14. 06. 16

Zabukovje in Dobje - 13. 6. 2016

Samo štirje smo danes v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica in kam daleč ne bi šli. 


Zapeljemo se k lovski koči v Zabukovju nad Sevnico in najprej občudujemo, kako lepo je vse urejeno. Po asfaltirani cesti se začnemo spuščati in najprej pogledujemo nazaj proti Zabukovju, potem proti Velikemu vrhu, 



dokler nas ne zamikajo lisičke in gozdne jagode. 


Že je pred nami Dobje, na levi pa pogled na Ajdovski gradec, pod njim Vranje, še dlje sadovnjaki v Čanju. 


Pot nas vodi na desno proti Žabjeku, vendar se kmalu obrnemo v hrib in začnem vračati proti Zabukovju. Ves čas smo v gozdu, soparno je in, ko se vzpenjamo, od čela kaplja in curlja. 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Govekar.
Na poti, ki ni več tako strma, nas spremljajo bujne praproti in gosto borovničevje. Kar veliko je tudi borovnic, ki pa še niso čisto zrele. Kljub temu je v gozdu kar nekaj nabiralcev. Na čistini nas pričaka pogled na Lisco in Gorjance, pred nami pa se odpre morje modrega glavinca ali plavice med pšenico. 



Spodnjo sliko je posnel Vinko Govekar.
Ker plavice skoraj ni več na naših poljih, uživamo v pogledih in navdušeno fotografiramo. 


Pri domačiji Špec nas med lipami in cvetjem pozdravi gospodinja, ponudi medeno žganje in ter poklepeta z nami. 


Kmalu smo spet na asfaltirani cesti, kjer me preseneti kažipot za Meniški Vrh. Do danes nisem vedela za ta zaselek pri Zabukovju, res se je treba kdaj sprehoditi po najbližji okolici. Še kavica in klepet v stari Sevnici, pa je dopoldne mimo. Kratko, a sladko je to bilo!

Video:


Vandranje po Italiji - 16. 5. 2016

Ob štirih zjutraj Emanuel vžge motor in krenemo na pot proti domu. Ob petih ne zdržim več na ležišču in vstanem v malo oblačno jutro, v katerem pa se že kaže tudi sonce. 




Ob sedmih se ustavimo na postajališču Gonars Sud in pripravimo še zadnji skupni zajtrk na tem vandranju. Po tradiciji je to carski praženec z vsemi sladkimi dobrotami, ki so nam ostale. Vinko nam predstavi obračun, dogovorimo se tudi za zaključek desetega junija. Le kam se nam tako mudi? Vedno sem malo nejevoljna, če na takih potovanjih ne izkoristimo zadnjega dneva, in tudi tokrat je tako. Vendar, treba se je prilagoditi drugim in njihovim potrebam. Saj tudi ni tako velik greh, če prideš domov že podnevi. V Rožni dolini malo pred deveto zapojemo Slovenija, od kod lepote tvoje ..., Ljuba pa nam vožnjo popestri še z eno zgodbo iz Dekamerona. Kmalu po enajsti smo v Sevnici in potem v Orešju, kjer že čakajo nekateri prevozniki za domov. 


Slovo in snidenje si podajata roko. Preverimo. če česa v našem domu na kolesih nismo pozabili, 


Milka in Emanuel najdeta orodje, ki bi kdaj prišlo prav, počasi se razhajamo. Slavico in mene Sonja prijazno pripelje pred blok in ob dvanajstih sem že v stanovanju. Kaj pa zdaj? Ja, pisat spomine, vendar!

Ko domov se zdaj odpravljaš, čeprav bi še, čeprav bi še, čeprav bi še, še, še.
              Ko domov se zdaj odpravljaš, naj lep spomin ostane le!

Foto: Vinko Šeško, izrez: Milka Požun.
Naj ostanejo spomini in upanje za ponovno druženje!

Video:




Vandranje po Italiji - 15. 5. 2016

Treba je še izkoristiti tuš na tem, 


verjetno najlepše urejenem stranišču na naši poti: stene so okrašene z različnimi posnetki limon. Potem pa sledi bogat zajtrk, saj je ostala še enolončnica od včerajšnje večerje. Danes praznuje Zofka in tudi naši dve Sonji, zato jima voščimo s pesmijo. 


Le 15 kilometrov imamo do kraja Comacchio, vendar se prej ustavimo še v trgovini Eurospar pred pristaniškim in ribiškim naseljem Porto Garibaldi, da obnovimo zaloge hrane. Nedelja je, v trgovini pa kar precej kupcev. Do sem smo se vozili med polji pšenice, travniki z nizkim drevjem, naprej pa je vse več vode in ob kanalih in rekah vidimo posebne naprave z dvignjenimi mrežami, ki jih potopijo za lov rib, predvsem jegulj. Smo v široki delti reke Pad (Po) s stotinami manjših kanalov in petimi večjimi, ki se deli na aktivno, kjer imajo kanali dostop do morja, in fosilno, kjer dostopa do morja ni več. V zgodovini se je njena oblika zelo spreminjala, tok reke so tudi umetno preusmerili, da ne bi voda prinesla preveč usedlin v lagune Benetk. Sicer pa reka Pad izvira v Kotijskih Alpah (v Italiji) na višini 2002 metra in je s 652 kilometri najdaljša italijanska reka. Njena širina doseže tudi okrog 500 metrov, povprečni pretok znaša 1540 kubičnih metrov na sekundo, površina porečja pa je kar 71 tisoč kvadratnih kilometrov. Teče skozi velika mesta Torino, Piecenza, Ferrara, s kanali je povezana tudi z Milanom, zato je njena onesnaženost zelo velika. Stanje je malo boljše, ker so v Milanu uredili čistilne naprave, našli pa so v vodi veliko benzoylecgonina, ki se izloča z urinom uživalcev kokaina. Znano je tudi, kako je leta 2010 prišlo do razlitja nafte rafinerije v kraju Villasanta. Pad se pogosto razliva in poplavlja: na več kot polovici toka je obdan z nasipi.
Comacchio so Benetke v malem na trinajstih oročkih, ki so povezani s slikovitimi mostovi preko kanalov. Z Vinkom poskušava najti turistične informacije in veliko domačinov poskuša pri tem pomagati, nekateri gredo celo del poti z nama. Policistka, ki zna dobro angleško, nama pokaže pravo pot. 


V slikovitem okolju starega mesta dobiva informacije, da si je mogoče delto ogledati z ladjicami, ali pa po nasipu kolesariti ali pešačiti do Valli di Comacchio. Avtobus je pretežak za most na začetku poti, zato ga pustimo na velikem parkirišču. 




Okrog pet kilometrov je dolg naš sprehod po nasipu, ki je okrašen z maki. Na desni polja, na levi voda in mreže za ribolov. 


Ko pridemo do razglednega stolpa in se povzpnemo nanj, se šele začnemo zavedati veličine tega področja. 


Vrnemo se k avtobusu, pripravimo kosilo in Pavli in Emanuelu izročimo darilci v obliki lokalnih dobrot, ker imata kmalu rojstni dan. Z avtobusom se zapeljemo daleč ven iz mesta (deset kilometrov severno od Ravenne) v park Punte Alberete, pomembno mokrišče, ki nastaja s poplavljanjem reke Lamone. Franci sprašuje, če tu živijo tudi albatrosi. V tistem trenutku pa mimo pripluje ladjica z imenom Albatros. Večina se odloči za krajše sprehode, nekaj pa se nas odpravi po lepi poti med zelenjem in jezerci vode na obeh straneh. 



Drevje, ki se sklanja v vodo, šopi rumenega cvetja, drobne živali - pravo okolje za uživanje. 


Ko prečkamo reko, v daljavi vidimo tudi flaminge. 

Foto: Sonja Kostevc.
Po dveh urah pokličemo avtobus in štopamo kar na cestnem otoku. Dovolj časa imamo še za sprehod po mestu, ki je od Ravenne oddaljeno 30 kilometrov, od Jadranskega morja pa sedem kilometrov. Dostop do njega ima po kanalu. Znano je že iz časa Etruščanov, kasneje pa so se gospodarji pogosti menjali. Občina ima nekaj nad 22 tisoč prebivalcev, katerih glavni prihodki so od ribištva, solin in turizma. Na začetku 19. stoletja je bilo obdano z 18 tisoč hektari lagun, njihova površina se je zaradi izsuševanja zmanjšala za polovico. 


Najprej se sprehodimo preko slikovitega mosta iz sedemnajstega stoletja, kjer se združujejo trije kanali, včasih pa so bila tu utrjena vrata za v mesto. Zofka upraviči svoj sloves in nas malo poškropi z dežjem, vendar kmalu odneha. 


Slikovita je tudi bolnica iz 18. stoletja, ki je delovala do srede sedemdesetih, zdaj pa v stavbi prirejajo razstave in načrtujejo muzej delte reke Pad. 


Mestni stolp je kasnejša rekonstrukcija stolpa iz 14. stoletja z uro in lepim kipom Marije z Jezusom. 


Na mestu sedanje katedrale San Cassiano iz 18. stoletja je stala cerkev že v osmem stoletju. Načrtovali so veliko višji stolp, ki pa so ga znižali zaradi zrušitve med gradnjo. 



Ob kanalih je še veliko lepih palač in zanimivih zgradb, preko njih pa slikovitih mostičkov. Pokukamo še v nekaj zelo ozkih ulic, 

Sonja pa odkrije še nekaj zanimivega: napis z navodili za pošto je tudi v slovenščini.


Vrnemo se k avtobusu, kjer si privoščimo malico ter počitek. Jutri nas čaka samo še vožnja domov.

Ob vodi hodim in ob makih, kar tako, kar tako, kar tako, ko, ko.
Ob vodi hodim in ob makih, vse lepo na reki Po.

Video:




Vandranje po Italiji - 14. 5. 2016

Mir in nadmorska višina nam vandrovcem očitno dobro deneta, saj vsi malo dlje spimo. Jaz imam še vedno toliko časa, da se malo sprehodim po naselju, ki naj bi po popisu leta 2001 imelo blizu 150 prebivalcev, leta 2008 samo še osem, uslužbenka v lokalu pa trdi, da zdaj tu stalno živi 14 ljudi. Že Rimljani so živeli tu, naselbina Castelluccio di Norcia pa je bila zgrajena gotovo že pred 13. stoletjem. Ozkim ulicam in nekaterim hišam se pozna, da potekajo projekti za obnovo. Veliko hiš je zaprtih, vendar vzdrževanih. Verjetno se sem vračajo lastniki ob koncu tedna: največ jih dela v 28 kilometrov oddaljenem večjem kraju Norcia. Nekatere stavbe so zapuščene in potrebne popravila, med njimi tudi Marijina cerkev iz 16. stoletja in oratorij iz 16. do 18. stoletja. Pod naseljem leži pokopališče, ki je natrpano z grobovi in nagrobnimi tablami. Okrog poseljene vzpetine (1452 metrov) se na višini okrog 1350 metrov razprostira 15 kvadratnih kilometrov kraških polj - vse skupaj pa je ostanek starodavnega jezera na področju osrednjih Apeninov. Veliko polje (Piano Grande) je tisto, ki smo ga prečkali ob prihodu, in videli, da so med njivami tudi močvirni travniki in prav lahko si je predstavljati, da ob večjih količinah vode požiralniki ne zmorejo odvajati vse in nastanejo tu jezera, kot naše Planinsko polje, recimo. Domačini na njivah pridelujejo predvsem lečo, ukvarjajo pa se tudi z ovčerejo. O napredku pričajo novi traktorji na dvorišču kmetij in na poljih v dolini. Vse več je turistov: pohodnikov, padalcev, smučarjev. Fotografi poznajo to področje predvsem po prizorih, ko na poljih, ki jih obkrožajo vrhovi do skoraj 2500 metrov, vzcveti mak, ki se mu pridružijo marjetice, cvetovi oljne repice in leče. Italijani temu pravijo La Fiorita, čas cvetenja pa ni vedno enak, razmere je mogoče spremljati na kameri v živo ali animaciji za dan, mesec in leto. 


Mi smo tu vsaj mesec dni prezgodaj, pa je pokrajina vseeno slikovita, saj hribe naokrog lepšajo lise rjavo-rdečega gozda. Na žalost je to bukev, ki jo je osmodila slana. Sicer pa pozimi temperatura včasih pade na trideset stopinj pod ničlo.
Po zajtrku se, kljub temu, da nam oblaki visijo nizko nad glavo, odpravimo po eni izmed petih, z različnimi barvami označenih pohodniških poteh. 


Prehiti nas nekaj terenskih vozil, sicer pa uživamo v razgledih. 


Na križišču ugotovimo razlog za barvo bukovega gozda, večina se odpravi naprej v višine, nekaj pa nas gre raziskovat manjšo vzpetino, ki je bogato okrašena s cvetjem. 


Največ je modrih hrušic in roza njim podobnih cvetk, najdemo tudi mali encijan, spominčice, logarice in celo narcise. Vreme nas ne pusti dolgo pri miru: začne rositi, tudi veter postaja močnejši, zato se odpravimo nazaj v naselje. 


Poleg avtobusa nam nudi zatočišče tudi lokal Albergo Bar Sibilla, v katerem so bili že zvečer zelo gostoljubni. Krepčamo se s kavo, pivom, pecivom; kupujemo lokalne žgane pijače (tudi s tartufi), predvsem pa igramo karte in izrabimo vse proste vtičnice za polnjenje baterij. Zakaj ime Sibilla? To je ime prerokinje, ki so jo izgnali v te odmaknjene kraje in naj bi živela v votlini na vhodu v pekel. Po njej se imenuje votlina na višini 2150 metrov pod istoimenskim vrhom, ki jo še vedno raziskujejo, pa tudi narodni park Parco Nazionale dei Monte Sibillini, na robu katerega leži tudi Castelluccio.
Kmalu se vrnejo tudi najbolj vneti pohodniki, ki so se podali med oblake, ker je tudi njim bilo dovolj megle in dežja. Privoščimo si krepko malico pri desetih stopinjah, 


potem pa se preko prelaza z vodnim koritom, cerkvico in zaprtim gostinskim objektom Baita spustimo v dolino. Vozimo se med strmimi hribi, skozi majhne vasi, ob tropu ovac, vse je zeleno. Občasno posije sonce, pogosto dežuje, čas pa nam krajša Danica z branjem modificiranih Murphyjevih zakonov. Ko se ustavimo, da natočimo gorivo, si tudi mi privoščimo kapučino, ki stane samo evro dvajset.
Ker imamo še dovolj časa, se odločimo za obisk San Marina (Repubblica di San Marino), ki je z 61 kvadratnimi kilometri ena najmanjših držav na svetu in tretja najmanjša v Evropi. Po legendi naj bi republiko ustanovil kamnosek sveti Marino z Raba, ki je v 4. stoletju, v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. Obstoj samostojne skupnosti okrog gore Titano je sicer z listinami dokazan od visokega srednjega veka dalje, današnje meje pa je republika dobila leta 1463. Zaradi velike odvisnosti od Italije je vlada San Marina z Italijo sklenila več sto meddržavnih sporazumov  ki določajo sodelovanje ali usklajevanje na različnih področjih. Ne glede na to San Marino rad poudarja svojo neodvisnost, kadarkoli je to mogoče. Ima okrog 27 tisoč prebivalcev, glavno mesto San Marino pa nekaj čez štiri tisoč. Turizem je poleg trgovine, drobne obrti in kmetijstva glavni vir dohodkov. Parkiramo pod starim središčem mesta, kjer je veliko avtobusov, tudi slovenskih in hrvaških. 


Peš se napotimo navkreber, se sprehodimo mimo vladne palače in mestne hiše, občudujemo razgled in moderne skulpture  razstave Mutoid, najdemo zgornjo postajo žičnice iz doline, pokukamo v baziliko, hodimo po obzidju do dveh stolpov - trdnjav iz 12, in 13, stoletja, ki sta zdaj muzeja, ob času našega obiska oba že zaprta. 



Drugi stolp stoji na vrhu gore Titano, ki je sicer visoka le 756 metrov, zaradi ravnine okrog nje pa od daleč vidna. Tretji stolp si ogledamo le od daleč, treba se je vrniti na parkirišče. Tokrat se je večina skupine spustila predaleč navzdol in napravi dolg marš do avtobusa. 
Ustavimo se na prvem postajališču in skuhamo večerjo, ki pa jo prekine naliv, Ampak Milke in dežurnih to ne moti: pojemo pač v avtobusu. Izkoristimo še zastonjske tuše in zaspimo spanje pravičnega.

                Tja gor v hribe, v Castellucio: megla, dež, megla, dež, megla, dež, dež, dež.
                Tja gor v hribe, v Castellucio: med bukve rdeče, cvetje greš.
Plezamo na San Marino, strmo gor, strmo gor, strmo gor, gor, gor.
Plezamo na San Marino, je povratek hud napor.
               Med večerjo se je vlilo, kaj zato, kaj zato, kaj zato, to, to.
               Na avtobus smo vsi zbežali, vse lepo servirano.

Video:








Vandranje po Italiji - 13. 5. 2016

Škoda bi bilo predolgo spati na to lepo jutro in zamuditi sončni vzhod. Na romantičnem mestu visoko nad morjem, kjer smo prespali, si privoščimo zajtrk, potem pa nadaljujemo pot proti mestu Vieste z okrog 14 tisoč prebivalci, ki ni več daleč. 


Na hribu z razvalinami se poslavljamo od našega čudnega stolpa in že kukamo proti mestu. 


Na naslednji razgledni točki, je morje še vedno globoko pod nami, med skalami, naprej pa se razteza dolga ravna plaža s kampi in hoteli. Na drugi strani je še ena dolga plaža, sicer pa je tu še veliko manjših, nekatere so zaradi skalne obale dosegljive le po morju. Tako je tudi z mnogimi podzemnimi jamami. Pravijo, da je tu najbolj čista morska voda v Italiji in plaže nosijo modre zastave. 


Ob poslušanju Ljubine pesmi Emanuelu se peljemo proti mestu in se najprej ustavimo pri 25 metrov visokemu monolitu Pizzomunno, za katerega legenda pravi, da je okameneli ribič, ki so mu morske sirene ubile dekle zaradi ljubosumja. Avtobus parkiramo pri tržnici in se napotimo peš po ozkih ulicah starega mesta, ki so ga v srednjem veku kot pomembno pristanišče pogosto napadali pirati, zato so za obrambo leta 1240 zgradili grad. Leta 1554 so Turki ubili okrog pet tisoč ljudi, ki so bili prestari ali nesposobni za transport v suženjstvo. Tega dogodka se vsako leto spomnijo s prireditvijo. V preteklosti je mesto z okolico živelo od poljedelstva in ribištva, v novejšem času je vse pomembnejši turizem. Z Vinkom se najprej napotiva v pristaniše po turistične informacije. 


Tu blizu je tudi svetilnik iz leta 1867, uličice pa od tod vodijo navzgor proti katedrali in gradu. 



Okraski na ulicah in v cerkvi spominjajo na nedavni Marijin praznik, ki je zaščitnica mesta. Dobro ohranjena cerkev je iz 11. stoletja, cerkev pa naj bi bila tu že od sedmega. S pričakovanim razgledom z gradu ni nič, ker je to vojaški objekt in dostop ni dovoljen. 


Tik pod njim pa s skal le uzremo pogled na plažo s kamnitim monolitom. Počasi se je treba posloviti od tega slikovitega okolja. Z Milko in Sonjo izkoristimo še ponudbo cestnih prodajalcev in ob tem zaidemo prenizko od parkirišča našega avtobusa. Težko je dopovedati domačinom, kaj iščemo, končno pa le z zamudo najdemo avtobus.
Nadaljujemo vožnjo po polotoku Gargano. 



Na drugi strani mesta je še ena velika plaža in več manjših, veliko je majhnih hotelov, turističnih vasi z bazeni, kampov. Mivka na plaži, vseokrog zelenje. Spet se vzpenjamo v gozdove, pogosto imamo lepe razglede na morje, vozimo pa se tudi blizu enega izmed slanih jezer.
Dolgotrajno vožnjo proti Apeninom nam krajša Ljuba z recitiranjem pesmi Ko sem jaz po cesti šla. Na postajališču  si pripravimo kosilo, ki si ga zasladimo s pistacijevimi kolački - v spomin na Sicilijo. Literarne užitke pa nam na nadaljevanju vožnje privošči Ljuba z branjem iz Dekamerona. Sonce se začne skrivati, vse bolj grozijo oblaki in začne deževati. 


Mi pa se skozi manjše vasi vse bolj dvigamo v hribe. Ob sedmih zvečer je temperatura komaj deset stopinj, potem pa se polagoma spusti na šest. 


Končno se pred nami odpre veliko polje in nad njim naselje Castelluccio, ki je na nadmorski višini 1452 metrov najvišje naselje v Apeninih in eno najvišjih v Italiji. V sezoni bi moral avtobus ostati v dolini, zdaj pa lahko zapeljemo na trg in najdemo dovolj prostora za parkiranje. Še vedno po malem prši, v bližnjem lokalu pa nam na srečo dovolijo uporabljati stranišče in polniti baterije za fotoaparate in mobitele. Tišina tega odmaknjenega kraja nas zaziblje v prijeten sen.

Po stopnicah do cerkve, grada, konca ni, konca ni, konca ni, ni, ni.
Po stopnicah do cerkve, grada, Vieste se nas veseli.

Video: