Sive meglene jesenske dni je treba nekako popestriti in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je ponedeljek polepšala s skokom na Gorenjsko. Po obveznem okrepčilo na Voklem se kmalu vozimo skozi Tržič in dolina se precej zoži, ko napredujemo skozi Lom pod Storžičem in Grahovše. Ko zasledimo ob cesti napis, da smo eno uro od Doma pod Storžičem, že začnemo izkrcavanje, pa nas rahlo pršenje prisili, da se spet umaknemo pod varno streho kombija in se zapeljemo prav do konca doline. Nekje vmes je sicer znak za prepoved prometa, zraven pa informacija, da je dovoljeno za lastnike parcel - zakaj se ne bi prelevili v kaj takega.
Brez problemov parkiramo v bližini doma, ki stoji na častitljivi višini 1123 metrov in spi svoje zimsko spanje. Dežnih kapljic ni več čutiti, nad nami se sicer vlači megla, na hitro odkrije malo više zaplate snega, poti pa vodijo v različne smeri. Odločimo se za tisto, ki vodi proti Javorniškemu sedlu in obljublja eno uro hoje, če bo to premalo, je pa še pol ure do Javorniške planine. Lepo napredujemo po gozdni cesti in občudujemo velike in manjše skale, pokrite z mahom, marsikje pa na vrhu raste še kakšna smrečica ali že prava smreka. Le od kje jemljejo ta drevesa hrano in moč?
Veliko je zelenja od teloha, marsikje ni treba odgrniti niti listja, beli popki kar sami rinejo na plan.
Više je cesta manj gladka, tu je že tudi sneg: najprej krpe, potem pa že kar lepo pokriva pot in okolico.
Na Javorniškem sedlu se med drevjem pokaže lepo znamenje s poslikavo, tu pa je tudi veliko križišče poti: za Storžič, Jezersko, Javorniško planino, Stegovnik. Z vej nam malo kaplja na glavo in za vrat, megla se noče dvigniti, veter mrzlo piha, trije pohodniki, ki smo še vztrajali do sem, se odločimo za povratek.
Na poti navzdol se občasno med ostalim drevjem pokažejo zlato obarvani macesni, ki nam danes nadomeščajo sonce.
Pri obeležju žrtvam gora dohitimo ostale in skupaj se vrnemo do doma. Fasada velike zgradbe je varno pokrita s skodlami, okolica je lepo urejena tudi z igrali za otroke, mi pa pomalicamo kar stoje. Prileže se Slavičin zavitek, ki ga poplaknemo s Francijevim vinom, potem pa je čas za pot proti Tržiču.
Ustavimo se še na slikovitem mestu, kjer se v potok Lomščica steka več pritokov, kar je treba ujeti s fotoaparatom za trajnejši spomin.
V Tržiču zavijemo na lokalno cesto proti Begunjam, ki se vije pod Dobrčo. Navadno se mimo gradu Kamen na začetku doline Draga samo peljemo in mu namenimo le kakšen pogled, danes pa imamo čas za kaj več raziskovanja.
Prevzamejo nas razvaline mogočnega gradu, ki je bil pomembna utrjena postojanka že v 12. stoletju, največji obseg in slavo pa je dosegel pod Lambergi v 15. stoletju. V začetku 18. stoletja je izgubil svojo funkcijo in so ga lastniki opustili. Danes so tu turisti dobrodošli na lastno odgovornost. V Begunjah je še dvorec Katzenstein, zgrajen v 14. stoletju, v 16., 17., 18. stoletju pa prenovljen. Leta 1875 so v njem uredili žensko kaznilnico, med drugo svetovno vojno so imeli tu Nemci zapore za politične zapornike, po vojni je bil še nekaj časa ženski zapor, od leta 1953 je v večjem delu zgradbe Psihiatrična bolnišnica Begunje, tu pa je tudi urejen Muzej talcev. Ob graščini so ostanki nekdanjega baročnega parka s spominskim obeležjem 457 talcem in osemnajstim borcem. Pri Joževcu imajo ob ponedeljkih in torkih zaprto, zato ni bilo nič z nameravanim postankom za kavo. Ob cesti smo komentirali še usodo tovarne Elan in na krožišču pred Radovljico ujeli začetke dela pri spomeniku bratoma Avsenik.
Pri Grosuplju nas pritegne novo počivališče Cikava, ki nas ne razočara s ponudbo. Posebnost na stranišču je nižji umivalnik za otroke - domiselno, nikjer pa ne odkrijemo manjših in nižjih školjk za malčke. Nikoli zadovoljni!
Pivnica As v Prelesju pri Šentrupertu nas je že pretekli ponedeljek prijetno presenetila s prijazno postrežbo in ponudbo. Takrat smo degustirali domače klobase, tokrat je na vrsti zaseka, ki je v lepem soglasju okusov s pivom. Seveda jo kupimo nekaj tudi za domov, da ne pozabimo prehitro okusa.
Video:
