pot, brez nezgod, šofer, srečno pot, 
ko domov boš zavil, pri ljubci boš počil.
Se nam je samo zdelo, ali si je pri zadnji vrstici res obrisal solzo v očeh?
Po Ulmu prevozimo Donavo, okrog sto kilometrov pred Muenchnom  si pripravimo zadnje kosilo na tej rajži: golaž s polento in kompot. Kavica je pa s smetano! Zunaj je spet 28 stopinj, na avtobusu pa nam je tudi vroče od bučne zabave s plesom. Da za kaj takega na vozilu ni prostora? Dajte no! 
Okrog pol šestih zvečer smo na meji z Avstrijo in naprej od Sazburga nas pozdravijo zasnežene gore, temperatura zunaj pa se spusti na 14 stopinj. Smo spet nazaj na Irskem? Pred mejo imamo še dva postanka: prvi je za odtankanje in dotankanje, drugi pa za skupinsko fotografiranje. 
Ko po mnogih predorih zavijemo v karavanškega in nekje na sredi zagledamo slovenski grb, se nam od srca izvije pesem:
Slovenija, od kod lepote tvoje?
Potem pa sledi še ples ob domači glasbi.
Na Voklem Emanuela zamenja Sebastjan in še vedno je torek, ko vozimo proti Orešju, kjer smo odšli na pot pred 14 1/4 dnevi, štirinajstimi dnevi in četrt (šestimi urami). Iščemo stvari, nekaj jih prvi hip zamenjamo, nekatere bomo gotovo pozabili, kot je to že v navadi ... Poslavljamo se, si obljubljamo, da se na zaključku spet vidimo ...
Še lepih je krajev daleč okrog, 
naj pesem jih naša spremlja povsod,
da srečni, veseli še skupaj bi šli
in radostni dnevi bi naši bili. Gremo ...
Video:
Vinkov video - vzdušje na avtobusu:

Irska 2012 - 27. 5.

Krasno spanje na mirnem kraju, le Nino se nekaj pritožuje, da je spal tako na robu pograda, da se je zdelo, kot da je na robu klifa. 
Do odpiranja rezervata ob devetih mi zajtrkujemo, opravimo jutranjo toaleto, se sprehodimo po vseh travnikih naokoli, preberemo kakšno poglavje romana, opravimo eno ali dve "trač" partiji ... 
Potem pa lahko brez vstopnine stopimo v rezervat, ki obsega 200 hektarov in je pravi raj za ptice (okrog 250 vrst), predvsem za selivke. Ob času selitve je tu na tisoče rac, gosi (najbolj znana grenlandska beločela gos), labodov, 42 vrst močvirnikov, mi pa opazimo le nekaj rac, plašnega zajčka in črnega krokarja. Povzpnemo se v zanimiv stolp za opazovanje ptic, si ogledamo lepo pripravljeno razstavo, posedimo pri filmski predstavitvi, potem pa se poslovimo. Rezervat je na področju North Slob, to so blatne ravnine ustja reke Slaney, področje tisoč hektarov, ki so ga pridobili sredi 19. stoletja z zgraditvijo nasipa proti morju. Ker je rezervat tri metre pod morsko gladino, vsakič, ko naraste nivo vode zaradi težja, vključijo črpalke v črpališču, ki je že iz leta 1850. Črpalke zmorejo prečrpati v morje 64 ton vode na minuto, imeli pa so že tudi take z zmogljivostjo sto ton.
Področje je povezano tudi z Guinnessovo knjigo rekordov. Namreč ravno tu je Sir Hugh Beaver, direktor pivovarne Guinness,  4. maja 1951 z družbo lovil in prišlo je do prerekanja, katera od ptic, ki jih lovijo, je najhitrejša. Ugotovil je, da tega ni mogoče nikjer preveriti, zato se je dogovoril z dvojčkoma študentoma Norrisom in Rossom McWhirter, ki sta vodila agencijo za iskanje podatkov v Londonu, da sta zbrala podatke za The Guinness Book of Records, ki je izšla avgusta 1954. Knjiga je s številnimi dodatki in ponatisi tudi sama postala rekordna.
Postanek v mestu Wexford z okrog dvajset tisoč prebivalci je v glavnem namenjen za kavo, vendar s Sonjo najprej izkoristiva samopostrežno trgovino, potem pa po naključju odkrijeva evangaličansko cerkev, kjer naju pozdravi duhovnica. 
Malo naprej stoji veličastna cerkev Brezmadežnega spočetja, tam družine ravno prihajajo svečano oblečene na prvo sveto obhajilo. Pot naju zanese še mimo frančiškanskega samostana in stare opere iz 19. stoletja z modernim prizidkom, kjer vsako leto sredi oktobra poteka operni festival. 
Na obali pojeva sadno solato, kavi pa se odrečeva. Tu je tudi kip Johna Barryja, ki  je ustanovil ameriško mornarico, njegov oče pa se je tu blizu rodil. Ob udarcu na gong se spet vkrcava v avtobus in ugotavljava, da bi imeli v tem mestu kaj početi cel dan. Včasih je bilo to pomembno pristanišče ob ustju reke Slaney, vendar so ga zaradi naplavin prestavili v Rosslare, ostala je le še manjša luka. Področje so zasedli Vikingi (okrog leta 800 pred našim štetjem), od devetega do 12. stoletja Normani, v 1600-tih se je zanj boril Cromwell. Tu je mogoče slišati ostanke posebnega dialekta Yola: mešanica angleščine, welščine, irščine in celo flamščine.
Približujemo se pristanišču Rosslare in vidimo, da nas trajekt Oscar Wilde že čaka, čeprav je še nekaj ur do odhoda. Tu je postopek drugačen kot v Franciji, kart za vkrcavanje in kabine ne dobimo v pristaniškem poslopju, ampak v kiosku na začetku prostora za razvrščanje vozil. Prijazni varnostnik naju z Vinkom po svojih bližnjicah vodi do parkirišča, kjer lahko za evro na uro počakamo. 
V bistvu smo na začetku plaže in ob pesmi morskih valov pripravimo še zadnji obrok na Irskem: zrezke v omaki, krompir in zeleno solato. Že to je pravo razkošje, za začetek pa nazdravimo s šampanjcem in pogostimo s slastnim narezkom, ki ga pripravi Pavla ob svojem rojstnem dnevu. 
Čestitamo ji s pesmijo, darilcem in tortico, potem se nam že kar mudi na trajekt. Skozi pristaniško poslopje, po zelo dolgem hodniku, pa smo spet na znanem področju.
Zdaj smo na trajektu že kot doma, zato pa nas nekatere začnejo zafrkavati kartice z magnetnim zapisom za odpiranje kabin. Verjetno niso usklajene z našim magnetnim delovanjem, ampak na recepciji jih spet spravijo v red. Že na poti iz Francije na Irsko se nam je zgodilo, da nam niso dali kartic za šoferja, zdaj se to ponovi, pa tudi hitro reši. 
Ob sedmih se zberemo na zgornji palubi, kjer malo zapojemo, Pavla razreže torto, od katere ne ostane niti drobtina, popijemo pa še tudi zadnjo steklenico šampanjca.
Večer preživlja vsak po svoje: v trgovini, restavracijah, z igranjem kart, v kabinah ... V eni zmed restavracij imajo živo glasbo: z inštrumenti in glasom se trudita dvojčka, malo pa jima pomaga še tretji. Sledi kabaretni program mladega pevca in plesalk, mi pa se odpravimo spat, čeprav sta nas dvojčka vabila še na drugi polčas njune glasbe. Baje se je trajekt malo bolj zibal kot na naši prvi poti, ampak jaz ne vem veliko o tem. Na 520 kilometrov morske poti se pač tudi to zgodi.
Video:
Vinkov video - Pavlin rojstni dan:
Vinkov video - na trajektu:

16. 06. 12

Irska 2012 - 26. 5.

Ob enih zjutraj pridemo iz mesta in se spravimo spat. Redarju na parkirišču se zdi, da parkiramo nekam dolgo, zato se odločimo premakniti se še pred zajtrkom. Na hitro pripravim prigrizek iz kolobarjev banan in keksov, da ne bi na poti obnemogli. To bi bilo za nas, ki smo danes dežurni, res sramotno.
Parkiramo v mestu Cashel, ki ima okrog tri tisoč prebivalcev, na skoraj praznem parkirišču z rožami obraslim obzidjem. V sončnem jutru si privoščimo zajtrk, potem pa se peš napotimo proti glavni znamenitosti tega kraja: Rock of Cashel
To je 90 metrov visoka skala nad dolino Golden Vale, ki naj bi jo Sveti Patrick zagnal 30 kilometrov daleč, ko je preganjal vraga iz votline. Na tem mestu naj bi leta 450 tudi krstil kralja Aenghus-a in ob krstu po nesreči prebodel njegovo nogo s palico. Kralj je mislil, da je to del rituala, in je vse mirno prenesel. Na skali je bila med 4. in 12. stoletjem utrdba munsterskih kraljev, potem jo prevzame cerkev in je bila uspešni verski center do obleganja Cromwellove vojske leta 1647, ko je bilo ubitih tri tisoč njenih prebivalcev. Danes so to mogočne razvaline romanske kapele iz 12. stoletja, gotske stolnice iz 13. stoletja, zraven pa je še pokopališče z visokimi križi in 28 metrov visok okrogli stolp iz 12. stoletja. Ker smo zgodnji, se sprehodimo mimo ruševin dominikanskega samostana iz 13. stoletja, okrog vzpetine, mimo razvalin Hore Abbey (cistercijanski samostan - 13. stoletje) na polju, potem pa navzgor do glavne znamenitosti. Pred vhodom sledi še malo čakanja, ker ura še ni devet, potem pa lahko začnemo z ogledom muzeja, filmske predstavitve in ruševin. V mestu si ogledamo še vodni zbiralnik in grad, ki je zdaj hotel, potem pa je že čas tudi za kakšno kavico in nakup spominčkov. Izvemo tudi, da od tod izhaja družina Guinness, ki je v Dublinu ustanovila znano pivovarno.
Naš naslednji cilj je mesto Kilkenny z okrog 24 tisoč prebivalci, ki je središče za obrt in dizajn, pomembna pa sta tudi pridelava hrane (pivo, mlekarne) in turizem. Kraj je znan po festivalih, razstavah in ostalih prireditvah. V šestem stoletju je bila to cerkvena naselbina, za časa Normanov trgovsko mesto, v 13. stoletju dobi pravice manjšega mesta (town), je glavno mesto Irske z obzidjem, 1609 dobi pravice velikega mesta (city) , 1641 postane sedež Irske Katoliške Konfederacije (Irish Catholic Confederation), kar traja do prihoda Cromwella leta 1649. Ob koncu 14. stoletja je prišla na oblast anglo-normanska družina Butler, ki je vladala 500 let in pustila močno dediščino v zgodovinskih zgradbah.
Emanuel se hitro znajde in najde parkirišče nasproti katedrale Svete Marije, po nekaj sto metrih pa nam razložijo, da smo na idealnem mestu: na levo gremo h katedrali St Canice's, na desno pa h gradu. Najprej se napotimo h katedrali, ki pa je za čas kosila zaprta, zato se napotimo nazaj po glavni ulici mimo starega sodišča, Rothe House (značilna meščanska hiša iz 15. do 17. stoletja), mestne hiše do gradu ob reki Nore. 
Prvotna zgradba je iz časa okrog leta 1200, najbolj znani lastniki pa so bili družina Butler. Zdaj je tu muzej in znana galerija Long Gallery, pred njim krasen park z vrtnicami, za njim pa velika trata. Preko ceste, v nekdanjih grajskih hlevih, je center za dizajn. Ko hitimo nazaj h katedrali St Canice's iz 13. stoletja, opazimo kar nekaj ozkih prehodov (slips), ki so značilni za to mesto. 
Za ogled same katedrale nimamo dovolj časa, povzpnemo pa se po 121 stopnicah na vrh 100 čevljev visokega okroglega stolpa iz devetega stoletja in z njegovega vrha se nam odpre čudovit razgled na mesto in njegovo zeleno okolico. Splačalo se je malo spotiti in potruditi po na vrhu zelo ozkih stopnicah, ker je pred nami eno najlepših irskih mest. Za domačine pa je današnji dan s 26 stopinjami peklensko vroč, saj je povprečna poletna temperatura tu le okrog 15 stopinj.
Spet se vozimo med zelenimi pašniki z govedom, več je tudi gozda, tu in tam ruševine kakšne stare utrdbe. 
Ustavimo se pri parku irske kulturne dediščine (Irish National Heritage Park), ki na 14 hektarih predstavlja 9 tisoč let irske zgodovine na enem mestu - od leta 7000 pred našim štetjem do prihoda Normanov v 12. stoletju: kamena doba, bronasta doba, čas Keltov, zgodnjega krščanstva, Vikingov in zgodnjih Normanov. Tri temetske poti nas popeljejo skozi gozd s kopijami bivališč, mlina, verskih objektov, pokopališč, vikinškega pristanišča, izpiranja zlata, okroglega stolpa, normanskega gradu ... Marsikaj bi morali na novo urediti, nekaj je tudi gradbišč, najbolj pa smo razočarani, ko nam obiskovalci izpred nekaj let povedo, da je bil takrat park živ - s prikazom dela. Ko na recepciji potožimo o tem, se izgovarjajo, da vlagajo v park ogromno denarja. Že mogoče, ampak lahko bi bilo bolje. V bližini parka najdemo prijeten prostor ob vodi, kjer si pripravimo večerjo. Ko nas uslužbenka parka najde in ugotovi, da smo odstranili ovire na vhodu tega parkirišča, je zelo huda. Dovoli nam sicer eno uro, da pojemo, potem pa se moramo odstraniti. 
Zapeljemo se do vhoda v Wexfordski ptičji rezervat (Wexford Wildfowl Reserve), kjer si tudi sami odpremo vrata na parkirišče, nam pa pustijo ostati čez noč, ko šofer zagotovi, da imamo na avtobusu stranišče. Roko na srce: uporabljamo pa tista v grmih vse naokrog. 
Lovimo še zadnje motive v topli večerni svetlobi, potem pa v miru zaspimo.
So nas preganjal, pa niso uspel,
še vedno smo spali boljš' kot v hotel'.
Kuhinja naša pa tudi slovi,
Milka ti skuha, kar kdo želi. Gremo ... 
Video:
Video - Rock of Cashel:
Video - Irish National Heritage Park: