11. 05. 14

Po evropski pešpoti E7 od Krškega do Kostanjevice na Krki - 10. 5. 2014

Dolgo sem si želela obiskati Krakovski gozd, pa si me je nekako izmikal. Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica pa vodi prav tja - po trasi evropske pešpoti E7. Avtobus ni poln, pohodnikov pa nas je kljub temu lepo število in v sončnem jutru veselo brzimo proti Krškemu. Tam se pridružimo skupini iz Brežic, Krškega in drugih krajev Slovenije. 


Pozdravi nas predsednik Komisije za evropske pešpoti Jože Prah, potem pa še predsednik domačega planinskega društva. Zdaj pa pot pod noge! 



Prečkamo Savo in zavijemo proti Leskovcu pri Krškem. Po asfaltu koračimo skozi Veniše, Veliko vas, Mali Podlog, Gržečo vas ... 


Oziramo se preko žitnih polj, občudujemo nežne cvetove makov, se navdušujemo nad bujnim krompirjem, zazremo se v vinske gorice in delimo komplimente lepo urejenim vrtovom. Tu in tam zvedavim domačinom razložimo, kam smo namenjeni. Vmes kratko postanemo za osvežitev iz nahrbtnika, na svoji poti pa se povzpnemo tudi preko avtoceste. Oddahnemo si, ko zapustimo trdo podlago ceste in se podamo na mehkejše terene. Prija nam senca in privoščimo si postanek za malico. Pot je lepo označena s svežimi markacijami, kljub temu pa se držimo skupine, kajti, če se tu izgubiš ... Včasih nam pod čevlji zacmoka v blatu, poboža te lahko kopriva, razveselijo pa nas tudi rumene perunike v polnem cvetju. 




Travne jase so tudi sicer okrašene z drobnim cvetjem in prava radost za oči. 



Čudimo se večstoletnim hrastom, žal nam je za gabrova drevesa, ki se sušijo, skrbno pa gledamo tudi pod noge, da se kje ne spotaknemo ali zapletemo. 


Pri lovski koči nam revirni gozdar pove veliko zanimivih podatkov o Krakovskem gozdu, ki je zdaj v lasti Cerkve, o drevju, živalih, problemih in načrtih. To je s tri tisoč hektarji površine največji nižinski poplavni hrastov gozd v Sloveniji. 


Nadaljujemo pot proti Kostanjevici, kjer nas pri gostilni Žolnir pričakujejo ob enih, mi pa prispemo s petnajstminutno zamudo. Po več kot štiriurni hoji je prijetno sesti in si odpočiti. 


Pri tem nas razveseljuje harmonikar z razposajeno vižo, pozdravijo pa nas tudi predstavniki vseh ustanoviteljic Komisije za evropske pešpoti: Planinska zveza Slovenije, Turistična zveza Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije in Zveza gozdarskih društev Slovenije. Zaploskamo prejemnikom značk za prehojeno evropsko pešpot E6 in E7 in uživamo ob hladnem pivu. Pri postrežbi hrane in pijače se izkaže naša lastna natakarska trojka, ki poskrbi, da kmalu naberemo novih moči. Ob načrtih za bodoče pohode se veseli in zadovoljni vračamo domov.
Video:

6. 05. 14

Lipnik - 5. 5. 2014

Na Taninovem prikazu temperature je nekaj bolj okroglega, verjetno je to šestka. Šele, ko pridem malo bliže, vidim, da je ničla. Takoj me začne zebsti ... Cilj pohoda Ponedeljkove skupine naj bi bil Slavnik, mogoče Vremščica, nekako pa se začne pojavljati kot izhodišče Zazid. Nič več ne razumem, mogoče pa sem še malo zaspana in do prvega postanka poskušam zadremati. Kljub temu pa opazim, da so travniki v Mirenski dolini beli od slane. Kavica, ki jo časti Stanka, me malo zbistri, sladki dodatek k njej še bolj. Fantje pa stikajo glave nad zemljevidom. Takoj po viaduktu pod Črnim kalom zapustimo avtocesto in nadaljujemo pot proti Podpeči, skozi katero se komaj izvlečemo, tako ozke ulice ima. Tudi v bližnjem Zazidu ni dosti bolje, sta pa obe naselji ravno zaradi tega in starih kamnitih hiš še posebno privlačni. Ko zmanjka spodobne ceste zunaj vasi, nam je jasno, da bo treba naprej peš.  


Parkiramo pri kupih kosovnih odpadkov, ki se šopirijo takoj za tablo, ki prepoveduje njihovo odlaganje, se okrepimo s slastno Stankino potico, primerno opremimo za hojo in krenemo proti rezervarjem za vodo. Asfaltirana cesta se spremeni v prijetno pot med redkim drevjem, zelo nam je všeč, saj nas vodi lepo po ravnem. Vinku pa ne ustreza smer, nekje bi morala biti železniška postaja, zato krenemo nazaj in na desno po kar širokem makadamu navkreber. 


Tu tudi najdemo zapuščeno postajališče ob progi za Pulo in spoznamo, da ne gremo na Slavnik, ampak na Lipnik. Tudi prav! Pot je prijetna, nekaj časa se dviga,



odpirajo se nam lepi razgledi, potem pa skoraj zravna na prostranem travniku. 



Na robu med skalami nam mežikajo modri irisi, tu in tam nas presenetijo cvetovi potonik, med travo se v rahlem vetru nagibajo narcise. Tudi belih zvezdic kobulastega ptičjega mleka je veliko, nekaj tudi bahatih kukavic in drugega drobnega cvetja. Med njimi lahkotno frfotajo metulji: v parih seveda, saj je maj. Kar na poti se ženijo tudi šuštarji - stenice s slikovitim črno-rdečim vzorcem. Kmalu se nad nami pojavi križ, ki označuje vrh Lipnika, do njega po se je treba še povzpeti. Pa ne direktno - kar precej v desno pelje pot, na grebenu pa nazaj v levo. 


Na nadmorski višini 804 metrov smo pri križu, od tu naprej se razprostirajo travne planjave z vzpetinami, zadaj kraljuje Slavnik in za njim se blešči Triglav. 


Na jugovzhodu se odpira pogled do Učke, 


na drugo stran pa vse do Kopra in Trsta. 


Tik pod nami je pravi vrt s potonikami in zlatim korenom, ki je šele začel prav razvijati cvetove. Malica je gotovo taka z najlepšim razgledom! Vračamo se po isti poti in uživamo ob lepotah, ki smo jih pri vzponu mogoče prezrli.

Foto: Vinko Šeško
Na postajališču Ravbarkomanda nas Stanka napoji s pivom, skupina pa naju - spomladanski slavljenki, počasti s šopkoma. Že tako sončen dan je tako še lepši!
Video: