27. 06. 13

Logarska dolina, Klemenča jama - 25. 6. 2013

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je danes sicer malo okrnjena, za cilj se pa hitro dogovorimo, saj na Klemenči jami cvetijo lepi čeveljci. Torej hitimo s kombijem skozi Zidani Most, Celje, proti Logarski dolini. V naselju Nizka pri Rečici ob Savinji se pa le ustavimo v Kava baru Zmajeva votlina. Poslikav v tem lokalu smo že navajeni, zanimiva pa se nam zdi miza za "polaganje rok" in igranje posebne igre, ko s pomočjo elastike ciljaš lesene krogce in jih poskušaš spraviti skozi špranjo na nasprotnikovo polje.

V Logarski dolini nas najprej pozdravi pobiralec parkirnine, takoj za tem pa čreda škotskega goveda. Dva bikca nam pripravita celo predstavo z medsebojnim ruvanjem. Sicer pa je dolina lepo obrobljena z gorami, ki so na vrhu posute s svežim snegom. Izkrcamo se pri penzionu Na razpotju, kjer kažipot obljublja enourni dostop do koče na Klemenči jami, če smo hodili kaj več, smo pač dlje uživali. Pot je lepo vzdrževana, na nekaterih mestih pa je le treba paziti, kam stopiš.


Tu in tam je v pomoč jeklenica, na enem mestu so postavili leseno lestev, nekaj posebnega pa je tudi prehod skozi rov v skali.
Po cvetju in zelenju se bleščijo rosne kapljice, razveselijo nas posamezni cvetovi kranjske lilije ali zlatega jabolka, ko pa pridemo na Klemenčo jamo, se nam odpre pravo bogastvo tega in drugega cvetja.
Pri koči se prileže topel čaj, jota, ajdovi žganci in gobova juha pa nam nadomestijo izgubljene moči pri vzponu. Fotografi pa nismo zadovoljni s tem rajskim travnikom: zakoračimo preko njega v gozd in še kar naprej do rastišča lepega čeveljca.


V angleščini taki vrste orhideji pravijo, da je gospejin copat, v njega pa padejo žuželke, ki se lahko rešijo le po poti, ki omogoči oprašitev cveta.
Kar ne moremo se ločiti od teh prelepih in nenavadnih cvetov, ampak treba je nazaj v dolino. Vračamo se po drugi poti, na kateri je nekajkrat treba stopiti bolj globoko, ob njej je prijeten studenček,
nekaj je brvi preko vode, konča pa se nedaleč od Doma planincev v Logarski dolini.
Dolga je približno toliko kot pot, ki smo jo uporabili pri vzponu.
Nekaj kapljic dežja nas spomni na vremensko napoved, pred odhodom pa si vseeno tudi mi namočimo svoja grla. Na povratku doživimo nekaj ploh, k sreči pa ima kombi dobro streho in nam ni hudega.
Za prijeten zaključek dneva pri Elčki in Vinku krstimo udobno vrtno uto s sladkimi dobrotami, žgano pijačo, vinom in kavo. Da bo ja držalo!
Video:

 

18. 06. 13

Okrog Šentruperta - 17. 6. 2013

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se mora spet zgodaj vrniti domov, zato se odločimo, da bo naše izhodišče Šentrupert. 
Pri Kulturnem domu najdemo parkirišče, potem pa našo pozornost pritegne kozolec iz petih delov, ki je dostojna kontra tistim iz Dežele kozolcev na drugi strani naselja. 
Blizu mogočne gotske cerkve Svetega Ruperta iz petnajstega stoletja najdemo markacije Steklasove poti in zakorakamo v sončni dan. 
Pri prečenju polja pred nami že vidimo naš prvi cilj - Veselo Goro. Na desni pustimo kapelice, ki se vijejo po hribu navzgor proti večji kapeli Žalostne Matere Božje, zavijemo levo in po gozdu navkreber do vasi 
z zanimivo  baročno cerkvijo Svetega Frančiška Ksaverija iz osemnajstega stoletja na temelju še starejše. Obrnemo se proti severu in po cesti hitro pridemo do križišča, kjer na desni zagledamo grad Škrljevo, na levo pa naj bi se spustili v dolino in se potem povzpeli na greben Apnenik, po katerem so nanizane zidanice kot na ogrlici. Nam se ta pot zdi nekam dolga, zato sklenemo, da ne gremo NAOKROG, ampak bolj direktno po cesti NA OKROG. Kar prav smo se odločili, ker je veliko odsekov ceste po območju vasi Ravnik v senci, občudujemo lahko lepo urejene hiše, sploh pa po tej poti nihče od nas še ni hodil. 
Kljub vsemu pa proti gotski cerkvi Svete Barbare, katere ladja je iz sedemnajstega stoletja, zvonik pa je veliko mlajši, že kar krepko dihamo in si želimo osvežitve na Turistični kmetiji pri Vidi. Tu si odpočijemo, si privežemo dušo z jedačo in pijačo, poklepetamo z gospodinjo in njenim sinom, potem pa moramo naprej. Pri cerkvi obudimo pripoved o tem, kako so pri istočasni graditvi cerkve v Šentrupertu in te na Okrogu imeli le eno kladivo. Ko so ga rabili tu, so zavpili onim v dolini "okrog", da je orodje zaokrožilo. Od tod naj bi izhajalo ime Okrog za kraj. Zdaj gre naša pot med vikendi in navzdol po gozdu, k sreči spet po senci. 
Ko pridemo iz gozda, se znajdemo med samimi vinogradi na Zadragi. Na hišnih številkah piše Draga pri Šentrupertu in pogled se nam razprostira po vsej dolini. Pa je kmalu treba na levo in po strmi gozdni poti do bližine ribogojnice. Kar ne da se nam iz sence, zato se Vinko odloči, da gre sam po kombi, mi pa ga počakamo na hladnem. Pred največjo vročino pa se umaknemo domov.
Video:

11. 06. 13

Okolica Boštanja - 10. 6. 2013

Ponedeljkova skupina tudi danes nima kombija, samo osem nas je, vremenska napoved ni najboljša - torej gremo nekam blizu. Z avtomobili se zapeljemo do pokopališča v Boštanju, 
občudujemo njegovo ureditev, potem pa lepo po cesti proti dolini Grahovice. 
Ob poti nas najprej pozdravijo ovce in dva prašička, kasneje pa še dva konja. Ozračje je polno vlage, oblaki se podijo po nebu in eden celo spusti nekaj kapelj na nas. Mi pa kar vztrajamo in, ko prikorakamo na Okič, nas že greje sonce. Pri lepo urejenem domu prizadevnih krajanov izkoristimo mizo za malico in počitek. 
Posebno nam je všeč lesena ograja, ozaljšana s podkvami. Na nadaljevanju poti se nam odpirajo pogledi proti Kumu, na drugi strani pa so tu Laze in drugi zanimivi griči in hribi. Vse je zeleno, zeleno ... 
Mimo cerkve Svete Ane iz sedemnajstega stoletja, 
rojstne hiše Antona Umeka Okiškega in ob obujanju spominov na nekdanje lastnike hiš ob poti se počasi približujemo gostišču Dolinšek. Tu nas obda vonj prekrasnih rumenih vrtnic, navdušijo nas fuksije, gomoljne begonije ... 
Anica G. nas počasti z refoškom in kavo, gostilničarka doda pladenj peciva in posedi z nami, klepeta pa tudi ni konca ne kraja. 
Vendar moramo naprej, oblaki so spet vse bolj gosti. A, kaj, ko je ob poti toliko zrelih jagod! Že vidimo cerkev Marijinega vnebovzetja na Topolovcu iz osemnajstega stoletja, pa tudi v strnjenem delu naselja Vrh pri Boštanju imamo kaj videti. Spet so tu lepe vrtnice in bahato cvetoč kivi. 
Prvič vidim te cvetove in res me presenetijo s svojo lepoto. Naprej hodimo samo še navzdol po asfaltirani cesti, 
dokler se nam ne odpre pogled na savsko dolino in krenemo po bližnjici preko travnika in po gozdu. Steza je zelo strma, plezati je treba tudi pod padlim drevesom, vendar vsi srečno prispemo do potoka Grahovica. Zdaj se je treba samo še povzpeti k pokopališču, kjer nas čakajo avtomobili. 
Malo pred njim nas grom opomni, da bo najbolj varno vrniti se domov pod streho.
Video:

9. 06. 13

Boštanj z okolico - 8. 6. 2013

Te dni je tako vreme, da so popoldne ali proti večeru obvezno plohe ali nevihte, zato je treba priložnosti za sprehode in pohode loviti dopoldne. S prijateljico Tilčko se tako odpraviva proti Boštanju, ko se megla šele dviguje iz dolin in ne veš, kje se ta konča in, kje začnejo oblaki. 
 
Ob novo urejeni cesti s pločnikom navkreber proti naselju cela brežina žari v makih. Kar ne morem se ločiti od njih, saj je tudi svetloba odlična za posnetke. Boštanj je res zelo lepo urejen kraj: javne površine, okolice hiš, vrtovi ... 
Nad pokopališčem zavijeva v gozd proti rastišču rumenega sleča, čeprav je njegov čas cvetenja že minil. Med bujno zelenimi grmi pa se tu in tam le skriva še kakšen cvet. Pot je ponekod namočena in spolzka, vendar varno prideva tudi do konca drugega dela gozda na asfaltirano cesto. 
Po stari navadi zavijeva proti Rebri (uradno je to Apnenik), kjer je cesta zaenkrat še posuta s peskom, glede na novogradnje pa verjetno ne bo dolgo ostala taka. 
Na vzpetini se širi sadovnjak, ki je pokrit s črno mrežo: nič kaj lepo na pogled, za sadje pa gotovo koristno. Vračava se po asfaltu in ob cesti občudujeva veliko cvetov šipka, kasneje na vrtovih pa predvsem žlahtne vrtnice. 
Na križišču ne zavijeva proti središču Boštanja, ampak slediva stezi, ki so jo uredili za Naravoslovno pot Azaleja. Lepo po robu polja teče, desno spodaj pa se razteza lepa dolina, ki se verjetno konča v Zapužah. 
Skozi Spodnji Boštanj prikorakava do novega mosta pri nekdanji žagi, potem pa je že skrajni čas za okrepčilo v gostišču Felicijan. Oblaki so do konca najinega pohoda samo v okras nebu, zato bi bilo res škoda ostati doma in ne uživati v naravi.
Video:

6. 06. 13

Mariborsko Pohorje in Maribor - 5. 6. 2013

Navadno si s prijateljico Tilčko pozimi privoščiva en dan na Mariborskem Pohorju, letos pa to nekako ni uspelo in odločili sva se, da doživiva enkrat to področje v zelenem. 
Do Pohorske vzpenjače z avtobusne postaje še vedno vozi avtobus številka šest, vzpenjača se zavrti ob polni uri 
in mimogrede človek občuduje Maribor z višine. Delavnik je, zato streljaj od hotela Bellevue skoraj ne srečaš človeka. Zbirajo se oblaki, ne izgleda pa nič resnega, tu in tam je na nebu celo nekaj modrine, zrak pa svež in okolje umito. Ponoči je deževalo, še vedno je kakšna lužica in malo blata, sicer pa je pot do razglednega stolpa lepa. 
Povzpnem se na vrh in pred mano se odpira veličasten pogled na vse strani. 
Nadaljujeva pot do Mariborske koče, ki s svojo preprostostjo res spada med te zelene gozdove, nama pa nudi tudi dišeč čaj in slasten pohorski pisker. Ta bogata enolončnica nama da novo energijo za povratek mimo Garni hotela, ki spi spanje pravičnega izven sezone. V apartmajskem naselju Bolfenk so pripravili prostor za otroke - Bolfenkova vasica, kjer organizirajo delavnice za mlade obiskovalce. Spustiva se še do naselja Martin, potem pa je čas za povratek v dolino. Žičničar se pohvali, da so napravili dobro potezo s preureditvijo nekaterih kabin za kolesarje, ki si lahko dvigajo adrenalin na treh drznih spustih.
V Mariboru imava ravno toliko časa, da se sprehodiva mimo nove Medicinske fakultete, ki s svojimi barvami pade v oči kot tujek. 

K sreči se te lahko spočijejo na strehah starega dela mesta in kavi s sadnim narastkom.
Kaj pa napovedani dež? Ta je na vrsti, ko sva varno spravljeni pod streho vlaka.
Video:

4. 06. 13

S Pečja na Pečje - 3. 6. 2013

Anica in Franci vabita na Pečje, zato Ponedeljkova skupina starta šele ob sedmih. Ker vemo, da je po druženju na njunem vikendu težko pešačiti domov, se z avtomobiloma zapeljemo na cilj. Jutro je kot umito in razgledujemo se daleč naokoli. Trop ovac nam zapoje dobrodošlico, potem pa se po cesti spustimo v dolino do nove Kraglove gostilne, ki še vedno spi kot Trnjulčica. 
Na vrtovih in travnikih nas pozdravlja bogastvo cvetja in zelenja. Poiščemo pot proti Žigrskemu Vrhu, ki nas vodi navkreber v gozd, 
tu in tam pa se odpirajo razgledi po Savi navzgor do Sevnice in Boštanja. 
Foto: Vinko Šeško
Ko se pot zravna, na desni raziščemo lepo jaso z gospodarskimi poslopji in se čudimo ravnini na vrhu hriba. 
Po cesti pešačimo do vasi, posvetimo nekaj pozornosti cerkvi Svetega Benedikta iz 16. stoletja s prizidano kapelo Svetega Antona iz leta 1700, potem pa zavijemo v dolino proti Lončarjevemu domu. Ob cesti je veliko lepo urejenih novih hiš, marsikatera pa pravzaprav s svojo ureditvijo okolice ne spada v vaško okolje. Čas je, da se začnemo vračati proti Pečju: skozi gozd, po travniku, mimo samotne domačije, ki nosi številko Žurkovega Dola, 
še malo na levo in krog je zaključen. 
Gostitelja nas čakata z obilo jedače in pijače, mi pa se jima oddolžimo s pesmijo po napevu En hribček bom kupil:

Pečje nam usem je priljubljeni kraj,
vedno se vračamo semkaj nazaj.
Hribi in doline okrog zelene so,
vikend pa zavetje varno vedno bo,
varno vedno bo, kako je to lepo,
hvala vama zares za to.

Anica naša zdaj praznik slavi, 
sreča naj spremlja te vse tvoje dni!
Zadovoljstva dosti, varen ti korak,
zdravja in veselja, to želi ti vsak.
To želi ti vsak, varen ti korak
in na zdravje mnogokrat!

Več posnetkov
Video: