30. 03. 16

Polana in Sveta Trojica - 30. 3. 2016

Ob osmih zjutraj nas je na parkirišču ob rondoju v Šmarju kar 23 iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje. Rabimo torej šest avtomobilov za prevoz do Polane v Lahovem grabnu severno od Lisce. 


Danes bomo šli raziskovat preko občinskih meja in parkirni prostor najdemo na začetku vasi. Čudimo se stari, včasih bogati hiši, z balkonom brez tal in dostopa skozi vrata, se oziramo po številnih kažipotih, ki izgledajo še zelo novi, na cesti pa nam ni treba posebno paziti, ker ni veliko prometa. Ob njej opazimo kapelico, ki je obrnjena stran od vozišča in ugibamo, če je pot kdaj peljala po drugi strani. Dvigamo se, ugotavljamo, da so v kamninah še vedno vidni ostanki morja, okrog nas pa brstijo grmi in pozdravlja nas pomladno cvetje. 



V zaselku Vislana zapustimo asfaltirano cesto in se začnemo vzpenjati po lepi gozdni poti. Na grebenu pridemo do pravega naselja vikend hišic, nekatere so očitno nove, stilno pa prav gotovo niso usklajene. 

Foto: Vinko Šeško.
Zamika me gugalnica in ne pustim si vzeti užitka, da je ne bi izkoristila. Ob poti nas na dveh mestih spomnita kamna na maj 1945, ko so tu mnogi borci Kozjanskega odreda izgubili življenja v boju z belogardisti. 


Ob vzponu po travniku se nam odpre krasen pogled proti severu na hribe okrog Laškega, Celja, celo dim elektrarne v Šoštanju opazimo. 


Lepi cvetovi teloha vabijo fotografe, pa tudi slikovita Hubertova kapelica. Še kratek vzpon po gozdu in smo pri drugi kapelici ter cerkvi Svete Trojice na nadmorski višini 851 metrov. Preprosta molilnica je tu stala že leta 1545, sedanja zgradba je nastala leta 1733, oltarji pa so iz 17. stoletja. 


Danes je to podružnična cerkev župnije Jurklošter. Stoji na zelo močni energetski točki, ki privlači tudi strelo in lipe okrog cerkve na tem Trojiškem vrhu (Na Lipi ga nekateri imenujejo) so pogosto njene žrtve. Pri leseni mizi se okrepčamo, fotografiramo, se veselimo svetlo modrih barv neštetih morskih čebulic ... Blizu cerkve je prijetna hiška, malo niže pa neugledni ostanki nekdanjega strelišča raket proti toči. 


Razgledamo se še proti Boču, Donački gori in Lisci, 


potem pa začnemo spuščati proti dolini. 



Kmalu smo na cesti, ki nas po drugi strani pripelje do zaselka Vislana, kjer "zašpilimo" klobaso. 



S ceste se spustimo mimo nenavadno oblikovane brajde in po lepo počiščenih travnikih do cerkve Svetega Kancijana, potem pa do nekdanje partizanske šole na Henini. Danes je to stanovanjsko poslopje, nekdo pa je odstranil tudi tablo o nekdanji funkciji. Je pa še ostal preko ceste spomenik, ki priča o padlih za svobodo v drugi svetovni vojni. 



Od daleč vidimo, da nas avtomobili še čakajo in naši prizadevni šoferji nas uslužno popeljejo na Lisco. 


Izpred Tončkovega doma občudujemo razgled, v njem pa uživamo ob kavi, kakavu in klepetu.

Video:


Magolnik - 21. 3. 2016

Če vabita Marija Imperl od KTRC Radeče in Jože Prah z Zavoda za gozdove Slovenije, potem kaže povabilo sprejeti, ker bo prireditev gotovo skrbno pripravljena. 



Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se tako pridruži nekaterim članom Sredine in Četrtkove skupine ter drugim pohodnikom na Pristavi pri Svibnem (Počakovo), kjer nas pozdravi Jože Prah. 


Z domačinom se podamo na pot proti Jatni, že pri prvi domačiji pa nas pozdravijo s pijačo. 



Potem pa v gozd, v hrib do Žegnanega studenca, kjer se lahko odžejamo z bistro vodo. Še se vzpenjamo, ko nas začne hladiti rahel dežek in nas spremlja tudi po gozdni cesti. 



Tu in tam ležijo manjše zaplate snega, velika konkurenca v beli barvi pa so jim številne kronice - zvončki. 


Pri Ajdovem grobu je še vse pripravljeno za prireditev ob Mednarodnem dnevu gozdov in Svetovnem dnevu vode, ki bo naslednji dan. Učenci in učenke podružničnih šol Dole pri Litiji ter Svibno predstavijo prikupen program s skečem o drevesih, pesmijo o gozdu in plesi ter igricami. Veliko govornikov poudari pomen gozda in vode, največji dokaz, kakšna vrednota je izvirska voda pa je vrč natočene vode in zraven taka v plastificiranih posodicah iz Turčije. Slišimo zgodbo o Ajdih, pa o pridobivanju železa v teh krajih. O tem bo pričala informativna tabla, ki jo slovesno odkrijejo na prireditvi. 


Čas je še za saditev drevesa, v teh krajih pogostega kostanja.



Pošteno nas že hladi, zato se napotimo proti Hiši na Magolniku, kjer gori mogočen kres in se ob njem lahko pogrejemo. 

Foto: Vinko Šeško.
Srce pa ogrejejo in oči razveselijo slike Jožeta Barachinija z motivi iz narave, ki so razstavljene v podstrešnih prostorih. Za vse so poskrbeli prizadevni organizatorji, le vremena jim nekako ne uspe urediti. Pa nič zato, tudi tako nam je bilo lepo!

Video:

29. 03. 16

Po Florjanski ulici v Sevnici - 16. 3. 2016

Kljub temu, da mentor Vinko danes ne more z nami, se nas zbere dvanajst iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kam daleč ne bi šli in Irena predlaga Florjansko ulico. 


Do njenega začetka v bližini cerkve Svetega Florijana se napotimo po savskem nasipu, kar je vedno lep sprehod. 


Na začetku ulice so hiše stisnjene, nekatere proti cerkvi, nad katero pa se košati še grad. Na križišču se del odcepi na desno proti Pečju, drugi na levo proti gradu, tretji del pa naravnost. Nad njim v rahli strmini pa sta še dva kraka - eden se nadaljuje še daleč po dolini. 


Mi kmalu zavijemo na desno v hrib proti delu, ki ga imenujejo Gline Jame. 


Ob gozdu opazimo v ogradi konja, ki ga moramo seveda pozdraviti. 


Še kratek vzpon ceste po gozdu in že smo pri drugem hlevu s konji. 



Zdaj hodimo skoraj po ravnem, opazujemo rogate živali pod nami in se oziramo proti Škovcu, ki nas čaka po prehojenem koncu pentlje, 


kjer hiše na levi spadajo pod Florjansko ulico, na desni pa pod Žurkov Dol. 



Vrtovi se že kitijo s spomladanskim cvetjem, mi pa sledimo cesti rahlo navzdol po grebenu: na levi preko doline so Gline Jame, desno v dolini Drožanjska ulica in nad njo cerkev Svetega Roka. Kljub ne preveč čistemu ozračju uživamo v razgledih vse do vile pod gradom. 

 Foto: Nevenka Vahtar (s samosprožilcem).

Tu se odločimo za povratek mimo Lutrovske kleti in po ozki, a lepo vzdrževani poti, se spustimo do cerkve in na Glavni trg. Tu ob kavici in kakavu ugotavljamo, da smo prehodili skoraj 12 kilometrov, dobršen del poti po eni sami ulici, in preživeli skupaj lepo dopoldne.

Video:

22. 03. 16

Vipavski Križ in Goriška Brda - 15. 3. 2016

Bolezni so krive, da nas v avtobusu za ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ni čisto 50, smo pa blizu. Vsi po vrsti si želimo lepo vreme, za prijetno vzdušje pa tako nikoli ni problema. Že kar na začetku nas Anica počasti s pecivom in žgano pijačo, mi pa ji voščimo s pesmijo za rojstni dan. 


Na Lomu seveda obvezni postanek. Vodič Rok s Kompasa razlaga  o stari cesti Ljubljana - Oglej iz rimskih časov, koliščarjih, starem barjanskem kolesu izpred več kot 5000 let ... Na desni se nam z avtoceste za trenutek odpre pogled na Planinsko polje, ki je trenutno veliko jezero, okrog Postojne pa še vedno opažamo posledice žleda, čeprav so gozdovi povečini zgledno pospravljeni. Na Nanosu je še nekaj snega, Vipavska dolina med Nanosom, Hrušico in Trnovskim gozdom na severu in Vipavskim griči na jugu pa je kopna. Pod Nanosom je na borovcih mogoče opaziti veliko zapredkov borovega prelca, pred katerega gosenicami zelo svarijo: zlasti so nevarne za pse.
V Vipavi z okrog 1700 prebivalci imamo samo panoramski ogled z avtobusa. Ob tem izvemo, da je bil kraj že v 14. stoletju trg, vidimo lepo obnovljeno Lanthierjevo graščino, Plečnikov spomenik, pokopališče z dvema egipčanskima sarkofagoma Antona Lavrina, cerkev Svetega Štefana s poslikavami mojstrov Jelovška, Wolfa in Metzingerja, nad naseljem pa so še razvaline starega gradu. Zaradi tega vsega tega in še sedmih slikovitih kraških izvirov bi bilo treba Vipavo ob priliki natančno raziskati. Vipavsko klet so kupili Ukrajinci in je vprašanje, če bodo nadaljevali z vinarstvom. Vozimo se mimo Zemona, nekdaj letnega dvorca družine Lanthier, danes znane restavracije, pogledujemo proti Vrhpolju, kjer se cerkev lahko pohvali z mozaiki patra Rupnika. V teh krajih se je 5. in 6. septembra 394 odvijala ena najbolj pomembnih bitk v poznem rimskem obdobju: bitka pri Mrzli reki. Zmagovalcu Teodoziju naj bi pomagala tudi burja, ki je kopja in puščice poganske Evgenijeve vojske obračala nazaj na napadalce. Domačini se spominjajo teh dogodkov z različnimi prireditvami, prirejajo tudi simpozije.
Med cvetočimi breskvami in obrezanimi vinogradi po bližnjih gričih se vozimo do Ajdovščine, ki šteje okrog sedem tisoč prebivalcev. Kraj je pomembno izhodišče za prelaz Col, mnogi ga poznajo po kraškem izviru Hubelj, mogoče po dolgoletnem županu Polšaku, propadlem podjetju Primorje, bolj uspešnem Boscarolovem Pipistrelu (ime pomeni "majhen netopir") ... Navsezadnje je bila tu 5. maja 1945 ustanovljena prva slovenska vlada po 2. svetovni vojni. Večina hiš ima s kamni obložene strehe, saj burja tu pogosto piha 150 do 200 kilometrov na uro. Domačini so tega navajeni in znana je lestvica jakosti burje za Ajdovce ter primerjava z ostalo Slovenijo.


Skozi naselje in ob železniški postaji Cesta se peljemo proti Vipavskemu križu, včasih je bil to Sveti Križ, naselje na podolgovatem hribu, eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov. Pozdravi nas lokalni vodič, ki nas popelje po rojstnem kraju Janeza Svetokriškega. V virih lahko preberemo:

Hrib, na katerem leži vas, je bil naseljen že v predrimskih časih. V času rimskega cesarstva je v bližini tekla pomemba cesta med Oglejem (rimska Aquileia čez Hrušico, rimsko Ad Pirum do Ljubljane, rimsko Emona. Prvi pisne listine o kraju pa segajo v 13. stoletje - vojvoda Bernard Koroški je 29.11.1252 naselje Villa Crucis podaril opatiji v Rožacu blizu Čedada. Konec 15. stoletja, po uspešnem turškem zavzetju Gorice, je takratni goriški škof dal zgraditi štiristolpni grad in leta 1483 so ga Goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Leta 1507 je Vipavski Križ dobil tržne pravice, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto (najmanjše v cesarstvu). Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. 



V samostanski cerkvi nas pozdravi posebna vodička, ki skrbi za samostansko knjižnico. Razloži nam, kako leta 1535 pozidajo tu grofje Thurn mogočen grad. Ker pa simpatizirajo s protestanti, morajo grad prodati katoliškim Attemsom (1605). Ti zgradijo leta 1637 (ali 1636) ob svojem gradu za kapucine samostan in cerkev Svetega Frančiška, ki je posvečena leta 1643. V cerkvi uredijo tudi grobnici: eno zase in drugo za brate kapucine, ki so znani po uboštvu. Cerkev je danes znana po glavnem oltarju s kalvarijo, ki so ga restavrirali leta 1857 in dodali lik Svetega Frančiška. Pozornosti sta vredna tudi stranska oltarja, freska nad oltarjem, tabla iz rimskih katakomb. Posebnost je največja baročna slika v Sloveniji, ki jo je naslikal mojster Oswald z avstrijske Koroške leta 1668. Slava Svete Trojice predstavlja podobo raja, preroke, apostole, angelski zbor. Slikar je upodobil obraze grofov Attemsom, pa tudi prijatelje kapucine in v desnem spodnjem kotu sebe. Vodič nam predstavi eno izmed pridig Janeza Svetokriškega zakonskim parom o robčkih in potrpežljivosti v vipavski slovenščini. Pet knjig njegovih pridig je ohranjenih tudi v samostanski knjižnici, ki je včasih imela 25 tisoč knjig, tiskanih med leti 1510 in 1800. Danes jih je le še dva tisoč, največ so jih uničili po prevozu v Krško zaradi nevarnosti soške fronte (1917), tam pa so jih zlasti med drugo svetovno vojno in po njej veliko skurili. 
V samostanu je bilo prvotno 17 sobic, največje število kapucinov je bilo 30, danes so samo štirje. Del samostana je dom duhovnih vaj. Sprehodimo se po zelo lepo urejenih hodnikih, kjer ne manjka zelenja, okvirjajo pa tudi negovani notranji vrt.


Vodič nas popelje po gasah, veliko hiš je nenaseljenih, nekatere obnavljajo, leta 2015 je tu živelo 176 ljudi. Razloži nam zamisel Leonarda de Vincija o zajezitvi rek Soče in Vipave in potopitvi cele doline za obrambo pred Turki, vendar tega niso nikoli izvedli. Pokaže nam kroglo, ki jo je graščak Attems dal vzidati v spomin na Francoze, ki so mu veliko pokradli. Stojimo pri vodnjaku za kapnico, ki je tako globok kot je visoka cerkev - 25 metrov. Oskrba z vodo je bila velik problem v kraju, v sodih so jo vozili iz doline, skopali pa so tudi vodnjake, enega izmed njih je dala narediti Eleonora Attems leta 1758, tudi zaradi tega, ker jo je motil hrup vozov za prevoz vode in je prevoz prepovedala do osme ure zjutraj.  Ko leta 1846 burja razkrije streho gradu, se grofje Attems odselijo in grad začne propadati. Od leta 1885 je v severnem krilu gradu osnovna šola. Poslopje štirirazredne šole so v letih 1995/96 na novo preuredili, imajo tudi dva oddelka vrtca. Ostali deli gradu propadajo, sedanja lastnica Attemsova sicer dovoli obnovo, vendar so problem sredstva.
Na koncu obiščemo še vinsko klet, kjer se okrepčamo s vinom chardonnay (slovensko: bela klevna), ki sicer ni tako značilno za to področje, bolj so malvazija, zelen, merlot, cabernet sauvignon. Vino nam kmalu razveže jezike za sproščen klepet in nekaj zapetih pesmi.
Vračamo se proti Ajdovščini, potem pa nadaljujemo pot proti Novi Gorici. Zanimiva je zajezitev Vogršček za namakanje, ribolov in rekreativne dejavnosti. Šempeter spoznamo po stavbi bolnice, skozi predor Panovec pa se pripeljemo v Novo Gorico s približno 15 tisoč prebivalci. Sorazmerno novo mesto, ki je nastalo po drugi svetovni vojni in je danes znano po igralnicah. Nad njo se na hribu Sabotin še beli napis Tito iz kamenja, z njega lahko planinci pešačimo naprej na Korado, na levem bregu Soče pa ni mogoče spregledati Svete Gore. 



Ko prečkamo Sočo pri Solkanu, se nam pogled ustavi na železniškem mostu z največjim kamnitim lokom na svetu. Gradili so ga v letih 1904 in 1905, na slovesni otvoritvi 1906 pa je bil sam Franc Ferdinand. V Goriška Brda se približno dva kilometra (1600 metrov) vozimo po koridorju italijanskega ozemlja. Njegovo izgradnjo v letih 1978 - 1985 je omogočila ratifikacija Osimskih sporazumov leta 1977 in tako skrajšala pot v Goriška Brda. Ta svet neštetih gričkov s sadovnjaki in vinogradi poznamo predvsem po dobrem vinu in konzorcij znanih vinarjev je njihov sloves ponesel po širnem svetu. Vozimo se mimo razglednega stolpa Gonjače, v kraju Šmartno pa nas pričaka simpatična lokalna vodička, ki nam predstavi to pokrajino srčnih ljudi z sredozemskim značajem. 


Kraj je že v rimskih časih pomembna strateška točka, še pomembnejša pa od 16. do druge polovice 18. stoletja na benečansko-avstrijski meji in kraja niso Benečani nikoli zavzeli. 


Danes je v tem kulturnem spomeniku ohranjenih pet od nekdanjih sedmih obrambnih stolpov v srednjeveškem obzidju, veliko hiš ni naseljenih, leta 2015 je tu živelo 210 prebivalcev. 



Zanimive so hiše s kasneje dozidanim dimnikom: spahnjenec ali žbatafur, z lepo urejenimi in poslikanimi nadstreški, posameznimi kamnitimi elementi. Kraj posebno zaživi ob praznovanjih: spomladi s frtaljo in zelišči za energijo, znana je bela polenta, Martinovo pa praznujejo kar tri dni - poleg hrane prikažejo tudi noše, plese, pesmi. Cerkev Svetega Martina je največja v Brdih, njen zvonik je bil včasih trdnjavski stolp, poslopje je iz 19. stoletja, večkrat so ga prenavljali. Znana je po lepih oltarjih, prižnici in poslikavi ter križevem potu slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja (1900 - 1975).  


Po celem naselju so informativne table in zanimivi posnetki, ki prikazujejo nekdanje in sedanje stanje določenih stavb. V Briški hiši si je mogoče ogledati film Milke in Medoda Badjura o Brdih, uredili so tudi zanimivo razstavo o arhitekturi briške hiše skozi čas. Kraj se lahko pohvali tudi s tem, da je tu živela rodbina Mušič, iz katere izvira znani slikar in grafik Zoran Mušič. Nekaj hiš je spremenjenih v likovne ateljeje, zunaj obzidja pa stoji moderna zgradba hotela San Martin.


Naš naslednji cilj v Brdih je grad Dobrovo, ki je v glavnem iz 17. stoletja, starejše poslopje pa naj bi bilo tu že v 13. stoletju. Pred njim nas pozdravi kip Alojza Gradnika (1882 - 1967), pesnika, sodnika in prevajalca, ki je bil domačin iz Medane. Kip je delo Jakova Brdarja (1949 - ). Višji kustos Herko Saksida nas navduši s pripovedjo o Brdih z 42 cerkvami in cerkvicami ter 6 tisoč prebivalci, o nevarnosti sajenja monokultur, 


vinogradom s posebno sorto pikulit, ponovnem uvajanju oljk v Brdih po katastrofalni zmrzali leta 1927. Mene prepriča, da je prav oljčno in ne olivno olje, ker Slovenci rečemo oljka drevesu in sadežu, oliva pa je italijanski izraz. Tudi sicer veje iz tega navdušenca domoljubni zanos. V veliki dvorani nam ob grbih predstavi lastnike gradu in obenem ob številu konic in rož v grbih, kakšen naslov so imeli (grof, markiz ...). Pove nam zanimivo zgodbo o freski, ki v bistvu predstavlja Genovo, okrog pa so narisani grički, ker je lastnih gradu naročil umetniku: Poroči mi Brda z Genovo. Ta podatek je kustos slučajno odkril ob bakrorezu, ki ga je našel v Genovi. Zanimiva je tudi pripoved o 18 kilogramih zlatih predmetov, ki so bili kupljeni na dvoru Matije Korvina. Oskrbnik jih je med prvo svetovno vojno ohranil tako, da jih je zašil v blazino in na njih spal. Po kapitulaciji Italije 1943 sta dva moška prisilila grofico in deklo, da sta jima to zlato izročila. Pred dvema letoma je ta dekla umrla, prej pa je še kustosu pričala o dogodku. Sploh ima kustos zanimivo metodo: obiskovalcem pripoveduje o predmetih, ki so jih ljudje odnesli z gradu, in upa, da bo koga zapekla vest in bo ukradeno vrnil. Neverjetno: celo sobo je že napolnil s takimi predmeti, ima pa tudi veliko pričevanj in informacij o dragocenostih.
V drugem nadstropju nam predstavi Zorana Mušiča (1909 - 2005) in njegovih 134 grafičnih del, darilo avtorja. Zelo dobro pozna njegov življenjepis in tudi zakulisje nekaterih dogodkov v njegovem življenju.
Polni vtisov se vračamo: tokrat skozi Italijo in do naselja Bilje, 



kjer nam v Gostilni Kogoj postrežejo z res okusnim kosilom, odličnim vinom, kupimo pa lahko tudi radič. In, ja: v sorodu so z umetnikom Oskarjem Kogojem.
Organizatorji ekskurzije - spet je bil to zadetek v polno!

Video: