28. 02. 17

Vetrnik (Apnenik pri Boštanju) - 27. 2. 2017

Ob pol osmih je že velik dan, ko se pri rondoju v Šmarju zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Šest nas je in vsi se strinjamo, da napravimo krajši pohod. 




Z avtomobiloma se zapeljemo do parkirišča pri boštanjskem pokopališču, potem pa se začenjamo vzpenjati po prijetni gozdni stezi. Ta je bolj obljudena, ko spomladi začnejo cveteti grmi rumenega sleča ali pontske azaleje, zdaj pa le ugotavljamo, kako so razredčili gozd, da grmi ne bodo preveč v senci. Malo po cesti, potem pa spet v gozd. No, naprej pa moramo kar nekaj časa po asfaltirani cesti naselja Apnenik pri Boštanju, 




potem pa nas zamika pot na levo, rahlo navzdol, vrh Vetrnika pa je nekje nad nami: rahlo na desno se nam zdi. Povzpnemo se po gozdnem kolovozu, nekje v strmini pa poti zmanjka in treba je po brezpotju do roba gozda. 


Vsak si išče najboljšo varianto vzpona in zadihani ter dobro ogreti pridemo do vinogradov na Vetrniku. 


Še malo levo po cesti, 


pogled proti Kumu, 

Foto: Vinko Šeško in Romana Ivačič.
pa spet navkreber po gozdu do vrha, ki je označen s kamnom. Malo pod vrhom stoji repetitor za zveze, za katerega pa nismo prepričani, da še ima kakšno funkcijo. Vrnemo se med vinograde in mimo zidanic spustimo na glavno cesto. 



Vmes pa občudujemo čudovit razgled od Velikega Kozjega, preko Lisce, Skalice, Bohorja, Slemena, do Velikega Trna in Laz. 


Uživamo v pomladanskem cvetju in se po trasi prihoda vračamo v Boštanj. Kratko, a sladko dopoldne, ki ga zaključimo s pijačo v kavarni pri rondoju.

Video:

16. 02. 17

Podboršt - 15. 2. 2017

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje kar v številčni sestavi: 17 se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju. Pridružil se nam je novi član Boris. S štirimi avtomobili se popeljemo skozi Krmelj in Šentjanž, 

Foto: Vinko Šeško.
parkiramo pa malo naprej od strnjeno naseljenega dela naselja Podboršt. 




Napotimo se v hrib po lepi gozdni poti, 


najdemo zanimivo bukev z dvemi debli, oči pa počivajo tudi na lepi zeleni barvi mahu. 


Po travniku se povzpnemo do zapuščene hiše in za nami se na hribu kaže naselje Veliki Cirnik. 



Kmalu smo na kmetiji Krmelj: tu živijo sorodniki tistih Krmeljev, ki so dali ime naselju. Redijo bikce, konje, vendar tožijo, da je s tem težko preživeti in je poleg dela na kmetiji potrebna še zaposlitev. 


Spustimo se do križišča, kjer smo že bili, ko smo hodili po Štajngrobu, in gledamo proti Kalu. 


Tokrat pa smo namenjeni v Nunski log. 



Preden se spustimo v to dolino, si z zanimanjem ogledamo razstavo starega orodja na gospodarskem poslopju ob poti in mogočno drevo v bližini. V pobočju nad cesto zagledamo kar velik šopek cvetočih trobentic in tudi sonce nas že kar lepo greje. V dolini je včasih rasla debela lipa, ki pa je ni več, pa tudi velikega brina ne najdemo. 


Zato pa je tu nasad aronije, na koncu doline pa ostanki starega mlina. V Nunskem logu je včasih obratovalo sedem mlinov in žag. Ob vodi hodimo in pridemo do poslopja, ki je včasih gotovo bilo tudi mlin, potem pa se razprostirajo samo še travniki. 





Zanimiva je razlika v temperaturi na sončnih predelih in v senci, kjer je zemlja še vedno pomrznjena, travo pokriva slana, na lužicah ledene umetnine. 


Na več mestih je treba prečkati vodo: na dveh so v pomoč brvi - položeno deblo in kakšna veja za oprimek. Z medsebojno pomočjo nam to uspe, večkrat pa je treba vodo tudi preskočiti ali stopiti vanjo. 
Avtomobili nas potrpežljivo čakajo, vendar se ne vrnemo še takoj domov: 


treba je še posedeti v Gostišču Barbara v Krmelju, uživati ob kavi in drugih napitkih, pa čestitati sošolki Mariji ob osemdesetletnici ...

Video:

Ljubljanski vrh, Pivka, Prestranek - 14. 2. 2017

Pri Prahovih (Turistična agencija Turizem Toni) čez cesto že ogrevajo avtobus, torej vkrcavanje skoraj pred pragom. Vozi sam šef Toni, vodi Dejan, ki ga že tudi poznamo. Pri minus štirih stopinjah udeleženci in udeleženke ekskurzije Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica polnimo avtobus na Avtobusni postaji Sevnica, potem v Krmelju, čisto lahko pa bi pobirali še štoparje, ker nas je samo 23. 


Že pred avtocesto nas pozdravi sonce. Vodič razlaga današnji program, opisuje dogodke na Medvedjeku med osamosvojitveno vojno, nas spomni na nekdanji grad v Višnji Gori, mimogrede še doda zgodbo o protestantizmu in že je tu gradnja na šotnem barju ... Neumoren je ta Dejan: vsaka beseda, vsak pogled skozi šipo avtobusa mu je izziv za novo zgodbo.
Pri Vrhniki zapustimo avtocesto in se skozi Verd peljemo proti Ljubljanskemu vrhu. Cesta postaja ožja, dvigamo se skozi gozd, ki kmalu postane pravljičen: odet v ivje kot nevesta v belem. Proti vrhu je cesta makadamska, ustavimo pa se pred s posebno ograjo dobro varovanim vojaškim območjem z radarjem za kontrolo zračnega prometa od leta 1982. Naš sošolec Ivan Cajner se na tem področju dobro znajde in nam razloži, kako je bilo, ko je bil še tu v službi. Vrh je zlasti pozimi težko dostopen, dolgo so imeli tudi težave pri oskrbi z vodo, redni obiskovalci v okolici so medvedi. 


Sprejme nas ekipa vojakov v predimenzionirani stavbi in nam na ekranu pokaže, kako preko radarja z dometom 470 kilometrov spremljajo zračni promet in podatke pošiljajo civilnemu letalstvu na Brnik in NATU. Ivan nas s svojim brinovcem dezinficira, 






potem pa popelje med romantičnin drevjem in grmovjem v belem do samega radarja na nadmorski višini 819 metrov. V zemljo je vkopanih še veliko bunkerjev in skladišč, ki pa so zdaj v glavnem prazna, rabili pa so jih, ko je bila tehnologija drugačna. Ljubljanski vrh je bil zanimiva strateška točka že za Rimljane, utrdili pa so ga tudi z Rupnikovo linijo, ki so jo gradili v Kraljevini Jugoslaviji od 1935 do 1941 za obrambo proti Italijani, vendar je niso nikoli uporabili. 


Ogledamo si ostanke te linije, 


kukamo skozi okvire zasneženih vej proti Vrhniki 

Foto: Brane Busar.
in se kot otroci veselimo s soncem obsijanega okrasja okrog nas. 
Na povratku v Vrhniko izvemo veliko o zaraščanju pašnikov z gozdom in kraških pojavih, v Logatcu se peljemo skozi drevored Napoleonovih lip 


in že se skozi rastje ob cesti svetlikajo jezerca na delno poplavljenem Planinskem polju. Za Vrhniko, Logatec in Planino so značilne mogočne hiše - furmanske gostilne, ki so oskrbovale potnike proti morju. Planina je znana tudi po podzemni jami, Ravbarjevem stolpu, pri eni cerkvi je stolp ločen od zgradbe, področje pa ima tudi svojsko govorico. 


Ustavimo se v Baru Demšar, da se okrepimo s kavico, potem pa malo nastavimo soncu, ki je ogrelo ozračje na plus štiri stopinje. 


Sprehodimo se do spomenika Miroslavu Vilharju (1818 -1871), pisatelju, skladatelju in politiku, ki se je tu rodil. Njegove so mnoge pesmi, za katere pogosto mislimo, da so narodne: Lipa zelenela je, Po jezeru, Rožic ne bom trgala ... 
Po vijugasti cesti Kačje ride, ki so velik izziv za motoriste, pa lahko tudi zelo nevarne, se odpeljemo do Postojne. Tu se spomnimo Postojnske jame, družine Kupelwieser, ki je bila pomembna za razvoj turizma tukaj in na Brionih in ne pozabimo občudovati največje in najlepše železniške postaje v Sloveniji. Prestranek zaenkrat ignoriramo, ker nas pot vodi najprej v Pivko. 




Svojo pozornost namenimo Parku vojaške zgodovine, kjer nas prepričljivi vodič Matej dobro uro vodi po artilerijsko-tankovski zbirki, zbirki oklepnih vozil iz druge svetovne vojne, razstavi o razpadanju Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije. Zlasti zadnja je zelo zanimivo postavljena, med objekti pa gotovo vzbuja največ pozornosti diverzantska podmornica. Krajši čas se zadržimo še v muzejski trgovini, nekateri pa tudi v kantini. Na soncu občudujemo pogled na Vremščico in izvemo, da je Pivka edini kraj v Sloveniji, ki ima tovarno za predelavo rib (Delamaris) in podmornico, pa sploh ne leži ob morju.
Vračamo se v Prestranek, kraj, ki je nastal ob gradnji Južne železnice med Ljubljano in Trstom v 19. stoletju in, kjer nas na Posestvu Grad Prestranek čaka kosilo. 


Gostilnica Na gradu je urejena v nekdanjih hlevih in prijazna vodička nas povabi k pokušini domačih salam in sira, juha in zrezek v omaki pa sta od posebnega Angus goveda, ki ga redijo na posestvu. Ne manjka niti puranje meso, pražen krompir, kuhana zelenjava, mešana solata, za posladek pa velika in slastna štruklja: skutin in orehov. Užitek je jesti v tem lepo urejenem okolju s slikami konjev in ob zvokih klavirske glasbe. 



Ogledamo si islandske konje, ki jih ponujajo za ježo, hleve zanje, pokrito jahalnico in odprti prostor za jahanje. Prirejajo tabore za otroke, namestitev nudijo v šestih apartmajih, na ogled pa so tudi zeliščni vrt in tri ekološke kmetije: reja krav dojilj nemškega črnega Angusa, pridelava ekološkega mleka in pridelava ekoloških žit. 


Le grad sam ponižno čaka na boljše čase. Baje segajo njegovi začetki v 13. stoletje, bolj znan je v 16. stoletju in potem v 18., ko spada pod Kobilarno Lipica. V zgradbi kvadratne oblike z notranjim dvoriščem in vodnjakom so med vojno in po njej bivali vojaki, danes v njem stanuje nekaj družin.
Poslovimo se od prijetne gostiteljice, se še zadnjič ozremo na zasneženi Snežnik, potem pa odpeljemo naravnost domov. Lep in bogat dan!

Video: