6. 07. 16

Ivce in Podgorje - 5. 7. 2016

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica spet "uraduje" v torek in se zbira ob pol osmih. 


Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do cerkve Svete Marije Rožnovenske v Podgorju ob Sevnični, kjer delavci že pridno polagajo tlakovce. Z bližnjega travnika diši po suhi travi, mi pa krenemo po gozdni poti navkreber. Z Anica obujava spomine na prehojene poti naše skupine in vandranje po Madeiri. 

Foto: Vinko Šeško.
Seveda zadnji prideva do Darinkinega zavetišča na Ivcah. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Ostali se že krepčajo z Jankovo ocvirkovo pogačo in še toplimi kruhki, Darinka pa naliva topel čaj. Uživamo v zelenem okolju, si gremo ogledat skrbno obdelano parcelo z najrazličnejšo zelenjavo, potem pa še vse skupaj zalijemo s kozarčkom ali dvema vina. 

Foto: Vinko Šeško.
Anica in Vinko uprizorita poseben način vasovanja, ki je kronan s poljubom, ne, dvema poljuboma, da so zadovoljni vsi trije fotografi. 

Foto: Ljubo Motore.
Pred odhodom mene razveselijo s prijetno gugalnico.


Potem pa lepo po gozdu po nadelani poti pod skalami, ki čakajo na plezalce. Vrvi pričajo o tem, da zna biti tu kar aktivno. 


Ko pridemo iz gozda, je pod nami turistična kmetija Zupan, nad njo pa pravi gorski travnik z mnogo cvetja, 


zlasti je veliko navadnega gadovca. Oglasimo se še pri ribah, ki živahno plavajo v sveži in čisti vodi, potem pa nas potegne v senco pod bogato razraslo trto, kjer nas čaka aperitiv. V hiši je prijetno hladno, nas pa grejejo spomini na skupaj preživete trenutke v skupini. 

Foto: Ljubo Motore.
Anici voščimo za rojstni dan s sliko in pesmijo, s harmoniko nam pomaga domače dekle, Anica in Vinko pa se tudi zavrtita. Kasneje voščimo še Vinku za prihajajoči praznik, priložnost pa krepko zalijemo. Pa tudi hrustavo zapečene ribe, pečen krompir in solato. H kavi pa sodi tudi slastno pecivo. Nekaj članov in članic skupine se odpelje domov z avtomobili, pet pa nas gre peš do cerkve in parkiranih avtomobilov. 




Vroče je že, želodci prepolni, oziramo se nazaj k Zupanovim, potem pa se posvetimo Malemu Podgorju. Ko že pošteno curlja in kaplja s čela, smo končno na cilju. Eno lepo preživeto dopoldne je za nami, tudi za nas so se začele počitnice, s pohodi nadaljujemo v jeseni. Lepo poletje vsem!

Video:

2. 07. 16

Iz Boštanja na Staro Dobje - 28. 6. 2016

Ponedeljkovci tudi ta teden hodimo v torek. Dobimo se v Boštanju, pri pokopališču parkiramo in se napotimo v gozd, v katerem spomladi cveti rumeni sleč. Vzpenjamo se, pridemo do ceste, potem pa spet v gozd, kjer je treba paziti, ker so tla ponekod spolzka. Ko spet pridemo do ceste, se od nje ne ločimo. Uživamo v cvetju ob njej, nabiramo šopek za slavljenko in klepetamo. 


Pridno upoštevamo tudi prometne znake, ki omejujejo hitrost na 40 kilometrov na uro. Pri Kovačevih nas ustavijo z dezinfekcijo in dobršno merico pogovora, potem pa ni ovir do križišča, kjer cesta vodi naprej v Novigrad, levo pa zavije v dolino Grahovice. 


Takoj po razgledih proti Lisci veselo zavijemo navzdol, se sladkamo z jagodami, končno pa se le začnemo spraševati, če gremo prav. Po nekaj telefonskih pogovorih ugotovimo, da bi morale na križišču še malo naprej, potem pa šele na levo. Popravimo smer in z veliko zamudo pridemo do Zlatinega zavetišča, kjer nas čaka prava pojedina z golažem, zavitkom, mafini, sadjem, da pijače niti ne omenjam. Tako hitro se letimo hrane, da skoraj pozabimo čestitati. 

Foto: Vinko Šeško.
Vse najboljše, Zlata! In še veliko varnih in prijetnih korakov! Malo se razgledamo po parceli, potem pa se odločimo za povratek z avtomobiloma. Kratko in sladko!

Madeira - 27. 6. in 1. 7. 2016

27. 6. 2016
Udobno se vozimo proti domu, dva šoferja skrbita za varno vožnjo, ustavimo se le enkrat za nujne zadeve, tiha glasba med vožnjo večino uspava, jaz pa razmišljam o Madeiri.


Ta otok večne pomladi, biser Atlantika, otok - plavajoči vrt je avtonomna regija Portugalske, čeprav je od nje oddaljen okrog tisoč kilometrov, od afriške obale pa 800. Še najbliže so Kanarski otoki - 500 kilometrov. Samo 741 kvadratnih kilometrov meri, nekdo je zapisal, da je na zemljevidu to tista pika za napisom Atlantski ocean. Družbo pa mu delajo naseljeni otok Porto Santo in nenaseljeni Desertas in Selvagen (Divji otoki - naravni rezervat od leta 1971). Otočje je vulkanskega izvora izpred okoli 20 milijonov let, glavno oblikovanje platojev in klifov se je dogajalo pred okoli 740 tisoč leti. Danes je to pokrajina z dramatičnimi soteskami, zanimivimi vrhovi, dolinami rek z razkošno vegetacijo, terasami z bananami, trtami, pa tudi fižolom, koruzo, krompirjem, sladkim krompirjem, tu in tam sladkornim trsom. Na nekaterih področjih še najdemo gozdove lovorja, zaradi katerih otok nosi ime "les".

Podnebje je sicer pod vplivom zalivskega toka milo sredozemsko s povprečnimi temperaturami med 16 in 22 stopinjami skozi vse leto, vendar je velika razlika med severnim delom z več padavinami in vetra ter južnim, toplejšim in bolj suhim. Zaradi razgibanega reliefa je lahko vreme po nekaj kilometrih čisto drugačno, na kar je treba še posebej paziti pri daljših pohodih. Zelo pogosto se popoldne hribi zavijejo v meglo. 

Leta 2011 je na Madeiri živelo okrog 268 tisoč prebivalcev, več kot milijon pa je izseljencev po svetu. Zanimivo je dejstvo, da tu ni pravih domorodcev. Odkrili naj bi jo dolgo pred naselitvijo že Feničani, opisala Plutarh in Plinij mlajši, na zemljevidih pa so se otoki pojavili v 14. stoletju. Leta 1418 sta kapitana João Gonçalves Zarco in Tristão Vaz Teixeira našla zavetje pred nevihto na otoku Porto Santo, kasneje pa odkrila še večji otok Madeira. Oba kapitana sta začela s kolonizacijo v imenu portugalske krone. Prvi priseljenci so se preživljali z ribolovom, požigali so gozdove ter kasneje gojili žito in pšenico celo izvažali na celinsko Portugalsko. Že v 15. stoletju začnejo gojiti sladkorni trs, gradijo levade  - kanale za namakanje in kot sladkorni trgovec je sem prispel tudi Krištof Kolumb, poročil hčerko enega ustanoviteljev Madeire in živel na otoku Porto Santo. Leta 1580 je oblast prevzela Španija, 1640 otok spet dobijo Portugalci. V 16. in 17. stoletju je po krizi s sladkornim trsom na otoku najbolj pomemben proizvod postalo vino. Sredi 17. stoletja ga izvozijo dvanajst tisoč sodov letno, pomembno vlogo pri vinarstvu pa imajo frančiškani in jezuiti. Madeira je pomembna postaja na potovanjih v Ameriko, pogosti pa so tudi piratski napadi. V času Napoleonovih vojn (1801 - 1814) so otok zasedli Angleži, da bi ga zaščitili pred Francozi. Mnogo angleških družin se preseli sem. Za 19. stoletje so značilne katastrofe: slaba letina krompirja, vinska goba, kolera (okrog deset tisoč mrtvih), trtna uš in veliko ljudi se poda po svetu s trebuhom za kruhom. Po prvi svetovni vojni, v kateri so nemške podmornice dvakrat napadle Funchal, prihaja na otok veliko vojnih invalidov na okrevanje, začne se razvijati turizem. Leta 1931 pride na otoku do splošne stavke, ki jo portugalska vojska zatre. V drugi svetovni vojni je bila Madeira nevtralna, je pa dobršen del dvajsetega stoletja v znamenju diktatorstva Antónia de Oliveira Salazarja. Pomemben dogodek predstavlja odprtje letališča Santa Catarina, ki ima danes kot letališče Funchal okrog tri in pol milijonov potnikov letno. Po demokratični revoluciji na Portugalskem leta 1974 dobi Madeira 1. julija 1976 avtonomijo, svoj regionalni parlament s 47 poslanci, v katerem ima več kot polovico sedežev po volitvah lani socialdemokratska stranka. Predsednik regionalne vlade je bil od 1978 do 2015 kontraverzni Alberto Joao Jardim, zdaj Miguel Albuquerque. Parlament je odgovoren za vse, kar je neposredno povezano z otokom. Madeira ima pet svojih  poslancev tudi v portugalskem parlamentu v Lizboni. Skupaj s Portugalsko je leta 1986 stopila v Evropsko unijo, kar pomeni za otok povečano investiranje, predvsem v ceste. 

Veliko lahko Madeira nudi turistom, predvsem pohodnikom in ljubiteljem narave, in imeli smo srečo, da smo ob lepem vremenu in skrbni organizaciji res dobro spoznali ta otok.

Ob pol štirih smo v Sevnici, sledi prepakiranje, poslavljanje in vabilo na zaključno srečanje. Večina je bila vesela dodatnega dneva zaradi zamude, gotovo pa ne tistih nekaj, ki so morali že čez nekaj ur v službo.

1. 7. 2016
V zavetišču pod Svetim Rokom pripravljamo zaključno srečanje vandranja po Madeiri. 

 Foto: Vinko Šeško.



Vinko je pripravil razstavo posnetkov - biserov s potovanja, Elčka in Milka pripravljata hrano, Gelca je s hčerko spekla medeni kolač po receptu z Madeire, Stanka, Nevenka in jaz pa pripravljamo poncho, da bo vse v stilu. Najprej nam Vinko pokaže izbor posnetkov s potovanja, potem pa se zahvalimo njemu in šoferjem z medaljami v obliki stekleničk vina madeira in belega ruma. Nevenka je dodala še mapice z lastnoročno narisanimi strelicijami in pesnitev o vandranju, ki jo dobimo vsi.

Na koncu še posebna 
HVALA 
in še 
diploma 
GRABRIJAN ZMAGU, RADEJ JOŽETU,
RUPAR MOJMIR - MIRČ,
TKALČIČ BOJANU

za povrh:

Za spretno vožnjo v breg in dol,
po Garminu in tudi brez,
ko tesen je prehod,
ko vstaviti se ni drugod,
ko gas komaj potegne
in zavora le za silo še drži,
na koncu pa jim še piti varno ni.

Hvala za vse prevožene tunele,
za vse dosežene vrhove
in še posebno za obalo,
ki peš dosežena je bila s pohvalo!

Korajža bila je za kilometer vsak,
strah, skrb skrita v tišino, tunela mrak,
na koncu pa kot levad bistre vode,
srečno končale so se vse poti -
brez ene same nezgode!

32 x HVALA



Potem pa še zapojemo:

Drugi vince pijejo, pivo, liker, mene s vodo silijo, ker sem šofer.
Zdaj na pot, brez nezgod, šofer, srečno pot. 
Ko domov boš zavil, zvečer se boš spočil.
Strma cesta v hrib in dol, vmes pa predor, pa ovinka sta le dva, se ponavljata. Zdaj …
Hvala vam za varno pot, doživetja vsa, zdaj na zdravje dajte ga, kar se le da. Zdaj …

Foto: Vinko Šeško.
Mize se šibijo od prinesenih dobrot, pjača razveže jezike, obujamo spomine, načrtujemo ... Se vidimo na naslednjem vandranju!

V pogovorih se sprašujemo tudi, če nam za zamujeni dan pripada kakšna odškodnina. Večini se zdi to smešno glede na dobro namestitev, za katero je poskrbela letalska družba Airberlin. Ta je bila res nadstandardna, ampak z malo brskanja sem na internetu našla agencijo Flighright, ki se ukvarja z izterjavo odškodnin v primeru zamud ali odpovedi poletov. V dobrem mesecu so izterjali od letalske družbe 400 evrov, zase so zaračunali 25 procentov provizije plus DDV, meni pa na račun nakazali 281 evrov. Splača se pozanimati za svoje pravice!

Video:


Madeira - 26. 6. 2016

Da ne bi predolgo spale, na mobitelu nastavim budilko za ob šestih. Ko začne zvoniti, se spomnim, da je ura na mobitelu po slovensko in, da je tu ura šele pet. Opravičim sem Stanki, obrneva se in poskušava še eno uro zaspati. Kmalu mobitel spet zazvoni: kliče me nečakinja, kako to, da še nisem doma. S spanjem ni nič več. Ob sedmih se dobimo z Vinkom, preveriva, če je z odhodom letala kaj drugače, in spet je treba klicati avtobusnega prevoznika glede prevoza iz Münchna v Sevnico. Avtobus za letališče naj bi odpeljal ob pol dvanajstih. 


Privoščimo si počasen in izdaten zajtrk, potem pa se nas nekaj odpravi na sprehod po cesti in stopnicah na zgornjo cesto. 


Med potjo odkrijemo spet novo vrsto cvetja, 


občudujemo okolico hotelov, pod katerimi smo hodili sinoči, 


in skoraj gazimo po oranžnem cvetju, ki je padlo z dreves. 


Na križišču opazimo nenavadno skulpturo, ki jih je po Funchalu kar veliko, potem pa se vrnemo v hotel. 




Z Nevenko se povzpneva na teraso za nekaj posnetkov, malo uživava v parku pred hotelom, potem pa še ob kavi in rogljičku. Nekaj sopotnikov in sopotnic se gre še zadnjič kopat v morje, nekateri se razgibavajo v bazenu, meni pa se ne ljubi zmočit kopalk in grem raje na sprehod po obali. 


Po povratku se je treba okrepiti s pecivom in sokom za sprehod v drugo smer po obali, potem spet osvežiti s čim sladkim in tekočim - zajtrk namreč še vedno traja (do pol enajstih). Na recepciji se pošalim, če je Airberlin sporočil, da ostanemo še eno noč, pa ni tako. Res pa je, da je polet prestavljen še za eno uro, avtobus za letališče bo odpeljal ob pol enih in mi naj ob dvanajstih pohitimo na kosilo. Spet sprašujem nekatere iz skupine, če naj povem dobro ali slabo novico, pa me ne jemljejo več resno, na kosilo pa le gredo. Ob pol enih se z nekaterimi ostalimi potniki z letala vkrcamo v veliki in manjši avtobus in odpeljemo na letališče. Brez problemov se prijavimo za let, pred pregledom prtljage pa se jaz spomnim, da sem pozabila dati v oddano prtljago nož in ga vržem v koš. Škoda mi ga je, ker je bil praktičen: z vilicami, žlico, odpiračem za steklenice. Kaj hočemo: kdor nima v glavi ... Letalska družba nam je podarila še voucher za pet evrov, verjetno si niso mislili, da bomo izrabili v hotelu kosilo. Porabimo ga lahko za hrano in pijačo. 


Skozi okno kmalu opazimo letalo, ki je priletelo iz Münchna, in se bomo mi z njim vračali. Odletimo trinajst minut čez tri in se udobno namestimo v sedežih polnega letala za štiriurni polet. Slišimo opravičilo za prestavljen let, spet je govora o bolezni posadke, ena izmed stevardes, ki je po rodu iz Dalmacije, pa omenja tudi možnost, da za letalo ni bilo dovolj potnikov in so ga zaradi tega prestavili. Kdo bi vedel? 
Za nami ostaja Funchal, že več kot pet stoletij glavno mesto Madeire, ki nam je bil več kot en teden drugi dom. Tu je leta 2011 živelo 111.892 prebivalcev, kar je okrog 40 procentov vseh prebivalcev tega otoka. Ime ima iz besed "funcho" in "al", kar pomeni "plantaža navadnega komarčka", rastline, ki jo je prvi prispeli kapitan videl v dolini zaliva. V amfiteatralno oblikovani dolini s pobočji, ki se dvigajo od morja do 1200 metrov, se je od leta 1424 začelo razvijati naselje. Zaradi pomembnega strateškega položaja in zavetne lege je postalo pomembno pristanišče, tudi kot vmesna postaja za plovbo proti Ameriki. V drugi polovici 15. stoletja postane pomemben center proizvodnje sladkorja, v 16. stoletju dobi katedralo, bolnico, carinarnico. Leta 1508 postane uradno mesto. Otok so pogosto napadali pirati in tudi prve utrdbe v mestu niso zadoščale, treba je bilo zgraditi nov obrambni sistem. Vino z Madeire je postalo znano že sredi 15. stoletja, kar se je še okrepilo v 17. stoletju s prihodom vinarjev iz Anglije in mesto se je širilo. Sledi kriza v 19. stoletju, po prvi svetovni vojni pa postaja to področje vse bolj zanimivo za bolnike na okrevanju in turiste. Danes je Funchal popularna destinacija z množico hotelov, lokalov, znamenitosti in praktično izhodišče za raziskovanje celotne Madeire.


Ob tem razmišljanju zadremam, očitno je polet miren in hitro mine. Pristanemo ob trinajst minut čez osmo zvečer na letališču v Münchnu, hitro dobimo prtljago, 

Foto: Zmago Grabrijan.
avtobus za domov nas že čaka. Zapojemo si:  

Pravi užitek dodatni dan, če časti aeroplan.
Na svidenje, svidenje, vandrovci. Spomin naj se obdrži.

Zavrtimo si video o Madeiri in začnemo obujati spomine.

Nevenka se dneva spominja takole:

Še "sekira nam pade v med",
ko podaljšek dobimo in ga v "Pestani" preživimo,
se plaže, kopanja in dobre hrane naužijemo
in en dan kasneje domov poletimo.

Video:




Madeira - 25. 6. 2016

Spet se zbudim ob štirih, verjetno mislim, da sem že v Sloveniji. Spakirati je treba, po zajtrku pa ob pol osmih krenemo še malo po Funchalu. 

Foto: Vinko Šeško.
Kar velika skupina nas je, ki gre skupaj, nekaj pa jih je šlo raziskovat po svoje. Pred katedralo vidimo nekaj brezdomcev, tega do zdaj nismo bili navajeni. 

Posnetek s spletne strani parlamenta.
Korakamo mimo stavbe regionalnega parlamenta, ki ga sestavlja stara palača nekdanje carinarnice iz leta 1519 s prezidavami v 17. in 18. stoletju in novim prizidkom. Parlament je tu začel zasedati decembra 1987. 


Preko Trga avtonomije (Praça da Autonomia) se napotimo mimo para volov, ki prevažata sod vina, do tržnice (Mercado dos Lavradores), ki so jo zgradili leta 1940. 




Pročelje, vhod in ribarnico krasijo velike slike iz ploščic (azulejas - glazirane, ročno poslikane ploščice po mavrski tradicijo - najpogosteje z modro barvo na beli podlagi), največji okras pa so lično urejene stojnice z rožami (prodajalke oblečene v narodne noše), sadjem, suhim sadjem, zelenjavo, dišavnicami. 


Lokalni pridelovalci prodajajo tudi v nadstropju in vse je postavljeno kot na razstavi, kar škoda se ti zdi, kaj kupiti in razbiti usklajenost na stojnici. Lokal s teraso šele odpirajo, na kavo bo treba torej počakati. Tudi kruh za Bolo do caco, značilni kruh iz moke in sladkega krompirja, namazan z maslom in česnom, obogaten s perutninskim mesom, govedino, ribo, sirom, klobaso, šunko ali slanino, pripeljejo šele ob desetih. Škoda, kruh naj bi bil celo pečen na kamnih. 



V ribarnici spretni možakarji razsekavajo ogromne tune. poleg različnih vrst manjših rib, rakov in školjk pa izstopajo črne grozljive mečarice (espade), ki pa so na krožniku zelo ukusne. Kupim nekaj lokalno pridelanih banan, ki so manjše, bolj ploščate od običajnih, pa tudi bolj mokaste in bolj sladke. Ne morem se upreti tudi sočnim nektarinam, ki smo jih te dni veliko pojedli. Cene so malo višje kot pri nas. 


Grem nazaj proti katedrali (Sé Catedral de Nossa Senhora da Assunção), katere začetki segajo v pozno 15. stoletje. Notranje stene so napravljene iz kamna klifa Cabo Girão, uporabili so tudi les z Madeire. Ker je ravno maša, si cerkve ne morem podrobno pogledati, je pa njena bogata notranjost v velikem kontrastu s preprosto zunanjostjo. 


Tudi pri jezuitski cerkvi iz sedemnajstega stoletja (Igreja do Colégio dos Jesuítas) nimam sreče: ob tem času je zaprta. Še sreča, da sem njeno bogato notranjost z izrezljanimi pozlačenimi oltarji na kratko videla pred dnevi. Skupaj z visoko versko šolo, ki je danes del univerze, je bila do devetnajstega stoletja največja skupina stavb v mestu. Trg Praça do Municipio pred jezuitsko cerkvijo in mestno hišo (Câmara Municipal do Funchal) iz 18. stoletja ne krasi samo vodnjak z obeliskom iz leta 1942, na katerem je med drugim tudi mestni grb, ampak tudi za to področje mesta značilni pločniki, ki so pravo umetniška dela. Iz golobje sivih bazaltnih in kremasto belih apnenčastih kamenčkov so sestavljeni okraski, pa tudi celi prizori. 


"Calçada portuguesa" je znana po Portugalski in njenih nekdanjih ozemljih, izhajala pa naj bi ta umetnost že iz Mezopotamije. 
Zamika me še park Santa Catarina s 36 tisoč kvadratnimi metri na hribčku nad pristaniščem, kjer me za cerkvico preseneti obeležje, ki spominja na to, da je Madeira od leta 1940 do konca vojne dala zavetjem 2000 prebivalcem Gibraltarja, ki so ga ogrožali Nemci. Park so dokončno uredili leta 1966 na področju nekdanjega pokopališča. 



Med različnim drevjem in cvetličnimi gredami je še manjši ribnik in otroško igrišče ter veliko kipov, med njimi tudi spomenik Krištofu Kolumbu. 
Po mojem želodcu že malo kruli, zato sedem v prijeten lokal in uživam ob kavi, rogljičku in vodi. Še sprehod po prodajalni spominkov, manjši nakupi, potem pa je ura že skoraj deset 


in ob parku Jardim Municipal z bujnim rastlinjem, prireditvenim prostorom in šumečim vodometom se napotim proti vinski kleti in muzeju Adegas de São Francisco. Okroglo deset nas je interesentov za ogled in degustacijo. Najprej slabo kaže: ogledi so polurni, tri četrt ure ali polno uro, željeni polurni je ob dvanajstih, ko moramo biti že pripravljeni za odhod na letališče. Receptorka malo potelefonira in vpraša, če bi šli na ogled kar takoj. Seveda smo za. Plačamo tri evre in šestdeset centov po osebi in za štirideset minut dobimo mlado vodičko, ki nam razlaga v angleščini. Več kot pol ure je bilo zato, ker smo radovedni in jo še marsikaj sprašujemo. 



Do leta 1834 je bil ta sklop poslopij, zgrajen v 17. stoletju okrog notranjega dvorišča, frančiškanski samostan, potem so leta 1840 tri družine združile moči za vinsko klet. Med njimi je najbolj znana angleška BlandyJohn Blandy je prišel sem v vojaški službi med vojno z Napoleonom leta 1807 in štiri leta kasneje začel družinsko vinarstvo. Ta družina se tako z vinom ukvarja že sedem generacij.  Pridelajo polovico kvalitetnega vina na otoku. Vodička nas najprej popelje mimo stiskalnice iz 17. stoletja in mnogih drugih starih priprav v delavnico za sode, ki so iz ameriškega hrasta ali posebnega eksotičnega lesa (satin wood), ki ne daje okusa, barve in preprečuje preveliko izhlapevanje. Grozdje obirajo ročno na malih parcelah (okrog 600 pridelovalcev), nosijo v pletenih in plastičnih posodah, dvakrat skrbno pregledajo, izmerijo sladkor in stisnejo. Ko mošt doseže željeno stopnjo sladkorja, dodajo 96 procentni beli rum iz sladkornega trsa, ki ga uvažajo iz Španije. Tako ustavijo fermentacijo. 

Foto: Franci Zakšek.
Vino z Madeire zori v sodih najprej čisto pod streho pri temperaturi od 45 do 50 stopinj (izkušnje mornarjev na dolgih plovbah), potem pri nižji. Daljši kot je čas zorenja (od treh mesecev do dvajset let), boljše je vino. Za stekleničenje mešajo različne letnike in tako vino se obdrži tudi sto let in več, celo odprto zdrži kakšno leto, uporabiti ga je mogoče za kuhanje in pri tem ne spremeni okusa. Včasih je bilo to vino, ki ima 17 do 22 procentov alkohola, zelo popularno pri Angležih in Američanih, ki so z njim nazdravili tudi Deklaraciji neodvisnosti in izvolitvi Georga Washingtona. V času prohibicije je njegova popularnost upadla, potem pa jo je spet pridobilo. 


Spodnjo sliko je posnela Alenka Manfreda.
V eni izmed treh sob za degustiranje, ki jo je poslikal nemški umetnik Max Wilhelm Römer s prizori dela v vinogradu in kleteh, nazdravimo z dobro kapljico, ki je podobna portu ali šeriju. Vodička nas še povabi na trgatev, ki poteka od zadnjega tedna v avgustu do prvih dveh v oktobru, na začetku septembra pa slavijo še praznik. Turisti lahko pomagajo pri trganju grozdja, popravilu sodov ... Letno si klet ogleda več kot 200 tisoč obiskovalcev. Še sami se sprehodimo po muzeju, ki vsebuje dokumente, stare letnike vina, kakšnih posebnih nakupov pa si ne privoščimo, čeprav obljubljajo tudi dostavo na dom: prevoz v Slovenijo od ene do šestih steklenic stane 32 do 75 evrov. Še nakup mini stekleničke vina in medenega kolačka, potem pa je že treba pohiteti v hotel.
Ob dvanajstih paraliziramo že tako enosmerni promet na ozki ulici pred hotelom, ko v štiri kombije nalagamo prtljago. Okrog enih smo na letališču, 

Foto: Vinko Šeško.
Vinko in vozniki peljejo nazaj kombije, ob prevzemu ni kakšnega posebnega pregleda za morebitne poškodbe (ki jih tako nismo napravili), zanima jih samo količina goriva.
Skupina se namesti v prostorih za prihode, jaz pa grem raziskovat situacijo nadstropje više, ker me zanima, kdaj se bodo začele prijave na let. 

Foto: Zmago Grabrijan.
Pred tablo z odhodi letal ostrmim: pri našem letu, ki naj bi bil ob 17.30, piše "Cancelado". To vendar diši po angleškem izrazu cancelled - odpovedan! Hitim na informacije, od koder me napotijo na šalter Portoway, ki med drugimi letalskimi družbami ureja stvari tudi za našega prevoznika Airberlin. Uslužbenec mi čisto mirno razloži, da je let prestavljen na naslednji dan zgodaj popoldne, za nas pa bodo uredili prevoz nazaj v mesto in nas namestili v hotel. Kasneje izvemo, da uradni izraz za tako prestavitev ni "cancelled" ampak "heavily delayed" - močno zamujen. Vrnem se k ostalim in jih vprašam, kaj želijo najprej slišati: dobro ali slabo novico. Razložim jim situacijo in najprej mi nihče ne verjame. Ko se nam pridružijo še šoferji in šef Vinko, je prva skrb sporočiti avtobusnemu prevozniku, naj nas pride iskat  na letališče v München dan kasneje. Ko sprašujeva za razloge te zamude, dobiva odgovor, da ni letala, in kasneje, da je letalska posadka zbolela. Z Vinkom vztrajava, da nas vse namestijo v isti hotel, zato postopek nekaj časa traja. Uslužbencu še pokaževa karte in osebne dokumente vseh potnikov, da jih preveri in na dveh mestih obkljuka, odločimo se, koliko dvoposteljnih in enoposteljnih sob rabimo, pa je ura že skoraj tri, ko nas pride iskat avtobus. Vmes prihajajo k pultu še nekateri drugi potniki za isti let in vsaj dvema paroma se očitno vidi, da sta vesela podaljšanega bivanja na Madeiri. Uslužbenec razlaga, da je naš hotel v centru Funchala, ko pa mu povem, da smo en teden bivali 300 metrov od mestne hiše in 400 metrov od katedrale, neha govoriti o centru. 


V resnici nas namestijo v hotel Pestana Ocean Bay - all inclusive s štirimi zvezdicami. 


V zahodnem delu Funchala je, kjer stoji večina večjih hotelov, in mimo njega smo se že vozili ter občudovali sedem nadstropij visoko poslikavo na fasadi - strelicije in drugo cvetje, kasneje pa smo na nasprotni strani odkrili ravno tako visoko sliko ptiča v eksotičnem okolju. Dobimo ključe in zapestnice, sobe v našem delu so velike - s kuhinjskim pultom in velikim balkonom, nekateri pa imajo v sosednji stavbi prava stanovanja s spalnico, kopalnico, sušilnico, kuhinjo, dnevno sobo in teraso. Da si malo opomoremo od vsega truda in živciranja nas že vabijo na prigrizek na terasi ob plavalnem bazenu. Pijača pa je tako vedno na voljo. Pred hotelom se razteza plaža in kmalu je na njej nekaj najbolj vnetih plavalcev. 

Foto: Drago Verdel.
Z Marijo si privoščiva plavanje v bazenu, kjer je voda malce ogreta, moraš pa se segrevati tudi z gibanjem. Kavalirski Drago nama prinese v bazen še pivo in višek ugodja je tu. 


 Spodnjo sliko je posnel Franci Zakšek.
Proti večeru se odpravimo na sprehod po obali, na slikovite skale, skozi predor z odprtino in razgledom na morske valove, potem pa se po stopnicah povzpnemo na sprehajališče pod hoteli s krasno urejeno okolico. 


Lep razgled proti ostalim delom Funchala se nam ponuja, na drugi strani pa vidimo klif Cabo Girão in za njim krasen sončni zahod. S plaže proti hotelu vodijo zaklenjena vrata in za odpiranje dobimo štirištevilčno kodo. Pri samopostrežni večerji se kar dolgo časa zamudimo, saj je treba poskusiti kar se da veliko jedi. Na terasi še malo posedimo, v avli je tudi živa glasba, potem pa gremo uživat udobje svojih sob. 

Slovo bi mi vzeli, če se le da, pa letalo zamudo ima.

Kaj pa Nevenka:

Bogastvo tržnice spoznavamo,
se od Madeire, Funchala poslavljamo,
si še kaj za domov privoščimo
in na letališču "občepimo".

Video:





Prikaz v 18 delčkih, ki si avtomatsko sledijo, če je vključeno samodejno predvajanje.