31. 03. 15

Krakovski gozd - 30. 3. 2015

Devet članov Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica je na poti v Krakovski gozd preko Krškega in Kostanjevice, kjer napravimo obvezni postanek za kavico ali kakav. Potem pa malo nazaj po cesti in prevoz do Leničevega doma, ki je v lasti škofije Novo mesto. 


Poleg dveh lepo urejenih zgradb je tu še travnato igrišče in vrelec tople vode. 35 stopinj topla voda vre iz vrtine, ki je globoka okoli 800 metrov. 45 litrov na sekundo jo je in razen za ogrevanje doma je ne uporabljajo, teče v prazno. Spori zaradi lastništva, težave z dovoljenji, pregovorna slovenska zavist? Kdo bi vedel. Ker vrelec obkroža le nizki betonski rob, bi se lahko kdo od nepazljivih še neprostovoljno okopal v njem. 


Po makadamski cesti zakorakoma v Krakovski gozd, na poti nas ves čas spremlja pesem ptic in obilica cvetja. 




Tega je še posebno veliko ob potoku Senuša: podlesne vetrnice, posebne vrste jetrnik, ki je samo modre barve, kalužnice in močvirski tulipani ali logarice. 


Vse ob jezercih, mlakah, potočkih (vode je res dovolj), 



pod krošnjami zanimivo oblikovanih dreves in grmovja, ki po malem že zeleni. V virih o gozdu lahko preberemo: "V gozdovih, ki so bili samostanska last, so že pred več kot sto leti strokovno uredili gozdne površine. Krakovski gozd se razprostira na okoli 3.000 hektarjih površine med Krko in Savo. Je največji kompleks nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. V osrčju gozda je ohranjen 40,5 ha velik, od leta 1952 zavarovan sekundarni pragozd. Dobova drevesa so stara od 300 let in visoka do 40 metrov." Večina gozda je v cerkveni lasti. 


Ob potoku opazimo sledi bobrov, 


kmalu pa pridemo do bivaka Lovske družine Veliki Podlog, katerega terasa nam nudi zavetje za zgodnjo malico. Kot naročen pride tudi domačin, ki nam skuha dišečo kavico in poklepeta z nami. 


Po blatni poti gremo iskat divje prašiče, k sreči pa najdemo le njihove sledi, bolj vztrajna Vinko in Ljubo pa najdeta tudi orlovo gnezdo.


Vračamo se po isti poti in delno po travnikih na drugi strani potoka, kjer najdemo spet prave vrtove logaric. 



Ob napisu za Krakovski pragozd pot uberemo na desno in po makadamski cesti - ravni, kot bi jo z ravnilom narisal, raziskujemo še v to smer. 


Levo in desno je veliko vode, krasijo jo žareče kalužnice, bele podlesne vetrnice, modri pljučniki ..., 


iz nje pa poganjajo tudi šilasti listi močvirske perunike, ki bo s svojimi rumenimi cvetovi krasila te gozdove maja. 


Lani smo jo občudovali na pohodu po evropski pešpoti E7. 

Foto: Vinko Šeško.
Na začetku pragozda se zberemo za skupinski posnetek in razmislek, kako nekateri pustošijo s sečnjo tudi tu, kljub zaščiti.


Vračamo se po avtocesti in na postajališču Zaloke ob njej obiščemo pomnik slovenskim vojakom, ki so drugega julija 1991 tu ustavili enoto jugoslovanske vojske. Izvoz za Rako, potem pa po slikovitih gričkih preko Rovišča in Zavratca domov. Seveda se je treba vmes še ustaviti na Logu pri Anici in Francitu, da si suha grla namočimo z dvema odličnima vrstama piva in vinom, ter pohod ovrednotimo s prijetnim klepetom.

Video:

26. 03. 15

Svibno, Počakovo, Magolnik - 25. 3. 2015

Zaradi napovedi slabega vremena in okoliščin ima danes študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica posebni program. Zberemo se šele ob pol devetih in se zapeljemo skozi Radeče, potem pa po dolini Sopote in v hrib na Svibno. Tu nas pod razvalinami gradu, ki je tu stal že verjetno v 12. stoletju, izrecno pa je omenjen v 14. stoletju, pričakata mogočna figa in prijazen fant. Ta še ne hodi v šolo, s svojo mlajšo sestrico pa je pripravljen prinesti ključ od cerkve, če si jo želimo ogledati. Res lepa dobrodošlica! 


Vendar imamo mi v svoji sredi skrbnega Janka, ki se je dogovoril z župnikom, da nam razloži zgodovino župnije in cerkve Povišanje svetega Križa. Tudi začetki te segajo v 12. stoletje, vsebuje pa elemente romanike, gotike, baroka in neoromanike. 


Poleg glavnega baročnega oltarja svetega Križa, so pomebni še stranski oltar z Marijo Sočutno iz leta 1415, na platno naslikan križev pot, bogat lestenec ... Lesen poslikan strop pa se nekako ne vklaplja v okolje.




Janko nas popelje naprej h kovaču Martinu Oblaku, ki obuja srednji vek z izdelovanjem oklepov in mečev. Ogenj gori in kladivo poje na nakovalu. Okrepimo se s kozarčkom "ta kratkega" in ogledamo bogato razstavo. Ker začenja rositi, se odpravimo naprej.
Mimo cerkve svetega Janeza na Počakovem se zapeljemo do kmetije Martinovega brata, 


ki nas ljubeznivo vodi preko travnika v gozd do naravne posebnosti Jeračeve smreke. 


Na Zavodu za gozdove so o njej zapisali: Smo zares v Jatni? Pred seboj imamo cipreso?! Ne! To je smreka! Da, smreka, popolnoma podobna cipresi, z obsegom 91,5 cm, premerom skoraj 30 cm in višino 23 m. Kako je prišlo do te biološke nenavadnosti ? Verjetno je posledica mutacije, da je zrasla smreka na nadmorski višini 700 m z zelo ozko in gosto raščeno krošnjo. Lahko ji rečemo tudi stebrasta smreka. Takšne smreke so sicer značilne za visokogorski svet, vendar gre tam za evolucijsko prilagoditev populacije na obilne snežne padavine. Toda Jeračeva stebrasta smreka se od njih razlikuje po tem, da je krošnja mnogo gostejša in veje mnogo krajše in bolj uleknjene, segajoče skoraj do panja. Stebraste smreke so pri nas velika redkost, zato si zaslužijo vso pozornost. Z občinskim odlokom je bila razglašena za dendrološki spomenik (Ur.l.št.: 24 z dne 27.marca 1998)
Na povratku se pri Oblakovih okrepčamo z jabolčnikom in občudujemo živino v hlevu. 


Pri cerkvi se ustavimo in obudimo spomin na Mavricija Scheyerja (1837 - 1894), gozdarskega strokovnjaka češkega rodu, ki je  26 let preživel v Radečah in služboval kot nadupravitelj Lowenfeldovega gozdarskega veleposestva. Vodil je postavitev parne žage in gozdne železnice, pa tudi pogozditev 400 hektarov gozdov Jatne. Napisal je prvo slovensko gozdarsko knjigo in praktične tablice za izračun kubature lesa in prostornine oglarskih kop. Tudi sicer je bil v kraju in širše spoštovana osebnost: skrbel je za reveže, obnovo cest, bil načelnik odbora pri gradnji železnega mosta preko Save ...
Po makadamski cesti se zapeljemo vse do bivaka na Magolniku, kjer nas gozdarji, lovci in ostali domačini sprejmejo s pijačo. 


V gozdu pod bivakom so prave poljane pomladanskih velikih zvončkov ali kronic, malo više se jim pridružijo še šopki teloha. Malo poklepetamo, potem pa se napotimo nekaj sto metrov peš do mesta, kjer je 11. 11. 2013 vetrolom popolnoma zrušil skoraj tri hektarje gozda. 



Gozdarji so s pomočjo tabornikov že zasadili nova drevesa, danes pa prisostvujemo odkritju informativne table o naravni ujmi in sanaciji gozdov. Še vedno po malem dežuje, nagaja tudi veter, zato se brž odpravimo na toplo v Hišo na Magolniku. 



V prijetnih prostorih razstavlja mojster fotografije Vinko Šeško in z zanimanjem odkrivamo, kje vse je iskal motive. Po obeh slovesnostih v čast Dnevu gozdov zadiši po pečenih dobrotah, ki jih še primerno zalijemo.

Video:

Lokev, Kokoš, Ljubljansko barje - 23. 3. 2015

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ima danes kombi, torej gremo kam dlje. Mimo Ljubljane, kavica na postajališču ob avtocesti, Divača in proti naselju Lokev. Ne, ne, nikar prehitro! Ob cesti stoji informativna tabla in udorina (udornica) ali koliševka Risnik v bližini Divače je vredna postanka. 


Nastala je z udorom stropa podzemne jame, posebna znamenitost je tudi zaradi tega, ker takih dolin na krasu ni veliko. Ko nadaljujemo pot, se nam na levi že kaže antena na našem cilju Kokoši. 


Nas pa najprej zanima pršutarna Lokev, kjer si nakupimi dobrot. Peš bi naprej lahko krenili že iz tega kraja, pa se nam zdi malo preveč hoje, zato se zapeljemo na mejni prehod Lipica in še malo naprej po lokalni cesti, 


dokler nam ne obljubljajo nič več kot 45 minut do Kokoši. 


Steza se vzpenja mimo nekdanje obmejne opazovalnice, krasijo jo cvetoči grmi drena, med njimi pa nam mižikajo modri jetrniki. Kmalu imamo možnost strme ali položne poti: večina se odloči za strmo, dva kreneta po položni. Ko se oziramo nazaj v dolino, opazimo predvsem kobilarno Lipica in vasi v Italiji, med njimi večji kraj Bazovica. 


Pot se zravna in hodimo čisto ob meji, kar nekaj je obmejnih kamnov, veter pa maje veje borov nad nami. 


Malo pred kočo opazimo še en večji kamen, ki je lepo obdelan: to naj bi bil mejnik nekdanjih fevdalnih posestev. 


Kokoš ima nadmorsko višino 674 metrov, koča na njej pa nekaj metrov manj. Odprta je za konec tedna, tudi na delavnike pa nudi zavetje na terasi in omizjih na prostem. 

Foto: Vinko Šeško.
Pomalicamo, potem pa se po položni poti spustimo spet do kombija. 


Na njej moramo kar paziti, ker je veliko kolesarjev, ki navzdol postanejo pravi dirkači.
V teh krajih je treba poskusiti pršut in teran. Priložnost se nam pokaže v kraju Lokev (največji vasi v Sloveniji), kjer v gostilni Muha ravno odpirajo vrata. 


Pršut nam lepo na roke narežejo pred nami, dodajo dve vrsti sira, olive, kisle kumarice in papriko, hrustljav kruh. Kdo bi se temu mogel upirati? 

Foto: Vinko Šeško.
Vse skupaj zalijemo še z dobrim teranom in tako dostojno proslavimo Francijev rojstni dan. Italijani kmalu zasedejo preostale mize. Ti že vedo, kam se splača priti na kosilo ali vsaj malico.
V kombiju malo dremamo, 


potem pa še enkrat obiščemo Risnik, da pretegnemo noge in slikamo to udorno jamo še v popoldanskem soncu.
Še dovolj časa imamo, da na Brezovici zapustimo avtocesto in se napotimo iskat močvirski tulipan ali logarico. V bližini Notranjih Goric nam domačinka sicer zatrdi, da smo še prezgodnji, naše budne oči pa kmalu uzrejo značilno varovalno barvo med suho travo. Veliko je še popkov, nekaj pa tudi lepo razcvetelih. Zapeljemo se proti Podpeči, kjer je desno od ceste pravo bogastvo gozdnih vrtičkov: navadni mali zvončki, pljučniki, podlesne vetrnice, tevje, najbolj pa se blešči od modrih jetrnikov. 


Ob cesti iz Iga proti Škofljici najdemo še več logaric in naše soglasno mnenje je, da smo doživali bogat dan. Zaključimo ga še samo v Mokronogu, da s pivom potešimo naša suha grla.

Video:

16. 03. 15

Žigrski Vrh - 16. 3. 2015

Danes nas je v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica le šest in zaradi stiske s časom je naš cilj bližnji Žigrski Vrh. 


Z avtomobili se zapeljemo do nove Kraglove gostilne, ki še vedno ni odprta, in tam parkiramo. Nad cesto nas pozdravljajo zvončki, 


ko se začnemo vzpenjati, pa se razveselimo cvetočega drena in plavih očk jetrnika. Pot je prijetna, nudi nam razglede v dolino potoka, ki priteče iz Lončarjevega Dola, pa tudi v dolino Save. Daleč sicer zaradi megle res ne vidimo, ampak, kdor z malim ni zadovoljen ... Zavijemo na desno, 


kjer na obsežni planoti samuje stara domačija, 


potem pa nadaljujemo pot proti Žigrskemu Vrhu. V vasi nas moja sorodnica Anica pogosti z jagodno žgano pijačo in takoj bolje vidimo. 


Tudi cerkev Svetega Benedikta, za katero na spletni strani lahko beremo:
Podružnična cerkev Sv. Benedikta stoji sredi vasi Žigrski Vrh. Cerkev je bila zidana v srednjem veku. Župnijska kronika poroča, da so bili temelji za to cerkvico položeni leta 1480. Staro ustno izročilo pravi, da so se pred davnimi leti utrdili Turki na Knežjem vrhu pri Žigrskem Vrhu, od koder so hodili na ropanje po okolici. Bivali so tu 10 let in se čutili popolnoma varne, vendar so jih »naši s pomočjo Nemcev« premagali na dan Sv. Benedikta 21. marca 1480. Turke naj bi napadli na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Benedikta. V zahvalo za veličastno zmago so istega leta postavili na tem mestu cerkev, posvečeno Sv. Benediktu. V spomin, da so bili Turki tukaj premagani, se je vsako leto prvo nedeljo po 21. marcu vršila v cerkvi slovesna služba božja. Cerkev se v pisnih virih prvič pojavi leta 1581. Leta 1700 je bila domnevno k cerkvi prizidana kapela Sv. Antona Padovanskega in takrat je verjetno cerkev dobila sedanjo podobo. Leta 1886 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Benedikta. Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Benedikta je iz leta 1886, v kapeli pa je oltar Sv. Antona Padovanskega s sliko naslovnega svetnika. Oltar domnevno izvira iz prve polovice 18. stoletja.
Potem pa naprej po vasi na grebenu 


in med zidanice, kjer nam planinska prijateljica Majda pripravi dobrodošlico z narezkom, ta kratkim, čajem, kavo, potico ... 

Foto: Vinko Šeško.
Bomo kdaj lahko povrnili to gostoljubje?
Vračamo se po isti poti in ponovno uživamo v pomladni naravi. 


V daljavi nas že vabi Sevnica.

Video: