30. 01. 17

Z Laz na Primož - 30. 1. 2017

Danes pa nas je v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica kar trinajst. Ko se ob osmih zbiramo, je temperatura še krepko pod ničlo, vidljivost pa tudi bolj slaba. Z avtomobili se peljemo skozi Boštanj, Radno, mimo naselja Konjsko vse do Laz. Od Konjskega naprej se začenja zimska idila s snegom in ivjem, cesta pa je lepo očiščena in suha. 


Pri avtobusnem postajališču na križišču, kjer se ceste odcepijo za Laze, Telče  in Primož, je dovolj prostora tudi za parkiranje. 


Občudujemo ivje na bršljanu, hrastovih in bukovih vejah, pod podplati pa nam škriplje suh sneg. 



Napotimo se proti Primožu: večina po cesti, trije po gozdni poti, kjer se ponuja veliko zimskih motivov, med drevjem najdemo tudi ležišča srn in sledove divjih prašičev, ki so iskali hrano. 


Vidimo le kakšnih sto metrov daleč, ostala pokrajina je zavita v meglo. 


Pri odcepu za Dedno Goro vedno znova občudujem lovsko prežo, Rogačice na drugi strani pa se skrivajo v megli. 


Na Primožu nas sprejmeta dva psa, potem pa je treba samo še preko polja in navzdol v gozd 



in že smo pri našem "zavetišču" na robu Primoža, ki uradno spada pod naselje Češnjice. V kaminu prijazno gori ogenj, na mizi vabijo slivovka, čaj in kuhano vino, iz kuhinje prijetno diši. Ampak pred pojedino je po protokolu čestitka slavljencu Vinku, ki praznuje svoj osemdeseti rojstni dan. Podarimo mu sliko z dvema značilnima posnetkoma Vinka v foto akciji. Posnel ju je Ljubo, mi pa smo dodali še posvetilo: 

Vse lahko zbledi, ne pa to, kar nam daješ ti!
Varen naj še bo korak, v užitek trenutek vsak! 
Zdravja, sreče za vse dni ti vsak od nas želi!
                                 Ponedeljkova skupina

Po melodiji En hribček bom kupil ... mu zapojemo:

Ob ognju na Primožu res je toplo, ko družba se zbere in nam je lepo.       
Si trenutkov takih vsak od nas želi, sreče, zdravja, zadovoljnih tebi dni, 
zadovoljnih dni vsak od nas želi in, da skupaj bi še bili.

Sledita še standardni Vse najboljše in Kol'kor kapljic, predstavim in podarim foto knjigo z značilnostmi slavljenca, potem pa se lotimo dobrot v obliki močno oplemenitenega pasulja, bogatega narezka, peciva in kave. Aha, pa še tri vrste vina so na voljo. 

Foto: Vinko Šeško.
Naše prizadevno delo za mizo in klepet z gromkim smehom - vse se malo zavleče, pa nič zato, saj imamo kot upokojenci čas. 



Vračamo se po poti prihoda, mimo Cerkve Svetega Primoža in Felicijana

Enoladijska cerkev s tristrano sklenjenim prezbiterijem, z zvonikom na severni in zakristijo na južni strani, je iz 17. stol., ladja je v osnovi morda še romanska. Oprema je iz 2. polovice 19. stol., veliki oltar iz 1863. Na portalu je letnica 1888.



Vreme se ni nič spremenilo, le ivje in sneg lahko občudujemo še z druge strani. Če dan sam po sebi ni nič posebnega, si pa sami napravimo lepega in prijetnega.

25. 01. 17

Lisca - 25. 1. 2017

Danes namesto rednega pohoda študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Vinkovo povabilo, da gremo na Lisco slikat sončni vzhod. Osem nas je in zberemo se ob sedmih ter se z dvema avtomobiloma peljemo v hribe. Niže je cesta suha, sneg je v zaplatah, od Lisc naprej pa zapeljemo v pravljično deželo s svežim snegom okrašenih dreves, belo preprogo pa je sneg ponoči pogrnil tudi po cesti. K sreči ne predebele. 




Na Mali Lisci najdemo ravno dovolj odrinjenega snega ob cesti za parkiranje, potem pa se napotimo po zasneženem travniku v hrib. Ponekod je sneg spihan, da kuka iz njega trava, drugje lahko krepko zagaziš vanj. 




Podobno je tudi v obeh odsekih poti po gozdu in čudimo se, kako veter tu oblikuje sneg. Najbolj posrečena so drevesa z drobnim vzorcem tigrovega kožuha. Vse te lepote je treba občudovati od blizu, na daleč pa ne bi znala povedati, kje se konča megla in začnejo oblaki. Edini sonček je naša Marta v rumeni bundi, ampak tudi tako okolje daje veliko užitkov in tajanstven občutek. 



Foto: Vinko Šeško (s samosprožilcem).
Na vrhu Lisce se malo nastavljamo spletni kameri, napravimo skupinsko sliko, 


potem pa še sprehodimo naokrog. 


Odkrijemo začetno gradnjo igluja, ampak nihče ni navdušen, da bi ga dogradil. 

Foto: Vinko Šeško.
Za kratek čas trije celo posedimo na danes nič pretirano razgledni klopci. 



Drevesa in hišica za padalce nudijo pravljični zimski prizor, 




nas pa že malo zebe in se gremo pogret in okrepčat v Tončkov dom. 


Za kavo, čaj in kakav je treba napraviti prostor in ob tej priliki se zabavamo zaradi nenavadne oznake za stranišče. 



Čas je za odhod in po cesti se vračamo na parkirišče. 


Pretirano veliko obiskovalcev Lisca danes verjetno ni imela, srečali pa smo kar številno Sredino skupino Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ne ustraši malo snega in mraza.

Video:

24. 01. 17

Drečji Vrh in Posestvo Pule - 23. 1. 2017

Sedem nas je iz Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in z dvema avtomobiloma se odpravimo do Mokronoga, 


kjer v Bistroju pri klavnici sedemo h kavici in klepetu. Potem pa še malo vožnje skozi Gorenji Mokronog in proti Trebelnemu. 



Pod Cerkvijo Svetega Petra s kostnico zavijemo na levo, ker nas kažipot lepo usmerja na Posestvo Pule. 


Cerkev je iz 12. stoletja s kasnejšimi spremembami, kostnica v obliki romanske rotunde je iz istega časa, nad shranjenimi kostmi Kapela Svetega Mihaela. Okolica skriva še veliko arheoloških zakladov. 



Parkiramo nasproti table za Drečji Vrh, kjer se desno odcepi cesta za Cikavo. Mi pa kar naprej po cesti, malo v hrib, pa po ravnem, 




celo malo navzdol, dokler ne pridemo do zanimive ograje Posestva Pule. To je "elitno podeželsko hotelsko naselje" s štirimi zvezdicami, devetimi ekskluzivnimi lesenimi hišami, spa centrom, vinsko kletjo - vse za v naprej rezervirane skupine in zaključene družbe. Zlasti slovesne so lahko tu poroke, priljubljena poslovna srečanja ali preprosto uživanje v lepem okolju. Vsa poslopja so zgrajena po vzoru tistih iz 17. stoletja.


Danes ni videti posebnega utripa: nekdo nekaj dela pri gospodarskem poslopju, uslužbenec z recepcije je prišel pogledat, kdo se mota naokrog, in pokadit cigareto.



Vračamo se po isti poti, le v Mokronogu zavijemo drugače: Sveti Vrh, Pavla Vas, Malkovec. Seveda: malicat gremo v naše zavetišče pri Slavici in Tonetu na Bojniku. Mimogrede ju spravimo še ob nekaj trdih in tekočih dobrot, potem pa se skozi Telče in preko Laz pri Boštanju vrnemo v Sevnico.

Video: 



23. 01. 17

Po evropski pešpoti E12 od Buj do Lucije - 21. 1. 2017

Danes je treba zgodaj vstati, saj avtobus odhaja ob šestih zjutraj. K sreči pa je prej parkiran samo čez cesto in sem kmalu na svojem standardnem sedežu nasproti zadnjih vrat. Odhajamo proti morju: Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji in Planinsko društvo Lisca Sevnica organizirati pohod po novi E12. Kar 68 nas je in poleg velikega avtobusa mora na pot še dodatni manjši. Med potjo nam Darinka razloži program, potem pa čestitamo Vinku za njegov visoki jubilej. V zahvalo takoj dobimo sladke priboljške, Tone pa že vestno opravlja dolžnosti natakarja. 
Na Lomu sledi obvezni postanek za plus in minus, potem pa naprej proti jugu in zunanja temperatura, ki je bila do sedaj minus devet, se začne dvigati. Pozdravlja nas sonce na mejnem prehodu Sečovlje - Plovanija pa tudi prijazna obmejna policistka, ki želi videti naše dokumente. Tu se nam pridružijo še naše prijateljice iz Zasavja in Rimskih Toplic, ki so sicer pripotovale s svojim avtom. 


Do naselja Buje ni daleč in tam nas čaka planinski prijatelj Vladimir, ki je zaslužen za markiranje E12 na hrvaški strani in ima načrte, da jo podaljša do Dubrovnika. Jože, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, pozdravi planince in planinke iz Radelj, Logatca, Postojne, Ljubljane, Zasavja in Sevnice, 


razloži traso poti in program pohoda 


ter Vinku podeli častno značko za prehojeno E6. 


Z zastavama na čelu se okrog 100 pohodnikov poda na pot, ki nas najprej vodi po cesti skozi novejši del Buj z industrijo elektronskih aparatov Digitron in tovarno zidnih barv, pogled pa nam uhaja tudi na hrib s starim delom. 


Tam so imeli svojo naselbino že Iliri in kasneje Rimljani. 


Okrog mesta je veliko vinogradov in nasadov oljk, iz reklam razberemo, da je za turiste tu veliko različne ponudbe. 


Hodimo po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge Porečanka - Parenzana, ki je od 1902 in 1935 povezovala Trst s Porečem. Potem so jo ukinili, stroje poslali po Italiji, tračnice pa celo v Afriko, vendar je večina končala na dnu Sredozemskega morja. Danes tu poteka Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje, zdaj pa še E12. 


S ceste se umaknemo na gozdno pot, po kateri je hoja veliko prijetnejša, gremo tudi skozi manjše vasi, si privoščimo postanek za malico, 


potem pa kmalu dosežemo rob hribov in pred nami se odpre čudovit razgled od Portoroža do Nanosa. 


Spuščamo se po lepi stezi med brinovimi grmi in bori, 


pod nami pa se razprostira 650 hektarov Sečoveljskih solin. Večkrat sem že obiskala Krajinski park in muzej, nikoli pa si nisem predstavljala, kako velika površina je to. Malo žalosten pa človek postane, ko vidi propadajoče hiše ob solinah. 


Ko se spustimo na cesto ob Dragonji, se ob hiši Joška Jorasa  spomnimo, da smo na spornem področju levega brega Dragonje, ki bi moralo biti tudi slovensko. 


Brez posebnosti prečkamo oba mejna prehoda, potem pa se napotimo proti Sečovljam



Na vzpetini nas že pozdravlja Cerkev Svetega Martina, ob poti je pa še ena "ovira" v obliki improviziranega vinotoča. 


Kar veliko jadralnih letal se spreletava nad nami, zato se oglasimo na Letališču Portorož, da se malo okrepimo. Tri ure in pol smo na poti, obljubljajo nam še vsaj dve. Nekateri se odločijo za prevoz z avtobusom, 


drugi pa hrabro korakamo ob solinah. Vmes še malo počivamo ob pijači in pesmi, 


ogledamo si delavnico, kjer advokat za hobi obnavlja stare ladje in trenutno gradi novo po starih načrtih, krajši postanek pa si privoščimo še pri Gostilni Ribič. 


Nad nami je zelenje polotoka Seča, kjer se skrivajo kamniti kipi na prostem, ob obali pa veliko naprav za razgibavanje na prostem in lep pogled na Portorož. Samo še skozi kamp v Luciji se sprehodimo in do avtobusa na parkirišču pred marino. Okrog petih popoldne se odpeljemo proti domu s prijetnim prepričanjem, da smo v  naravi in prijetni družbi preživeli lep dan in trdnim sklepom, da naslednje leto nadaljujemo s hojo po E12 od Buj proti Poreču.

Video: