28. 09. 12

Izlet Društva upokojencev Sevnica - 25. 9. 2012


Tako: največji Vebrov avtobus je poln, udeleženci ravno pravšnje volje, gremo! 
Do postajališča Tepanje se že malo naklepetamo, dezinficiramo in zdaj smo potrebni kave. Marche nas vabi še na kaj drugega, saj so pred kratkim na novo uredili svojo ponudbo, ampak cene so visoke, potreb pa tudi ni posebnih. 
Po avtocesti smo kmalu v Radencih, kjer nas vodička popelje k izviru vode, potem pa še po hotelih zdravilišča, ki letos praznuje 130 let. Vodo nam tudi ponudijo, pa se nekateri raje čakamo na pokušino vina. 
Na izletniški kmetiji Kupljen v Okoslavcih postrežejo okusen bograč, rujna kapljica pa razveže jezike za pesem. Nekatere celo zasrbijo pete. Obkroženi smo z vinogradi, v katerih je trgatev v glavnem končana, le nekaj trt je še obloženih.
Vračamo se na Kapelski Vrh k cerkvi Marije Magdalene, kjer že sedemnajsto leto župnikuje gospod Hribernik. 
Srečanje z njim je vedno prijetno, saj nas povezuje veliko vezi: v Sevnici je bil kar 22 let dušni pastir. Nazorno nam razloži, kje smo, kakšna je zgodovina cerkve in fare. Že v cerkvi se oglasi pesem, potem pa še v veroučni učilnici, kjer ne manjka dobrega vina in peciva.
Skozi Križevce in Ljutomer se odpeljemo na Jeruzalem, kjer nas v Gostišču vinski hram Brenholc čakajo s kosilom. Čisto običajno kosilo, zato pa neobičajno dober nagovor gospodarja, ki se mu pozna, da svoje delo opravlja s srcem. Z žarom spregovori o zgodovini tega področja, znanih ljudeh od tod, svoji viziji turizma. Kasneje ob degustaciji renskega rizlinga, muškata in mošta pokaže še svoje strokovno znanje o vinarstvu in skupaj z njim izkažemo čast tej žlahtni pijači.
Med vinogradi, gozdički in manjšimi naselji nas zdaj vodi pot do Središča ob Dravi. Tu nam v oljarni pripravijo prikaz stiskanja olja iz buč. Ne moremo se načuditi podatku, da so za liter olja potrebni trije kilogrami posušenih bučnih semen iz približno 33 buč. Gostiteljica nam predstavi pisano paleto izdelkov iz bučnic: olje, semena z različnimi okusi, namazi, pecivo. Pripravila nam je tudi recepte, mi pa smo trgovino kar pošteno olajšali.
Pesem in veselo razpoloženja nas spremlja tudi na poti domov ob splošni ugotovitvi, da smo preživeli bogat dan.
Več posnetkov

Video:

27. 09. 12

Do Kočevja in tam okrog - 24. 9. 2012

Jutra so vse bolj meglena in jesenska, ponedeljkova skupina pa pridno deluje. Današnja smer: Kočevje. Do Trebnjega po ustaljeni poti, naprej bi radi preko Dobrniča, pa je lokalna cesta zaprta in nas usmerijo na obvoz. Lepo: skozi gozdove, mimo polj, kar naenkrat pa je tu naselje Vrhtrebnje
Kaj je že tu pomembnega? Aha: obeležje 15. poldnevnika! Malo ga iščemo, končno pa le najdemo. 
Zdaj pa naprej: Grmada, Dobrnič, Žužemberk, Dvor, Kočevje. Prelepa kočevska dolina se kopa v soncu, nad gozdovi pa se smukajo oblaki. Nam najprej prija kavica, potem pa nam prijazna natakarica zna svetovati, kako pridemo do izhodišča za Mestni vrh. Mi pa ne bi že kar takoj pešačili v hrib, zato se po lepo vzdrževanih gozdnih cestah pripeljemo skoraj do Koče pri Jelenovem studencu na višini 850 metrov. Krasna jasa z označenim studencem, bogatimi informativnimi tablami in prijetno urejeno kočo. Le oznake za Fridrihštajn ne najdemo nikjer. K sreči pride pohodnica, ki nam vse razloži in napotimo se do uro oddaljenih ruševin. Malo navzgor, pa navzdol, tu in tam po ravnem, pri koči Gozdarstva Grča pa spet nobenega napisa. K sreči so markacije samo po eni cesti od dveh in po krajšem vzponu smo pod ruševinami gradu, ki ga je v 15. stoletju zgradil Friderik II Celjski kot ljubezensko gnezdo zase in Veroniko Deseniško, v 17. stoletju pa je grad začel propadati. 
Pred kratkim so ruševine počistili, zato smo se lahko udobno sprehodili po teh ostankih burne preteklosti in z višine 978 metrov občudovali razgled na Kočevje z jezerom, pa tudi na bogastvo gozdov okrog nas. Da ne bi bil pohod prekratek, se po malici napotimo nazaj, pot pa podaljšamo preko Mestnega vrha (1034m). 
Smo se kar malo spotili pri vzponu med spolzkim skalami, še bolj previdni pa smo pri spustu. Trije junaki se napotijo proti dolini, ostali pa pohitimo h kombiju in jih kmalu dohitimo spodaj na cesti.
Kako gostoljubni so ljudje v tej krajih, odkrijemo v Kočevju, ko gre Tone pozdravit sorodnike svoje žene. S pozdravom zasluži kavo, pijačo in pecivo za celo skupino. Pa ne samo to: 
vodijo nas do Rudniškega jezera, potem pa še v slikovite Željnske jame, ki jih nihče od nas do sedaj ni poznal. 
Raziskujemo 1600 metrov dolg sistem naravnih mostov in jam s kapniki ter stebri. 
Koliko lepote se skriva v kočevskih gozdovih in pod njimi!
Domov se vračamo po delno spremenjeni poti: pri Dobrniču uporabimo širšo cesto, v Mokronogu pa krenemo preko Svetega Vrha na Bojnik, kjer nas spet čakata presenečenji. Slavica, ki danes ni bila z nami, nam je pripravila slastno večerjo: ričet in jabolčni zavitek. 
Jablana pred zidanico pa nam je popestrila dan še z za ta čas neobičajnim cvetenjem.
Video:

19. 09. 12

Osredek pri Podsredi - 17. 9. 2012

Ponedeljkova skupina se že dolgo odpravlja k spomeniku slovenskemu tolarju in danes je odločitev dokončna. Smer Krško, potem pa skozi Pleterje in Zdole, pa po dolini Močnika. Na levi strani zagledamo leseno tablo, ki nas vabi na Veliki vrh. Dovolj je prostora za parkiranje, kažipot pa obeta 40 minut poti. Vzpona, seveda. 
Že takoj na začetku po gozdni poti krepko grizemo v kolena, potem pa je pot malo manj strma in lepo speljana po grebenu. Pogosti znaki nas vodijo, da ne bi zašli. Na Velikem vrhu v pogorju Orlice smo na višini 701 meter in pred nami je skala, v katero so vdelani kovanci "rajnega" tolarja. Nad gostoljubno mizo s klopcami beremo:
POPOTNIK OB KAMNU POSTOJ
NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI
NAM JE POMENIL OBSTOJ
POSTALI Z NJIM SMO SAMOSTOJNI
Tiho se vsak zase zamislimo nad temi stihi, potem pa se slikamo za spomin in spustimo na drugo stran do ceste. Od nje je do spomenika le 20 minut, navzdol pa gre nam še hitreje. Na levo se odpira pogled proti Krškemu polju, pred nami pa je nekaj poslopij in pri njih križišče planinskih poti. Joj, kam bi šel? Predaleč ne: približno enako daleč je na Svete gore ali do gradu Podsreda. Odločimo se za zadnjo smer in veselo korakamo v sončen dan. 
Ob poti srečujemo krave na paši in pri pretvorniku se nam odpirajo razgledi vse do Boča in Donačke gore. Manjšina skupine se odloči za raziskovanje gozda in nabiranje gob, večina pa se nas spusti do gradu Podsreda. 
Ta me s svojo obliko, lego in okolico vedno očara. 
Pokukam navzdol v Podsredo in nad njo ugledam božjepotno cerkev s kapelicami križevega pota, čisto na desni pa je mogoče videti tudi Svete gore. Ob prijetnem omizju tekne malica, pojejo pa nam čebele na cvetovih bršljana. Nekaj časa se vračamo po isti poti, potem pa jo mahnemo prej po cesti v dolino in do našega izhodišča. Kjerkoli smo videli hišno številko, je na njej pisalo Osredek pri Podsredi. 
Da bi si privezali dušo, se na povratku ustavimo na Zdolah, kjer poleg okusne kavice dobimo tudi prijazno besedo. 
Dan zaključimo pri Hermini v Boštanju: 
KOL'KOR KAPLJIC, TOL'KO LET ...
Video:

18. 09. 12

Trgatev v Presladolu - 16. 9. 2012

Klopotci pojejo, grozdje zori, trgatev je v polnem teku. Če se zbere prava družba, je delo hitro opravljeno in ostane še dovolj časa za zabavo.
Video:

13. 09. 12

Jutranji sprehodi - 12. 9. 2012

V poletni vročini je bil največji užitek sprehoditi se v jutranji svežini. Treba je bilo bolj zgodaj vstati, zato pa je bilo mogoče broditi po rosni travi in globoko zadihati. 
Ni več tako vroče, ampak navada je ostala - približno enourni sprehod nad Sevnico: ob vrtičkih in preko travnika do gozda, po strmi poti do sadovnjaka, mimo hrastov in po opuščenem sadovnjaku skoraj do Drožanjske, potem nazaj navzgor in do pokopališča. Povratek po isti poti in na križišču še malo po cesti v smeri Svetega Roka, pa skozi sadovnjak spet proti Drožanjski in nazaj. Gozd nad bazenom ima veliko shojenih poti in tudi te je treba izkoristiti. 
Še pogled na Sevnico z okolico, občudovanje cvetja na gredah, kakšen kratek klepet z drugi sprehajalci ... 
Lep začetek novega dne!
Video:

12. 09. 12

Zajamniki - 10. 9. 2012

Nihče iz Ponedeljkove skupine še ni bil na planini Zajamniki, vsi pa jo poznamo iz opisov in romantičnih posnetkov na koledarjih. Imamo zapis iz časopisa in zemljevid Julijskih Alp, iz katerega je razvidno, da do tja ni markiranih poti. Se bomo že znašli! Postajališče Voklo nam nudi potrebno okrepitev, malo pred Bohinjsko Bistrico zavijemo proti kraju Jereka, še pred vasjo pa nas kažipot usmeri v Podjelje. Se že vzpenjamo. Ampak do kje je mogoče s kombijem? Pri eni izmed redkih hiš imamo srečo: Vinko "zgliha" z domačinko, da se lahko peljemo še naprej v Zgornje Podjelje, potem pa na levo, dokler to gre. Spet se vzpenjamo po ozki cesti, ko se pojavi še nekaj poslopij in na dvorišču enega gospodinja, ki potrdi, da smo že blizu izhodišča. Nad njeno hišo je križišče in puščica na levo z napisom Zajamniki. Zapeljemo se do kmetije, kjer je konec asfalta, in brez vprašanj vemo, da bo treba naprej peš. 
Na dvorišču srečamo le nekaj kokoši in tri peteline brez repov, nikogar pa ni, da bi ga vprašali, če lahko parkiramo. Ko tako stojimo na sredi dvorišča, okrog nas kot v krožišču zaokroži s svojim vozilom pismonoša, ki nam zatrdi, da smo na pravem mestu. Naprej je mogoč dostop na Zajamnike samo s traktorjem ali terenskim vozilom. Še sreča, drugače sploh ne bi prišli do hoje. Ta sploh ni naporna, saj se pot polagoma dviguje, le tu in tam je treba bolj gristi v kolena. Že takoj na začetku na robu travnika opazimo nekaj svetlega, kar proglasimo za dežnikarice, malo kasneje jih je še več, više pa se nam nesramnice ponujajo kar ob poti. V glavnem hodimo po gozdu, enkrat vmes pa stopimo na prijetno jaso s počitniško hišico in razgledom na košček Bohinjskega jezera. 
Po uri hoda pa se nam odpre pogled v raj: gore nad jezerom, 
venec vrhov vse do Triglava, na katerem se blešči Aljažev stolp in malo bolj desno jasno vidi koča na Kredarici, skrajno desno pa rob temnozelenih smrek. In vse to uokvirja ulico hišic kot iz pravljice: lesenih, delno zidanih, z majcenimi okni in skodlastami strehami. Iz nekaterih se celo prijazno kadi, pri eni pa tri koze upravičujejo naziv "planina". 
Zajamniki so zdaj v bistvu turistično naselje, težko najdeš značilne stanove, marsikaj je baje zgrajeno na črno, kljub temu pa je to kotiček, v katerega so zlahka zaljubiš. Na koncu "ulice" najdemo domačina, ki ima še nekaj kislega mleka in skute, kljub burni nedelji prejšnji dan, ko so tu poleg številnih obiskov pohodnikov snemali še film. Na svežem zraku in klepetu nam tekne malica, potem pa se vračamo po stezi nad naseljem, da uživamo še iz tega zornega kota. 
Ko se z "marelami", ki jih je vsaj za dve košari (pa nismo pobrali vseh!), vrnemo na kmetijo, še vedno ni nikogar, ki bi se mu zahvalili za gostoljubje. 
Na povratku se ustavimo še na razgledni točki, potem pa zapeljemo skozi slikovite vasi Češnjica, Srednja vas, Studor, Stara Fužina vse do Ribčevega Laza, kjer pozdravimo Bohinjsko jezero in nazdravimo lepemu dnevu. 
In, kaj smo počeli na povratku po Dolenjski, vas zanima? Nič posebnega: šli smo na še en prijeten obisk, da ne bi bili prezgodaj doma. :-)
Spletne povezave:
Video:

11. 09. 12

Lisca poje - 9. 9. 2012

Druga nedelja v septembru je in Lisca poje. 
Tokrat še posebno slovesno, saj Jurkova koča praznuje 60 let, pevska skupina Planinskega društva Lisca Sevnica Encijan pa desetletnico delovanja. 
Ogledali smo si lahko fotografsko razstavo utrinkov z Lisce, Sinjo Jezernik nam je v vlogi Blaža Jurka obudil spomine na pretekle dni in povedal koristne napotke za sedanost. 
Po vzpodbudnih besedah predsednika Planinskega društva Roka Petančiča in župana Srečka Ocvirka so zapele pevske skupine, ki so že redne gostje te prireditve, osvežitev pa pomeni skupina Rosa iz Zabukovja. Starejše mladenke iz Rimskih Toplic so spet ogrele dlani in srca, zabavni program je nadaljeval ansambel Sijaj.

Video:



Video Vinka Šeška:

Za gozdove in ljudi - 8. 9. 2012

Ob osmih zjutraj čakamo v Boštanju na enega od treh avtobusov, ki bo popeljal udeležence iz cele Slovenije v Radlje ob Dravi na prireditev Za gozdove in ljudi. Vabita dve ustanovi s partnerji in podporniki, med katerimi je gotovo treba omeniti Zavod za gozdove Slovenije.
Pahernikova ustanova se zavzema za uveljavljanje in razvoj sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Zgledno sonaravno gospodari s Pahernikovo gozdno posestjo, ki je hkrati učni objekt za študente gozdarstva, ohranja spomin na gozdarskega strokovnjaka Franja Pahernika in družino Pahernik, štipendira študente gozdarstva, spodbuja raziskovalne dejavnosti in splošni napredek gozdarskih ved.
Prosilva Slovenija je sekcija Zveze gozdarskih društev Slovenije. Njeno poslanstvo je razvoj in promocija gospodarjenja z vsemi vlogami gozdov po načelih trajnosti, sonaravnosti in ekonomičnosti. Je članica Prosilva Europe.
Namen prireditve je predstavitev različnih vlog gozdov, gospodarjenja z njimi po načelih sonaravnosti, trajnosti in ekonomičnosti, predstavitev Pahernikove ustanove ter spodbujanje razpravo med različnimi strokovnjaki in interesnimi skupinami (lastniki gozdov, gozdarski, lesarski, okoljski, kmetijski in drugi strokovnjaki, gospodarstveniki, politiki, predstavniki nevladnih organizacij, ljubitelji gozdov …).
Nam Posavcem se pridruži še nekaj živečih ob Savinji in pisana druščina se po postanku v Tepanju popelje skozi Maribor po dravski dolini do Radelj ob Dravi. Tam se pridružimo še dvema avtobusoma: eden je pripeljal iz Pirana, drugi iz Ljubljane. 
Občudujemo izzivalne skale, park in lepo ohranjeni dvorec, na nas pa čakajo tudi brošure ter različne vrste potice in napitki. Po pozdravih, nagovorih in razlagah nas skrbni gostitelji razdelijo v tri skupine: 




1. POHORSKA DRUŽINA
Les za trajnostni razvoj, Gozd in voda, Gozdna tla, Gozd in bogastvo gliv, Izvor gozdov, prakrajina in pragozdovi, Zgodovina Pohorskega gozda in izvori sonaravnosti, Narava in umetnost, Pahernikova smreka: Drevesa v presežnikih in Kipar in gozd
2. VZORČNI GOZD
Pahernikova smreka: Drevesa v presežnikih, Narava in umetnost, Gozdne živali, Nega gozda, Gozdu prijazne tehnologije dela, Učenje Pohorcev o gozdu, lesu, kamnu in vodi, Les - pomembna dobrina gozda, Gozd, rekreacija in turizem in Kipar in gozd
3. PAHERNIKOVA SMREKA
Narava in umetnost, Gozdna pedagogika, Podnebne spremembe in gozd, Kipar in gozd, Zdravje gozda, Trajnostna raba gozdnih virov, Bogastvo gozdnih rastišč Slovenije, Pahernikova smreka: Drevesa v presežnikih in Gospodarjenje z zasebnimi gozdovi v Sloveniji

Kmalu se najdem v drugi skupini in skozi Vuhred se odpeljemo proti Hudemu Kotu ter Pahernikovim gozdovom. 
Tu se razdelimo v dve manjši skupini in vodniki nas popeljejo po mehkih gozdnih stezah in utrjenih gozdnih cestah med zeleno bogastvo pod Veliko in Malo Kopo. 
Na določenih točkah strokovni predavatelji predstavijo svojo temo, odgovarjajo na vprašanja, skupaj z vodiči pa tudi vzpodbujajo naša razmišljanja. 
Članice Aktiva kmečkih žena nas pogostijo z obloženimi kruhki in pijačo, domačini pa sodelujejo tudi pri prikazu obdelave lesa in kamna. 
Vsak postanek pomeni nov izziv in vir novih spoznanj, tudi med hojo je dovolj prilike za razpravo in izmenjavo mnenj med sodelujočimi. Mimogrede minejo štiri ure in posloviti se moramo od te domiselno in premišljeno organizirane učilnice na prostem. Z avtobusi se zapeljemo na Samčevo, ki je bila včasih najviše ležeča kmetija na tem področju, danes pa prijazna jasa z lepim razgledom in ostanki zidov. 
Sledi zaključek prireditve s strnitvijo vtisov in razmišljanj, zapoje nam moški pevski zbor, iz kotlov pa zadiši po golažu.
Na povratku smo si edini v mislih: bil je to bogat in prelep dan. Hvala, organizatorji in gostitelji!

Video:
Video posnetek Vinka Šeška:

6. 09. 12

Lisca - 6. 9. 2012

Ponoči bliskanje in grmenje, nalivi, dežuje še zjutraj - zato moramo prestaviti začetek delovne akcije na Lisci. 
 Tudi dopoldne se po dolinah še vlačijo megle in izpred Tončkovega doma se odpira lep pogled na to megleno morje z mnogimi otočki. 
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica danes čisti okolico Jurkove koče in depandanse, da bi bilo vse pripravljeno na prireditev Lisca poje. Zavihamo rokave in kmalu je plevel in odpadlo listje na pravem mestu. Krasen občutek po opravljenem delu!
Video:

4. 09. 12

Z Loga na Orle - 3. 9. 2012

Začenja se jesenska sezona pohodov Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Danes smo kompletni v prvotni zasedbi, nimamo pa kombija in napoved vremena ni kaj prida. Gremo torej z dvema avtomobiloma kam blizu. Idej je zvrhan koš, prevlada pa najbližja možnost: z Loga na Orle. Komaj pregovorimo Anico in Francija, da še ne rabimo kave, naj nas raje popeljeta pa svojih poteh. 
Ne pričakujemo prevelike strmine, vendar se nam kmalu pot postavi krepko navkreber. Soparno je in pot teče v potokih. 

K sreči smo kmalu na jasi, od koder se nam odpirajo razgledi v savsko dolino, pa proti Preski in Lazam. Naravi se pozna, da jo je dež dobro osvežil, v zraku pa čutimo vonj sveže odpadlega listja. Že smo pri hišah ob glavni cesti in škilimo proti Primožu in Zavratcu. Sledimo cesti za Orlsko Goro in občudujemo vinograde pod nami. 
Domačini poznajo skoraj vsako zidanico in parcelo, zato se spleta nešteto zgodb in usod. Pri znancu, vinogradniku in lovcu, popijemo "zdravilo", da se ne prehladimo, potem pa se malo po cesti, malo po gozdu spustimo nazaj proti Logu. 
Tu krepko izkoristimo gostoljubje  naših dveh sopohodnikov in skupaj ugotavljamo, kako je treba včasih spoznavati tudi kraje blizu domačega praga.
Video:

2. 09. 12

Mariborsko Pohorje in Maribor - 1. 9. 2012

Pet zjutraj je. Zunaj dežuje. Pravijo, da se ob dežju Cigani vesele, ker vedo, da za njim posije sonce. Korajžno pripravim nahrbtnik in vso ostalo opremo za sobotni pohod Planinskega društva Lisca Sevnica. Pri prevozniku preko ceste se že ogreva avtobus, torej bo spet prevoz od vrat do vrat. Odprem dežnik, toliko, da ga zmočim, pa sem kmalu spet pod streho. Na avtobusni postaji se vozilo skoraj napolni, nekaj pohodnikov poberemo še spotoma in že brzimo proti Zidanemu Mostu, Celju, po avtocesti ... Dežuje. Veseli smo postanka za kavico in druge potrebe, potem naprej proti Mariboru. Skrbna Darinka je na tekočem, kje se moramo izkrcati za začetek Slovenske planinske poti: na odcepu Poti na okope od Streliške ceste pri hišni številki 70 v Spodnjem Radvanju. Dežuje. Poiščemo pelerine, anorake, dežnike ... . Ne krenemo pa takoj na pot, Darinka nas vodi na bližnje parkirišče, kjer nas čaka presenečenje: dobrodošlica v obliki obloženih kruhkov, peciva in različnih pijač. 

Njeno sorodstvo je tako priročno razporejeno po Sloveniji, da taka pogostitev sploh ni izjemna. Dežuje. Mi pa lepo v koloni v hrib, po gozdu, skozi zaselek Habakuk (gomilna grobišča s halštatskimi in antičnimi grobovi) do Poštele
Tu smo na območju nekdanjega gradišča iz osmega stoletja pred našim štetjem. Naselbina je bila konec starejše železne dobe opuščena, znova pa je oživela v pozni mlajši železni dobi. Naselje je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, odkrili so temelje svetišča in več hiš iz obdobja od 4. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju. Le slutimo lahko veličino tega strateško pomembnega mesta, table z informacijami pa so nam pri tem v veliko pomoč. 
Ves čas se polagoma vzpenjamo, ponekod bolj strmo, pa se pot spet malo zravna. V glavnem so to nekdanji kolovozi in dobro shojene poti po njih ali ob njih. Mešani gozd tudi v vročih poletnih dneh verjetno nudi dobrodošlo senco in osvežitev. Stopamo po odpadlem listju (znak jeseni ali velike suše?), pazimo na gladke korenine in manjše luže. Dežuje. 
Končno iz gozda stopimo na travnato traso smučarske proge, ki smo jo do sedaj puščali na svoji desni. Pozimi tu kar vrvi od smučarjev, danes pa smo mi edini uporabniki. Po dveh urah smo pri zgornji postaji gondolske žičnice in pod svojo streho nas sprejme gostišče Koča. Toliko čaja baje že dolgo niso prodali, prijetno okolje pa nas primami tudi s pohorskim piskrom, gobovo juho, ajdovo kaša z gobami ... Zunaj še vedno dežuje, zato se odločimo za povratek z gondolsko žičnico - pohorsko vzpenjačo. Nobene posebne gneče ni, kabine pa udobne in zaupanja vredne, saj so novejšega datuma. Lojze nas že čaka z avtobusom in nas zapelje v središče Maribora, kjer se odvija 12. svetovni festival praženega krompirja
Pridemo ravno ob začetku deljenja prve runde in kljub dežju se obiskovalcev kar tare. Ker na takem festivalu nisem prvič, sem primerno opremljena s keramično posodo, ki jo je z vrvico mogoče obesiti okrog vratu, in z leseno žlico. Že prva pokušnja na stojnici gostilne iz Celovca je zelo slastna, pa tudi vse naslednje. Najboljši pražen krompir pa je brez dvoma pri ekipi našega planinskega društva, kjer si deležen še kakšnih mesenih in tekočih dodatkov, za boljšo prebavo pa skrbi veseli harmonikar. Nekajkrat obhodim prizorišče, tu in tam še kaj poskusim, potem pa mi je dovolj razigranosti in se grem malo potepat po Mariboru. 
Nekaj korakov stran: na Gosposki ulici ni žive duše, skoraj popolna tišina, najbolj glasne so še dežne kapljice. Sprehodim se mimo rotovža, tržnice, univerze, stolnice, potem pa me povleče v zelenje Mariborskega parka. Predvsem me tudi zanima, če je pri Treh ribnikih prvi še vedno suh. 
Prijetno sem presenečena, da je vse lepo urejeno, dodali pa so še slikovit vodomet. Vodne kapljice pa pršijo tudi iz zraka. Ob štirih se zberemo v avtobusu in zapustimo Maribor. Dežuje. Kratek postanek pri Hochkrautu v bližini Celja. Dežuje. V Sevnici se spet pripeljem skoraj pred prag bloka. Dežuje. Pa naj! Saj smo si tako želeli padavin. Nam vzdušja dež ni prav nič pokvaril.
Video: