31. 03. 17

Ob Impolljskem potoku in nad njim - 29. 3. 2017

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica - ko se nam pridruži še Slavica, nas bo danes točno dvajset. Z avtomobili se zapeljemo skozi Boštanj in Log, potem pa zavijemo ob Impoljskem potoku. 


Tam nas na svojem domu že čaka Slavica s kačjo slino in sladkimi dobrotami. Občudujemo hišo, gospodarska poslopja, vrt in okolico, vse zgledno vzdržuje, čeprav živi v bloku. Danes nas bo ona popeljala po domačih poteh: 



prečkamo potok in se napotimo navkreber po Bučjem hribu. Zavijemo desno v gozd in pot nas kmalu pripelje do eksotičnega drevesa, ki ga ne znamo določiti. Bo treba priti, ko bo zelenelo in cvetelo. 



Vrnemo se na glavno pot in hodimo naprej proti Bučam do posestva Bajc, ki uradno spada že pod Gornje Orle. Sadno drevje je polno bele omele, travniki pa so lepo očiščeni. 


Zagledamo se v mojstrovino tesarskih mojstrov - leseni kozolec, bolj kot novogradnja pa nam je všeč stara hiša. 


Za nami na obzorju ostaja obris naselja Studenec, 



mi pa prihajamo med vinograde na Gornjih Orlah. Ob poti nas pozdravita ponija, 




veliko je tudi cvetja: divja hruška, breskve, črni trn, japonska kutina, rumeni grobelnik, trobentice ... Cesta se zravna in malo spušča pod vinogradi, 

Foto: Vinko Šeško.
pri vodnem izviru pa imamo krajši počitek in fotografiranje. 






Slavica nas zdaj vodi navzdol - nazaj proti Impoljskemu potoku. Malo po poteh, pa kar skozi gozd, po pašnikih z lovsko prežo in že smo na mestu nekdanjega mlina v dolini. Nekaj časa korakomo po cesti in 


se navdušujemo nad kalužnicami, potem opazimo traso nekdanje ozke železnice, za katero ne vemo, čemu je služila, prečkamo potok in se potopimo v zelenje ob njem. 





Neverjetno veliko je strupene kranjske bunike, ob enem drevesu, ki je poraščeno z mahom, jo nadgrajujejo sladke koreninice. Slavica nas opozarja na liste navadnega in pegastega kačnika med bujno rastočim čemažem, 


razveseljujejo pa nas spet tudi oranžni cvetovi kalužnic. 



Vrnemo se na izhodišče, kjer je tudi zajetje vode, gostiteljica pa nam poleg nje gostoljubno ponudi še sok in vino, da zalijemo ponujene rogljičke in pečene venčke. 
Dan ovrednotimo ob kavici in drugih napitkih na Logu, kjer se s plačilom izkaže novi član skupine Borut. 


Med drevjem kukamo proti sevniškemu gradu, 




na koncu pa se večina zapelje še na sevniško pokopališče poslovit od očeta našega planinskega prijatelja.
Slavica, Borut in vsi ostali: hvala za tako lepo dopoldne!

Video:

30. 03. 17

S parkirišča Za Ušivcem na Veliko Planino - 27. 3. 2017

Ponedeljkova skupina planinskega društva Lisca Sevnica je spet kompletna: danes nas je devet in s kombijem smo namenjeni na Veliko planino. Že v Savinjski dolini si privežemo dušo s kavo, potem pa se skozi Gornji Grad zapeljemo na prelaz Črnivec na nadmorski višini 902 metra. Malo se spustimo v smeri Kamnika, kmalu pa zavijemo na desno in 


mimo cerkvice Svetega Ahacija proti Kranjskemu Raku. Ker še ni čas paše, so vse zapornice na cesti odprte in se lahko zapeljemo vse do parkirišča Za Ušivcem. 


Tu nas presenetijo kar velike zaplate snega, na začetku poti po gozdu je na nekaterih mestih poledenel in treba je paziti na korake. Tudi sicer hodimo po zelo raznolikem terenu: suhi cesti, suhih travnikih, še trdi zemlji od mraza, tajajočem se snegu, ledenem snegu ... 



Vmes pa se na sončnih legah prebuja pomlad: telohi v popkih in že razcveteli, žafrani, ki so komaj prerili iz zemlje, in taki razkošno veliki, resa ... Sonce je že visoko, nebo kot umito, ozračje pa nič kaj toplo, občasno nas hladi še veter. 



Oziramo se proti Velikemu Rogatcu, Lepenatki, nasmoha se nam Raduha. 







Že je tu Gojška planina (Gojški stan) in še posebno lepa kombinacija telohov in žafrana na travnikih, ki jih obrobljajo mogočne smreke in samotni osamelci. 





Vzpenjamo se Mimo Male planine, nad Jarškim domom občudujemo hribček z reso, pred nami pa je že tudi Domžalski dom. Za njim pa se odpre veličastna lepota gora: Ojstrica, Planjava, bolj levo Julijci. 




Kar dih človeku zastane od tega pogleda. 


Povzpnem se po travniku za še boljši razgled, ko zaslišim helikopter. Z zoomom ga lovim v objektiv, ampak postaja vse večji in pristane tik nad mano, da se mi vrtinec zvrtinčenega mrzlega zraka zareže do kosti. Vojaki se takoj spet dvignejo, jaz pa nadaljujem pot proti kapelici Marije Snežne. Prvo kapelo so tu zgradili leta 1938, obnovili pa leta 1988. 




Ta posnetek je delo Vinka Šeška.

Izpred nje je lep razgled na pastirsko naselje  Veliki stan, ki ohranja značilno tradicionalno arhitekturo. 


V zavetju enega izmed stanov počivamo in malicamo,  






potem pa se po poti skozi Dovjo Raven (Stolniški stan) vrnemo na parkirišče. Srečamo le malo pohodnikov, tu pa se čudimo kolesarju, ki po ledenem snegu rine v hrib. 
V Žalcu še malo posedimo ob krepčilnih napitkih in uredimo vtise. Enotnega mnenja smo, da že dolgo nismo doživeli tako lepega dneva.

Video: