27. 11. 13

Pavla vas in Malkovec - 27. 11. 2013

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje ima danes za cilj Malkovec. S petimi avtomobili se peljemo skozi Tržišče in potem do Malkovca, 


kjer najdemo veliko parkirnega prostora pred Vinskim dvorom Deu. Veter je očistil ozračje in odpirajo se nam lepi razgledi daleč naokoli. Ob zidanicah se spuščamo proti Pavli vasi in se čudimo lepim vrtnicam, ki še vedno kljubujejo mrazu. 


Pri cerkvi Svetega Jakoba še vedno poje klopotec. Sicer pa je bila na tem mestu lesena cerkvica že v 13. stoletju, ki je pogorela. Sedanja cerkev po obliki spominja na 17. stoletje, oltarji pa so s konca 18. in začetka 19. stoletja. 


Mi se počasi obračamo proti Malkovcu in mimo številnih zidanic, tudi znane Malusove, vrnemo na greben. 


Za trenutek postojimo pri spomeniku in se spomnimo borcev, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo. Poiščemo tudi žig Sevniške planinske poti - Motoretove poti in Vinko razloži, kako je leta 1975 nastala. 


Spet se spuščamo, tokrat do zidanice Pungerčar, kjer nas čaka vinogradnik, trsničar in ambasador cvička Ivan Pungerčar. 


Predstavi nam ta vinorodni okoliš, pokaže mesto osrednjega klopotca in razloži, kako slovesno ga sredi avgusta postavijo in po trgatvi snamejo. 


Popelje nas tudi do spominske table, na kateri so zapisana imena enega partizana in šestih civilistov, ki so jih Italijani tu pobili drugega avgusta leta 1942. Pretresljiva je njegova pripoved, kako so mu kot 12-letnemu fantu pred očmi ubili očeta. V steni so še vedno luknje od strelov z mitraljezom. 
Žalostne spomine poplaknemo v kleti, ko Ivanki izrazimo naše dobre želje ob minulem rojstnem dnevu. 


Pridruži se nam še Janez Valant, ki nas v svoji kleti tudi pogosti z vinom. Ko na koncu naša gostitelja vprašamo, kaj smo dolžni, nam odgovorita, da še priti. V tako gostoljubne kraje se bomo res radi vračali!
Video:





26. 11. 13

Pivška jezera in cerkev Svete Trojice - 25. 11. 2013

Po nekaj turobnih, deževnih in meglenih dneh naj bi bilo danes sončno. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se sonca razveseli že pred Pivko. Dodatnih moči nam da jutranja kava in spoznanje, da bo danes večina odkrivala čisto neznane stvari. Domačin pred gostiščem in uslužbenka Turistično informativnega centra nas napotijo proti največjemu od Pivških jezer, ki jih je kar 17, to je Palško jezero. Da bi bilo iskanje malo težje, nam pripravijo še obvoz. Skozi vas Klenik se peljemo, potem pa do vasi Palčje, kjer so nam v pomoč informativne table in prijazna domačinka. S kombijem se peljemo mimo kmetije s konji, 



na levi se nam že odpira pogled na jezero, nad njim pa naš naslednji cilj - Sveta Trojica. Ko cesta ni več cesta, ampak kolovoz, se le odločimo za nadaljevanje poti peš. Radi bi se povzpeli malo više in ujeli razgled na celo jezero. Ta je baje najlepši od razvalin cerkve Svete Marjete, vendar teh razvalin ne najdemo, lepe razglede pa. Jezero je veliko za okrog 200 nogometnih igrišč: kilometer v dolžino in pol kilometra v širino. Seveda to velja za visoki vodostaj, ker pa je presihajoče, poleti po travnikih na njegovem dnu kosijo travo. Voda se v njem zadržuje približno četrt leta. Okolico krasijo lepi bori, mokovec in šipek s svojimi rdečimi plodovi, veliko je brinovih grmov z obiljem plodov. 



V krasnem sončnem vremenu se je čudovito sprehajati po suhi travi, le veter tu in tam preveč piha.
Zapeljemo se nazaj do vasi Klenik, potem pa skozi vas Trnje proti Sveti Trojici


Vmes izkoristimo gostoljubje jase z mizo in klopmi, ki jo je uredilo Lovsko društvo, in preberemo navodila glede osrednjega poligona slovenske vojske Postojna. Zdi se nam predaleč, da bi od tu krenili peš, zato se peljemo naprej po gozdni cesti, ki se počasi dviguje in kmalu nudi lep razgled v dolino. Spregledamo še eno markirano pot in končno parkiramo pri napisu, ki nam obljublja le še 45 minut hoje do vrha in cerkve. Od tu naprej je tako mogoča vožnja samo še s kakšnim terencem. 


Malo se vzpenjamo po široki poti, pa spet po ravnem, vmes pa občudujemo slikovite luže, ki jih prekriva tanka plast leda. Ko se pot še bolj vzpne, nam pogledi uhajajo proti zasneženemu Snežniku, pod nami sta Palško in Petelinjsko jezero, v ozadju Pivka, vmes pa še vasi. 


Na poti in ob poti pa malo snega. Veter je vse močnejši, na vrhu (1123 metrov) se mu moramo krepko upirati. Zaradi čistega ozračja se nam na obzorju kažejo zasnežene Alpe, Nanos se nam zdi čisto blizu, v daljavi pa se blešči tudi morje. 


Pod nami dve jezeri, Pivka, vasi, hribi z gozdovi ... Tisti, ki so tu že bili, so vneto trdili, da so na vrhu razvaline cerkve iz 17. stoletja, ki so jo uničili na začetku 19. stoletja. Danes pa izvemo, da so tik pod vrhom cerkev spet sezidali, čeprav je bilo okrog zidave veliko prepirov in različnih mnenj. 

Foto: Vinko Šeško
Pri novi zgradbi naletimo na dva delavca, ki pa imata težave z vetrom in se odločita za povratek v dolino. Tudi mi jima sledimo: štirje peš do Petelinjskega jezera, ostali del poti s kombijem. 



Poti čisto ob jezeru ni, je pa mogoče na več mestih priti do vode, ki tu v zelenem okvirju navadno ostane kar pol leta. V bližnji Slovenski vasi se ponašajo z Ekomuzejem Pivških presihajočih jezer, ki je za posameznike odprt ob sobotah in nedeljah, za skupine pa po predhodni najavi.


Čudovit dan zaključujemo na postajališču Barje ob avtocesti z romantičnim sončnim zahodom, vtise pa strnemo še v pivnici AS ob pivu in zaseki.

Video:

19. 11. 13

Pod Storžičem - 18. 11. 2013

Sive meglene jesenske dni je treba nekako popestriti in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je ponedeljek polepšala s skokom na Gorenjsko. Po obveznem okrepčilo na Voklem se kmalu vozimo skozi Tržič in dolina se precej zoži, ko napredujemo skozi Lom pod Storžičem in Grahovše. Ko zasledimo ob cesti napis, da smo eno uro od Doma pod Storžičem, že začnemo izkrcavanje, pa nas rahlo pršenje prisili, da se spet umaknemo pod varno streho kombija in se zapeljemo prav do konca doline. Nekje vmes je sicer znak za prepoved prometa, zraven pa informacija, da je dovoljeno za lastnike parcel - zakaj se ne bi prelevili v kaj takega. 


Brez problemov parkiramo v bližini doma, ki stoji na častitljivi višini 1123 metrov in spi svoje zimsko spanje. Dežnih kapljic ni več čutiti, nad nami se sicer vlači megla, na hitro odkrije malo više zaplate snega, poti pa vodijo v različne smeri. Odločimo se za tisto, ki vodi proti Javorniškemu sedlu in obljublja eno uro hoje, če bo to premalo, je pa še pol ure do Javorniške planine. Lepo napredujemo po gozdni cesti in občudujemo velike in manjše skale, pokrite z mahom, marsikje pa na vrhu raste še kakšna smrečica ali že prava smreka. Le od kje jemljejo ta drevesa hrano in moč? 


Veliko je zelenja od teloha, marsikje ni treba odgrniti niti listja, beli popki kar sami rinejo na plan. 


Više je cesta manj gladka, tu je že tudi sneg: najprej krpe, potem pa že kar lepo pokriva pot in okolico. 


Na Javorniškem sedlu se med drevjem pokaže lepo znamenje s poslikavo, tu pa je tudi veliko križišče poti: za Storžič, Jezersko, Javorniško planino, Stegovnik. Z vej nam malo kaplja na glavo in za vrat, megla se noče dvigniti, veter mrzlo piha, trije pohodniki, ki smo še vztrajali do sem, se odločimo za povratek. 


Na poti navzdol se občasno med ostalim drevjem pokažejo zlato obarvani macesni, ki nam danes nadomeščajo sonce. 


Pri obeležju žrtvam gora dohitimo ostale in skupaj se vrnemo do doma. Fasada velike zgradbe je varno pokrita s skodlami, okolica je lepo urejena tudi z igrali za otroke, mi pa pomalicamo kar stoje. Prileže se Slavičin zavitek, ki ga poplaknemo s Francijevim vinom, potem pa je čas za pot proti Tržiču. 


Ustavimo se še na slikovitem mestu, kjer se v potok Lomščica steka več pritokov, kar je treba ujeti s fotoaparatom za trajnejši spomin.
V Tržiču zavijemo na lokalno cesto proti Begunjam, ki se vije pod Dobrčo. Navadno se mimo gradu Kamen na začetku doline Draga samo peljemo in mu namenimo le kakšen pogled, danes pa imamo čas za kaj več raziskovanja. 



Prevzamejo nas razvaline mogočnega gradu, ki je bil pomembna utrjena postojanka že v 12. stoletju, največji obseg in slavo pa je dosegel pod Lambergi v 15. stoletju. V začetku 18. stoletja je izgubil svojo funkcijo in so ga lastniki opustili. Danes so tu turisti dobrodošli na lastno odgovornost. V Begunjah je še dvorec Katzenstein, zgrajen v 14. stoletju, v 16., 17., 18. stoletju pa prenovljen. Leta 1875 so v njem uredili žensko kaznilnico, med drugo svetovno vojno so imeli tu Nemci zapore za politične zapornike, po vojni je bil še nekaj časa ženski zapor, od leta 1953 je v večjem delu zgradbe Psihiatrična bolnišnica Begunje, tu pa je tudi urejen Muzej talcev. Ob graščini so ostanki nekdanjega baročnega parka s spominskim obeležjem 457 talcem in osemnajstim borcem. Pri Joževcu imajo ob ponedeljkih in torkih zaprto, zato ni bilo nič z nameravanim postankom za kavo. Ob cesti smo komentirali še usodo tovarne Elan in na krožišču pred Radovljico ujeli začetke dela pri spomeniku bratoma Avsenik.
Pri Grosuplju nas pritegne novo počivališče Cikava, ki nas ne razočara s ponudbo. Posebnost na stranišču je nižji umivalnik za otroke - domiselno, nikjer pa ne odkrijemo manjših in nižjih školjk za malčke. Nikoli zadovoljni!
Pivnica As v Prelesju pri Šentrupertu nas je že pretekli ponedeljek prijetno presenetila s prijazno postrežbo in ponudbo. Takrat smo degustirali domače klobase, tokrat je na vrsti zaseka, ki je  v lepem soglasju okusov s pivom. Seveda jo kupimo nekaj tudi za domov, da ne pozabimo prehitro okusa.

Video:

15. 11. 13

Trnovec, Pokojni vrh, Zabukovje, Podvrh - 14. 11. 2013

Danes pridejo na pohod člani in članice Planinskega društva PTT iz Ljubljane. 


Počakamo jih pred Mercatorjem v Boštanju, kjer jih najprej prepustimo užitkom ob kavi. Štirje spremljevalci se odpeljemo naprej z avtom in parkiramo pred turistično kmetijo Grobelnik, potem pa peš odpravimo proti vasi Trnovec. 


Ko si ogledujemo, kje živi naš župan, nas pozdravita dva psa in eden nas potem kar nekaj časa spremlja po cesti ob potoku in desno navzgor. 



Pri kapelici počakamo preostale in kmalu se začnemo vzpenjati po ozki stezi skozi gozd do cerkve Svetega Jurija. 

Cerkev sv. Jurija je v svoji pravokotni ladji bržčas še romanska. Zvonik je baročen. Na severni strani v ladji je delno odkrita freska sv. Jurija v boju z zmajem iz začetka 14. stoletja. Iz tega časa je tudi freska sv. Krištofa na južni strani zunanjščini ladje. Pretežni del opreme, zlasti vsi trije oltarji, so iz 17.stoletja.
V bližini cerkve sv. Jurija stoji križ, ki je neponovljiv pojav med nabožnimi znamenji tega področja. Zanimiva je velikost le-tega, saj je kristusova figura v naravni velikosti. Po ustnem izročilu naj bi ga dal postaviti nek domačin, ki naj bi se na tem mestu prevrnil z vozom in v zahvalo bogu, da je nesrečo preživel brez posledic, je dal na tem mestu postaviti križ. 
(Vir: Krajevni leksikon Slovenije)

Sledi spust, prečenje grape in spet vzpon. 


Mimogrede smo na območju, kjer je POP TV snemal svojo "Kmetijo" in usuje se kup vprašanj, tudi o prodaji kmetije. Čas pa je tudi za občudovanje razgleda na okolico Sevnice. Mimo črede govedi nas vodi pot, preko električnih pastirjev in že smo na platoju, od koder vidimo tudi nuklearno elektrarno v Krškem, na obzorju je Sljeme, le Gorjanci so se sramežljivo skrili v oblakih. 


Skupina hiš se stiska pod cerkvijo na Pokojnem vrhu, sicer pa nosijo oznako Mrzla Planina. 


Posnetek Vinka Šeška.
Sprehodimo se po velikem travniku nad cerkvijo sv. Primoža in Felicijana iz 17. stoletja, v kateri je nekaj baročnih plastik, Pieta v velikem oltarju pa je iz začetka 18. stoletja. Komentiramo razgled in čas je za skupinsko sliko.


Začnemo se spuščati, spet je na vrsti nekaj asfalta, pred nami pa se že kaže slikovito Zabukovje. Ob cesti smo veseli nove pridobitve - vodohrama v okviru akcije posodobitve vodovodnega omrežja. Zabukovje počiva v tišini, tu ni več trgovine, niti gostilne, kaj šele šole. Še župnika nimajo več svojega. Imajo pa lep kulturni dom in ljudi, tudi mlade, ki so zelo aktivni zlasti na kulturnem področju. Nekaj časa hodimo po markirani poti, potem pa se spustimo po gozdu in znajdemo nad vinogradi v Podvrhu. 


Na desni nam pogled uhaja proti Ajdovskemu gradcu, v vinogradih pa se še šopirijo bogate jesenske barve. Skupino iz Ljubljane na turistični kmetiji čaka še kosilo in prepričana sem, da so uživali v naših krajih.

Video:

13. 11. 13

Po kaki - 11. 11. 2013

Danes je skrajni čas, da se Ponedeljkova skupina odpravi po kakijeve sadeže. Po poti sicer opazujemo poplavljene travnike, na postajališču Lom dežuje, mi pa kar naprej do Črnega Kala, kjer po zibanju kombija že krepko preizkušamo burjo. Skozi Kubed in Gračišče nas vodi pot, potem pa mimo naselja Smokvica in skozi Movraž. Ko na levi uzremo Dvore, se čudimo velikemu jezeru vode pod nami. 


Oblečemo vse, kar imamo s sabo, se zavijemo v vetrovke, šale, kape, kapuce..., potem pa, hajd, gremo preizkušat našo stabilnost v močnem vetru. Trava in grmovje se nagibajo, v borovcih burja kar tuli, nam pa včasih prav vzame sapo. K sreči je tako bilo tudi ponoči in manj odporne veje so že na tleh, nobena se ne odloči, da bi pristala na naših glavah. Hodimo proti meji s Hrvaško, na stene Kraškega roba - Veli Badin. Ko se pod nami že začne odpirati pogled na hrvaško stran in mejni prehod, burja začne napadati s sunki po grebenu. Na ovinku pred znanimi spodmoli se je treba prijeti drevesa, počakati, da sunek vetra oddivja mimo, potem pa si ti na vrsti. 



Na drugi strani je zatišje, lep razgled na spodmole, naravni most in žareči ruj. Vendar ta sprehod tvegamo le nekateri, drugi se raje obrnejo in sprehodijo v dolino. Tudi mi se odrečemo poti po grebenu proti cerkvi Svetega Kvirika in se vrnemo h kombiju. Pred odhodom opazujemo še zanimiv prizor, ko sunek vetra zajame vodo na jezeru, jo dvigne in razpršene kapljice odnese v meglici.
Ko se vračamo po dolini, vztrajno iščemo mesto za malico, ker pa ni nič primernega, zavijemo še v Hrastovlje, kjer malicamo kar v kombiju in ob njem. 


Seveda si od zunaj ogledamo tudi taborsko cerkev Svete Trojice iz 12. in obzidje iz 16. stoletja. Notranjost z znanim mrtvaškim plesom smo vsi že videli, zato ne iščemo oskrbnice. Tudi okolica nudi krasne razglede: grmi raznobarvnega ruja, slikoviti vinogradi, drevesa s kakijevimi sadeži, malo dlje pa trasa proge, ki tu dela svoj znani ovinek.
Ob cesti proti Kopru opazujemo naraslo Rižano, malo pred Žusterno pa nas za fotografski postanek premamijo s snegom pokrite gore na obzorju, razburkano morje in številne ladje na njem. Že smo nad Izolo in Belveder nudi še lepše razglede. Vinko se odpravi po grebenu, nekateri po dolini, preostali po cesti s kombijem, vsem pa je cilj isti: Strunjan. Pohodnice po dolini malo zaidemo in tako na vrtovih odkrijemo marsikaj: dišeči rožmarin, grm limone v cvetju in z zelenimi plodovi, pampaško travo, ki vihra v vetru. 



Največji vtis pa še vedno napravi na nas drevored pinij ob cesti, zraven pa velik nasad kakijev. Na drugi strani ceste je dreves kakijev še več, njihovo listje je prava zakladnica barv, odpadli listi oblikujejo krasno obarvano preprogo, katere vzorec veter občasno premeša. 


Zavijemo proti Knezu in občudujemo nasad, kjer sadeži še niso obrani, ob povratku pa se kombi kar šibi pod težo oranžnih dobrot. 


Posnetek Vinka Šeška.
Če smo že tako blizu, je treba tudi do morja. Pogledujemo proti Piranu, se umikamo valovom, ki pljuskajo na obalo, potem pa uživamo še ob kavici.
Kmalu po Postojni se še pravočasno spomnimo, da smo zjutraj kukali proti Planinskemu polju, zato pri Uncu zavijemo z avtoceste in se usmerimo proti Planini. 


Res se izplača: čudoviti pogledi na jezero z otočki trave, drevesi v vodi, naselji nad njim. Ko se popeljemo preko mosta in skozi Planino, pa potem po cesti tik nad dolino, kjer se med manjšimi jezerci in vijugavo vodo še vedno pasejo krave, nad vsem pa zadnji sončni žarki pozlatijo gozd, lahko ugotovimo, da smo spet preživeli en čudovit dan. Pa kaj potem, če piha burja!
Video:

5. 11. 13

Cerje - 4. 11. 2013

Vremenska napoved res ni obetavna, ampak Ponedeljkova skupina se ne da. Po poti ves čas dežuje, na Lomu nas poleg dežja osvežijo še napitki in prigrizki, potem pa hitro napredujemo mimo Postojne in po Vipavski dolini proti italijanski meji. Še pravočasno zavijemo z avtoceste na izvozu za Novo Gorico, potem pa krenemo desno skozi Volčjo Drago, nekaj manjših vasi in skozi Miren z značilno romarsko cerkvijo na Mirenskem gradu. Tu se cesta začne vzpenjati in mi po njej vse do parkirišča blizu spomenika braniteljem slovenske zemlje na Cerju


Lahko bi začeli pot kje bolj daleč, pa ne upamo zaradi vremenskih razmer, čeprav tu ne dežuje, le malo piha. Gotovo si bomo kdaj vzeli čas in bolj posvetili zgodovini iz prve svetovne vojne ali pa prehodili več Poti miru. Ta pot sicer vodi od Alp do Jadrana. 


Povzpnemo se k spomeniku, ki še vedno izgleda kot ogrodje brez vsebine


Odpira pa se nam razgled na Miren, Novo Gorico, Gorico, na jugu se blešči morje pri Tržiču (Monfalcone), malo bolj na zahodu pa pristajalna steza letališča Ronke (Ronchi). 


Za malico je še prezgodaj, zato krenemo po markirani planinski poti na vzhod. Na začetku smo kar malo razočarani nad rujem: nekaj je še zelenega, zeleni listi pa že začenjajo rjaveti in ne rdečeti. Potem pa med slikovitimi bori, fotogeničnimi brini in naravno umetniško oblikovanimi skalami le najdemo tudi lepe grme žarečih barv. 


Hoja je prijetna, svetlobe za fotografiranje je dovolj, nadihali pa se bomo tudi svežega zraka. 


Da ne bi bilo naše pohajkovanje predolgo, malicamo pri spomeniku v čast nadvojvodi Jožefu in kažipotu iz prve svetovne vojne ter Borojevićevem kamnitem stolu, ki je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojna, potem pa se vrnemo h kombiju, ki ga ljubeznivi Vinko premakne.


Blizu meje se vozimo do Opatjega sela, kjer pa zavijemo na vzhod in se skozi Kostanjevico na Krasu pripeljemo v Komen. Tam od lani poznamo Vina Kukanja na številki 17 in tudi letos na treh velikih lesenih krožnikih ne ostane nič od vratovine in pancete, pa tudi kozarce pridno praznimo. Še naprej potujemo po teranovi deželi skozi Dutovlje ter Tomaj in ves čas nas spremljajo jesenske barve vinogradov, ki so rdeči kot kri. Iz Sežane ni daleč do naselja Lokev, kjer nas najbolj zanima trgovina pri pršutarni. Tudi tu ne ostanemo samo opazovalci. Potem pa spet dež, ki nas spremlja skozi Divačo in po avtocesti vse do Grosupljega. Jesenski dnevi so kratki in vračamo se že v mraku, vendar z občutkom, da smo dobro izkoristili dan.

Več posnetkov
Video