22. 05. 15

Sežana - 21. 5. 2015

Z dežniki, vetrovkami in s pričakovanjem deževnega dneva se sevniški upokojenci zbiramo na avtobusni postaji. Zaenkrat sicer ne dežuje, ampak ... Vsega skupaj nas je menda za dva avtobusa, čez 80. Kasneje ugotovimo, da nas je le okoli 60, ker so nekateri zboleli ali se zbali slabega vremena. Kar resen problem za organizatorje! Sevničani smo skupaj s članicami in člani Društva upokojencev, ki prihajajo iz Loke in Boštanja, in direktno mimo Trebnjega in Ljubljane se pripeljemo na Lom. Privoščimo si kar daljši postanek, da nas dohiti tudi drugi avtobus, ki je pobiral potnike in potnice po vaseh. 



Obe vozili sta pravi lepotici - Setri in oba šoferja podjetja Avtobusni prevozi Weber naša stara znanca. Po poti začne rositi, pred Sežano pa veter začne razganjati oblake. Cel dan dobro opravlja svojo nalogo, saj kmalu posije tudi sonce. 




V Gostilni pri Dragici nas že čaka zgodnje kosilo: jota za juho (že ta bi bila s pecivom dovolj), potem pa še dve vrsti mesa, pražen krompir, mešana solata in sladica. Kar pošteno se moramo potruditi, da ne razžalimo kuharic. Oba šoferja pa imata obilo težav s parkiranjem in iskanjem možnosti, kako nas peljati do bolnišnice. Na koncu manjši avtobus opravi vožnji za obe skupini.




Naša skupina si najprej ogleda Bolnišnico Sežana, kjer nas prijazno sprejmeta direktorica in glavna sestra. Stavbo so zgradili Italijani med obema vojnama, pred kratkim pa je bila v celoti obnovljena. Njene hodnike krasijo umetniška dela, ki predvsem prikazujejo lepote Krasa. Posebnost pa je jama, ki so jo izkopali vojaški ujetniki med drugo svetovno vojno in jo danes uporabljajo za rehabilitacijo pljučnih bolnikov. Po ogledu predstavitvenega filma in dobrodošlici s kavico, sokovi, vodo in pecivom se sprehodimo po tej podzemni jami in parku. Občudujemo ustanovo in okolje, obenem pa si po tihem želimo, da ne bi bilo nikoli treba priti sem na zdravljenje.




Zapeljemo se nazaj v središče mesta na ogled Botaničnega vrta (parka). Ogled filma se začne s lepotami Krasa, spoznamo zgodovino vrta in značilne rastlinske vrste. 
Wikipedia navaja: "S parkom upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d. d. Sežana. Rojstvo parka sega v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramangà iz Trsta v Sežani kupila posest in na njej zgradila vilo Mirasasso (v slov. občudovalec kamna). Prvi lastnik parka je bil Giovanni Scaramangà di Hiccolò Cavaliere, ki ga je med plemstvo povzdignil avstrijski cesar. Za njim je park podedovala njegova hči Mirto, po letu 1927 pa njen sin Giovanni. Giovanni, ki se je ukvarjal z gospodarstvom in politiko, predvsem pa je veljal za velikega zbiratelja zgodovinskih spominov Trsta, je še v svoji oporoki namenil skromen delež sredstev za sežanski park in Sežance. Med drugo svetovno vojno naj bi s svojim vplivom in zvezami obvaroval Sežano in okolico pred nemškim požigom. Družina Scaramangà je s parkom gospodarila vse do nacionalizacije v letu 1948. Takrat so park dali v upravljanje Kmetijsko - pridelovalni zadrugi in ga odprli za javnost. V letu 1950 je takratno Ministrstvo za znanost in kulturo izdalo odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka. Leta 1957 je lastnik parka postala občina Sežana. 
Park se danes razprostira na površini enega hektarja. Prvotno je meril 1 ha in pol, a ga je leta 1949 izgradnja železniške proge Sežana - Nova Gorica razdelila in zmanjšala. Družina Scaramangà je park uredila v drugi polovici 19. stoletja. Nastajal je postopoma, z skrbnim in vztrajnim zasajanjem sadik in semen, ki so jih mornarji na ladjah družine Scaramangà prinašali iz vseh koncev sveta. Podoba in sestava parka sta se v času in prostoru spreminjala. Najstarejši in najbolj slikovit je vhodni del parka do steklenjaka - palmarija. Iz ploščadi pred vilo so po centralni osi uredili geometrijsko oblikovan park, poln renesančnih prvin. Obiskovalci lahko vidijo stezice, rondoje, ribnik, pergole, skupine eksotičnih dreves. Ta del je bil zasajen z grmovnicami in drevesi iz subtropskih krajev in Sredozemlja. Večina jih še vedno raste. V letu 1890 so dogradili rastlinjak, ki je pomanjšana verzija schönbrunskega rastlinjaka z Dunaja. Uporabljali so ga prezimovanje eksotičnih in na zmrzal ali burjo občutljivih rastlin, ki pa so bile med letom razporejene po vrtu. To nalogo opravlja še danes. Drugi, večji del parka je bil bolj prosto urejen. Med drevesi so uredili gosto mrežo poti, ki vodijo do pergol in zanimivih pogledov. Posest se je iz parka nadaljevala tudi v sadovnjak s sadnim drevjem iz juga Italije, v vinograd grškega in borgognjeskega grozdja. V tem delu je bila urejena tudi umetna jama, nad katero se je dvigal eden od treh razglednih stolpov. Umetno jamo in razgledne stolpe, pa tudi nekaj eksotičnih dreves so pri gradnji železnice uničili. Leta 1954 so park obogatili z novimi redkimi rastlinskimi vrstami, ki so jih prinašali iz Dunaja, San Rema in Brionov. Uredili so tudi manjšo drevesnico, kjer so gojili eksotične rastline za obnovo v vrtu, pa tudi za prodajo. Drevesnico so v 70-tih letih 20. stoletja opustili, nekatere »pozabljene« sadike pa so zrasle v drevesa. Tako včasih rečejo, da sta sežanski botanični park oblikovala človek, pa tudi narava. Prvi znani glavni poklicni vrtnar je bil Viktor Škamperle, ki ga je pozneje zamenjal Franc Vrtovec, ki se je šolal v vrtnarski šoli na Dunaju. Franc Vrtovec je večkrat sodeloval tudi pri urejanju parka na Brionih.



Rastlinska zbirka vsebuje 198 lesnatih vrst in več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic, kar botanični park uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V parku so zastopane lesnate rastline iz različnih koncev sveta, ki jih v notranjosti Slovenije redkeje srečamo. Med najlepšimi in najvrednejšimi drevesi v parku so sinja libanonska cedra (Cedrus Libani »Glauca«), sinja atlaška cedra (Cedrus Atlantica »Glauca«), Bornmullerjeva jelka (Abies bornmuelleriana), velecvetna magnolija (Magnolia grandiflora), bela murva (Morus alba). Pred steklenjakom so po avstrijskem vzoru urejeni pušpanovi rondoji; tu raste balearski pušpan, ki izhaja iz južne Španije in Balearov ter v tem delu Evrope predstavlja pravo redkost.
V spodnjem, prosto urejenem delu parka najdemo skupine eksotičnih dreves, javorjev drevored in nasad ceder, cipres in pacipres, tis v grmičasti in drevesni obliki, pa tudi nenačrtno oblikovan nasad samoniklega drevja in grmovja."



Vodi nas strokovnjakinja, ki je prava enciklopedija, kar se tiče rastlinja v parku. Opozarja nas na posebnosti, iz rokava stresa podatke o rasti in uporabi rastlin, daje nasvete ... 




Kar žal nam je, da se moramo posloviti od tega bogastva dreves, grmov, cvetja.
Že hitimo v Grahovo Brdo, manjšo vas v okolici Sežane. 



Tu se ustavimo na Kmetiji Mahnič (Pr' Šuščevih), ki ima zelo lepo urejena poslopja okrog dvorišča, blizu pa sta tudi vinograd in rastlinjak za lončnice. Na lesenih krožnikih je pisana zbirka pršuta, salame in pancete; družbo pa jim dela sirček z okusom česna v olivnem olju. Ne manjka tudi kislih kumaric in oliv, zraven pa odlična ajdov in beli kruh. In seveda .... teran! Dobro se podpremo, potem pa prisluhnemo kar dvema harmonikarjema: domačin razteguje frajtonarico za ples, naš harmonikar pa kasneje klavirko, ob zvokih katere tudi zapojemo.
Vsega lepega je enkrat konec in že smo na poti proti domu. Pri Razdrtem se nad Nanosom kopičijo oblaki, padejo posamezne kaplje, ob postanku na postajališču Sap pa začne deževati in ne preneha do doma. Pa smo le rabili dežnike. Kako pa se je za tako lepo vreme čez dan uspelo dogovoriti organizatorjem, vedo samo oni!

Video:







11. 05. 15

Golica - 11. 5. 2015

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se tokrat izjemoma zbira že ob šestih. Z najetim kombijem se zapeljemo proti Gorenjski, se na postajališču Voklo osvežimo, potem pa hitimo naprej proti Jesenicam. V tem  lepem sončnem jutru poiščemo odcep za Planino pod Golico, do katere je z Jesenic le tri kilometre. Med vožnjo v klanec se začne v kombiju kaditi. Brez panike šofer ustavi, vsi zapustimo vozilo in kmalu najdemo vzrok: gasilni aparat je verjetno zadel ob nekaj trdega in začel spuščati prah. Česa takega pa res še nismo doživeli! Zapeljemo se čisto na konec naselja, kjer se neumorni Vinko odpravi proti koči pod Golico, ostali pa nadaljujemo pot proti Pustemu rovtu kar s kombijem. Čudimo se lesenim ogradom ob cesti skozi gozd in Ljubo kmalu ugotovi, da so z njimi pozimi zaščitili sankače. Na internetu je mogoče najti podatek, da je proga Savske jame dolga 1100 metrov je tudi tekmovalna. 


Do Pustega rovta ne pridemo: ko cesto prečka pešpot proti Javorniškemu rovtu, se odpravimo po njej navzdol. Na začetku je treba na stezi precej paziti, ker jo je voda divje obdelala. In že se na levi zasvetijo Lipene. 





Odete so v polje belih cvetov v okviru zelenja dreves najrazličnejših nians. Sončni žarki pijejo roso z belih lepotic, ki ob tem opojno dišijo. Dve prijetno urejeni poslopji in vzorno stranišče, miza in klopi, okrog pa kot v pravljici. Kar težko se ločimo od teh lepot in zakoračimo spet v gozd. 


Tam pa na več mestih kalužnice, zanimive skale, drobne lepote gozda. In že je tu Javorniški rovt. 




Na zgornjem travniku so narcise še bujne, žal pa ponekod grdo poteptane, saj očitno mnogi fotografi skušajo ujeti njihovo lepoto leže. Na travnikih blizu Doma Pristava v Javorniškem Rovtu ključavnice, kot jim pravijo domačini, že venejo. Sicer pa ljubijo svetlobo in s hranili bogata tla. Na pobočjih Golice in rovtih pod njo rastejo na mestu izkrčenih gozdov, vendar le na redno pokošenih travnikih. Gnojenje je lahko zmerno s hlevskim gnojem. Zeleni listi narcis so za živino strupeni, zato začnejo s pašo šele, ko se ti posušijo. Vse vrste narcis, ki rastejo prosto v naravi, so zaščitene.



Mize in klopi pri Domu nam nudijo prijetno gostoljubje za malico in klepet. V informacijah Planinske zveze Slovenije lahko preberemo: Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje PD Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko. PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot "Dom Pristava na Javorniškem Rovtu". Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije, pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 28 sedežev, v točilnici pa 30; pri mizah pred domom je 400 sedežev; v 7 sobah je 64 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.  
Ko se nam pridruži še Vinko, ki je imel daljšo pot, se moramo posloviti od lepot pod Golico in polni vtisov odhajamo domov.

Video:

6. 05. 15

Staro Dobje, Novi Grad, Stari grad - 6. 5. 2015

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje danes zaključuje študijsko leto. Z avtomovili se zapeljemo skozi Boštanj, potem ob Grahovici, od tam pa desno v hrib in na staro Dobje. 


Tu so si prizadevni krajani uredili jaso z igrišči in s šipami zaprli kozolec, ki zdaj služi za srečanja. Odvečno prtljago in avtomobile pustimo tu 


in z jase najprej občudujemo razgled proti Budni vasi in Kumu. 


Potem pa se napotimo proti Novemu Gradu. Ob poti je veliko travniškega cvetja, tudi vrtovi so ozaljšani z rožami, pogledi pa se začnejo odpirati tudi proti Lisci in Lovrencu. Med travo ob cesti najdemo veliko kukavic, 




za dlje časa pa se ustavimo pri hiši, kjer stojijo zanimive makete starega gradu trikotne oblike Erkenstein (1072 - 1635) in dvorca Obererkenstein (1688 - 1944). 


Prijazni domačin naprej ob cesti nam ponudi pijačo, mi pa razpravljamo o jagnedih, ki rastejo tu zaradi strele. Sprehodimo se na hribček, kjer je stal stari grad, danes pa je v gozdu samo jama. 


Malo se odpočijemo, okrepimo s pijačo in jedačo, poklepetamo... 



Na povratku se spustimo še do grajske štirne, potem vrnemo h gostoljubnemu kozolcu. 

Foto: Vinko Šeško.
Tu na trati uprizorimo pravo pojedino 


in se zahvalimo prizadevnemu vodstvu krožka. 
Zdaj pa počitnice! Mogoče nam bodo v tem času manjkali naši sredini pohodi. Bo pa ponovno srečanje v jeseni toliko slajše.

Video:

5. 05. 15

Osredek pri Podsredi in Veliki vrh - 4. 5. 2015

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica bo danes počastila spomin na slovenski tolar. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo skozi Krško, Spodnjo Pohanco, Arnovo selo, Zgornjo Pohanco. Tu nas preseneti dolina, ki je en sam sadovnjak. Zavetna lega očitno prija drevju, lastniki pa so ga še dodatno zaščitili z mrežami. Tu je še nekaj rastlinjakov, tudi za jagode. Gotovo koristno, na lepoti pa ta kotiček s tem ni pridobil. 


Zato pa je lepša soteska potoka Močnik, kjer so ob vodi pravi vrtovi z lepo belo-rumeno kombinacijo cvetov. 


Ustavimo se pri Preskarjevemu mlinu, za katerega Turistični informativni center Kozje pravi "Preskarjev mlin stoji v soteski potoka Močnika pri Preski. Na njem je plošča v spomin na padle borce čete Kozjanskega bataljona, ki je bil leta 1943 izdan in uničen v ravno tej soteski. V mlinu je pano z opisom dogodka. Mlin pa so obnovili leta 1981. Malo naprej po cesti pa si lahko ogledamo apnenico, še edino ohranjeno med mnogimi, ki so nekdaj obratovale." Steče debata, če je to pravo izhodišče za vzpon na Veliki vrh, najvišji vrh Orlice. Vinko nas prepriča, da je tako, in krenemo peš naprej po dolini, 


ter počasi pridemo do velike lesene puščice, ki kaže na strmo pot do Velikega vrha. Ker smo jo vsaj enkrat že izkusili, se raje odločimo za daljšo pot po cesti, 


ob kateri občudujemo debelino podrtih bukovih debel. 


Ves čas se rahlo vzpenjamo in že smo pri spomeniku Ivanu Kerinu, ki so ga nemški fašisti tu ubili 1. maja 1944. 


Na desno se nam odpre pogled na Svete gore nad Bistrico ob Sotli, polagoma pa med cvetočim sadnim drevjem prihajamo v Osredek pri Podsredi, 


oziroma bolje rečeno v en delček tega raztresenega naselja. 


Pri božjem drevcu in cvetočih srčkih nas lesena puščica na kamnu usmeri na Veliki vrh in obljubi do njega le še 20 minut. Pot je najprej strma in delno spolzka, potem pa bolj prijetna. 


Na vrhu smo na nadmorski višini 701 meter in čakajo nas miza, klopca, vpisna knjiga in spomenik slovenskemu tolarju. Brežiški planinci so ga s podporniki postavili leta 2006 in to na pravem mestu, saj so tu našli kovance iz rimskih časov. 


Napis na leseni tabli in na samem spomeniku nas spomni:
POHODNIK OB KAMNU POSTOJ / NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI / NAM JE POMENIL OBSTOJ / POSTALI Z NJIM SMO SAMOSTOJNI. 
Na piramidi pod povečanim kovancem za en tolar so nalepljeni kovanci, za peščico pa jih leži še pod njo. Vpišemo se v knjigo, se okrepimo s pijačo in jedačo, potem pa vrnemo navzdol k hišam. Zdaj smo na markirani Zasavski planinski poti in hodimo v smeri gradu Podsreda. 



Ko se nam odprejo razgledi na jug do Gorjancev in sever do Boča, zavijemo levo mimo kmetije s starimi orehovimi drevesi in jeznim psom, 


preko zelenega travnika in hiše, kjer sključena ženička seka drva. Seveda smo še vedno v Osredku pri Podsredi. Uradno bi morali naprej po cesti, mi pa jo uberemo po bližnjici preko travnika, ki je okrašen s kukavicami, poletnim grahorjem in še čim. Prijetna pot nas vodi po gozdu mimo bahatih mrtvih kopriv, nežne dišeče perle in drugih neznanih lepot. 


Pred hišami (še vedno Osredek pri Podsredi) opazimo spomenik Miloševi četi, ki je tu padla 18. februarja 1943. Curek vode živahno pada v dolgo korito, 


mi pa se po asfaltirani cesti spuščamo v dolino do avtomobilov. Vinko je imel prav: naredili smo lepo krožno pot. 


In do konca nas je obkrožalo cvetje in ptičje petje.

Foto: Vinko Šeško.
Pred povratkom s šopkom cvetja voščimo Stanki za rojstni dan, ona pa pri Pečniku v Brestanici (pravzaprav v Guntah) poskrbi, da nadomestimo vse porabljene kalorije.

Video: