30. 09. 14

Soriška planina - 29. 9. 2014

Ponedeljkovci se spet zbiramo ob pol sedmih, naši običajni uri. Za danes smo najeli kombi, zato veselo brnimo mimo Ljubljane, skozi Škofjo Loko, potem pa po Selški dolini do Železnikov. Tam si privoščimo kavo, nadaljujemo pot nekaj časa še po dolini, potem pa se vzpnemo do vasi Sorica. 


Pozdravljajo nas v hrib pripete hiše, s soncem obsijana cerkev in pod njo spomenik slikarju Ivanu Groharju, ki se je tu rodil. Še vzpon skozi vas ter nad njo in že smo na Soriški planini. Sonce je zrak že dobro segrelo, ko začnemo pešačiti v hrib, pa res nikogar ne zebe več. Pri Litostrojski koči samo pozdravimo, potem pa zvesto sledimo redkim in obledelim markacijam proti Možicu. Globoko dihamo po grapi navzgor in se čudimo že čisto jesensko obarvanemu listju na drevju. 


Razveseli nas dejstvo, da nekdanjo vojaško zgradbo uporabljajo v sezoni za hlev, veliko število bunkerjev pa tudi uspešno kljubuje zobu časa. 


Ko pridemo na rob, se nam odkrije nebeški pogled na venec Julijcev s Triglavom, desno še del Karavank, v dolini pa je jesen razlila v gozdove svoje bogate raznolike barve. Sprehodimo se po daljši poti, da dlje uživamo v razgledih, potem pa se povzpnemo še na 1602 metra visoki Možic in ob ter na bunkerju malicamo. 

Foto: Vinko Šeško.

Tako lepo je tu, da bi kar ostali, pa se z juga začnejo dvigovati megle in se poditi proti nam. Črno prst so že skoraj zakrile, nam pa še prizanašajo. Po krajši poti se spustimo in spet dvignemo na rob, kjer se odločimo za povratek po južni stezi pod Slatnikom. 


Ves čas hodimo ob robu megle, ki se dviga iz doline, le tu in tam se nam za hip odpre pogled navzdol. 


V koči se okrepčamo s čajem, pivom, nekateri celo z ajdovimi žganci in kislim mlekom.
V prijetnem klepetu tudi vožnja domov hitro mine, zato program nadaljujemo v Ribnikih, kjer Elčki najprej voščimo za rojstni dan:

V Ribnike priti je – to res je lepo,
pril'ko izrabimo radi zato.
Hiša, vrt al' pa še vrtna uta ta
vedno nam prijetno gostoljubje da,
gostoljubje da, vrtna uta ta:
da uživam, kar se da.

Elčka zdaj naša svoj praznik slavi,
sreča naj spremlja te vse tvoje dni!
Zadovoljstva dosti, varen ti korak,
zdravja in veselja, to želi ti vsak.
To želi ti vsak, varen ti korak

in na zdravje mnogokrat!

Foto: Vinko Šeško.
Sledi pojedina z obilo dobre kapljice in veselega razpoloženja.

Video:
Video Vinka Šeška:

15. 09. 14

Apnenik nad Boštanjem - 15. 9. 2014

Ponedeljek: oblaki, vmes celo nekaj jasnine. Skupina se zbira na parkirišču. Kam pa danes? Stran od vode, ne po razmočenih poteh, ne predolgo ... 


Z avtomobiloma najprej krenemo v Boštanj do cerkvice Svetega Nikolaja pri nekdanji graščini, ki je bila zgrajena leta 1734, med drugo svetovno vojno požgana, v zadnjih letih pa lepo obnovljena. Moški pogruntajo kombinacijo z avtomobiloma: z obema do pokopališča, z enim nazaj, pa imamo ob povratku možnost priti spet do obeh. Peš se napotimo po cesti ob potočku proti Apneniku nad Boštanjem, se začenjamo vzpenjati, pridemo do dveh velikih vinogradov, ki sta obkrožena z gozdom, potem pa tudi mi malo po gozdni stezi do druge ceste, 


s katere že vidimo venec zidanic in vikendov na grebenu. 


Po dolinah se vlačijo megle, vmes pa se nam zlasti pod Vetrnikom odkrivajo pogledi na Razbor, del Sevnice, Veliki Trn ... 



Ob poti lahko občudujemo zoreče grozdje in jabolka: tu toče k sreči še ni bilo. 


Izognemo se cesti in po dveh bližnjicah skozi gozd pridemo do boštanjskega pokopališča, kjer nas blagoslovi pohlevni dežek. 
Dve uri hoje nam nekako ni dovolj, zato se vsi, razen obeh šoferjev, napotimo peš skozi Boštanj do Hermine, ki ji voščimo za rojstni dan s pesmijo po melodiji En Hribček bom kupil. V gostoljubni uti nas pogosti, kakor samo ona zna.

Ta uta prelepa že naša je vsa:
Hermina nam tukaj zavetje zdaj da.
V zelenje se zagledam, se lepo imam,
s hrano in pijačo tu se pocartam,
tu se pocartam, lepo se res imam
in veselju se predam.

Hermina zdaj naša svoj praznik slavi,
sreča naj spremlja te vse tvoje dni!
Zadovoljstva dosti, varen ti korak,
zdravja in veselja, to želi ti vsak.
To želi ti vsak, varen ti korak

in na zdravje mnogokrat!

Kaj bo dež in to malo moče! Mi veselo hodimo, če se nam zahoče!

Video:

Video Vinka Šeška:

8. 09. 14

Mrtovec - 8. 9. 2014

Ponedeljkovci polagoma začenjamo novo pohodniško sezono: zbiranje ob sedmih, kratka vožnja mimo Boštanja do teniškega igrišča pod Mrtovcem, 


pa počasi po gozdni poti in asfaltirani cesti na Mrtovec. Vmes pa obilo klepeta za ogrevanje in preganjanje megle. Mrtovec ima ime menda po tem, da so v času kuge tu vsi ljudje pomrli, le eden se je preselil više in preživel. Ta kraj nosi zdaj ime Živa Gora. Nekaj časa hodimo ob potoku, potem pa se začenjamo vzpenjati. Pri hišah nas preseneti odvezani pes, ki ogroža našega na vrvici, domačinka pa kaj čudno reagira - kot bi mi delali kaj narobe. Megla se noče razkaditi, nič ni z razgledom proti Radečam, 



pridejo pa nas pogledat zvedavi konji in nam polepšajo pogled na okolico.
Po isti poti se vrnema k avtomobiloma, malo posedimo pri gostoljubni mizi s klopmi in ugotovimo, da nam je za začetek dve uri pohoda dovolj. 

Članek v Slovenskih novicah.
Na terasi Rondoja popijemo obvezno kavico ob občudovanju zelenih sten in tudi sicer lepe hortikulturne ureditve. Veselimo se novih lepih pohodov z uživanjem v naravi.

Video:

7. 09. 14

Festival praženega krompirja in še kaj - 6. 9. 2014

Sobotni izlet Planinskega društva Sevnica je v septembru namenjen obisku festivala praženega krompirja, ki ga Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi letos prireja že štirinajstič. Pražilci in firbci se na pot podamo z avtobusom ob šestih zjutraj in razpoloženje je kljub občasnemu dežju veselo. Saj veste, kdaj so Cigani najbolj veseli? Ko dežuje, ker za vsakim dežjem posije sonce. Na Barju so nam na straniščih pripravili preizkus, če znamo uporabljati njihova nova vrtljiva vrata, ki se odprejo le, če jih "podkupiš" s petdesetimi centi. Če vržeš cel evro, avtomat včasih vrne drobiž, včasih ne, lahko pa se tudi zgodi, da kovanec izvrže z naslednjim potrebnim. Verjetno zato, da ne bi bilo posameznemu kovancu dolgčas. No, pa smo preizkus uspešno opravili, spili tudi kavo in bili pripravljeni za nadaljevanje vožnje.
V Škofji Loki mora biti šofer presneto spreten, da spravi avtobus skozi ožino na odcepu ceste za Poljansko dolino. Ker mu je prvič lepo uspelo, manever čez nekaj časa ponovimo, ko gremo iskat vodičko za pohod. Pa je ni bilo tam, ker nas je čakala na Poljanah. Vmes se je treba ustaviti na Visokem, da pražilci odidejo na svoje delovno mesto. Še kar prijazni redarji nas spustijo, da zapeljemo bliže prizorišča, kot je predvideno za avtobuse, zložimo vso prtljago za praženje, ki pa jo je potem treba še ročno prenesti k Tavčarjevemu dvorcu nekaj sto metrov naprej. Avtobus obračamo na malo širšem odseku ceste pred kamnolomom med tovornjaki s peskom in kamenjem. Poljanska dolina je pač ozka. Prijetno presenečenja pa nam pripravita Sonja in Ivo, naša gorenjska vandrovca, ki nas prideta pozdravit s slastnimi žlikrofi. O gorenjski škrtosti ni ne duha ne sluha, o tem sta nas onadva že nekajkrat prepričala. Po ponovni vožnji v Škofjo Loko se le vrnemo na Poljane, kjer nas nestrpno pričakuje prijazna vodnica, ki je domačinka in dobro pozna hribe tam okrog. Skozi vas Hotovlja se po ozki cesti kar dolgo vozimo in kmalu vzpenjamo med gozdovi in travniki, mimo mogočnih osamljenih kmetij vse do Črnega Vrha. 


Pri kapelici se izkrcamo in se peš napotimo nekaj časa po cesti, potem pa po gozdu na Pasja ravan. Vodnica kljub sivim lasem kar hitro speši v hrib, nekateri začnejo zaostajati in se izgovarjati, da jih zanimajo gobe. Po hribih in dolinah se vlačijo megle, ki le občasno odstrejo pogled, pri malici pa začne še rahlo rositi. 


Tale Pasja ravan, ki jo mnogi poznajo kot začetek pohoda na Dražgoše, je res ravna, zdaj samo z okoli tisoč metrov nadmorske višine, ker so jo za vojaše namene po drugi svetovni vojni na vrhu razrili. Baje so pod zemljo ogromni prostori in nekaj tega lahko tudi vidimo. Zaradi dreves pravega razgleda tudi ob lepšem vremenu verjetno ni, stolp za vremenoslovne namene pa ima zaprt dostop. Začnemo se spuščati, pot po gozdu je kar spolzka, pred nami pa se na hribu že kaže cerkev Žalostne Matere Božje na Bukovem Vrhu, ki je prvič omenjena že leta 1501 in je v osnovi gotska, leta 1747 pa so jo prezidali in barokizirali. Pri štirih pobarvanih in pozlačenih oltarjih so bili mojstri Štefan, Janez in Pavle Šubic iz Poljan. 


Na prevalu pod njo se raztezajo mogočna poslopja kmetije, hiša ima še dve zelo stari okni. Pri cerkvi se nam malo odprejo pogledi v dolino, mi pa pot nadaljujemo po travniku in potem po kar strmi gozdni poti vse do vasi Hotovlja. Korakamo mimo hiše, iz katere izhaja rod slikarjev Šubicev, potem pa ob Poljanski Sori do Visokega.



Tu je na stojnicah zelo živahno, saj so že začeli deliti pražen krompir. Med 70 pražilskim ekipami so bili med Slovenci tudi Nemci, Švedi, Rusi, Poljaki, Kitajci, Islandci, Madžari, Avstrijci ... Baje nas je bilo okrog pet tisoč obiskovalcev, spražili pa so kar pet ton krompirja. Na odru poteka pisan glasbeni in plesni program, veliko glasbe pa je tudi na stojnicah. 


Stojnica Planinskega društva Lisca Sevnica je zelo lepo okrašena, s prijaznimi pražilci in pražilkami ter slastnim krompirjem. Ko se naužijemo krompirja, obiščemo še razstavo Ivana Tavčarja v dvorcu. Ta ga je imel v lasti od leta 1893 do smrti leta 1923 in je njegovo zgodovino opisal v znani Visoški kroniki. Stavba predstavlja višek kmečkega stavbarstva druge polovice 18. stoletja. Poleg razstave sta obiskovalcem dostopna še poročna dvorana in gostinski lokal. 


Ob dvorcu stoji mogočni spomenik pisatelja, ki zre proti rodnim Poljanam, delo Jakoba Savinška iz leta 1951. 


Obiskati velja še kapelico više v gozdu, kjer je Tavčarjeva družinska grobnica. 


Romarsko cerkev Svetega Volbenka iz prve polovice 17. stoletja s slikami Janeza in Alojza Šubica na bližnji vzpetini pa bomo obiskali kdaj drugič. Od časa do časa rosi, da nam ni prevroče, travnik med stojnicami pa se spreminja v blatni poligon. Malo bolj suho je pod mogočnim kozolcem, kjer pa se gnete ljudi. Ob pol štirih začnemo pospravljati, si brisati čevlje na bližnjem nepokošenem travniku, potem pa vso prtljago znosimo do bližnje kmetije, kjer nam pomaga lastnik traktorja in prikolice, da vse skupaj spravimo še do postajališča avtobusov. Blata na gojzerjih se kar ne moremo znebiti: uporabimo vodno cev pri kmetiji, nekateri si jih gredo oprat kar v Soro, nekaj čiščenja pa prihranimo še za doma.
V prijetnem razpoloženju se vozimo proti domu, dva "natakarja" skrbita, da naša grla niso preveč suha, pa tudi za pod zob dobimo kaj dobrega. Še postanek na Barju za nujne potrebe in v zgodnjih večernih urah smo v Sevnici. Tudi dež nas ne ustavi, če smo planinci in planinke na poti!

Video:
Video Vinka Šeška: