Zadovoljstvo v majhnih stvareh

S Črnivca na Kranjsko reber - 16. 1. 2012

2012-01-18T17:10:00.001+01:00

Kar precej stopinj pod ničlo je, mi pa se kaj hitro ogrejemo v kombiju na poti skozi Celje proti Gornjemu gradu in prelazu Črnivec. Vmes nam malo pomagajo še popiti čaji in kavice.

902 metra visoki prelaz nas pričaka bogato osvetljen s soncem in kar prav nam pride reber brez gozda. Leta 2008 je vetrolom tu uničil večino drevja, naslednje leto pa so posadili okrog 50 tisoč sadik, ki zdaj počasi rastejo. Pot je speljana med nizkimi in bolj visokimi panji, tu in tam je ostala še manjša skupina smrek, stezo pa včasih prečkajo potočki vode, ki so se večinoma skrili pod ledeni pokrov. Mi pa večkrat prečkamo kar široko gozdno cesto, vendar se ne damo premamiti: ljubša nam je pohodniška pot. Na začetku še hvalimo pogoste markacije, ki pa kasneje nekam izginejo in skoraj že krenemo na levo, ko nam zdrava pamet veleva, da je treba na desno. Tako je tudi prav, čeprav je treba splezati preko podrtih smrek. Više pridemo do gozda in tu je spet dovolj nam tako ljubih znakov. Že v gozdu je na poti nekaj snega in leda, na travniku pred vrhom pa je snega še več.

Skozi smreke nam mežikajo Kamniško-Savinjske Alpe, na vrhu Kranjske rebri (1435m) pa se nam odprejo kot oltarji v najlepši lepoti. Na vzhodu se nam zdita Lepenatka in Rogatec čisto blizu, daleč v dolini se odkriva Gornji grad, nad njim Menina planina, na zahodu nas pozdravlja Mala planina. Doline proti Kamniku in Ljubljani pa so bolj zamegljene.

Malo piha, vendar si kljub temu privoščimo malico, potem pa se po isti poti vrnemo na Črnivec.

Nismo pričakovali, da bo lokal odprt, zato tem bolj uživamo na sončni terasi ob toplih napitkih.

Krasen dan! Še posebno, ko v celjski bolnici ugotavljamo, da naša Elčka dobro okreva in upamo, da se nam bo kmalu lahko spet pridružila na pohodih.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/16-1-2012

Video:

Bohor - 8. 1. 2012

2012-01-09T17:21:00.000+01:00

V nedeljo po praznikih se navadno odpravimo na Bohor, kjer se srečamo z ostalimi planinci in planinkami iz Posavja in zaželimo vse dobro v novem letu. Ob sedmih smo na parkirišču pri kombiju, na rondoju poberemo še dva udeleženca in že brzimo ob Sevničini proti Zabukovju. Parkiramo na Pokojnem vrhu nad Mrzlo planino, ki takoj opraviči svoje ime, prav zoprno piha tam.

S hojo navkreber se kmalu ogrejemo in z navdušenjem opazujemo oblake raznih barv in oblik. Veter je opravil z meglo in odpirajo se nam razgledi od Medvednice, Gorjancev, Snežnika do Lisce. V tem okviru pa množica hribov in gričev z zaplatami gozdov, travnikov, polj, med katere se stiskajo naselja.

Pot je pomrznjena in suha, le tu in tam je v kakšni kotanji lisa snega, mlake na poti in v starih štorih pa nudijo prave umetniške slike iz ledu. Po vlaki se povzpnemo na Javornik (1023m), kjer je travnik malce pokrit s snegom, pa tudi s pohodniki, ki jih danes res ne manjka. Sprehodimo se še na Koprivnik (982m), od koder kukamo proti Planini in Šentvidu. Na poti proti koči sonce že lepo greje, v koči pa nas pogreje še zastonjski čaj. S pripravo in prodajo hrane osebje ni preveč spretno, končno pa le dočakamo golaž. Vračamo se po isti poti in se ustavimo le pri križu, kjer je po tradiciji treba povedati kakšen vic.

Nad Mrzlo planino nas spet veter pošteno prepiha, da se dostojno poslovi od nas.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/8-1-2012

Video:

Po Brežiški poti - 7. 1. 2012

2012-01-08T18:10:00.000+01:00

Sonce nam mežika nekje nad Zagrebom, ko se z avtobusom peljemo na prvi sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Nismo namenjeni daleč: le do Čateža, kjer nas čakata vodnika domačina.

Po obvezni kavici jo v dolgi koloni 40 pohodnikov in pohodnic mahnemo proti Šentviški gori.

Pri vzponu se prijetno ogrejemo in izpred cerkve Svetega Vida občudujemo razgled na Brežice, pa tudi v daljavo vse do Kamniških Alp. Ob spustu proti vasi Žejno si ogledamo še luknjo v zemlji, ki je očitno vhod v tajanstveno podzemlje. Spet se vzpenjamo, tokrat proti Velikemu Cirniku (621m). Uživamo na lepih gozdnih poteh med mogočnimi bukvami.

Pri zavetišču nam tekne malica, potem pa nas pot vodi na Mali Cirnik in v Globočice.

Turistična kmetija pri Martinovih nas sprejme z vso gostoljubnostjo. Občudujemo urejenost stare hiše, dekoracijo gostinskega prostora, v slast pa nam gre tudi obara z ajdovimi žganci. Ko domači fant raztegne svoj meh, marsikoga zasrbijo pete, oglasi pa se tudi pesem. Kar težko se je posloviti, vendar moramo naprej v Mrzlavo vas.

Pri eni od zidanic nas čaka prava pojedina z obloženimi kruhki, različnim pecivom, pijačo, kavo...

Polni nove energije prehodimo še zadnji del poti do Velikih Malenc, kjer je parkiran avtobus. Lep začetek sobotnih pohodov v letu 2012!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/7-1-2012

Spletne strani:

Planinsko društvo Brežice

Brežiška planinska pot

Pri Martinovih

Video:

Ljubljana - 29. 12. 2011

2011-12-31T15:17:00.001+01:00

S prijateljico Tilčko pred koncem leta navadno obiščeva praznično okrašeno Ljubljano. Danes je prilika za to. Najprej so na vrsti jaslice v Frančiškanski cerkvi, potem sprehod po tržnici in obisk stolnice.

Splača se tudi obiskati rotovž z lepo okrašeno smreko, razstavami in svojskimi jaslicami.

Stojnice na različnih trgih so že odprte, me pa se najprej podpreva s kosilom v samopostrežni restavraciji, potem pa z avtobusom odpeljeva na Rudnik.

Supernova je res lepo okrašena, pokukava pa tudi v Leclerc s polarnimi medvedi in pingvini ter Rutar, ki po dekoraciji ni nič posebnega.
Rahlo začne pršeti, ko se vračava nazaj v center mesta. Ta žari od lučk, trepeta od bučne glasbe in opojno diši po kuhanem vinu. Med dežne kaplje se začnejo mešati še snežinke in čas je, da se umakneva v zavetje toplega vlaka, iz katerega je prav prijetno opazovati naletavanje snega.

Video:

Sevnica - 27. 12. 2011

2011-12-30T17:46:00.000+01:00

V prazničnih dneh ima Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica navado, da se člani in članice zberemo ob kavi in še kakšnem dodatku, preverimo delo v preteklem letu in načrtujemo za novo leto. Predvsem pa je to tudi prilika, da se zahvalimo prizadevnima Anici in Vinku, ki skrbita za bogato delo skupine in dobro počutje vsakega izmed nas.

Še varnih korakov in lepih poti

skupina si naša gotovo želi.

Naj znaki, prijatelji vodijo nas,

v veselju naj mine skupni nam čas.

Bojnik - 19. 12. 2011

2011-12-21T16:34:00.000+01:00

Ko se v Sevnici na parkirišču zbiramo, nekaj rahlo naletava, pa ne moremo razločiti, če je to dež ali sneg. Ko parkiramo v Tržišču, že razločno vidimo snežinke.

Skozi nje pa razkošno razsvetljene jaslice. Po bližnjici krenemo navkreber, pri cerkvi krenemo po cesti proti Malkovcu. Snega je tudi na travnikih in njivah nekaj in zimska idila nas spremlja tudi na Slančjem vrhu in Bojniku. V gostoljubni Slavicini in Tonetovi zidanici se najprej pogrejemo, potem pa okrepčamo s trdimi in tekočimi dobrotami.

Posloviti se je treba in vračamo se skozi Vodale do Tržišča in ob cesti se še malo pogledamo v prometno ogledalo.

Ni važno, kakšno je vreme, dan si sami napravimo lep!

Lisca - 13. 12. 2011

2011-12-16T12:03:00.000+01:00

Ponedeljkova skupina danes izjemoma "uraduje" v torek. Z avtomobili se zapeljemo do Cerja, potem pa lepo počasi mimo Svetega Jošta, nekateri pa po Sončni poti, proti vrhu.

Ta je v oblakih ali meglicah, morje megle je pa tudi pod nami. Čeprav je že skoraj sredina decembra, sploh ni mrzlo in s čel kmalu kaplja in curlja. V Jurkovi koči nas čaka dezinfekcija, topel čaj in kuhano vino, potic, pit in drugega peciva pa je spet toliko, da ne bi bilo potrebno naročiti nobene druge malice. Obujamo spomine na pohode v letu 2011 ob prikazu posnetkov, ki jih je pripravil skrbni vodja skupine Vinko, njegova Anica pa nas razveseli še z ugodnim finančnim položajem. V Tončkovem domu se potrudimo ob res okusni kmečki pojedini, ki jo potem še krepko zalijemo. V koči je vzdušje na višku, ko začnemo odpirati dobitke srečolova in res nam je žal, ko je treba spet v dolino.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/13-12-2011

Video:

Lisca - 9. 12. 2011

2011-12-09T22:16:00.000+01:00

Začenjajo se praznični dnevi. Trgovci so to sicer oznanili že kmalu po prvem novembru, jaz pa mislim, da je dovolj zgodaj na prvo adventno nedeljo ali pa s prihodom Miklavža.

Ekipa Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica je danes popoldne urejala Jurkovo kočo na Lisci in upam, da se bodo v njej dobro počutili vsi, ki bodo tu praznovali.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/9-12-2011

Češnjice pri Primožu - 5. 12. 2011

2011-12-05T18:16:00.000+01:00

Bliža se zima in skrajni čas je za delovno akcijo pri Elčki in Vinku na Češnjicah pri Primožu. Ko se ob sedmih zjutraj dobimo, se nad nami zbirajo grozeči oblaki, zato se odločimo, da se z vozili zapeljemo do konca. Srknemo malo "ta kratkega" za dezinfekcijo, potem pa grablje v roke in horuk nad listje.

Ravno prav suho je, da nas pri grabljenju lepo uboga, zrak pa tudi ni premrzel, zato se z delom hitro ogrejemo.

In že gospodinja kliče k mizi s pecivom, čajem in kuhanim vinom. Saj bi še posedeli pred prijetnim prasketanjem ognja v kaminu, pa se bojimo, da nas dež ne prehiti.

Vse več je velikih kupov listja, ko moramo spet k mizi: tokrat je na vrsti kavica. Veter preganja oblake, nam pa ne nagaja preveč. Neverjetno hitro končamo delo in smo spet pri mizi: okusna enolončnica, kup dobrega kruha in tri vrste vina. Ta delovna akcija je res najtežja v tistem delu pri mizi.

Hermina sliši nekaj pri vratih in tam se baje sreča s pravim Miklavžem, ki je prinesel polno košaro sladkih kakijev. Ko pokusimo še nešplje in že drugič dvigujemo k ustom kavine skodelice, se spomnemo, da je danes pravzaprav dan za pohod. Odločno smo proti predlogu gostiteljev po kakšni dodatni hrani in končno krenemo peš proti Lazam. Blagoslovi nas nekaj dežnih kapljic, česa hujšega pa nismo deležni.

Zapuščamo Primož. Lepi so razgledi proti Gorjancem, kasneje proti Bohorju, na Lazah pa že uzremo tudi domačo Sevnico.

Video:

Bela krajina - 28. 11. 2011

2011-11-28T22:12:00.001+01:00

Na pot krenemo ob pol sedmih - kot navadno. Ponedeljek je čas za pohod naše skupine. Skozi Bučko, Škocjan, Novo mesto, preko Vahte, skozi Metliko - vse do Drašičev zdržimo vožnjo v enem kosu. Parkiramo pri Pečaričevih, kjer poskusimo različna olja. Najbolj nam tekne orehovo ter lešnikovo, obe sta tudi zelo zdravi in kar nekaj stekleničk se preseli v prtljažnik od kombija. Za zdravje pa je treba kaj napraviti tudi v smislu gibanja.

V soncu se blešči cerkev Svete Ane na Vidošički gori in pogumno krenemo mimo soseske zidanice in cerkve Svetega Petra,

se spustimo v dolino, potem pa vzpnemo med vinograde. V sencah se še vedno blestijo kristali iz ivja, v vinogradih pa biseri iz kapljic. Občudujemo prijetne rjave barve odpadlega listja, praktično razporeditev vinogradov, različne oblike zidanic. Skozi Železnike se vzpenjamo proti Vidošičem in cerkvi Svete Ane.

Vse bolj se nam odpirajo razgledi nazaj na greben z Drašiči, na desni so hrvaški hribi s cerkvicami, pred nami se kažejo Gorjanci, vse naokrog pa vinogradi, vinogradi, vinogradi... Vse bolj nam kruli po želodcih, tudi grla so že pošteno suha in kot naročeno naletimo na odprta vrata Mavretičeve zidanice. Na toplem soncu malicamo in pridno zalivamo hrano z metliško črnino.

Sledi degustacija v kleti in suhi muškat postane naš favorit. Gospodinji zapojemo čestitko za rojstni dan in ta nam gostoljubno natoči še prvaka te kleti iz buteljke.

Med vinogradi in po gozdu se spustimo do studenca in kapelice Lurške Matere božje, potem pa zavijemo nazaj v Drašiče.

Všeč so nam nekatere lepo obnovljene stare hiše, še bolj pa gostoljubnost ljudi tu okrog. Enoglasno se odločimo, da se v te kraje še vrnemo.

S kombijem se vračamo domov po poti, ki jo poznamo že od zjutraj, le pri Badovincu se ne moremo upreti kavi pri šegavem gostilničarju, od Hermininega slastnega peciva pa tudi ne pustimo niti drobtinice. Kar ne moremo se raziti in pri Anici in Franciju na Logu še malo poklepetamo ob kavi, pijači in prigrizkih. Škoda bi bilo prehitro končati ta čudovit program.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/28-11-2011

Spletne strani:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Dra%C5%A1i%C4%8Di

http://www.slovenia.info/?arhitekturne_znamenitosti=3473&lng=1

http://fokusmetlika.net/index.php?option=com_content&view=article&id=147:vinorodniraj&catid=35:filmi&Itemid=54

Video:

Izola in tam okrog - 17. 11. do 24. 11. 2011

2011-11-27T18:49:00.000+01:00

Vir: http://www.hotel-delfin.si/si/Index/Index

17. 11.

Vse je spakirano že predčasno, pred odhodom imam čas prelistati še časopis. Take situacije so pri meni nevarne - gotovo kaj pozabim. Še pred osmo zjutraj se s prtljago na avtobusni postaji zbiramo člani in članice Društva upokojencev Sevnica, da se z avtobusom popeljemo na letovanje v Izolo. Z dobro voljo skušamo popestriti megleno jutro, po obvezni kavici na Lomu pa se nam dobrika že tudi sonce. Ko hočem napraviti kakšen posnetek, zaman segam po fotoaparatu. Očitno je ostal doma na mizi. Kaj pa zdaj? Navadno na takih pohajkovanjih napravim sto do dvesto posnetkov dnevno, zdaj pa jih bo treba očitno shranjevati kar v svoj spomin. Tolažim se s tem, da sem v teh krajih že ogromno slikala, da je vreme kljub vsemu malo megleno, ruj je bil na vsaj treh mestih že lepši... Preživela sem osem dni brez fotografiranja in to - težko.

V hotelu Delfin se pozdravimo z nekaj znankami iz Brestanice, ki odhajajo, potem pa vselimo v sobe. S Tilčko sva zelo zadovoljni, saj lahko z okna in velikega balkona uživava pogled na Izolo, pa tudi oprema v sobi je moderna in prijetna. Po okusnem kosilu se sprehodiva do mesta, ugotavljava, kako so dobro uredili prostor med marino in nekdanjo tovarno Delamaris, prijetno pa je tudi na soncu popiti kavo. Naročiti je treba obvezno podaljšano, drugače jo je samo za nekaj požirkov. V bazenu je kar precej gneče, ki so razredči šele tik pred večerjo. Obroki so po že znanem pravilu: pri kosilu samopostrežna juha in bogata izbira solat, pri večerji je samopostrežba pri solatah, glavno jed naročimo za oba obroka za naslednji dan izmed treh ponujenih menijev, za posladek pa so tudi različne možnosti.

18. 11.

Bujenje ob pol sedmih in kakšno minuto pred sedmo že čakamo pred bazenom, da za dobro jutro malo zaplavamo. Po želji sledi še telovadba v vodi ali na suhem, midve pa si raje v miru in brez gneče privoščiva zajtrk, ki je po izbiri in res bogat. Jaz sem še posebej vesela različnega sadja.

Sonce vabi in danes je za začetek na vrsti panoramski izlet po vaseh nad Koprom. Z avtobusom se zapeljeva v Koper, sprehodiva med trgovskimi centri, ki segajo že skoraj do železniške in avtobusne postaje, potem pa vkrcava na mali avtobus s 16 sedeži, ki nas popelje po naslednji relaciji: Koper, Šalera, Gažon, Šmarje, Puče, Koštabona, nazaj v Puče, Krkavče (tu obrnemo), Padna (obrnemo), Nova vas, Sveti Peter (deset minut postanka, potem obrnemo), Nova vas, Puče, Šmarje, Pomjan, nazaj v Šmarje, Gažon, obrat in nazaj v Srgaše, Koper. Dve uri vožnje po čudovitih grebenih s slikovitimi vasmi za vsega en evro in 60 centov. In neprecenljivi pogledi na žareči ruj in druge jesenske barve.

Po kosilu si privoščiva nekaj počitka z branjem, potem pa sprehodiva po marini in novem naselju na Livadah.

19. 11.

Danes naju čaka daljši sprehod, ki se ga vedno znova veseliva. Vzpon na Belvedere, potem pa po razglednem robu do Strunjana. V hotelu Svoboda je obvezen počitek s kavico, pri hoji ob solinah lahko opazujeva še mednarodno regato, potem pa zavijeva v hrib po cesti za hotelom Salinera. Kmalu stopiva na prijazno stezico nad Pacugom, strma pot navzdol pa naju pripelje v Fieso. Še samo nekaj korakanja po lepo urejeni poti in po skoraj triurni hoji sva v Piranu. Cerkev Svetega Jurija so lepo obnovili, še vedno pa je tudi krasen pogled na strehe stavb v starem mestnem jedru. Ni kaj dosti časa, treba je na avtobus, da ne zamudiva kosila.

Popoldne se spet posvetiva Izoli, kjer poteka prireditev v zvezi s kostanjem. Stojnic s ponudbo ni veliko, je pa zanimiv kulturni program.

20. 11.

Po običajnem jutranjem plavanju in obilnem zajtrku jo mahava skozi naselje Jagodje do trase Paranzane - ozkotirne železnice od Poreča do Trsta. Ta 123 kilometrov dolga proga, ki so jo gradili od 1900 do 1902, je povezovala 33 istrskih mest: 78 kilometrov pa hrvaškem, 32 po slovenskem in 13 po italijanskem ozemlju. Danes je to Pot zdravja in prijateljstva za kolesarje in pohodnike. V Jagodju in pred Portorožem sta ohranjena dva predora, sicer je pot speljana med polji in vinogradi in res je užitek hoditi po njej. Malo pred Strunjanom srečava veliko skupino policistov, ki s psi nekaj iščejo. Potolažijo naju, da ni nič nevarnega, če pa najdeva kaj denarja, naj sporočiva. Ne vem, kaj natančno so iskali, mogoče res denar, ker je bila v teh dneh oropana pošta v Semedeli. Gotovo pa niso bili na nedeljskem sprehodu, kot je to omenil eden izmed policistov. V Portorožu se prileže sprehod po sončni obali, popoldne pa še po Izoli.

21. 11.

Današnji načrt - izlet na Debeli rtič, zaradi neugodnih avtobusnih zvez pade v vodo, zato pa si temeljito ogledava Koper. Celo tisti pred leti opevani zapor odkrijeva. Udobja v notranjosti pa raje ne bi preizkušali, kar verjameva, da je na višini. Po kosilu si najdeva pot skozi izolske vinograde in samo upava lahko, da teh površin ne bodo pozidali. Na velikem pokopališču še vedno razkošje cvetja in sveč.

22. 11.

Že nekaj časa si želiva raziskati svet med izolsko bolnico in Šaredom. Danes se z avtobusom zapeljeva do bolnice, potem pa pot pod noge v hrib. Po lokalnih cestah in kolovozih hodiva med sijočim rujem in uživava v razgledih na Izolo, kasneje na Koper, Ankaran, Debeli rtič, Trst... Kar nekaj časa pot vodi v smeri Šmarja, potem pa se priključi že znani evropski pešpoti E6. Ko prideva mimo Baredov, je pod nami spet Izola, pogled pa že sega vse do Pirana. Do Šareda vodi široka in dolga prašna cesta med vinogradi in nasadi oljk, strm vzpon v vas pa je poplačan z razgledom na Piranski zaliv ter Savudrijo in počitkom s kavico. Po najkrajši poti se spustiva v Izolo in po skoraj treh urah zaključiva ta čudovit pohod po sončnih hribih nad Izolo. Popoldne sončne žarke loviva še po izolskih pomolih.

23. 11.

Danes malo piha, zapeljeva se v Piran, kjer znova odkrivava lepote ozkih ulic in starih zgradb. Ob obali naju spet lepo greje sonce in sprehodiva se do Portoroža in Lucije. Po povratku z avtobusom, kosilu in počitku si privoščiva ponovno Jagodje ter hojo po trasi nekdanje železnice. Tokrat med vinogradi proti Izoli.

24. 11.

Še zadnjič plavanje v bazenu in obilni zajtrk, potem pa pakiranje. Ker odhajamo šele ob pol dvanajstih, še zadnjič obhodiva obalo do Simonovega zaliva, kjer valovi pljuskajo nekaj metrov visoko, se posloviva od vinogradov ter posladkava v slaščičarni. Nasmejani predamo štafeto upokojencem in upokojenkam iz Krškega, ki nam grozijo, da nas bo smeh minil še pred Postojno. Res je tam konec sonca, se nam pa odprejo vse lepote ivja, ki je zavilo naravo v pravo zimsko pravljico. Ne, nasmeh na naših ustih ne zbledi: veseli smo tega, kar nam nudi narava. Saj ni nujno, da je vedno sonce. Da ne bi prišli lačni domov, se v Štorovju okrepčamo s kosilom, ob razhajanju pa obljubimo, da gremo drugo leto spet letovat v Izolo.

Bogastvo ruja - 14. 11. 2011

2011-11-15T23:53:00.000+01:00

V malo več kot tednu dni se mi obeta, da bom že tretjič uživala ob pogledu na jesensko bogastvo ruja. Če to ni nadstandard! S kombijem se Ponedeljkova skupina zapelje skozi Sočergo do cerkvice Svetega Kvirika, kjer je dovolj prostora za parkiranje.

Že kar tam nas obkrožajo živopisani grmi, ko pa nekaj časa koračimo po ravnem, potem pa malo spustimo navzdol, se pred nami odpre planjava.

Zdi se nam, kot bi na njej gorele ognji, vmes pa ponosno stojijo osameli bori in košatijo nežni brini. Ko pogledaš preko doline, se zaveš, da je nasprotni breg tudi poln ruja v najrazličnejših odtenkih sijočih barv. Ko hodimo po robu, se odpira pogled v dolino na desni. Jasno se riše pod nami mejni prehod Sočerga, okrog pa polja, gozdovi, manjši zaselki in v daljavi v meglicah Buzet, še dlje za njim pa Učka. Vendar je treba gledati tudi pod noge, saj je pot speljana po zanimivo razjedenih skalah.

Foto: Vinko Govekar

Že je pod nami Veli Badin, spustimo se k naravnemu mostu in malicamo pod zanimivo oblikovanimi spodmoli. Na povratku najdemo zelo lepo markirano pot skozi redek gozd, više pa se priključimo na že prehojeno pot. Pri cerkvi se s spoštovanjem sprehodimo po pokopališču, kjer lepo okrašeni grobovi spokojno počivajo na skrbno pokošeni trati.

Nismo še gotovi z našimi ogledi. Vinko nas pelje proti morju - vse do Strunjana, kjer nakupimo olivno olje in kakije.

Foto: Vinko Govekar

Martinovo je sicer že mimo, ampak nikoli ni prepozno za proslavljanje. Klet na kmetiji Jogan v Pobegih nad Koprom je prav primeren kraj za to. Z nono se že dobro poznamo, ker smo bili že večkrat njeni gosti, danes pa nam postreže tudi mlada gospodinja. Čudimo se, kako lepo govori slovensko, čeprav je po rodu iz Romunije. Refošk je odličen, hitro je na mizi še sir, tudi vsak od nas ima še kaj svoje malice, za posladek še vinski liker - prava fešta! Potem pa sinu mlade gostiteljice poplešejo prsti po tipkah harmonike... Kako malo je treba za čudovit dan!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/14-11-2011

Spletne strani:

http://sl.wikipedia.org/wiki/So%C4%8Derga#

http://www.gremoven.com/Kraji/Kubed-Gracisce-Socerga-Abitanti-Hrvoji-in-Gradin/menu-id-39

http://www.burger.si/Socerga/VeliBadin.html

http://www.hribi.net/gora/orlovo_gnezdo_veli_badin/26/1719

Video:

Koroška - 8. 11. 2011

2011-11-12T11:44:00.000+01:00

Kot je to pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica že v navadi, je avtobus za izlet na Koroško poln do zadnjega kotička. Hitimo skozi Celje in Velenje in šele malo pred naseljem Mislinja najdemo primeren lokal za jutranje okrepčilo. Odpre se nam polje proti Slovenj Gradcu, na levi pa v rahli meglici samo slutimo Uršljo goro.

Zavijemo proti Kopam in se ustavimo v vasi Legen, ki se lahko pohvali z zelo staro cerkvijo Svetega Jurija, katere začetki segajo v deveto stoletje. Tu nas pričaka prijazna vodička, v cerkvi pa nam vodič razloži zgodovino tega zanimivega kraja, kjer si je mogoče pod steklenim podom ogledati tudi ostanke staroslovanskih grobov. Seveda nam je zanimivo tudi to, kje bila doma gospa Štefka Kučan.

V Slovenj Gradcu je naš prvi cilj Medičarstvo in svečarstvo Perger, kjer ostrmimo nad raznovrstnostjo in izgledom izdelkov. Če se tradicija poveže z umetnostjo Oskarja Kogoja, je vse mogoče.

Navdušeni smo tudi, kako lepo je ohranjeno staro mestno jedro, kjer izstopa cerkev Svete Elizabete. Njena romanska zasnova je iz 13. stoletja, leta 1500 pa so jo temeljito prezidali. Zgovorni župnik nam razkaže bogato baročno notranjost, potem pa še Sokličev muzej z raznolikimi eksponati kulturne dediščine.

Sprehodimo se še do kipa Oskarja Kogoja, konja nenavadnih oblik, ki je upodobljen tudi na situli iz Vač. Spomnimo se tudi slikarja Tisnikarja in dejstva, da je Slovenj Gradec "Mesto glasnik miru", takih pa je na svetu samo 83.

Skozi Ravne in Prevalje se zapeljemo do rudnika v Mežici, kjer se namenimo globoko v osrčje Pece. Oblečejo nas v površnike, nadenejo nam čelade in v škripajočih vagončkih se zapeljemo v rudnik. Kar 15 minut traja vožnja in večini se zdi zelo dolga, pa tudi hitra, čeprav je v resnici le deset do dvanajst kilometrov na uro.

V dveh skupinah se napotimo po rovih nekdanjega rudnika svinca in cinka ter skušamo dojeti, kako težko je bilo delo rudarjev. V več kot treh stoletjih rudarjenja so odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali skopati preko 800 km rovov. Leta 1988 so rudnik začeli zapirati. Meni se okolje ne zdi preveč grozeče: zaradi postavitve rovov narava sama poskrbi za dobro zračenje, za preveč vode v spodnjih etažah delajo črpalke, še kar dovolj svetlo je. Ko pa ugasnejo luči... Posebnost rudnika, katerega začetek sega v daljne leto 1665, je, da so okrog šest kilometrski rov izkoristili za kolesarjenje z gorskimi kolesi, razmišljajo pa tudi o podzemni vožni s čolni po rovih, kjer je dovolj vode. V muzeju si ogledamo še razstavo o rudniku, rekonstrukcijo stanovanja rudarske družine, minerale in fosile ter razstavo fotografij rastlinstva in živalstva tega področja.

Vračamo se spet skozi Ravne in Kotlje, v bližini katerih obiščemo nekdaj znani Rimski vrelec, ki žalostno propada. No, mineralno vodo si je vseeno mogoče natočiti.

Pozno kosilo v gostilni Dular v Podgori nam res tekne in za konec zapojemo: "Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo!".

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/8-11-2011

Spletne strani:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Legen

http://www.rokodelstvo.si/izdelovalec/perger

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenj_Gradec

http://www.slovenj-gradec.si/

http://www.podzemljepece.com/index.php?stran=index&sklop=podzemlje&lang=si

http://www.kotlje.si/contents/view/145

Video:

Cerje - 7. 11. 2011

2011-11-11T22:22:00.000+01:00

Zaskrbljeno gledamo pohodniki in pohodnice Ponedeljkove skupine, ko Vinko kombi usmeri proti zahodu, vremenska napoved pa obeta malo lepše vreme le na vzhodu. Ker pa se potrudimo na jugozahod, nam ni hudega. Mimo Štanjela in skozi Miren, potem pa v hrib.

Ko okrog nas zažari ruj, zapustimo kombi in se napotimo uživat po planoti Cerje. Tu in tam kakšna kapljica, malo vetra, včasih žarki sonca, kot bi posvetil žaromet na ta oder, kjer narava kaže svoje najlepše slike. Svinčeno sivi oblaki, ampak kar naenkrat vmes okno modrine - prav dramatično je vse okrog nas.

Grejejo pa nas tople barve: od rumene, oranžne, rdeče, vijoličaste: ko že misliš, da si videl vse odtenke, te presenetijo novi. Vmes pa zeleno grmičevje, nekaj sivega brina, da se oči spočijejo od bleščečega ruja.

Poti so lepo označene in ne moremo zgrešiti spomenika v čast nadvojvodi Jožefu in kažipota iz prve svetovne vojne, Borojevićevega kamnitega stola, ki je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojna, mogočnega spomenika braniteljem slovenske zemlje v obliki obrambnega stolpa pa tudi ni mogoče spregledati.

Navdušeni fotografi skoraj pozabimo malicati, toliko je krasnih motivov okrog nas. Končno se le zberemo in ugotovimo, da se bo treba posloviti.

Vračamo se skozi Komen in Tomaj, kjer vinogradi tekmujejo v barvah z rujem.

Še dolgo bomo sanjali samo še v barvah!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/7-11-2011

Spletne strani:

http://www.zaplana.net/Izleti/Cerje/index.asp?sect=2

http://www.storija.info/cms/data/pages/000013.aspx

http://sl.wikipedia.org/wiki/Miren

Video:

S planinci v neznano - 5. 11. 2011

2011-11-11T14:41:00.000+01:00

Najprej pohodniki in pohodnice Planinskega društva Lisca Sevnica tipamo po bližnjih ciljih, ker vremenska napoved ni ravno najboljša, potem pa postajamo bolj drzni in končno odkrijemo cilj izleta v neznano: Kobjeglava in Devin. Ob prvem kraju se takoj spomnemo na pršut, drugi pa je meni še posebno dragocen, ker tam še nisem bila. Darinka nam predstavi program, Vinko pa razloži, kako je današnje gostitelje srečal pod Krnom. Lokalni vodiči so res dragoceni in tudi naš se izkaže.

V Kobjeglavi nas najprej čaka malica s pršutom, slastnim kruhom in teranom. Oglasi se tudi pesem in dobre volje krenemo naprej. Žareče barve vinogradov, drevja in ruja nas spremljajo na vsej poti. Komaj opazimo, da smo že v Italiji, ko z obale v Sesljanu (Sistiana) že pogledujemo proti Devinskim stenam. Do Devina se zapeljemo z avtobusom, potem pa pot pod noge.

Žal nimamo toliko časa, da bi si ogledali notranjost gradu, ki so ga obnovili v dvajsetih letih preteklega stoletja, ker je bila zgradba iz 15. stoletja uničena od italijanskega topništva v prvi svetovni vojni. Od še starejšega gradu pa so ostale samo še ruševine. Mimo mednarodne šole krenemo na začetek Rilkejeve poti po Naravnem rezervatu Devinske stene (območje Wilderness). Pesnik Rainer Maria Rilke (1875 - 1926) se je na povabilo lastnikov mudil v gradu od oktobra 1911 do maja 1912 in tam napisal znane Devinske elegije.

Pot je lepo vzdrževana in pogled nam uhaja nazaj h gradu, pa po strmih stenah k morju.

Jaz pa se najbolj vesela živih barv ruja, ki se postavljajo na ogled levo in desno. Sesljan se nam pokaže še iz ptičje perspektive, nad njim pa nas že čaka avtobus, da nas popelje še bliže Trstu.

Nacionalno svetišče Marije Matere in Kraljice nad Trstom je naš naslednji cilj. Cerkev na vzpetini Vejna (Monte Grisa) je bila posvečena leta 1966, trenutno pa moderno betonsko zgradbo obnavljajo. Sprehodimo se po spodnji in zgornji cerkvi ter najdemo vsak svoje videnje te cerkve, h kateri vodi tudi zanimiv križev pot.

Vodič nas popelje še k plezalnim stenam pri Trstu, kjer kar vrvi od začetnikov in tistih bolj izkušenih plezalcev. S svojo glasnostjo in prešernostjo zbujamo pozornost, sploh, ko Pepi raztegne svoj meh in nekateri kar na cesti zaplešejo. V rahlih meglicah pod nami leži Trst, na zahodu se beli grad Miramare, kukamo pa tudi k našemu morju.

Vračamo se v Kobjeglavo in najprej obiščemo pršutarno, kjer se na zraku suši okrog tisoč pršutov.

Občudujemo tudi slikovit spomenik borcem iz druge svetovne vojne, ki predstavlja elemente kraške hiše z vodnjakom.

Pri gostitelju pa nas že čaka okusen pasulj, ki ga je skuhal naš Janko. Tudi pršuta in kruha ne manjka, vse pa je treba še malo zaliti z dobrim teranom. Spet se oglasi harmonika in marsikoga zasrbijo pete. Gospodar nam razkaže okolico hiše in predstavi svoje ideje in načrte - še se bo treba vrniti sem.

Z veselo pesmijo se vračamo domov in nič nam ni žal, da je bila tokrat tura malo krajša. Zato pa toliko slajša!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/5-11-2011

Spletne strani:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Devin,_Italija

http://sl.wikipedia.org/wiki/Rainer_Maria_Rilke

http://ilegala.si/knjige/70-rainer-maria-rilke-devinske-elegije

http://www.svetlana.si/?p=1930

http://users.libero.it/mgrisa/sloveno.pdf

Video:

Lisca - 24. 10. 2011

2011-10-24T15:02:00.000+02:00

Naš VVinVV (vodnik, vodič in voznik Vinko) ima delovno akcijo s skupino na Lisci, ker je treba očistiti rezervarje za vodo, pa kljub temu poskrbi tudi za našo skupino: organizira prevoz in malico.

Tudi mi se odpravimo na Lisco: najprej z avtomobiloma do vodnega zajetja, potem pa peš po Sončni poti.

Vso pot nas spremlja megla, namesto sonca pa nam včasih posvetijo jesenske barve kakšnega javorja. Tončkov dom je danes odprt, kljub temu, da je ponedeljek, in pogrejemo se ob plapolajočem ognju v pečki. Prija nam sadni čaj in tekne bograč, ki ga v Jurkovi koči malo zalijemo z rujnim vincem. Tudi na povratku nas ogrinja mehka koprena megle, dežuje pa ne in hoditi je vseeno prijetno.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/24-10-2011

Maribor in Skoke - 19. 10. 2011

2011-10-23T13:36:00.001+02:00

Maribor nama je s Tilčko pogosto cilj in pohajkovanje po njem v velik užitek. Tudi danes naju pričaka v soncu, veter pa naju niti ne moti preveč. Kavica s pecivom, potem pa sprehod po parku in k trem ribnikom.

Letos jesen ni tako barvita, pozna se poletna suša, nekaj lepih barv pa le najdeva. Prvi ribnik še vedno urejajo, upam, da jih ne bo prehitela zima. Nekatere stvari pa res rabijo čas. Nekdanja restavracija pri VEKŠ-u, recimo. Leto za letom je bilo to zaplankano gradbišče, zdaj pa se le nekaj premika, baje, da bo tam stala garažna hiša.

Pri gradu vrvi od ponudbe: stojnice z integrirano pridelano zelenjavo in sadjem se kar šibijo, tudi kupcev je precej.

Najin glavni cilj pa je danes malo ven iz Maribora - v Skokah. Kar nekaj brskanja po internetu in spraševanja je bilo potrebno, da sva odkrili, kako z javnimi prevoznimi sredstvi priti do Letalskega centra Maribor. Naselje Skoke leži južno od Maribora v smeri proti Ptuju, takoj po Miklavžu na Dravskem polju pa je treba zaviti bolj na zahod. Sicer pa avtobusi sem vozijo ob delavnikih tudi dvakrat na uro in njihov končni cilj je najpogosteje Kidričevo. Prijazna domačinka nama razloži, da morava izstopiti na drugi postaji, potem pa zaviti levo po polju in skozi gozdiček. Sicer pa so za letališče tudi oznake in se res ni mogoče izgubiti. Sonce še vedno prijetno greje, le tu in tam je na nebu kakšen oblaček v okras, veter pa je vse močnejši.

In, kaj sploh iščeva na letališču? Panoramski polet sva si rezervirali za ob dveh in ga nestrpno pričakujeva. Že prvi uslužbenec naju namesto v zrak postavi na trdna tla: veter je premočan za varne in udobne polete. Tudi v pisarni nama potrdijo to dejstvo in, kaj hočeva: plačava polet, ki ga bova izkoristili na bolj prijazen dan.

Vrneva se v Maribor in potešiva lakoto v Sparovi restavraciji v sklopu Europarka, ki ima daleč najlepši razgled v Sloveniji. Prekontrolirava še gradnjo Medicinske fakultete, spijeva kavo na sončku pred mestno hišo, potem pa na vlak in domov.

Pametnejši odneha, pravijo. Bova pa še enkrat vandrali v Maribor. Enkrat bodo že v redu pogoji tudi za polet.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/19-10-2011

Povezave:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Maribor

http://maribor-pohorje.si/izleti-dogodki-zanimivosti.aspx

http://www.lcm-club.si/

Video:

Avstrija in Madžarska - 18. 10. 2011

2011-10-22T21:36:00.001+02:00

Lep jesenski dan, dva Izletnikova avtobusa na poti v Avstrijo in na Madžarsko, vodenje turistične agencije Boom iz Krškega - izlet slušateljev in slušateljic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kavica na postajališču še osveži že tako prijetno vzdušje, meje na Šentilju praktično ni več, mi pa zavijemo na desno po avstrijski Štajerski.

Urejena naselja, družinska podjetja s tradicijo in znanjem, uspešni obrtniki, dober standard - vse to jo odlikuje. Čudi me le veliko suhe nepobrane koruze na poljih. Se je tudi njim ne splača pobirati? Prihajamo na področje nekdanjih vulkanov, kjer je zemlja še posebno rodovitna, na gričkih se v soncu kopajo vinogradi, Bad Gleichenberg pa nas spomni na toplo vodo, ki je tu ne manjka. Avstrijci znajo naravne danosti dobro izkoristiti za turizem in termam dodajo še urejene pohodne poti, kakšen park s kipi dinozavrov, pestro kulinarično ponudbo.

Grad Riegersburg je najmogočnejša utrdba na Štajerskem, namenjena za varovanje pred Ogri, neosvojljiva na 482 metrov visokem vulkanskem hribu. Prvič je omenjena leta 1138. Poslopje je iz 16. stoletja, v 17. stoletju so ga dogradili, od leta 1822 je v lasti knežje družine iz Liechtensteina. Nekaj časa so tu živeli tudi Rajhenburžani, ko je Kralj Matjaž upostošil njihov grad. Od 108 sob jih je 24 odprtih za javnost, nekaj jih je namenjenih prikazu čarovništva, saj je bil tu leta 1650 eden zadnjih procesov proti čarovnicam in čarovnikom. Za vzpon na grad so uredili dvigalo, nekaj pa se nas odloči za sprehod skozi slikovito naselje pod gradom, obisk cerkve in peš hojo na grad. Treba je skozi več mogočnih vhodov, za obzidjem so tudi obširni vinogradi, spominski park žrtvam vojn, prizorišče za prikaz ujed, pod obzidjem pa adrenalinski park.

Za obisk notranjosti nimamo dovolj časa, občudujemo pa čudovite razglede na okolico.

Naš naslednji cilj so toplice - Bad Blumau, ki so zgrajene po načrtih slikarja Friedensreicha Hundertwasserja (1928 - 2000), v bistvu Čeha Stovode.

Pri njem nobena črta ni ravna, barvite stavbe izgledajo prav pravljično, poskušajo biti tudi v soglasju z naravo. Park je nekaj posebnega: sprehajamo se mimo drevesnega horoskopa, poročni pari tu lahko posadijo svoje drevo, tudi kmetijstvo v okolici je "simbiotično".

Peljemo se proti meji Avstrije z Madžarsko mimo vasi Modinci (Modersdorf), kjer je krščanska vojska leta 1664 dokončno premagala Turke. Vodič nas pripravlja na madžarščino z izrazi, kot so "negrešpeš" (avtobus), "motašvolan" (šofer), "serekeš" (avtomat za denar), "trugakamp" ali "skeletpark" (pokopališče). Seveda mu niti za trenutek ne verjamemo, da bi bila to prava madžarščina, ki pa je kot jezik res nekaj posebnega, saj recimo pogosto slišani "igen" pomeni preprosto "ja".

Blizu meje obiščemo središče Porabskih Slovencev Monošter (Szentgotthard) ob reki Rabi. Včasih je imel kar veliko industrije, danes so to predvsem obrati za izdelavo avtomobilskih delov. Prileže se nam obilno in okusno kosilo v restavraciji Lipa (Ettrem), prija nam tudi madžarsko vino, predvsem pa so nam všeč nizke cene pijač. Urednica tednika Porabje Marijana Sukič nam predstavi življenje in delo Slovencev na tem področju z besedo in video posnetkom. Z občutkom skupaj zapojemo dve slovenski pesmi, potem pa se odpravimo še na sprehod po mestu, kjer je veliko ulic v stilu panonskih vasi z dvema jarkoma ob cesti in mostički k vsaki hiši. Napasemo radovednost na sejmu, nekateri tudi kakšno malenkost kupijo, največ pozornosti pa naklonimo baročni cerkvi. Sicer pa se Monošter začne razvijati z izgradnjo cisterijanskega samostana (1138), njegove pristave so zametki današnjih vasi.

Posloviti se je treba. Vozimo se skozi Dolnji in Gornji Senik, potem pa preko prehoda Martinje na Goričko, ki ga doživljamo že v mraku. Še en lep lep in bogat dan je za nami!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/18-10-2011

Povezave:

http://www.veste-riegersburg.at/

http://www.blumau.com/

http://sl.wikipedia.org/wiki/Mono%C5%A1ter

http://www.szlovenvidek.hu/sl/znamenitosti/monoster

Video:

Sorica in Soriška planina - 17. 10. 2011

2011-10-22T12:24:00.000+02:00

Lep dan se obeta in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je namenjena na Gorenjsko. Narava je čisto jesenska: malo megle in s slano odeti travniki. Okrog Škofje Loke in po Selški dolini pa se pokaže tudi sonce in kmalu po Železnikih zavijemo na desno v hrib proti Sorici. Cestne okljuke so že precej utrdili, končali pa še ne. Pred nami se odpre pogled na krasno vasico v zavetju gora. Zapeljemo se v Zgornjo Sorico k družini Trojar, ki nas gostoljubno pogosti s "ta kratkim", čajem, kavo, potico in pecivom. Pokramljamo z gospodarjem in gospodinjo, potem pa peljemo naprej na Soriško planino do Litostrojske koče (1307m). Kljub soncu je temperatura kar nizka in prav nam pridejo rokavice. Pogumno zakoračimo po markirani poti proti Možicu. Tu in tam naletimo na krpe snega, trava ob poti pa je suha in pot prijetna. Vse bolj se dvigamo in kazati se začnejo Kamniško-Savinjske Alpe, grad na Bledu, Karavanke, nazadnje še Julijci. Ob poti pa je tudi vse več ostankov krivične Rapalske meje, ki je leta 1920 odrezala Primorsko od matične Slovenije.

Foto: Vinko Govekar

Na vsakem primernem vrhu je kakšen bunker, tudi na Možicu (1602m).

Na njem uživamo v pogledih na gore in Bohinjsko jezero, potem pa še v malici.

Mimo še dobro ohranjene vojašnice krenemo proti jugu in pod Slatnikom se nam odpre pogled na Baško grapo, kukamo pa tudi proti Črni prsti. Na Lajnar (1549m) so speljane smučarske naprave, pod njegovim vrhom pa se razteza veliko vojaško poslopje, vkopano v hrib, ki je služilo za nadzor nad mejo. Spustimo se malo navzdol, potem pa spet vpenjamo na Dravh (1547m), s katerega vidimo Sorico kot iz zraka.

Še veliko je prijetnih vrhov tu naokrog, mogoče bi se kdaj kazalo udeležiti tudi vodenega pohoda po Rapalski meji, ampak za danes je dovolj.

Vrnemo se k Litostrojski koči, pred katero vabijo ležalniki, navdušijo nas tudi domiselno urejena notranjost in prijazen najemnik. Martinčkamo se na soncu ob kavici in klepetu, potem pa spet začenjamo spuščati v dolino.

V Spodnji Sorici se ob spomeniku poklonimo slikarju Ivanu Groharju (1867 - 1911), fotografiramo romantične razglede... Polni lepih vtisov se vračamo domov.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/17-10-2011

Spletne strani:

http://www.sorica.si/Slo/main.asp

http://www.litostrojska-koca.si/

http://www.dolina-soce.com/activities-i-sl/items/Pot-po-Rapalski-meji.html

Video:

Z Dolenjih Dol preko Škocjana na Bojnik - 10. 10. 2011

2011-10-10T22:04:00.000+02:00

Gorenje Dole - to mi je nekako nenavadno: kako naj bodo "gor", če so pa "dol". Tudi Dolenje Dole je čudno ime: kot bi bil kraj dvakrat "dol". Je pa ta vas v bližini Škocjana krasno izhodišče za pohajkovanje po hribih in dolinah naokrog. Pred gasilskim domom je dovolj prostora za parkiranje, potem pa pot pod noge. Danes kar nekam hitimo, saj se moramo ogreti, ozračje se je v nekaj dneh zelo ohladilo. Smer jugozahod in vzpenjamo se proti Segonju. Domačini pravijo Segoje, mi pa se trudimo in nekako nam uspe namesto Segonje povedati nekaj drugega, ker zadnji "e" nadomestimo s črko "o".

Ob poti se vrstijo zanimive hiše, zidanice, vikendi, hribi na zahodu pa se kopajo v jutranjem soncu.

Kmalu se nam odpre tudi pogled proti Gorjancem in v dolini pod nami na nas čaka Škocjan.

Ampak najprej se moramo spustiti v vas Zloganje, kjer nam pozirata dva konja, z glasnim mukanjem pa nas pozdravi tudi čreda govedi, ki ima verjetno premalo paše. Cerkev ni najbolj vzdrževana: zidovi pokajo, izgleda, da se stavba na enem mestu malo poseda. Nenavadno pa je to, da ima božji hram na oknih korita z lepimi rožami. Preseneti nas nenavadni zvok kombija, ki vabi k nakupu kruha in drugih pekovskih izdelkov. Praktično za manjše kraje, da ni treba kam daleč v trgovino.

Škocjan je zelo raznolika mešanica starega in novega, veliko je tu trgovinic in manjših obratov. Ogledamo si tudi staro središče okrog cerkve, pred katero stoji velik kip doktorja Ignacija Knobleharja, misijonarja in raziskovalca Belega Nila. Njegova rojstna hiša je nasproti cerkve, posvečena pa mu je tudi Knobleharjeva pot po okoliških krajih. V cerkvi Svetega Kancijana hranijo zemljo iz njegove grobnice v Neaplju, kjer je pokopan.

V prijetni kavarni spijemo kavo, potem pa se vračamo, tokrat po polju zahodno od Zloganja. Povzpnemo se na Goriško Goro, potem pa na desno po prijetni gozdni poti zaokrožimo pot do Segonja. Toliko kostanja je na tleh, da ga moramo nekaj nabrati. Pride nam prav v gostoljubni Kraljevi zidanici, kjer ga spečemo in dodamo dobrotam, s katerimi nas časti Elka ob svojem prazniku.

Treba je pokusiti, če je lansko vino še dobro, kako kažejo različne vrste letošnjega mošta... Kaj zato, če je začelo zunaj rahlo rositi, bo še bolj veljalo: Kol'kor kapljic, tol'ko let!

Foto: Vinko Šeško

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/10-10-2011

Spletna stran:

http://www.obcina-skocjan.si/

Video:

Dobrač - 8. 10. 2011

2011-10-09T22:10:00.001+02:00

Že nekaj dni s strahom spremljamo vremensko napoved na tem skrajno vzhodnemu mejniku Ziljskih Alp zahodno od Beljaka (Villach-a). Sneg bo, nekaj sonca tudi, temperatura čez dan okrog nič stopinj, Beljaška alpska cesta (Villacher Alpenstrasse) prevozna... Gremo! Res ni avtobus čisto poln, ampak vzdušje je na vrhuncu in, ko nam skrbna Darinka natrese podatke o našem današnjem cilju, se sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica res začne.

Na Voklem se okrepimo s kavico, potem pa začnemo uživati ob pogledih na zasnežene gore na Gorenjskem. Čez Korensko sedlo se vozimo že v pravi zimski idili in skozi s snegom obložene drevesne krošnje se nam že kaže južno pobočje Dobrača. Ni ga mogoče spregledati, saj v dolžino meri to pogorje kar 15 kilometrov, na najširšem mestu pa so namerili pet kilometrov. Hitro napredujemo skozi avstrijske vasi in predmestje Beljaka, najdemo začetek Beljaške alpske ceste in se začnemo spet vzpenjati. (http://www.villacher-alpenstrasse.at/de/alpenstrasse/) Očitno želijo privatni lastniki te 16, 5 kilometrov dolge ceste vzpodbuditi uporabnike, da bi se po njej vozili v skupini, saj je cestnina za osebni avto kar 13 evrov, za posameznega potnika v avtobusu pa 2,5 evrov, pri čemer mora biti skupni znesek na vozilo vsaj 15 evrov. Cesta je odprta celo leto, ob njej pa je tudi osem parkirišč s krasnimi razgledi. Na višini 1483 metrov so uredili alpski botanični vrt, ki je odprt od junija do avgusta, in se ponaša z 900 vrstami alpskih rastlin. Ob njem je tudi posebna razgledna točka "Rdeča stena" v obliki pomola, ki nudi pogled na del pogorja, kjer se je v potresu 25. januarja 1348 Dobrač dobesedno razklal. Podor skalovja je zgrmel v Ziljsko dolino, zasul 17 vasi ter mesto Beljak, zajezil pa je tudi reko, ki je zalila še deset vasi. Začel je bruhati tudi vrelec vroče vode, kar pomeni začetek toplic na tem področju. Skoraj dvesto metrov više planinska koča Aichingerhuette med drugim nudi tudi predstavo ptic ujed in je razstaviščni prostor za skulpture. Najvišja točka, do koder se lahko pripeljemo z vozilom, je na višini 1732 metrov. To je Planina Trata (Rosstratte) z razglediščem, gorsko restavracijo, geološko potjo kamnin in fosilov ter tematskim igriščem. Ko stopimo z avtobusa, je korak negotov: parkirišče je poledenelo in previdno se umaknemo na sneg. Naprej proti najvišjemu vrhu Dobrača vodi ozka makedamska cesta za oskrbo in pešce.

Kar hitro se odpravimo po gazi, vmes pa se že oziramo proti Julijcem, ki se nam odkrivajo na jugu. Tu in tam se skozi meglice prebijejo sončni žarki, mi pa napredujemo po snegu, katerega višina je zelo različna. Na spihanih mestih ga skoraj ni, v zametih se ti lahko udre do kolen in čez.

Veter se na mnogih mestih igra z njim in ustvarja umetniške oblike, nam pa kar ostro brije okrog ušes. K sreči smo dobro obuti in toplo oblečeni, kljub vsemu pa se kdaj zasolzijo oči.

Z doseženo višino so razgledi vse širši, megla nad Beljakom se trga, odpira se že Plajberška dolina na severu in nad njo venec gora, ki se občasno zaiskrijo v soncu.

Nekaj časa hodimo po ravnem terenu, potem ob številnih ograjah, ki verjetno ščitijo pred plazovi, pred sabo pa že jasno vidimo vrh Dobrača s cerkvico, 164 metrov visokim televizijskih stolpom, postavljenim pred 40 leti, in planinsko kočo. V bistvu sta na razdalji kakšnih 30 metrov dva vrhova: najvišji Kuhriegel z značilnim križem naj bi bil visok 2166 metrov, cerkvica Marija na skali (Maria am Stein) ali Nemška cerkev pa naj bi bila najvišje ležeča cerkev v Evropi na višini 2167. Kateri vrh je potem višji? Ostali pohodniki zavijejo v kočo, z Matjažem pa želiva najprej na vrh. Pri cerkvi, ki so jo leta 1692 zgradili plajberški (Bleiberg) rudarji, rokodelci in kmetje, se proti jugu odpre Ziljska dolina, ki je nenavadno sveže zelena pod verigo zasneženih Julijskih Alp. Fantastičen pogled - kot iz letala! Po grebenu se sprehodiva mimo razglednega stolpa in vremenske hišice proti križu na drugem vrhu.

Tik pod križem je leta 1690 graščak s Čajne (Noetsch) zgradil Marijino Slovensko cerkev (Windische Kirche) v zahvalo za ozdravitev svojega gluhonemega sina. Proti severu se odkriva dolina s toplicami Plajberk (Termalbad Bleiberg) in nad njimi spet bleščeči vrhovi. Zamet na ožini je preveč nevaren, da bi šla čisto do križa, raje se obrneva in spustiva do koče. Uradno se imenuje Dobratsch Gipfelhaus (2143m), še čisto nova je, saj so jo odprli letos 18. junija. Malo je podobna konzervi s sončnimi kolektorji, z veliko kovinskimi površinami, k sreči to omili les na nekaj delih fasade, notranjost pa je sploh prijetna, svetla in topla. K vzdušju pripomore še prijazno osebje hrvaškega rodu, ki skrbi za samopostrežno restavracijo, sobe za 40 ljudi in vse ostalo. Sicer pa je že leta 1810 Paul Muehlbacher tu zgradil skromno nastanitev za planince, v letih 1871/72 so zgradili večjo kočo, jo leta 1907 še dogradili (Ludwig Walter House), zdaj pa nadomestili s čisto novo zgradbo. Na prvo zavetišče spominja vgrajena stara plošča, na novi koči pa je še ena tabla, ki spominja na čas med 1921 in 1945, ko je bil Židom vstop v kočo prepovedan. Mi se ogrejemo s čajem, malicamo, potem pa se še večina skupine odpravi na vrh.

Sonce še bolj svetlo zasije in v pravem blišču zapuščamo vrh. Že po nekaj deset metrih pa se s severa pripodijo megle in svet je čisto drugačen. K sreči temperatura ni pod ničlo in ne zmrzuje, tako se lahko dovolj varno vrnemo na parkirišče.

Spet se megla dvigne, tu in tam se pokaže sonce, oblaki pa na svoj način želijo okrasiti gore. Odpeljemo se z Dobrača, za katerega nekateri pravijo, da ima ime kot "dobra gora", ker je včasih nudil bogastva svinčeve in cinkove rude, drugi pa prisegajo, da je dobil ime po dobu - hrastovih gozdovih, ki so včasih pokrivali njegova pobočja. Kakorkoli že, vreden je obiska v različnih letnih časih. Zaradi razkošnih razgledov, zelenja smrek in macesnov, prostranih pašnikov, turnega smučanja... Zaradi varovanja vodnih virov so sicer leta 1995 opustili smučarske žičnice, ampak Avstrijci si to lahko privoščijo, saj imajo dovolj ugodnih smučarskih terenov drugje. Treba se bo še vrniti in užiti bogastvo cvetja, opazovati krave na paši, preizkusiti bližnjice proti vrhu, mogoče pot po prepadnem južnem robu tik nad nekdanjim potresnim podorom, izkoristiti preostala parkirišča in njihovo ponudbo.

Domov se vračamo skozi predor pod Karavankami, kjer so trenutno zastoji do pol ure zaradi obnovitvenih del. To nas ne zmoti pri veselem petju in celo plesu na avtobusu ter načrtovanju bodočih pohodov. Gorenjske gore so še vedno okrašene s snegom, nebo nad Trebnjim pa z živopisanimi baloni državnega tekmovanja v poletih z njimi. Res izreden dan!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/8-10-2011

Povezave:

http://www.hribi.net/gora/dobrac_dobratsch/31/810

http://www.pohodnikitriglav.si/reportaze2008/dobrac_2008.doc?PHPSESSID...

http://www.panorama-verlag.com/product-overview.aspx?Search=dobratsch

Video:

Velika planina - 3. 10. 2011

2011-10-04T19:24:00.002+02:00

Ko se ob šestih zjutraj zbiramo za odhod, se navdušujemo nad svetlimi zvezdami in upamo na lep dan. Ker moramo kombi vrniti že kmalu popoldne, ne smemo iti predaleč. Skozi Celje brzimo proti Gornjemu Gradu, kjer se ustavimo za kavico, potem pa se že dvigamo proti prelazu Črnivec na nadmorski višini 902 metra. Samo malo navzdol proti Kamniku, pa je že treba zaviti na desno proti Kranjskemu Raku. Da si skrajšamo pot, se peljemo še malo naprej, potem pa le parkiramo in: pot pod noge. Vzpenjamo se po gozdu, kmalu pa že ogledujemo lesene pastirske koče na Mali in kasneje Veliki planini.

Živine na paši ni več, veliko lastnikov bajt pa želi izkoristiti lepo vreme in pridno delajo okrog njih.

Poti na planinah so lepo označene z ličnimi tablami na suhih drevesih. Vse bolj se nam odpirajo obzorja, nebo pa je kristalno čisto in neverjetno temno modro. Za naselji bajt se razprostira rob iz sivih Kamniško - Savinjskih Alp. Povzpnemo se do Kapele Marije Snežne, ki so jo prvič postavili leta 1938, med vojno je bila požgana, 1988 pa obnovljena. Pri eni izmed bajt najdemo gostoljubno mizo s klopmi za malico.

Foto: Vinko Govekar.

Kar ne moremo se ločiti od teh prostranih pašnikov na višini 1500 do 1666 metrov z redkimi drevesi in globokimi jamami.

Vračamo se po robu planote, da lahko kukamo proti Kamniku in še kam dlje, čeprav je dolina v rahlih meglicah.

Na Črnivcu si privežemo dušo s pijačo in sladoledom, občudujemo lepe gorenjske nageljne na balkonih, ne moremo pa spregledati tudi ostankov naravne katastrofe v preteklih letih.

Da bi bil dan še lepši, ga zaključimo na Primožu s pojedino in proslavitvijo dvojnega praznika. Vse dobro, Elčka!

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/3-10-2011

Spletne strani:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_planina

http://www.velikaplanina.si/

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Crnivec_(prelaz)

http://www.gtc902.com/

Video:

Gore - 30. 9. 2011

2011-10-02T17:30:00.000+02:00

Dva meseca je že preteklo od Pohodnega tabora Bolgarija 2011 v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora Zasavje - Posavje. Čudovito se je spet srečati z ljudmi, s katerimi smo preživeli dvanajst krasnih dni.

Zbiramo se pred planinskim domom na Gorah in klepetu ni konca ne kraja. Še posebno smo veseli, da je prišel tudi naš voznik Ivan, ki okreva po operaciji. Preseneti nas tudi srbski vodič Boro, ki se nam pridruži kljub oddaljenosti. Ob Janezovi predstavitvi podoživimo kraje, ki smo jih obiskali, in bogate trenutke na poti. Drago nam razdeli potopisni dnevnik, ki sva ga sestavila z Janezom, in že so tu načrti za drugo leto.

Tu na Gorah zbrani smo,

spomine zdaj obujamo.

Vsak od nas pa si želi,

da še skupaj kdaj bi bli. (melodija Čebelar)

Romunija ali Srbija, mogoče kombinacija obeh dežel? Organizatorjem prepustimo natančnejši program, ki se ga že v naprej veselimo.

Glede hrane in pijače smo pa tudi zadovoljni: najprej specialiteta iz krompirjevega testa, potem pa samopostrežni bife z mesnimi dobrotami, prilogami in solato. Tudi slastni zavitek ne manjka. Za piko na i pa torta in šampanjec za okrogli rojstni dan. Vse dobro, Irena, na tvojih poteh!

Marko raztegne svoj meh in oglasi se prešerna pesem: slovenska, dalmatinska, starogradska... In v spomin na pokojnega Lojzeta Slaka: V dolini tihi, Po dekle, Čebelar... Vmes pa misel: uživajmo današnji dan, kaj vemo, kaj bo jutri.

Video:

Slovenske gorice in Prekmurje - 29. 9. 2011

2011-10-02T17:03:00.000+02:00

S prijateljico Tilčko že dolgo časa iščeva možnost, da bi obiskale Bioterme Mala Nedelja. Danes se z Mileno in Janezom tja peljemo z avtomobilom. Prijazna prevoznika najprej postrežeta s kavo in keksi, potem pa veselo po meglenem morju skozi Zidani Most, Celje in na avtocesto. Tu se megla že razkadi, mi pa si noge pretegnemo na postajališču Tepanje. Ker bi radi čim bolj spoznali ta košček Slovenije, avtocesto zapustimo pri Ptuju in že uživamo ob pogledu na starodavni grad in mesto pod njim. Pot nas vodi skozi Juršince, občudujemo drevesnico in sadovnjake, pa lepo urejene domačije.

Kar z avtom se povzpnemo na Gomilo, ki je s 345 metri nadmorske višine najvišja točka Slovenskih goric. Z Janezom se po 60 stopnicah povzpneva na vrh kovinskega stolpa, od koder je krasen razgled na griče in doline naokrog. Grebeni z naselji se prepletajo z vinogradi in gozdovi, daleč v meglici pa se dvigajo Sleme, Donačka gora, Boč, Pohorje...

Na prijetnih klopeh malicamo, potem pa se spustimo do Bioterm. Mala Nedelja je naselje nad njimi (http://sl.wikipedia.org/wiki/Mala_Nedelja), terme pa uradno spadajo pod Moravce v Slovenskih goricah (http://www.bioterme.si/index.php?lang=sl).

Na prvi pogled me preseneti moderna zgradba hotela, ki kar nekako ne sodi v to zeleno dolino, razveseli pa razsežnost prostora okrog devetih zunanjih bazenov v objemu travnikov in gozda. Tudi notranji bazen je prostoren in prijeten, nudijo pa tudi savne in masaže. Prijazni uslužbenec nam v samopostrežni restavraciji s teraso razloži, da vodo (42 do 51 stopinj) črpajo iz dveh izvirov, eden je globok več kot 2200 metrov. Je ena redkih termalnih vod, ki je pitna in dobro vpliva na želodec, sečila in splošno počutje. Kopanje v njej pa blagodejno dene gibalnemu sistemu in hrbtenici. Ko potožimo zaradi dostopnosti, nam brž pove rešitev: prevoz z vlakom do postaje Ljutomer - mesto, tam pa imajo dogovor s privatnim taksistom Hlebcem za vožnje do term (031 470 836). Vse se da urediti, če je le volja za to.

Skozi Križevce pri Ljutomeru in Veržej se podamo še v Terme Banovci, kjer se sprehodimo ob hotelu in hotelskemu naselju Zeleni gaj ter kampu in nudističnemu kampu Sončni gaj (http://www.sava-hotels-resorts.com/si/destinacije/banovci/). Še en prijeten kotiček za sprostitev.

Ker smo že tako daleč, bi bila škoda, da ne skočimo še v Dobrovnik in si spočijemo oči na orhidejah in v tropskem vrtu (http://www.oceanorchids.si/si/index.php). Vedno znova čudovito doživetje.

Domov se vračamo po avtocesti in do Celja gre res hitro. Tam si v Sparu napolnimo še želodčke in dan je popoln.

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/29-9-2011

Video:

Pohajkovanje po Ljubljani - 28. 9. 2011

2011-10-01T19:55:00.000+02:00

Topli jesenski dnevi vabijo ven in današnja Ljubljana je res lepa. Na poti iz Sevnice do nje megla zakriva marsikakšno lepoto, v našem glavnem mestu pa jo sonce prepodi.

Najprej se je treba obvezno podati do tržnice, kjer navdušujejo živopisani kupi sadja in zelenjave. V takem okolju res prija jabolčni zavitek s kavico, potem pa se oči spočijejo še na cvetju.

Vse bolj zanimivo je ob Ljubljanici.

Sprehod po novem Kongresnem trgu navdušuje, ker so ostala vsa drevesa, zelene površine pa nudijo mladim priliko sproščenega posedanja na prostem.

Cankarjev dom tri dni nudi gostoljubje Festivalu za tretje življenjsko obdobje, kjer je poleg komercialne ponudbe veliko predstavitev bogatega dela društev upokojencev, zanimivih okroglih miz, predavanj in nastopov.

Vendar je bolj prijetno zunaj: občudovanje cvetličnih gred za slovensko skupščino, preverjanje, kako napreduje delo pri Operi, potem pa sprehod po Tivoliju, ki je bogatejši zaradi razstav fotografij na prostem.

Na velikih panojih se predstavlja Dragoljub Zamurović iz Beograda s Pejsaži Srbije (http://www.artzamur.com/). Res zanimiva predstavitev in ni čudno, da avtor objavlja v največjih svetovnih revijah.

Mimo pravoslavne cerkve do evangeličanske ni daleč, gotovo pa ni tako blizu čas, ko bo na mestu nekdanjega Kolizeja zraslo kaj lepega in uporabnega. Vendar, dan je prelep za črne misli...

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/28-9-2011

Video:

Planina in Šentjur - 20. 9. 2011

2011-09-21T10:00:00.000+02:00

Šele ob pol devetih gremo danes upokojenci na pot, ker naši cilji niso daleč. Po dolini Sevničine smo hitro na Planini, kjer nas nebo malo blagoslovi.

Prijetna in zgovorna vodička nas najprej zapelje pod streho na ogled zbirke NOB, pri kateri lahko podoživljamo težke čase druge svetovne vojne na Kozjanskem. V zelo zanimivo postavljeni etnografski zbirki doktorja Šmida pa iščemo predmete, ki jih poznamo iz naše mladosti, skušamo obuditi spomin na izraze in njihovo funkcijo.

Ker ni treba uporabljati dežnikov, se korajžno sprehodimo mimo cerkve in sramotilnega kamna - prangerja proti spodnji graščini in spomeniku pisateljice Anike Wambrechtsamer, ki je velik del svojega življenja preživela na Planini in jo najbolj poznamo po romanu Danes grofje Celjski in nikdar več. Nad nami se na strmi pečini pnejo razvaline planinskega gradu, nas pa zanima tudi kašča, ki so jo uredili za protokolarne namene. Podjetje Tajfun, ki veliko pomeni za kraj, ima za 50 let v najemu tudi področje gradu. Občudujemo razgled proti Lisci, Bohorju, Svetemu križu, potem pa se napotimo še do Turške lipe.

Pošteno si zaslužimo malico v Gostilni pri Olgi, kjer nam postrežejo z izdatno obaro, za povrh pa še s slastno skutino potico.

Polni novih moči se odpeljemo v Šentjur.

Naša prva postaja je postaja - železniška. Upokojeni železničar je v nekdanjem skladišču uredil bogat Muzej Južne železnice in prijazno nam razloži vse v zvezi z zgodovino naših železnic, naprave, ki so tu zbrane in fotografski material. Z nami je nekaj upokojenih železničarjev, pa tudi članov njihovih družin, zato je zanimanje za stvari res pristno. K muzeju spada tudi stara lokomotiva v posebni zgradbi in drevo, ki so ga posadili ob otvoritvi Južne železnice. Odhod opravimo po železničarsko: za vstop na avtobus dobimo posebno karto, prometnik pa nam po predpisih da znak za odhod.

V muzejski zbirki Rifnik in njegovi zakladi odkrivamo predmete iz nekaj stoletij pred našim štetjem in vodička nam zna pričarati vzdušje tistega časa. Na Zgornjem trgu so poleg cerkve v Šentjurju nanizane stare hiše, zanimive in različno vzdrževane. Na levi strani odkrijemo rojstno hišo narodnega heroja Dušana Kvedra - Tomaža in hišo, v kateri se je rodil doktor Josip Ipavec.

Na drugi strani ulice stoji bolje urejena rojstna hiša Josipovega očeta Gustava in strica Benjamina. Ta družina zdravnikov in skladateljev je dala Šentjurju pomemben pečat v drugi polovici 19. stoletja. Ogledamo si čakalnico, sobo za preglede, ki je danes poročna soba, ter spominski sobi. V ušesih nam zazveni znana pesem Slovenec sem, po stenah pa lahko občudujemo likovne predstavitve konj. Pri Ipavčevi hiši je še manjši prireditveni prostor in vrt z vodnjakom, ki ga je načrtoval Plečnik.

Poslovimo se od zanimivega Šentjurja, ki se v smeri proti Celju vse bolj širi tudi s trgovinami in manjšimi podjetji, ter krenemo skozi Celje do gostilne Hohkraut, kjer nas čaka okusno kosilo. Janez raztegne svoj meh, oglasi se prešerna pesem, tudi nekaj plesalcev se ojunači... Spet en krasen dan v organizaciji Društva upokojencev Sevnica.

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/20-9-2011

Video:

Spletna stran:

http://www.turizem-sentjur.com/

Na Pohorje - 13. 9. 2011

2011-09-14T17:50:00.000+02:00

Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek in zapelje se do Oplotnice, kjer ji pripada kavica, potem pa navzgor do naselja Kebelj, ki je že na nadmorski višini 678 metrov.

V zelo lepo urejenem kraju parkiramo kombi in najdemo oznake proti Črnemu jezeru. Dve uri in petnajst minut nam obljubljajo in jih kar dobro izkoristimo. Pogled naokrog je krasen: ponoči so nam dobro oprali naravo in vse se blešči v rosnih kapljicah. Sonce je že visoko, po dolinah pa nas rahle meglice spominjajo na jutro. Zakorakamo po poti med travniki in njivami, potem po po gozdu in kmalu se pred nas postavijo ruševine Zajčevega gradu (Kebeljski grad).

To je najviše ležeči grad na Pohorju s stolpom, ki je bil včasih visok 12 metrov, imel premer devet metrov, njegovi zidovi pa so bili debeli dva metra in deset centimetrov. Imel je stožčasto streho, grad pa je varoval globok jarek in nasip. Podzemni rov naj bi ga povezoval z Zbegovim gradom pod naseljem Kebelj. Veliko lastnikov se je zamenjalo v njem, danes pa je ohranjen samo del zidu, na vrhu katerega rastejo kar prava drevesa. Sledi sprehod malo navzdol in po ravnem, potem pa kratek čas po cesti. Smo na področju Nadgrada in Kota na Pohorju, kjer se med gozdovi širijo travniki in pašniki, po njih pa se pridni pasejo krave, ovce in koze. Kmetije so lepo urejene, poslopja in vrtovi okrašeni s cvetjem. Na razpotju se tri pohodnice odločijo za krajšo pot do Svetih treh kraljev, pet pa se nas napoti levo proti Črnem jezeru: nekaj časa navzdol, potem pa je treba pridobiti višino do 1240 metrov. Pot je lepa, ne preveč strma, vendar se ozračje segreva in kljub senci nam s čela že pošteno kaplja in curlja. Ko dosežemo cesto med Svetimi tremi kralji in Osankarico, je vzpona konec, med drevjem pa je vse več močvirnatih kotičkov.

Potoček si je našel pot med z mahom pokritimi bregovi in kar ne morem odvrniti pogleda od sveže zelenih mehkih površin. In že smo pri Črnem jezeru, ki ga krasijo različne trave, okvir pa mu nudi ruševje, ki prehaja v smrekov gozd.

Voda je temno rjavo-rdečkasta zaradi preperevanja organskih snovi in prihaja iz štirih virov, iz jezera pa odteka potok Črnava. Lesena brv preko njega je že močno preperela in kar nevarna. No, prav globoko z nje človek ne more pasti, bi bilo pa dovolj za kakšen zlom ali zvin. Sicer pa je jezero umetni zadrževalnik vode za potrebe plavljenja lesa po Lobniški riži. Les so po njej spravljali v dolino v letih 1838 - 1959, nasip in napravo za izpust vode pa so obnovili leta 1993. Malo uživamo ob jezeru, fotografiramo, potem pa krenemo proti Svetim trem kraljem. Lepo po ravnem in navzdol. Pridemo tudi do Urškinega križa, kjer je drvarica Urška Janžič februarja 1862 ali 1860 omagala v snežnem viharju in od slabosti izdihnila na sneženem štoru, ko je nesla živež možu v planino. Na smučiščih že lepo cveti resa, zbiralnik vode pa zagotavlja, da je mogoče za smučarijo pripraviti tudi umetni sneg. Pri Svetih treh kraljih nas čaka presenečenje: cerkev je še vedno enaka, zato pa je Penzion Jakec zelo zrasel.

Pravi hotel, ki ga še urejajo. Skoraj nismo upali stopiti z gojzerji v okusno opremljeno restavracijo, ampak vabile so borovničke, pa izvrstni pohorski lonec, različni posladki, temni teran... Franci, vse dobro do drugega leta! Potem bomo pa nazdravili za naprej. Vračamo se po najbližji poti na Kebelj, kjer nas kombi potrpežljivo čaka. Ampak, pred odhodom domov se je treba v bifeju še enkrat osvežiti. Krasen dan!

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/13-9-2011

Video:

Lisca poje 2011 - 11. 9. 2011

2011-09-12T11:48:00.000+02:00

Druga nedelja v septembru je in Lisca spet poje. Ženski, moški in mešani pevski sestavi - bolj in manj številčni, od Rimskih Toplic in Laškega preko Sevnice do Šmarjete in Bizeljskega. Bolj znane, manj znane pesmi ter veseli obrazi in prešerno vzdušje še ob druženju po koncu uradnega programa.

Video:

Na Gorjance po E7 - 10. 9. 2011

2011-09-12T11:40:00.000+02:00

Čas je za sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v septembru. Šele ob sedmih se zberemo na avtobusni postaji, ker naš cilj ni daleč. Preko dolenjskih gričev se zapeljemo do Šentjerneja, potem pa do partizanskega spomenika na Javorovici.

Vodnik z Rake nam razlaga zgodovino in sedanjost, potem pa se začenjamo vzpenjati po lepo urejeni košenici, na kateri občudujemo lepo oblikovana vhoda iz zanimivo oblikovanih vej. Kako malo je treba!

Na sever se nam odpre pogled na naselja v dolini in venec hribov od Orlice do Kuma. Potem pa nas objame blagodejna senčka gozda. Navdušuje nas lepo speljana mehka pot, posebno še po trasi vodovoda. Tu nas pozdravi revirni gozdar in nudi obvezno dezinfekcijo. Razloži nam zgodovino teh prostranih gozdov nad dolinama Kobile in Pendirjevka in poudari pomen varovanega območja. Spuščamo se in občudujemo mogočne bukve, ob poti pa bogate grme ruja, ki že dobiva jesenske barve. Na Pragu so ostanki lovske koče, ki je pred leti pogorela, in tu si privoščimo malico. Sicer pa nas čaka prečenje sedmih potokov, manjših izvirov pa niti ne štejemo. Kljub suši je na tej področjih neverjetno veliko vode.

Nekatere bukve so klonile pod močjo starosti in naravnih sil: nemo ležijo na tleh ter čakajo, da postanejo hrana za novo življenje. Steza je ponekod ozka in pobočje pod njo strmo, zato moramo kar paziti na korak. Gor - dol, gor - dol, nam pa kaplja s čela in brade. Na desni strani se med obema dolinama dviga vzpetina Grobišče, kjer so odkrili ostanke prastare naselbine. Mi pa se držimo levo in zakorakamo po širši mlinarski poti vse do državne meje s Hrvaško. Tu si oddahnemo pri okrogli mizi: počivamo in malicamo. Do našega cilja - Doma pri Miklavžu (964m) je še 45 minut hoda. To je makedamska cesta skoraj po ravnem in z lepimi razgledi v dolino. Ob njej je tudi nekaj točk Učne poti Miklavž: železnica za spravilo lesa, jezerca, oglarska kopa. Na Trdinov vrh se nam ne ljubi preveč, raje malo lenarimo pri planinskem domu, kramljamo ob kopi...

Avtobus nas že čaka na parkirišču pred domom in veseli smo njegovega ohlajenega zavetja. Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo še v zidanici nad Rako, potem pa napravimo še nekaj načrtov za prihodnje ture.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/10-9-2011

Video:

Jezersko in Velesovo - 23. 8. 2011

2011-08-24T23:35:00.002+02:00

Ob šestih zjutraj je na sevniški avtobusni postaji kar živahno: vinogradniki so namenjeni na sejem v Radgono, upokojenci pa smo se tokrat odločili za Gorenjsko. Ne mudi se nam preveč, zato se krepčamo s kavo v Trebnjem in s prigrizkom še na postajališču Voklo. Mimo Kranja se vozimo med slikovitimi naselji z mogočno kuliso gora. Občudujemo hiše, ki so bogato okrašene z rožami, na poljih pa se razveselimo velikih površin ajde, ki je s svojimi drobnimi belimi cvetovi pobelila njive. Zavijemo v ozko dolino ob reki Kokri in se po neštetih ovinkih in mostovih dvigamo proti Jezerskemu. Prelepa dolina v okviru visokih gora je to, ki jo je oblikoval ledenik. Ta se je umaknil pred deset tisoč leti in za sabo pustil jezero. Prvi naseljenci so bili v teh krajih že v prvem tisočletju, zelo stara pa so bila tudi pribežališča za potujoče trgovce in menihe. Leta 1348 štiridesetdnevni potres razrahlja južno pregrado in voda iz jezera začne odtekati.

Današnje umetno Planšarsko jezero v obliki srca spominja na tiste čase - in pa ime kraja. Pomembna je gradnja ceste v 16. stoletju, od 17. stoletja dalje pa načrtno izsušujejo ravnice. Razvije se kmetijstvo in prebivalci se v glavnem sami oskrbujejo. Sledi obdobje fužinarstva, v 19. stoletju začnejo prodajati cenjeni les jezerskega macesna. V času habsburške monarhije se začne razvijati turizem, ko sem začne prihajati češka gospoda - lastniki tovarn v Kranju. Pod mogočnimi Kočnami nam še danes nudi gostoljubje Češka koča. Kraj se dobro razvija po prvi svetovni vojni, po drugi pa se ljudje selijo v Kranj, kmetijstvo nazaduje, nekatere kmetije propadejo. Včasih je Jezersko imelo status zdravilišča z zelo ugodno klimo. Skoraj dvajset let je tu delovala bolnica za očesne bolezni, leta 1982 pa so jo ukinili. V zadnjem času ljudje bolj ostajajo na kmetijah, razvija se turizem, v novonastali občini živi okrog 700 prebivalcev.

Izstopimo pri Planšarskem jezeru in kar takoj malicamo, da bi imeli dovolj energije za načrtovane podvige. Čaka nas masunjak, značilna jed, za katero so ajdovo moko zakuhali v kislo smetano. Pa še prav dober kruh je bil za zraven. V dveh skupinah potem krenemo na oglede. Vodita nas mlada animator in animatorka podjetja Feel Green. Saj smo se počutili zeleno, ampak, zakaj naj bi bilo to v angleščini?

Naša skupina se najprej sprehodi ob jezeru, potem pa napoti k Moji hiški na višini 940 metrov nad morjem, kjer nam zeliščarka Mija Murovec prikaže predenje s kolovratom. Pokusimo okusne likerje in spet malicamo: skuto, jelenovo salamo, zaseko, pecivo. Tudi kupimo lahko pletene stvari iz volne, likerje, med... Čas med klepetom in poskusi dela na kolovratu hitro mine in treba je naprej do Jenkove kasarne.

Ta spada med najstarejše stavbe v tem kraju. Mogočno zavetišče za popotnike, ki ga je pred leti skoraj uničil požar, je zdaj obnovljeno in spremenjeno v kmečki in planinski muzej. Prijazna oskrbnica s ponosom kaže predmete iz življenja svojih starih staršev in staršev, posebnost pa je soba, ki ima na stenah mnoge napise in podpise popotnikov iz 16. stoletja v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku. Pogled nam potuje po lepo pokošenih travnikih, čredi krav in vencu gora, ko se po jesenovem drevoredu spuščamo k Šenkovi domačiji.

To je edinstven primer ohranjene jezerske kmečke naselbine, ena izmed prvih svobodnih kmetij v tej dolini iz 16. stoletja, mogoče celo najstarejša. Poleg ostalega cvetja jo krasijo tudi gorenjski nageljni.

Mimo cerkve Svetega Andreja se vračamo k jezeru, kjer imamo še dovolj časa za pijačo in počitek.

Zanimivosti na naši poti pa še ni konec: zavijemo v smeri proti Cerkljam na Gorenjskem, skozi naselje Velesovo, obiskali pa naj bi cerkev Marijinega oznanjenja in samostan Velesovo. Ta pa ni v vasi z istim imenom, ampak v naselju Adergas. Čisto nemško zveni: "An der Gasse" (na ulici) ali "An dem Gras" (na travi, trati) sta verjetni razlagi izvora. Sem so namreč leta 1238 prišle nemško govoreče nune plemiških družin iz okolice Dunaja z bogatimi dediščinami, ustanovile samostan dominikank s cerkvijo in kupile posestva. Turki so samostan porušili, ohranjen pa je romanski Marijin kip iz topolovega lesa, ki je najstarejši v Sloveniji. Od srednjega veka naprej ga oblačijo v različne obleke glede na čas in praznike.

Današnjo baročno božjepotno cerkev so gradili v letih 1732 - 1771, samostan pa ima le vzhodno krilo, simetrično zahodno ni bilo nikoli zgrajeno. Avstrijski cesar Jožef Drugi je samostan leta 1782 razpustil, cerkev pa je leta 1880 postala župnijska. Krasi jo sedem mogočnih slik mojstra Kremserschmidta (1718 - 1801), ki so jih med drugo svetovno vojno zazidali in tako skrili pred Nemci. Ob slikah so leseni kipi, ki izgledajo kot iz kamna, cerkev pa ima tudi štiri slike našega slikarja Metzingerja (1699 - 1759). Samostan je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, leta 1993 pa vrnjen Cerkvi. Tu je župnišče, prostor za duhovne vaje in različna srečanja.

Vse to nam prijazno razloži gospod župnik Slavko Kalan in poudari še eno posebnost: 25. marca zjutraj ob desetih sončni žarek posveti točno na Boga Očeta v oltarni sliki, popoldne ob petih pa na Marijo. Zapojemo še nekaj Marijinih pesmi in z molitvijo poprosimo za ozdravitev našega zvestega šoferja in sopotnika Ivana, ki je pred dnevi prestal operacijo. Petje se nadaljuje ob kozarčku, potem pa se spustimo še pod cerkev, kjer se v grobnicah spomnimo nekdanjih nun.

Zunaj je še pošteno vroče, ko zapustimo prijetno hladno cerkev, in se razgledamo po vasi. Pred cerkvijo je park z vodometom, hiše pa kar tekmujejo, katera bo imela več cvetja. Tudi stebre cestne razsvetljave do glavne ceste krasita po dve obešeni košari bujnih rož. Skozi Cerklje in mimo letališča Brnik se odpeljemo v Medvode na pozno kosilo. Kljub vročemu dnevu smo si znali najti hlad in osvežitev.

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/23-8-2011

Video:

Spletne strani:

http://www.jezersko.si/

http://www.feelgreen.si/

http://sl.wikipedia.org/wiki/Jenkova_kasarna

http://www.dedi.si/dediscina/51-senkova-domacija

http://sl.wikipedia.org/wiki/Adergas

http://kraji.eu/slovenija/adergas_stefanja_gora/slo

Bolgarija 2011 - 1. 8. 2011

2011-08-17T21:49:00.003+02:00

Spet se zbudimo prezgodaj za zajtrk in se sprehajamo okrog doma, občudujemo vztrajnost mame psice, ki skuša vzgojiti svoja dva mladička, jaz pa se naužijem gugalnice.

Ivan vestno pripravlja avtobus.

Po zajtrku se najprej odpeljemo do parkirišča pod spomenikom neznanemu junaku, kamor tuje delegacije polagajo vence. Po prvi svetovni vojni so ljudje na Avali našli grob neznanega vojaka in mu postavili skromen spomenik. Od 1934 do 1938 so zgradili reprezentativni spomenik iz granita po projektu kiparja Ivana Meštrovića. Ima obliko mavzoleja s karijatidami - kipi žensk v narodnih nošah iz vse Jugoslavije. Pri gradnji so uporabili tudi material z dinamitom razstreljenega srednjeveškega gradu Žrnov, ki je včasih ščitil rudnik srebra v Ripnju. Povzpnemo se po stopnicah, ogledujemo kipe in ugibamo, od kod je kateri. Na nekaterih kamnitih blokih opazimo poškodbe, vendar baje niso iz zadnje vojne.

Vmes ob cesti vidimo tudi spomenik šestim vojaškim veteranom, ki so umrli v letalski nesreči 19. oktobra 1964, ko so prihajali na 20-letnico osvoboditve Beograda. Tako ima ta 511 metrov visoka vzpetina, ki leži 16 kilometrov jugovzhodno od Beograda, kar bogato zgodovino. Turki so ji nadeli ime Avala, kar naj bi po arabsko pomenilo pregrada ali ovira, lahko pa tudi golo brdo, saj so jo pogozdili šele v 19. stoletju. Leta 1859 jo je knez Miloš Obrenović zaščitil, leta 1936 je bila razglašena za narodni park. Danes je to zaščiteno področje s približno 600 rastlinskim vrstami, med katerimi so tudi posebne vrste zdravilnih rastlin. Poraščena je z naravnimi gozdovi in zasajenim borovim gozdom in Beograjčanom predstavlja eno najbolj priljubljenih sprehajališč.

Zapeljemo se še k Avalskemu televizijskemu stolpu, ki so ga po bombardiranju NATA 29. aprila 1999 obnavljali v letih 2005 - 2009. Stari stolp, ki je bil baje najvišja zgradba v Jugoslaviji, so postavili leta 1965. Sedanji je malo višji (204,68m), mi pa se zadovoljimo z razgledno teraso na višini 122,64 metrov, na vrh anten res ne bi plezali. Razkriva se nam čudovit razgled na gozd in naselja pod Avalo, sam Beograd pa lahko le slutimo v daljavi.

Franci nam postreže z bolgarsko rakijo res na višini - še zadnji okusi preteklih dni.

Dobro jutro, Avala. Tu že skoraj sem doma.

Kalemegdan, Beograd, sem se vedno vračam rad.

Zdaj pa proti Beogradu (http://www.beograd.rs/cms/view.php?id=310)! Res veliko in zanimivo mesto z okrog dva in pol milijona prebivalcev.

Najprej obiščemo hram Svetega Save, največjo pravoslavno cerkev v Srbiji in na Balkanu, ki so jo začeli graditi leta 1935, nadaljevali 1985, notranjost pa še vedno ni čisto gotova. Marmor, ki so ga uporabili, je iz Hotavelj.

Na panoramski vožnji prepoznamo stavbo železniške postaje, hotel Moskva, tržnico..., med poslopji pa tudi težko poškodovane iz zadnje vojne.

Na Kalemegdanu nas čaka dobrodošlica s pogačo in stomaklijo. Je pa to še vedno priljubljeno sprehajališče, mizice za igranje šaha imajo svoje obiskovalce, največ pa nas občuduje pogled na izliv Save v Donavo.

Kmalu obe reki občutimo od blizu, saj se udeležimo dveurne vožnje po njiju.

Razgled na bregove iz te perspektive je res enkraten, pa tudi kosilo in vzdušje ob njem.

Ladja nas odpelja tja, kjer Sava svojo pot konča,

v Donavo se spremeni, nas pri srcu zaboli.

Sava, gore naša reka, se pri Belem gradu steka.

Res mi lep je bil pogled, srce mi vriska spet in spet.

Naš vodič Boro jemlje slovo in še enkrat zapojemo: Zabučale gore, zašumeli lesi... . S pogledom na visoka Zahodna vrata pa se poslavljamo tudi od Beograda.

Vožnja proti domu mineva v delanju obračunov in razmišljanju o doživetem.

Franček, Janez in še kdo, kdaj bo 200 evrov šlo?

Nič nam ne bi blo hudo, če popust bi bil na to.

Bliža čas se za slovo, res je lušno nam bilo.

Hvala za trenutke te, hvala in na svidenje!

Pohodnice, pohodniki, tabor ste uživali. Bil varen je korak, bogat trenutek vsak!

Pohodniki, pohodnice, gore so neučakane: k sebi vable so, bilo nam je lepo!

Še vedno je ponedeljek, ko se pri Vebrovih razhajamo. Še dolgo v jutro razmišljam o tem, kako malo sem poznala Bolgarijo, čeprav sem bila tam za krajši čas že pred tridesetimi leti. Veliko podatkov je mogoče najti v vodnikih:

Država je več kot petkrat večja od Slovenije, obsega 110.910 kvadratnih kilometrov. Od vzhoda do zahoda meri 520 kilometrov, od severa do juga 330.
Razdeljena je na 28 okrajev (oblast) in 250 občin.
Leta 1998 je imela več kot osem milijonov prebivalcev, zdaj ocenjujejo, da jih ima samo še sedem. Krivo je izseljevanje zaradi ekonomskih razlogov in selitev okoli 300.000 Turkov v Turčijo. Štiri procente prebivalcev je Romov.
85 procentov vernikov pripada bolgarski pravoslavni veri, Turki in Pomaki so večinoma muslimani.
V bolgarsko zgodovino so se vpisali Tračani, Grki, Makedonci, Rimljani, bolgarski imperij se je kosal z bizantinskim, od konca 14. stoletja naprej državo 500 let pokorijo Turki.
Leta 1878 Bolgarija in Rusija premagata Turke in 60 procentov Balkanskega polotoka je bolgarskega, vendar se Zahodna Evropa zboji njene moči in ruskega zavezništva, zato pride Vzhodna Rumelia pod turško kontrolo. Šele leta 1885 je Bolgarija združena. Sledita balkanski vojni in prva svetovna vojna, v kateri je Bolgarija na strani Centralnih osi.
V drugi svetovni vojni je Bolgarija najprej nevtralna, potem napove vojno Veliki Britaniji in Franciji, noče pa je napovedati Rusiji. Car Boris III tudi noče predati okrog 50 tisoč Židov Tretjemu rajhu in leta 1943 umre v sumljivih okoliščinah en teden po obisku pri Hitlerju. Mogoče ga je ta dal zastrupiti.
Po padcu komunizma se v politično življenje aktivno vključi nekdanji kralj Simeon II.

Med svetovno znanimi Bolgari sta tudi filozofinja Julija Kristeva (http://en.wikipedia.org/wiki/Julia_Kristeva) in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1981 Elias Canetti (http://sl.wikipedia.org/wiki/Elias_Canetti). Njegova dela so prevedena tudi v slovenščino. Bo treba v knjižnico, pa včasih prisluhniti tudi kakšni njihovi glasbi (http://en.wikipedia.org/wiki/Music_of_Bulgaria). Navsezadnje so eno njihovih narodnih pesmi izbrali za zlato ploščo, ki jo je NASA leta 1977 poslala s sondo v vesolje (podrobnosti). Kaj pa uspešni znanstveniki, športniki...?

O vsem tem je mogoče prebrati, se pozanimati, kaj poslušati, vendar zelo pomembno je, kar izkusiš na lastni koži: lepota gora, bogastvo cvetja, energija neizmernih količin vode, nenaučena prijaznost ljudi... In to nam bo ostalo v spominu! Ste prikimali? Res? To vendar pri Bolgarih pomeni: NE!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/1-8-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 31. 7. 2011

2011-08-16T23:00:00.001+02:00

Vse je spakirano in lahko odrinemo proti domu. Nekaj časa se vozimo po že znanih poteh, ob cesti naletimo na stojnice s sadjem in takoj smo za nabavo.

Kaj je lepšega kot kupovati sadje sredi velikih sadovnjakov. Mimo Nove in Stare Zagore se peljemo proti Plovdivu. Spet se vrstijo polja s sončnicami in žitom, nekaj je tudi koruze. Okolica Plovdiva je vrt Bolgarije: tu gojijo zelenjavo, videli pa smo tudi riževa polja.

Na poljih se pojavijo grički do 250 metrov nadmorske višine ("tepe") in na njih ter obeh bregovih reke Marice drugo največje mesto v Bolgariji - Plovdiv (http://en.wikipedia.org/wiki/Plovdiv), ki ima okoli 340 tisoč prebivalcev. Glavni griči so trije, poleg tega pa še štirje manjši. Tako to najstarejše stalno naselje v Evropi leži na sedmih gričih. Eden izmed njih je Nebet tepe (Grič molitve) z razvalinami tračanske naselbine iz 5000 let pred našim štetjem. Ljudje pa so tu gotovo živeli že tisoč let prej. Kraj je pogosto menjal imena, z gospodarji pač. V 4. stoletju pred našim štetjem pridejo sem Grki, potem Rimljani, od katerih je ostal še vedno dobro ohranjeni amfiteater iz 2. stoletja.

Še danes ga uporabljajo za prireditve in lahko sprejme pet do šest tisoč gledalcev. Nekaj je tudi ostankov akvadukta za vodo iz Rodopov, pa tudi stadiona za 30 tisoč ljudi in tekmovanja v metanju diska, kopja, mečevanju, teku in rokoborbi. V srednjem veku so se kot vladarji izmenjavali Bizantinci in Bolgari, v 14. stoletju ga osvojijo Turki. Leta 1878 postane glavno mesto avtonomne turške pokrajine Vzhodna Rumelia, 1885 pa pripade Bolgariji.

Avtobus parkiramo na velikem parkirišču pri modernem kipu z vodometom in peš krenemo proti staremu mestu.

V daljavi na levi vidimo grič s spomenikom ruskemu vojaku, ki se je proslavil v vojni Bolgarije proti Turkom. Na drugem gričku je utrdba z uro, veliko je zelenja, novo se meša s starim. Na glavni ulici je veliko zgradb z zanimivimi fasadami, pogosto pa naletimo tudi na moderne kipe in inštalacije. Med njimi nas je posebno pritegnil kip moškega, ki prisluškuje, pa slikarja z velikim okvirjem, da se lahko postaviš vanj kot slika. Na mestu nekdanjega stadiona je zdaj gradbišče, mi pa zavijemo na grič, kjer je skoraj vsaka zgradba kulturni spomenik. Okrog 150 jih je.

V katedrali Svete Device Marije iz leta 1844 smo priča poroki ne več rosno mladega para, ki gotovo ni pričakoval, da bo imel toliko svatov.

V glavnem lepo restavrirane hiše bogatih trgovcev iz časa bolgarskega preporoda (19. stoletje) so zdaj galerije, muzeji ali restavracije.

Hitimo mimo rimskega amfiteatra, pokukamo pa tudi v derviški samostan iz začetka 19. stoletja in cerkev Svetega Konstantina in Jelene. Kako znajo Bolgari združiti zgodovino in sedanjost, je dobro vidno iz primera Borisa Hristova (1914 - 1993). Da je bil ta, verjetno največji basist vseh časov (http://www.youtube.com/watch?v=AHcjb0n-3oU), rojen v Plovdivu, na to nas opozarja spominska plošča; o njem pa lahko razmišljamo zraven v prijetnem starinsko opremljenem lokalu s teraso.

Vrniti se moramo in jaz uspem samo še kupiti sladoled z ogromnimi tremi kepicami, ki ga zaračunajo tako, da ga stehtajo. Prebrisano!

V Plovdivu se poslovimo od naše bolgarske vodičke Marijane, se ji zahvalimo za njeno pomoč in ji še zadnjič zapojemo: O, Marijana, draga naša Marijana, tebe ču čekat ja... .

V predmestju se vozimo mimo velikega razstavnega prostora in kongresnega centra. Predvsem sta znana spomladanski tehnični sejem in jesenski tekstilni.

Nazaj od morja črnega dolga cesta nas pelja.

V Plovdivu bi uživali, a naprej se nam mudi.

Nekaj časa se cesta še vije po ravnini, potem pa se vozimo med hribi z mešanimi gozdovi in na enem izmed postajališč še zadnjič v Bolgariji malicamo ter zapravimo preostale leve. Ko zapuščamo Bolgarijo, nam Boro postreže s svojo statistiko: skupaj smo na turah dosegli 8705 metrov in kar 3360 višinske razlike ter prehodili 71 kilometrov. Prevozili pa od Beograda do Beograda približno 2200 kilometrov. Okrog sedmih zvečer končamo postopek na bolgarsko - srbski meji in kar naenkrat je ura šele šest. Čudni so ti časovni pasovi. Ivan naznani prihod v Srbijo s posnetkom trubačev, mi pa še enkrat doživljamo slikovito cesto s predori ob Nišavi. Na naslednjem postajališču najdemo slovenske gore list, ki tu upravlja gostišče. Slovence pa res najdeš vsepovsod. Vožnjo proti Avali si krajšamo tudi s petjem: pravi pevski maraton je to s pesmimi od A do Ž, pa še kakšno za povrh. Med petjem dobimo sms - Jelka in Drago, ki žal nista mogla z nami, pišeta:

Zbudi se nekaj v človeku: hrepenenje, otožnost in radost, ker nekdo misli nate.

Ene čebelice za naju, prosim.

Takoj jih zapojemo ob Markovi spremljavi.
V planinskem domu Čarapićev brest nam tekne večerja, spanje pa malo moti kapljanje vode s strehe. Od kod neki se je vzela, saj sploh ni deževalo?

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/31-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 30. 7. 2011

2011-08-15T18:50:00.001+02:00

Ob našem prihodu pred dvema dnevoma je imel zrak 30 stopinj, voda pa 24; danes zrak 32, voda 28. Ni preveč vroče, ker lepo pihlja. Sploh pa je prijeten jutranji sprehod po plaži, ko še ni gneče, pa tudi po 7 do 10 levov (3,5 do 5 evrov) ne pobirajo za ležalnik ali senčnik.

Po zajtrku se počasi sprehodimo mimo sosednjih hotelov in po glavni ulici s trgovinami do pošte. Končno oddam razglednice - gotovo zadnja v skupini.

Spet imamo priliko pokukati proti Slančevemu bregu, pa tudi v kakšno trgovino.

Čudimo se javnim telefonom, ki morajo imeti zraven živega operaterja ali operaterko in je njihov delovni čas zato omejen. Premamijo nas slastne marelice in kava na prijetni kavarniški terasi, kjer nam dovolijo odigrati tudi nekaj partij kart. Z igranjem nadaljujemo pred hotelom, kamor se že vračajo kopalci s plaže. Jaz računam spet na plavanje v bazenu, ampak mi dobro obveščeni povedo, da je bazen od sosednjega hotela in se mi nimamo pravice kopati v njem. Ampak, če se delaš Francoza oziroma Francozinjo...

Danes imamo v hotelu kosilo namesto večerje in spet se osvežimo s hladno juho tarator.

Večerjamo pa v etno vasi Zlati sod v naselju Bata. Za turiste so pripravili neke vrste kmečko okolje z značilno opremljeno bolgarsko hišo s predico in tkalko, nekaj kozami in golobi, osliček pa prevaža otroke na vozu.

Mogoče je tudi ustvarjati pri lončarju, se preobleči v značilne bolgarske obleke, kaj kupiti v trgovini.

Sprejme nas dekle v narodni noši s kruhom in soljo, potem pa je na vrsti še rakija.

Gostinski prostor sprejme nekaj sto gostov in je prijetno urejen okrog odra.

Posoda je keramična z značilnimi vzorci in neverjetno, koliko krožnikov s solato lahko pritovori natakar. Sledijo juha, glavna jed in posladek, vmes pa se lahko malo sprehodimo naokrog.

Posebnost je glede vina: z vrči lahko hodimo k trem sodom po njega po mili volji. Natočiti je mogoče belega ali rdečega in presneto veliko si upajo, verjetno ne gostijo pogosto Slovencev in Slovenk. Drago zelo dobro skrbi za našo mizo.

V zabavnih igrah nas častno zastopa Franc, ki z metlo in žogico vozi slalom, nazaj pa jezdi na metli. Njegov tekmec je Slovak in igra ima tudi vzgojni namen: vsi prisotni lahko ponovijo, da Slovenija in Slovaška nista ista država. Plesati začnejo otroci, pa jim naša skupina kmalu pokaže, kdo je močnejši in bolj izurjen. Seveda pa vse prekašajo plesalci in plesalke narodnih plesov, da niti ne omenjam plesa na žerjavici. Glede zadnjega nas posebej opozorijo, naj česa podobnega ne poskušamo doma. Vzdušje na plesišču je res razigrano in spletajo se mednarodne povezave.

Etno selo, to pa to: res mednarodno je blo.

Po žerjavici in tleh ples se skriva v nogah vseh.

V avtobusu se prešernost nadaljuje, vse pa razveseli tudi Boro s petjem starogradskih pesmi. Že ob prvem srečanju nas je presenetil, ker je zapel Zabučale gore, zdaj pa nam je vožnja v hotel kar prekratka.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/30-7-2011

Folklorni program

Video:

Bolgarija 2011 - 29. 7. 2011

2011-08-15T13:06:00.003+02:00

Zbudimo se v Nesebarju (http://en.wikipedia.org/wiki/Nesebar) ob Črnem morju. Naselbina je obstajala že v času Tračanov 3000 let pred našim štetjem, kot grška kolonija je bil pomemben trgovski center, Rimljani, Bizantinci in Bolgari se menjujejo kot gospodarji, 1453 ga zavzamejo Turki. Čeprav v tem času nazaduje, ohrani svoje arhitekturno bogastvo in ga še obogati v času bolgarskega preporoda (19. stoletje) z gradnjo tipičnih lesenih hiš. Nekaj let pripada Vzhodni Rumeliji, po letu 1886 pa Bolgariji. Od začetka 20. stoletja se razvija v obmorsko letovišče z novim in obnovljenim starim delom, ki je pravi muzej na prostem in pod zaščito UNESCA.

Zajtrk si je treba zaslužiti: nekateri plavajo, drugi se samo sprehajamo po mivki in uživamo v svežini jutranjega zraka. V hotelu si sami postrežemo s hrano in pijačo, jaz sem med tistimi, ki jim je najbolj všeč sočna lubenica. Dodati pa je potrebno še kaj bolj konkretnega: čaka nas ogled mesta.

Konec leta 2009 je imel Nesebar okrog 12 tisoč prebivalcev. Sprehodimo se po novejšem delu mesta s številnimi trgovinami, potem pa po nasipu v stari del, ki je bil včasih otok (850 krat 300 metrov).

Na levi se nam odpira pogled na Slančev breg (Slanchev Bryag) - letovišče ob osem kilometrov dolgi plaži z okrog sto hoteli, 600 kavarnami, restavracijami in trgovinami. Prava turistična industrija!

Na desni so naši hoteli in nekaj sto metrov dolga plaža z ležalniki in senčniki. Na nasipu nas pozdravi stari mlin na veter, ob vhodu pa ruševine tračanske (3000 let stare) utrdbe in zvoki dud.

Pred dva tisoč leti se je dvignila gladina Črnega morja, zato je veliko starih ostankov pod vodo. Včasih je bilo na tem otoku okrog 80 cerkva in kapel, tudi danes jih je verjetno največ na svetu glede na število prebivalcev.

Gremo mimo cerkve Svetega Janeza Krstnika iz desetega stoletja, na ogled se nam ponujajo ruševine bazilike Svete Sofije iz 5. - 6. stoletja, občudujemo cerkev Kristusa Pantokratorja iz sredine 14. stoletja.

To je značilna zgradba z vodoravnimi pasovi belega kamna in rdeče opeke, s slepimi loki na stebrih, keramičnimi diski in rozetami. Zelo lepo na pogled.

Prijetne so tudi stare lesene hiše, ki jih navadno radodarno obrašča vinska trta.

Nekaj časa še sledimo vodiču in vodički, potem pa se porazgubimo po trgovinicah, kjer kar mrgoli spominkov: keramika, med, vino, pletenine, kvačkani in pleteni namizni prti, rožno olje in izdelki iz njega...

Valovi, veter, mivke čar - to vse bil je Nesebar.

Mlin na veter, cerkev kup, trgovin pa za obup.

Na senčni terasi si privoščimo kavo, potem pa iščemo kaj značilnega za pod zob. V samopostrežni restavraciji odkrijemo osvežujočo hladno juho iz jogurta s kumaricami - tarator (http://en.wikipedia.org/wiki/Tarator), h kateri gre odlično zeljanica. Za konec sprehoda sledi hladno pivo in sladke marelice ob igranju kart pred hotelom.

Z balkonov se res odpirajo krasni razgledi, zato izrabim gostoljubje desetega nadstropja za nekaj posnetkov.

Po večerji še sprehod po plaži. Nekateri se hrabro borijo z valovi in mivko, baje je nekdo celo na glavo skakal v vodo in zaglavil v sipino, meni pa ni preveč za take hece. Ob desetih v miru odplavam nekaj krogov v bazenu pri hotelu, na koncu pa preberem, da plavanja v njem ne priporočajo po pol devetih zvečer. Le zakaj - pri vseh tistih lučeh in največji globini manj kot meter in pol!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/29-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 28. 7. 2011

2011-08-14T23:54:00.001+02:00

V planinskih kočah je navadno gneča na straniščih in ob umivalnikih, jaz pa se zbudim dovolj zgodaj, da v miru opravim vse potrebno.

Tudi osebje koče že navsezgodaj pere odeje. Kot navadno že precej pred časom zajtrka krožimo okoli in to je čas za dezinfekcijo. Bolgarska rakija je kar dobra, vendar jo v koči kmalu zmanjka. Res smo jim porabili vse zaloge! Nekaj je takih, ki iščejo svoje stvari, ki so jih pustili na vrvi za sušenje, pa so jih pridne roke drugih spravile, da bi po stari planinski navadi tako zaslužile kakšno pijačo. Spomnemo se tudi nekaj čudno skombiniranih parov gojzerjev v Borovcu ter akcije z žimnicami od sinoči in krivcem z Majdo zapojeva:

Za prijatelje si je treba čas uzet:

postle razkopat, da laže grejo spat...

Ni, da bi se človek preveč jezil, saj smo še pred kratkim obujali spomine na različne potegavščine v hribih in jaz se vedno veselo muzam ob misli, kako je bilo na seminarju v koči na Gorah.

Še obvezna fotografija pred kočo in odhod v dolino - izgnani iz Raja, pravimo.

Ker ni toliko treba paziti na sapo, bolj uživamo med lepimi bukvami, ob šumljanju vode, na prijetnih poteh.

Pri lepo urejenem vodnem izviru so še klopi in na bližnjem drevesu omarica s pripomočki za prvo pomoč.

Globoko zadihamo na širnih travnikih in tu in tam nam pogled še uhaja nazaj, kjer se vrh Boteva odeva v oblake.

Srečamo veliko čredo ovac in jim pokažemo, kako je naša čreda lepše v vrsti. Tokrat do konca vztrajamo po označeni poti in ugotovimo, da ni nič bolj udobna od naše variante pred dvema dnevoma.

Pri avtobusu nas čaka sprejem z obloženimi kruhki: domač sir, paradižnik, paprika.

Iz Raja dol nam hitro gre, si nabrusimo pete.

Obloženi kruhki že čakajo na lačne vse.

In presenečenje: štirje, ki so ostali v dolini, veselo kažejo žige z vrha Boteva. S terenskim vozilom so se tja pripeljali uro pred prihodom naše skupine. Baje, da nikdar prej niso doživeli tako adrenalinske vožnje. S terenskimi vozili oskrbujejo tudi metereološko postajo in televizijski stolp, ki zagotavlja radijski in televizijski signal 65 procentom površine Bolgarije.

Sledi umivanje v potoku, preoblačenje in pakiranje, kar vse spremlja Marko na harmoniki. Veseli, da so za nami vsi štirje uspešni pohodi, zapojemo, en par pa kar na travi odpleše valček.

Spet se ustavimo v Kaloferju (http://en.wikipedia.org/wiki/Kalofer), mestecu z nekaj manj kot štiri tisoč prebivalci, ki je bilo ustanovljeno v 16. stoletju in je v zgodovini vsaj trikrat pogorelo. Ampak prebivalci so ga vedno znova zgradili, najprej navadno samostan (še vedno imajo moškega in ženskega), in do danes obdržali svoj trden značaj. V času bolgarskega preporoda je bil center revolucionarne dejavnosti, tu je bil rojen tudi heroj Hristo Botev. Mesto je znano po svojih obrteh: klekljane čipke, volnene odeje, preproge, izdelki iz bakra, vinski sodi, izrezljani noži, keramične posode... Tudi mi kupimo nekaj spominčkov in sadja, potem pa se odpravimo na pot proti Črnemu morju.

Vozimo se po široki dolini med Staro goro in Rodopi. Na polju je veliko cvetočih sončnic, nekatere pa so že odcvetele. Med žitnimi polji odkrijemo tudi njive tobaka. Sploh je bilo kmetijstvo V Bolgariji pred drugo svetovno vojno zelo pomembna panoga, v komunističnih časih pa industrija (železo, jeklo, stroji, gnojila, petrokemija), ki je pustila grd pečat na okolju. Zapuščena tovarniška poslopja pričajo o tistih časih. Danes je okrog 80 procentov prebivalcev blizu meje revščine, se pa stvari obračajo na bolje. Bolgarija izvaža zdravilne rastline, vino (peta največja izvoznica vina na svetu), tobak, rožno olje, stroje, gnojila. Občuten je tudi porast turistov, leta 2000 jih je bilo več kot dva milijona.

Nekaj njiv z grmi vrtnic opazimo in že je tu Kazanlak - središče za predelavo rožnega olja. Začetek gojenja rdečih in belih vrtnic, ki so jih prinesli iz Azije, sega v 18., 19. stoletje, večje količine pa v 20. stoletje. Konec maja in v začetku junija zacveti rožno ali bolgarsko zlato, rosne popke obirajo pred sončnim vzhodom (med tretjo in osmo uro) in s pomočjo pare dobijo oljni ekstrakt. Nekaj več kot tono letno ga pridelajo (okrog 70 procentov svetovne količine) in je osnova za parfume, pa tudi kreme, zdravila, marmelade, likerje... Okrog tri tisoč kilogramov rdečih ali pet tisoč kilogramov belih cvetov je potrebnih za liter rožnega olja. Ni čudno, da ga nam, navadnim smrtnikom, prodajajo v majcenih ampulah. Vrtnice so rodne okoli 35 let, vsak grm ima približno dvajset cvetov, cvet tehta 2,5 gramov. To olje res ne more biti poceni.

Ob cesti se vrstijo nasadi breskev, češenj, nekateri lepo vzdrževani, drugi zapuščeni. Nekaj posebnega so drevoredi orehov ob skoraj vseh cestah in pod enim najdemo senco za malico in počitek. Za poobedek si naberemo posebne slive mirabele, ki imajo črne ali rumene sadeže, baje glede na to, kakšna je luna, ko cvetijo.

Pod orehom senčica nas je tudi čakala,

mirabele v barvah dveh, vesela pesem in pa smeh.

Ko se bližamo Črnemu morju, je vse več ogromnih površin skrbno gojene vinske trte. Pogosto opažamo tudi posamezne vetrne elektrarne. Obalo dosežemo pri mestu Burgas z obsežnimi solinami, peljemo pa se še naprej do Nesebarja. V njegovem novem delu je naš hotel Estrea (http://www.estreanessebar.com/English.html): visoka stavba nedaleč od plaže.

Dobimo prenovljene sobe, ki imajo v glavnem pogled na morje. Črnomorske obale je 378 kilometrov, od tega je 30 procentov plaž iz mivke. Morje je tu manj slano zaradi močnega dotoka sladke vode Donave in Dnjepra, te reke in turistična industrija pa ga tudi precej onesnažijo. Tujci Črno morje obiskujejo že od leta 5000 pred našim štetjem. To pa je tradicija, kaj?

Malo počivamo pred večerjo, po njej pa se sprehodimo po plaži in si na terasi privoščimo pivo.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/28-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 27. 7. 2011

2011-08-14T14:48:00.002+02:00

Ob šestih vstajanje, potem zajtrk, večina odide proti Botevu. Mi, ki smo v Tonetovi skupini, imamo še čas.

Napotimo se iz koče Raj mimo kapelice v gradnji in že smo na cvetnih poljanah.

Prva skupina se že strmo vzpenja, mi pa prečkamo vodo in krenemo proti slapu Rajskoto praskalo (Rajski sprej), ki je z 124,5 metri najvišji slap v Bolgariji in na Balkanu.

Ob poti vrtički cvetja, tudi skupine dišečih klinčkov, ki pa so bolj blede barve kot pri nas. Med rožami najdemo borovnice, da se malo posladkamo. Koča Raj ostaja pod nami, ni je mogoče spregledati, ker so že oprali in obesili cel kup rjuh.

Nas mika v levo pod skale, kamor vodi ozka, komaj vidna potka.

V skalah in pod njimi spet bogastvo rastja in cvetja. Spustimo se do studenčka, kjer Tone ohladi pivo: eno pločevinko slovenskega in eno bolgarskega, da je potem "gemišt".

Ko se vračamo h koči, nas skoraj zagrne megla, ki se dviga iz globoke doline.

Še vedno pa imamo čas za občudovanje rož.

Osebje pridno čisti prostore koče in pripravi tudi ležišča za nove goste. V manjših sobah so ta še posebno lepa - lesena, mi se moramo zadovoljiti s kovinskimi. Posteljnina pa je enako prijetna na pogled.

Pri koči malicamo, klepetamo, ogledujemo mladeniče, ki so sem gor prijezdili, potem pa dočakamo tudi vrsto konj z vodnikom, ki so prinesli nove zaloge hrane. Pametno, saj gostijo veliko skupino lačnih Slovencev in Slovenk. Kar hitro začnemo naročati omlete s sirom, juhe, vampe... Mene so zanimali vampi, ki so zaliti z mlekom ali kislo smetano, dodana je začimba, da močno peče po jeziku. Nič hudega, saj imajo črno vino za spiranje! Vreme se malo kisa, zato v jedilnici rezerviramo eno mizo za jedi, drugo za pijačo, tretjo pa za igranje kart. Bridge remi je primerna igra za več igralcev in kar ne moremo se ji upreti.

Ko se vrnejo naši gamsi z vrha, pojemo še enolončnico, ki so jo kuharice pripravile iz naše prinešene hrane, potem pa sledi prosti čas s kartanjem, pogovori, petjem...

Mimo slapa v rajski vrt si v lepote vse zazrt.

Botev blagoslov nam da, je vesela družba vsa.

Najprej zmanjka močnega črnega vina, po katerem smo nekateri že celo popoldne malo omotični, potem je v nevarnosti še zaloga belega. Konji za oskrbo bodo res morali biti pridni naslednje dni.

Še sprehod do razgledišča in občudovanje cvetja ter zdravih bukovih vej, potem pa odidemo sobo. Tam nas čaka presenečenje: žimnice na večini ležišč so dvignjene in prepognjene na pol. Takoj nam je jasno, da so nam to ušpičili naši kolegi iz druge sobe. Nekaj je tudi hude krvi in želje po povračilu, vendar ne najdemo prave ideje in raje zaspimo.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/27-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 26. 7. 2011

2011-08-13T22:49:00.001+02:00

Poslavljamo se od prijetnega Banskega, poslovit se pridejo tudi koze in kozli v kar veliki čredi. Danes nas čaka dolga vožnja, saj se iz njenega skrajnega jugozahoda selimo v središče Bolgarije, pod gorovje Stara gora (http://en.wikipedia.org/wiki/Balkan_Mountains), ki jo imenujejo tudi Balkan, kar v turščini pomeni "veriga z gozdom pokritih gora". Po njem pa se imenuje tudi cel Balkanski polotok. To nadaljevanje Karpatov obsega površino 11.596 kvadratnih kilometrov, meri v dolžino okrog 600 km in se razteza od Srbije ter preko cele Bolgarije do Črnega morja. Ena tretjina gorovja je v vzhodnem delu Srbije, tu je tudi najvišji srbski vrh Midžor (2169m), dve tretjini pa v Bolgariji. Stara planina ima občudovanja vredno rastlinstvo in živalstvo, zato ni čudo, da je to zavarovano v Narodnem parku Centralni Balkan (717 kvadratnih kilometrov) in več naravnih rezervatih. V zgodovini je bila naravna trdnjava, zatočišče hajdukov v boju proti Turkom in prizorišče mnogih odločilnih bitk.

Na poti imamo postanek za malico in ponovno smo prijetno presenečeni nad čistočo sanitarij v posebnih kontejnerjih na postajališčih.

V Kaloferju (http://en.wikipedia.org/wiki/Kalofer) se ustavimo samo za fotografiranje ogromnega spomenika Hristu Botevu (1848 - 1876), velikemu pesniku in revolucionarju, bolgarskemu narodnemu heroju.

Na Stari gori je izgubil življenje v boju proti Turkom. Takole začenja svojo pesem Borba, ki jo je prevedel Igo Gruden:

V stiski, v žalosti mladost mineva,

kri se gnevno v žilah razkipeva,

mračen je pogled in se ne ve,

zlo li, dobro li naproti gre...

Mnog težak spomin leži na duši,

zlobna misel često sen jim ruši,

v prsih ni ljubezni, vere, niti

nade, da razumen človek more

iz mrtvaških sanj se prebuditi. ...

Z avtobusom se zapeljemo še nekaj kilometrov iz mesta v naselje Panicite, naprej pa z avtobusom ne gre več.

Parkiramo na travniku ob bistrem potoku in začnemo pripravljati prtljago. Ker ne vemo, kako je oskrbovana koča Raj, vzamemo s sabo spalne vreče in zaloge hrane. Kar dobro otovorjeni krenemo preko potoka in v gozd.

Nekaj časa še gre, potem pa je treba strmo navzgor po neke vrste drči. Počasi se priplazimo na rob gozda in stojimo na travniku brez steze in oznak poti.

Gor v Raj nas pelje pot, košate bukve vsepovsod.

S čela, brade pa kaplja: štiri ure je hoda.

Potem le krenemo v pravo smer in pridemo do vhoda v Narodni park Centralni Balkan. Tu nas od strani opazuje pastir na konju, mi pa nadaljujemo hojo po lepo speljani poti, najprej po gozdu, potem pa se pred nami odprejo širni travniki.

Nekje v daljavi je Raj in nad njim najvišji vrh Stare gore Botev (2376m). Malo počivamo, potem pa naprej. Med nami in našim današnjim ciljem je globoka dolina, zato se malo spustimo in jo obhodimo, potem pa je treba spet navkreber. Sem in tja, sem in tja, malo po kakšni bližnjici, med mogočnimi bukovimi drevesi. V gozdu postaja že malo mračno, ko pridemo na čistino - travnik, na katerem se pasejo konji. Še malo po ravnem in smo pri veliki koči Raj na višini 1430 metrov. Prijetno je večerjati zunaj na svežem zraku in potem v spalnici s skupnimi ležišči najti lepo postlano posteljo s svežo posteljnino. Naše spalne vreče so odveč, pa tudi prinešena hrana, saj kočo dobro oskrbujejo. Ko bi nam le kdo od bolgarskih organizatorjev to povedal! Nekaj stranišč in korito z vodo je zunaj koče, dve stranišči in pipi pa tudi v kleti koče. Imamo vse, kar rabimo, in mirno zaspimo.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/26-7-2011

Video V Raj spomladi

Video:

Proti Preski - 13. 8. 2011

2011-08-13T19:33:00.000+02:00

Lepo jutro je, obeta se ne preveč vroč dan, gremo na zrak! Najprej kavica in višnjev zavitek pri Tilčki, potem pa kreneva po brvi preko Save na Radno.

Tu naju pozdravijo ovce, ob poti v hrib pa slastne robide. Lepe razglede na Sevnico in Boštanj motijo le žice daljnevoda, pa kaj, ko rabimo elektriko.

Krasne so te poti po gozdu mimo Konjskega, v dolino in spet navkreber na Lukovec. Tihe, zelene in senčne. Nad Lukovcem se odpirajo pogledi od Bohorja do Kuma, vse je kot na dlani.

Ob cesti pa dvakrat podprta tepka letos bogato rodi. V gozdu nad vodnim zajetjem začnejo dišati ciklame, znanilke jeseni.

Ob krasni poti proti Preski se jim pridružijo sveže zelene barve dveh vrst praproti.

In na grmu zorijo drnulje.

Pred Presko se obrneva in vrneva do cerkve Svete Marije Magdalene, kjer si malo priveževa dušo, predvsem pa telo.

Malo še uživava v razgledih na vas in polje zraven, potem pa pod gozdom kreneva na levo proti Konjskemu. Ob cesti je kar precej zdravilnih "tavžentrož", ki jih nisem videla že res dolgo. V dolino, pa spet v hrib in že sva na Konjskem. Lepa pot naju vodi po polju, med njivami, travniki in sadovnjaki.

Ob veliki češnji se dviga lovska preža, midve pa hitiva v senco gozda. Pri Felicijanu si privoščiva malico in pivo, potem pa se je treba vrniti v Sevnico.

Čudovito sobotno dopoldne!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/13-8-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 25. 7. 2011

2011-08-12T22:59:00.002+02:00

Ker smo zgodnji za zajtrk, poskušamo v dobro voljo spraviti natakarja za šankom, ki nam kuha kavo. Nekaj bolgarskih besed: "molja" (prosim), "blagodarja" (hvala), še več nasmehov in kmalu se na smeh drži tudi on in komentira, da so problemi s kuhanjem kave v njegovi glavi, ne v stroju. Tako je to navadno: ko Bolgare nagovoriš in jih malo podrezaš, so takoj bolj prijazni, kot izgledajo na prvi pogled. Zajtrk je obilen: salama, sir, marmelada, dve trdo kuhani jajci, tople napitke si točimo sami in delamo veliko gnečo.

Z avtobusom se odpeljemo 14 kilometrov daleč do parkirišča na nadmorski višini 1800 metrov, kjer je tudi manjši kamp z gostiščem.

Nekaj več kot pol ure rabimo, da prepešačimo lepo pot med zelenjem do koče Vihren (1950m), do katere se je mogoče pripeljati z osebnimi avtomobili. Smo v pogorju Pirin (http://en.wikipedia.org/wiki/Pirin), ki se tako imenuje po bogu groma Perunu, in ima kar sto vrhov nad 2000 metrov, dvanajst pa nad 2700, 30 označenih poti, 13 koč in zavetišč, 168 jezer in več kot 200 mineralnih vrelcev ob vznožju. Zavzema skrajni jugozahodni del Bolgarije v bližini meje z Makedonijo med dolinama rek Mesta in Struma.
Večina se takoj odpravi po bolj strmi in kamniti poti proti najvišjemu vrhu Pirina - Vihrenu (http://en.wikipedia.org/wiki/Vihren), ki je z višino 2914 metrov drugi najvišji vrh Bolgarije. Uradno je do tja tri ure. Nekaj se nas odloči, da malo uživamo pri koči, kjer mladenič v potočku hladi pomaranče in iz njih stiska sok.

Zraven je še lepo urejeno korito s pipami, iz katerih stalno teče sveža mrzla voda. Dobre vode je po bolgarskih hribov res dovolj in smo se z njo pošteno odžejali ob vsaki priliki.

Proti sedlu se dvigamo približno eno uro, dva predstavnika pošljemo še malo naprej, ostale pa uživamo v malici ob prijetnem studenčku. Spet se spustimo do koče, kupimo hladne pomaranče za popotnico, potem pa nas oblaki že začenjajo preganjati. Na poti do avtobusa nas doseže rahel dežek, toliko, da nas malo blagoslovi.

Pred nekaj dnevi pa je na tem področju morala biti huda nevihta s točo, ker smo povsod po tleh videli veliko storžev in zelenih vejic.

Drobne vejice na pot, več je kamnov kot drugod.

Vihren osvojili smo, avantura: to pa to!

Pri avtobusu si privoščimo kavico, v gostišču pa osvežilo v obliki zvrhanih krožnikov lubenic, pa tudi nekaj partij kart. Na informacijski tabli lahko preberemo, da uživamo v Pirinskem narodnem parku (http://en.wikipedia.org/wiki/Pirin_National_Park), ki je z 40.447 ha največji v Bolgariji.
Tudi naši gamsi na vrhu niso bili preveč mokri, zato se zadovoljni vračamo v Bansko (http://en.wikipedia.org/wiki/Bansko). Do večerje imamo prosto: nekateri gredo počivat v sobe, drugi se napotijo v center mesta, mene pa najprej zamika hotelski bazen. V topli vodi odplavam kar nekaj krogov, saj ni nobene gneče, v vodi smo samo "jedan čovjek, jedna žena i jedno dete". Potem pa tudi jaz krenem na potep po tem mestu z okrog 13 tisoč prebivalci, kjer se staro meša z novim. Področje je bilo naseljeno že sto let pred našim štetjem, o nastanku kraja pa obstaja več legend, tudi ta, da ga je ustanovila oslepljena armada carja Samuila v 11.stoletju. Bizantinski cesar Vasilius Drugi je po zmagi dal oslepiti 14 tisoč Samuilovih vojakov, le vsakemu stotemu je pustil eno oko, da je lahko vodil druge.

Stari del ima več kot 150 kulturnih spomenikov, veliko iz obdobja bolgarskega prosvetljenstva. Stare hiše so spodaj kamnite, zgoraj širše lesene, navadno za obzidjem s skrivnimi izhodi za beg pred Turki. Nekatere so spremenjene v gostišča ("mehane"), tudi nekatere nove zgradbe so zgrajene v starem stilu.

Zanimiv je trg z muzejem, galerijo in vodometom, pa drugi pri cerkvi Svete Trojice z velikim spomenikom prosvetitelju Paisiyu Hildarskemu.

Danes je Bansko mednarodni zimski in letni turistični center. Od decembra do aprila se lahko pohvalijo tudi z dvema metroma snega, 75 km smučarskimi progami različnih težavnostnih stopenj, 27 vlečnicami... Gostili so že prireditve Svetovnega pokala za ženske in moške, znani so po tekmovanjih v biatlonu. Veliko je modernih hotelov, trgovin in gostišč - vse to pa bolj zaživi pozimi, se mi zdi. Tudi okolica še ni povsod primerno urejena in pri zgradbah v stranskih ulicah bi bilo treba še marsikaj popraviti. Povsod pa so simpatične mlade družine na sprehodu s svojimi malčki, pa starejše ženičke pri svojem klepetu.

Pa še nekaj posebnega je v Bolgariji: po vhodnih vratih, fasadah, javnih oglasnih mestih je polno plakatov s slikami. Čudno se nam zdi, da je toliko osmrtnic. Pa niso prave osmrtnice, ampak objave v spomin umrlim po nekaj mesecih ali letih smrti.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/25-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 24. 7. 2011

2011-08-12T15:48:00.002+02:00

Spet se zbujamo prezgodaj, k temu doprinese tudi Markova budnica, ki jo na harmoniko zaigra pod mogočno bukvijo. Vse je že spakirano, zajtrk čaka.

Zajeten kos hrustljavega sirovega bureka (v bistvu pite, ker je burek samo z mesom) in znani bolgarski jogurt. Ta naj bi bil zaradi posebne bakterije najbolj zdrav jogurt v Evropi. Znano je, da so "kiselo mljako" fermentirali že davni Tračani s telesno temperaturo v vrečkah iz ovčje kože, obešenih okrog pasu. Pokusimo še "bozo" (http://en.wikipedia.org/wiki/Boza), gosto kiselkasto pijačo iz ječmena (lahko je tudi iz kakšnega drugega žita) z zelo malo alkohola - navadno en procent. Baje ugodno vpliva na povečanje prsi pri ženskah. Ne vem, če je katera ugotovila tozadevne učinke, mogoče pa je bila količina popite pijače premajhna.

Poslovimo se od gostoljubnih oskrbnikov v koči, večjo prtljago spet prepustimo v prevoz z avtomobilom, z lažjo pa se napotimo proti parkirišču in našemu avtobusu. Vodička Marijana nas še naprej vodi okrog svojega Samokova (http://en.wikipedia.org/wiki/Samokov), ki je kot mesto ob reki Iskar imelo leta 2008 okrog trideset tisoč prebivalcev. Občina je naklonjena Romom, ki imajo posebne privilegije, in se jih je tu ustalilo okrog šest tisoč. Imajo veliko otrok, tudi sedem do dvanajst, po novem pa otroški dodatek dobivajo le za prve tri. Živijo v svojih značilnih bivališčih - zavetiščih, če je kaj zidanega, je to za konje. V Samokovu sta dve šoli za Rome, v eni uči tudi Marijana. Učijo se v bolgarščini, romski jeziki jim niso zanimivi, ker je veliko dialektov. Le redki dosežejo boljšo izobrazbo. Mesto ima sicer 14 šol, v glavnem devetletke, pa tudi šolo za turizem. Tu živijo tudi Karakačani, grški Vlahi, ki se v glavnem ukvarjajo z ovčerejo. Da kraj leži na skoraj tisoč metrov nadmorske višine, se sami prepričamo, saj konec julija tam šele zorijo češnje.

Samokov pomeni, da se nekaj samo kuje: železo s pomočjo vode. Že v 14. stoletju je to rudarsko naselje, ki se kasneje razvije v pomembno mesto za kovanje žebljev, podkov in sider. V novejšem času je v kraju obratovalo 12 firm, tudi tri znane tekstilne tovarne za predelavo lana in bombaža in izdelavo odej. Danes ne delajo več. Ljudje se vse bolj ukvarjajo s turizmom: imajo manjši smučarski center predvsem s progami za tek na smučeh in z edino smučarsko skakalnico v Bolgariji, pohvalijo pa se lahko tudi z novo športno dvorano.

V okolici Samokova obiščemo samostan in cerkev Rojstva Device Marije (Roždestvo Bogorodice), ki so jo zgradili v letih 1860 - 1880 na zelo starih temeljih. V turških časih so jo domačini v eni noči pokrili z zemljo in jo skrili, kasneje pa postopoma odkrivali. Ikonostas in poslikave so delo mojstrov iz Samokova, zanimivo pa je tudi, da se med liki svetnikov pojavljajo znaki zodiaka, kar sicer ni v navadi. Vodnjak za cerkvijo ima baje zdravilno vodo, ki jo preizkusimo z zunanjo in notranjo uporabo. Škoditi ne more.

Naprej se vozimo po ravnini med Vitošo in Rilo. Nekaj je že požetih strnišč, ponekod žito še žanjejo s kombajni. Včasih je bilo to središče za dober krompir, potem pa so kupili okuženo holandsko seme in zdaj zemlja počiva in se zdravi. Nekaj lucerne še opazimo in zapuščene sadovnjake.

Pod Rilo je več izvirov tople vode. Sapareva Banja (http://saparevabanya.org/id-196/Sapareva-Banya.html) je naselje, stisnjeno pod hrib, ki se lahko pohvali z edinim gejzirom tople vode na Balkanu. Vodna para, ki bruha na plan, ima 103,8 stopinje celzija. Toplice zdravijo probleme s kostmi, sklepi, kožo, dihalnim in živčnim sistemom. Mi se za kratek čas sprehodimo okrog po žveplu smrdečega gejzira, katerega okolico na novo urejajo. Mogoče se še kdaj vrnemo in izkoristimo kraj kot izhodišče za obisk slikovitih Sedmerih jezer (http://en.wikipedia.org/wiki/Seven_Rila_Lakes). Nikakor pa ne okrog 19. avgusta, ko se tu zberejo tisoči članov Bele bratovščine, ki slavijo začetek novega leta po svojem koledarju in dobivajo novo energijo za vsakdanje dni (več informacij).

Vse bliže Rilskemu samostanu smo: vozimo se skozi mesto Rila z veliko lipami in brajdami, potem pa smo že v naravnem parku z 8.883,2 ha gorskimi pašniki in 16.370 ha gozda. Najprej se zapeljemo do vznožja votline Svetega Ivana Rilskega, do katere se potem povzpnemo peš. Pod votlino je cerkvica, skozi votlino pa se je treba kar potruditi, samo taki brez greha pridejo skozi. Stezica vodi do izvira dobre hladne vode, zraven pa je stena želja.

Eno konkretno željo napišeš na list papirja, ki ga vtakneš med kamne. Potem pa upaš in verjameš... Sledi še molitvena skala z ikono.

Tudi mi imamo konkretno željo po hrani, zato si pri avtobusu pripravimo malico.

Rilski samostan (http://en.wikipedia.org/wiki/Rila_Monastery) je največji in najbolj slaven med 180 še ohranjenimi samostani v Bolgariji, ki se skriva v globoki dolini Rilske reke na nadmorski višini 1147 metrov. Sveti Ivan Rilski (876 - 946) je kot puščavnik živel v skalni votlini, njegovi učenci pa so leta 927 zgradili prvi samostan tri kilometre severovzhodno od današnjega. Leta 1335 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Podpirali so ga vsi bolgarski vladarji, večkrat je bil poškodovan, pa spet obnovljen kot center kulturnega in duhovnega življenja. V času vladanja tujcev je bil pomemben branik bolgarskega jezika in kulture. Danes je narodni zgodovinski spomenik in od leta 1983 na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine.

Celotni kompleks obsega 8.800 kvadratnih metrov nepravilne četverokotne oblike okrog notranjega dvorišča (3.300 kvadratnih metrov) z glavno cerkvijo in stolpom. Stolp je visok 23 metrov in je edini ostanek samostana iz leta 1335. Seveda se je treba povzpeti nanj in skozi line občudovati razglede. Pogledati pa je mogoče tudi navzdol, skozi luknje nekdanjih stranišč. Sredi dvorišča stoji verjetno največja samostanska cerkev v Bolgariji iz 19. stoletja s petimi kupolami, tremi oltarji, dvema stranskima kapelama, 1200 freskami različnih umetnikov, podpisan pa je le slavni Zahari Zograf. Ikonostasi, ki so jih izdelali mojstri iz Samokova in Banskega, so komplicirani in pozlačeni. Cerkev ima bogate freske tudi na zunanjih stenah, ena je v obliki stripa: hudič skuša otroka, angel ga pa varuje. V samostanu sta tudi dva muzeja: eden med drugim hrani originalno ustanovno listino samostana in Rilski križ. To je dragocen predmet 81 krat 43 centimentov, ki ga je brat Rafael oblikoval več kot dvanajst let ob koncu 18. stoletja, končal pa leta 1802. Z buciko je s pomočjo lupe obdeloval lipov les in ustvaril več kot sto prizorov iz svetega pisma s človeškimi figurami v velikosti riževega zrna. Ob koncu dela je oslepel.

V drugem muzeju je mogoče videti ogromno peč in velikanske kotle ter druge pripomočke za kuho, predelavo mleka, spravilo lesa... To je bilo včasih največje posestvo v Bolgariji z rezervarjem za vodo (2.500 litrov), veliko pekarno, kuhinjo za samostan in okolico, 2.400 ha gozdov, lastnim mlinom z dvema mlinarjema in skladiščem za zrnje, do 150 panji čebel, 16 tisoč kozami in ovcami. Danes je ovc samo še 100 - 200, kuhinjo z 22 metrov visokim dimnikom pa prenavljajo. Tako ni mogoče videti ogromnega kotla za kuho, v katerega naj bi šla cela krava. V stanovanjskem delu je okrog 300 celic, v štirih nivojih se dvigajo barviti balkoni, prenovljeni del je namenjen sobam turistov. V knjižnici hranijo 250 rokopisov in devet tisoč tiskanih primerkov.

Na dvorišču se med vrvežem turistov včasih sprehodijo v črno oblečeni menihi. Baje, da je nekaj tudi samo igralcev, ker pravih ni več veliko. Od samostana, ki od zunaj s svojimi visokimi kamnitimi zidovi in majhnimi okni izgleda bolj trdnjava kot samostan, se poslovimo z okusom po hrustljavem kruhu, s katerim nas časti Marijana. Na poti proti Banskemu ga zalijemo še z dobro vinsko kapljico, ki je nikoli ne zmanjka. Najbolj prizadevni natakar Zvone pa ponuja tudi pivo, sok in vodo.

Posvečeni kraji vsi so nas blagoslavljali,

Marija, Ivan sveta oba v slabem in dobrem varujeta.

Nekaj časa se vozimo po ravnini, ko se na desni že kaže pogorje Pirin z najvišjim vrhom Vihren (2914m) - cilj jutrišnje ture. Namestimo se v prijeten hotel Banderica, ki nosi ime reke in je zgrajen zelo razgibano in lepo opremljen s starinami. Pri večerji po obvezni solati iz paradižnika, kumar in sira, dobimo okusno enolončnico v tipični bolgarski keramični posodi.

V sobi se za dobrodošlico na steni izriše zanimiv motiv, ko ulična razsvetljava sveti proti okrasnemu grmu. Neverjetno!

Vodnik po Rilskem samostanu
Video o Beli bratovščini

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/24-7-2011a

Video:

Bolgarija 2011 - 23. 7. 2011

2011-08-11T19:01:00.001+02:00

Zbudimo se v jutro skoraj brez oblačka in ne mudi se nam, saj tudi žičničarji radi dolgo spijo. Z avtobusom se zapeljemo nekaj kilometrov do središča naselja Borovec z mnogimi hoteli in apartmajskimi hišami. V zelenju se skrivajo tudi bolj romantične hišice in nekaj zapuščenih vil.

Zagotovimo si malico in se z gondolami za šest oseb popeljemo na višino nad dva tisoč metrov. Med vožnjo se nam odpirajo lepi razgledi v dolino, pa tudi na zelenje borovcev, smrek in jelk z veliko storži.

Rilski narodni park obsega kar 14.370 ha gozda (do višine 2100m) in 13.000 ha alpskih pašnikov. Cela Rila (http://en.wikipedia.org/wiki/Rila) pa obsega površino 2.400 kvadratnih kilometrov in je najvišji visokogorski masiv Rodopskega gorovja s kar 140 vrhovi nad 2000 metrov. Ime naj bi pomenilo "gora z veliko vode", kar je tudi res, saj ima okrog 200 jezer, ob vznožju tople vrelce, tu pa izvirajo tudi nekatere najdaljše in najglobje reke Balkana: Marica, Iskar in Mesta. Našli so tudi svinčevo in cinkovo rudo.

Ko se izkrcamo na zgornji postaji gondolske žičnice Jastrebec, se pred nami odprejo zelene planjave, ki jih tudi smučarske naprave ne motijo preveč. Končni cilj Musala (http://en.wikipedia.org/wiki/Musala), ki je z 2529 metri najvišji vrh Balkana, pa se dviga na koncu tega zelenja nekam čudno daleč. Njeno ime naj bi izviralo iz turščine "Musa Allaha" (planina Alaha), sicer pa je to najhladnejši kraj na Balkanu s povprečno letno temperaturo minus tri stopinje. Kar osem mesecev v letu ostane temperatura pod ničlo in zato ni čudno, da je skoraj polovica padavin v snežni obliki. Sneg jo navadno pokriva okrog 200 dni, torej skoraj sedem mesecev, snežilo pa je na Musali tudi tretjega julija letos.

Eno uro pešačimo po široki in gladki cesti do koče Musala (2389m) in to skoraj po ravnem. Odpre se pogled na več jezer, pot proti Musali pa se tu začne strmo vzpenjati, vendar je speljana po okljukih.

Nekateri se odločimo, da ne gremo prav do vrha, zato počasi napredujemo. Ker je sobota, je v hribih veliko ljudi, presenetljivo tudi veliko mladih, ki nas včasih zapeljejo po kakšnih bližnjicah. Spet jezero, potem pa že prodiramo proti koči pri Ledenem jezeru (2723m). Jezero leži na nadmorski višini 2709 in je najviše ležeče jezero na Balkanu.

Čas je za malico in počitek ter za kakšen pogled proti vrhu, ki ga je večina iz skupine že osvojila.

Od jezera do jezera pot nas Rilska ta pelja.

Musala ma koči dve; skale, cvetje, to se ve.

Na vrhu Musale smo bli naš sekstet in drugi vsi.

Lepšega ni doživet, kot vrh gore prjatla objet.

Trije smo bili na vrhu že pred tridesetimi leti, tokrat pa sva s Tonetom na vrh poslala le Heleno. V koči je mogoče dobiti čaj in ostale pijače. Tudi to je drugače: leta 1981 ni bilo mogoče kupiti v bolgarskih kočah nobenih alkoholnih pijač, niti piva ne. Mogoče pa je bilo bolje tako. Tudi toplo hrano nudijo koče in presenetljivo veliko domačinov jo kupuje in ne nosi s sabo suhe hrane.

Vračamo se in zame je dovolj časa za fotografiranje raznolikega cvetja.

Neverjetno bujno je in svežih bleščečih barv.

Oblaki zakrivajo sonce in ob prihodu celotne skupine pod streho zgornje postaje žičnice padejo prve kaplje. Veseli se vračamo v kočo Šumnatica, kjer je treba dobro razporediti vrstni red tuširanja (tuširaš sebe in še celo kopalnico zraven), čas je tudi za kartanje v prijetnem dnevnem prostoru, Marko pa z igranjem zbira sponzorska sredstva za večerno zabavo. Pri večerji nam tekne juha, meso s krompirjem, lubenica, pa še mehko pecivo za povrh.

Ker je bilo danes zelo veliko ljudi prvič na taki višini, jih je treba krstiti. Na vrhu Musale ni bilo časa, zdaj pa je prilika za to. Stroga komisija postavi vsakemu vprašanje. Če je odgovor pravilen, sledi samo en udarec s prusekom po ta zadnji, ob napačnem odgovoru pa dva. Med vprašanji so tudi taka: Na katero stran pade ustreljeni zajec? (na ta kosmato, seveda) Kakšna razlika je med žensko in Ljubljano? (ženska ima samo eno ŠIŠKO, Ljubljana pa dve - Zgornjo in Spodnjo) Kako visoka je SKUTA? Tu se je vprašani res znašel: Kakor jo pač kuharica oblikuje. Veseli večer se nadaljuje s petjem ob Markovi harmoniki, domačini pa nastopijo s plesanjem kola in s šaljivo točko. Vodilni si izmenjajo darila, potem pa je treba spat.

Kdor visoko še ni bil, jih po riti je dobil.

To je bil en lep večer, o, da bil bi še kater.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/23-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 22. 7. 2011

2011-08-11T00:48:00.003+02:00

Zjutraj ugotovimo, da psi, ki so nas ponoči zabavali z lajanjem, niso kakšni potepuhi, ampak čuvaji na gradbiščih. Večina nas je prezgodaj pokonci, hodimo okrog in čakamo zajtrk. Prvi dve mizi že dobivata slastne in lepo dišeče omlete s sirom, ostali pa potrpežljivo čakamo ter tu in tam srknemo kavo. Čakamo, čakamo, čakamo..., se sprehodimo do avtobusa, tja odnesemo prtljago..., čakamo...

Ta hotel je res pipi,

jajc pa od nikoder ni.

Potem pripelje taksi in uslužbenec iz njega nese plinsko bombo v kuhinjo. Čez nekaj časa tudi ostale mize počasi začnemo dobivati omlete.

Kje so jajca, kje smo mi? Ali čakaš tudi ti?

Taksi s plinom pridrvi, zajtrk tudi se dobi.

Ves čas smo komentirali, da je verjetno zmanjkalo jajc in naši moški so bili zaradi tega kar nekam v skrbeh, dejansko pa je v kuhinji očitno zmanjkalo plina.

Z zamudo se odpeljemo proti Vitoši (http://en.wikipedia.org/wiki/Vitosha), 360 kvadratnih kilometrov velikemu gorskemu masivu Zahodnih Rodopov, ki pomeni pljuča Sofije na njenem jugu. Le pol ure vožnje iz mesta je človek v objemu najstarejšega narodnega parka na Balkanu (od 1934) z neštetimi možnostmi pohodništva in smučanja (dve kabinski žičnici, sedežnica, 29 kilometrov smučarskih prog, 15 kilometrov prog za tek na smučeh...). Vitoša, nekdanji vulkan, izgleda na prvi pogled kot kupola, v resnici pa je sestavljena iz koncentričnih granitnih platojev (19 krat 17 kilometrov), ki se dvigajo drug nad drugim in oblikujejo kar deset vrhov višjih od 2000 metrov. Najvišji je Črni vrh (Černi Vrah) z 2290 metri in ta je naš današnji cilj. Vozimo se po tlakovani cesti, ki se počasi dviga med samim zelenjem: najprej listavci, više iglavci. Brž poskrbimo za dezinfekcijo in že smo na parkirišču z višino 1850 metrov. Pri avtobusu vzamemo malico, potem pa hrabro zakorakamo v hrib.

Nekaj časa hodimo še med drevjem, delno tudi po trasi evropske pešpoti E4 (Pirineji - Alpe - Rila - Peloponez), potem pa se svet vse bolj odpira.

Hodimo po travnikih, se oziramo na Sofijo pod nami, prečkamo skalne reke, pod katerimi včasih zažubori voda, občudujemo raznoliko cvetje in svetlozelene vzorce lišajev na skalah. Na grebenu vidimo nekaj zgradb z antenami, saj je tu meteorološka postaja že od leta 1935. Uradno je od parkirišča do doma na vrhu dve uri hoda in kaj hitro smo tam. Privoščimo si malico ter počitek, raztreseni po klopcah in skalah.

Nekateri kmalu plezajo po skalnih gričkih in občudujejo razgled v dolino, drugi plezajo po stopnicah v planinski dom po pivo. In tam - presenečenje: kar velika skupina osnovnošolskih otrok malica v popolni tišini. Ne, niso nemi! Kako vzgojiteljem to uspe? Zelo nenavadno je to zame, kar nekam srhljivo. Še vesela pesem, fotografiranje in nazaj v dolino po drugi poti. Prečkamo pot iz Sofije do Rilskega samostana, ki mora biti presneto dolga. Pravo romanje za velike grešnike, mi pa hodimo kot po raju.

Prostrani travniki, lepo speljane poti, krasni razgledi - kaj bi še hoteli lepšega. Številni vodni viri nas prepričajo, da je Vitoša res pravi vodni rezervar, ob vznožju pa ima tudi nekaj termalnih vrelcev.

Kar ne moremo se nagledati raznolikega cvetja, med katerim je tudi zlato jabolko, pa turška lilija, številni osati... Smo pač na območju dveh prirodnih rezervatov: najprej je to bilo Torfeno branište, zdaj pa še Bistriško branište (http://en.wikipedia.org/wiki/Bistrishko_Branishte). To zadnje se lahko pohvali z 200 vrstami alg, več kot 500 vrstami gob, 99 vrstami mahov, 450 vrstami rastlin, med njimi 21 redkimi. Poleg nekaterih, za nas nenavadnih živali, pa omenjajo tudi medvede (mečki po bolgarsko) in volkove. Ti so se gotovo umaknili kam daleč, ko so zaslišali našo veliko in glasno skupino.

Vitoša je krasen kraj, pravi rožni gorski raj!

Skale, rože in še kaj, zadiši nam kava zdaj.

Pri avtobusu nam Ivan in Fanika postrežeta s kavo, mimogrede so tu še škatle s keksi. Ne, od lakote pa res ne bomo umrli.

Za ogled Sofije (http://en.wikipedia.org/wiki/Sofia) s turističnim avtobusom smo že malo pozni, ampak nam vseeno uspe. Parkiramo pri velikem stadionu in hitimo mimo velikanskega spomenika ruski armadi iz leta 1954 (http://en.wikipedia.org/wiki/Monument_to_the_Soviet_Army,_Sofia), ki obsega 37 metrov visok steber s figuro ruskega vojaka ter bolgarskega moškega in ženske, okrog pa je še nekaj kompozicij kipov. Junija letos so neznani umetniki eno tako skupino prebarvali v junake iz risank (Superman, Santa Claus...) in spremenjeno umetnino poimenovali V korak s časom. Po štirih dneh so poslikave odstranili, je pa ta velik prostor vedno priljubljeno zbirališče mladih in ploščad je kot nalašč za rolanje. Po podhodu pridemo do veličastne stavbe univerze, kaže pa se nam že tudi spominska cerkev Aleksandra Nevskega (http://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_Nevsky_Cathedral,_Sofia). To je stavba, ki se razprostira na 3170 kvadratnih metrih in so jo zgradili od 1892 in 1912 v spomin na 200 tisoč ruskih vojakov, pa tudi nešteto Bolgarov, Ukrajincev, Moldavcev, Fincev in Romunov, ki so umrli v borbi s Turki za neodvisno Bolgarijo (1877 - 1878). Cerkev ruskega arhitekta Pomerančeva, ki lahko sprejme okoli deset tisoč vernikov, je znana po lepem marmorju, barvastih steklih v oknih, freskah, prestolih, ki so okrašeni z oniksom in alabastrom. Na kupolah je osem kilogramov zlata, ducat zvonov pa je mogoče slišati trideset kilometrov daleč. V kripti je muzej okrog 300 verskih ikon iz zadnjih tisoč let.

V bližini je še cerkev Svete Sofije (http://en.wikipedia.org/wiki/Hagia_Sophia_Church), ki je bila zgrajena v šestem stoletju na temelju še starejše, in je dala ime mestu. Turki so jo uporabljali kot džamijo, v 19. stoletju je bila v potresu porušena in leta 1900 ponovno zgrajena. V turških časih so morali graditi pravoslavne cerkve pod nivojem ulice in eno tako smo videli na velikem gradbišču v središču mesta. Sicer pa ima danes v Sofiji, ki šteje okrog 1.600.000 prebivalcev, vsaka veroizpoved svojo cerkev. Plače v glavnem mestu so veliko večje kot na podeželju (250 do 1000 evrov v Sofiji, 120 do 450 na podeželju), so pa tudi življenjski stroški veliko višji.

Pred cerkvijo Aleksandra Nevskega (http://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_Nevsky), ki je svetnik ruske pravoslavne cerkve in je živel v 13. stoletju ter kot princ iz Novgoroda izbojeval pomembne bitke proti Nemcem in Švedom, nas čaka enonadstropni avtobus za ogled mesta. Vodička se trudi z neke vrste ruščino, še najbolj pa razumemo našo spremljevalko Marijano, ki nam govori v simpatični bolgarsko obarvani srbščini, kolikor lahko jaz presodim.

Med drugim vidimo stavbo parlamenta, kjer zaseda 240 poslancev, voljenih za štiri leta. Na čelu države je predsednik, ki ga volijo vsakih pet let, 16 ministrov predstavlja izvršno oblast. Glavne stranke: Bolgarska socialistična stranka (nekdanji komunisti, vplivna članica je tudi vnukinja diktatorja Todorja Živkova), koalicija strank, ki prvo sovraži; stranka nekdanjega kralja Simeona II.

Spomnim se še Narodne palače kulture, ki je največji kongresni center na Balkanu, pa Narodne knjižnice Cirila in Metoda ter spomenika Vasilu Levskemu (http://en.wikipedia.org/wiki/Vasil_Levski). To je bil pomemben revolucionar v boju proti Turkom, ki so ga v Sofiji leta 1873 obesili.

Sofija, ki je v toku časa zamenjala kar nekaj imen, je v bistvu stara že več ko 2500 let. Vsako obdobje je na njej pustilo svoj pečat. Mene je prijetno presenetila s posrečeno lego pod Vitošo, svojo urejenostjo, z veliko zelenja, urejenim javnim transportom (avtobusi, trolejbusi, tramvaji, podzemska železnica), pogumnim igračkanjem arhitektov pri modernih zgradbah... Le upamo lahko, da ne bo preveč podlegla tujim vplivom in ohranila vsaj nekaj svojega.

Prijetno je posedeti v kakšnem lokalu in se posvetiti zabavi, ki je baje v Bolgariji najbolj pogosta: opazovanju mimoidočih. Tudi mi si to privoščimo. Potem pa še postanek pred trgovskim centrom, da si kolega kupi nekaj perila in majic, ker je torba s tem materialom ostala lepo spakirana varno doma. Tudi to je način, da prideš do novih stvari. Jaz že vem, ker si mi je pred leti zgodilo nekaj podobnega.

Čaka nas še pot do Borovca skozi Pančarevo (http://en.wikipedia.org/wiki/Pancharevo) ob reki Iskar in največjem akumulacijskem jezeru in centrali na njej. Obalo s pridom izkoriščajo tudi za turizem, saj vidimo veliko hotelov in restavracij.

Marijana nas popelje skozi svoj kraj Samokov, ki je staro mesto in je ime dobilo po železu (fužine). Pohvalijo se lahko, da so prvi v Bolgariji imeli avtobusno povezavo s Sofijo, tu pa je bil doma tudi izumitelj kalašnikova, ki so ga včasih v mestu tudi izdelovali. Zdaj je tu le še predelovalna industrija. Znana je rezbarska šola ikonostasov, v zgodovini pa so imeli tudi Samokovsko komuno - podobno kot Pariška komuna.

Borovec je najstarejši smučarski center v Bolgariji z gondolsko žičnico, več sedežnicami in vlečnicami, med novembrom in aprilom pa zagotavljajo meter in pol snega. Planinska koča (hiža po bolgarsko) Šumnatica leži na nadmorski višini 1360 metrov in oskrbujejo jo v glavnem sorodniki naše vodičke Marijane (mama, hčerka). Avtobus nas že v mraku pripelje na parkirišče, težjo prtljago pridejo iskat z osebnim avtomobilom, drugo pa cijazimo po stezi skozi manjši gozd in po travniku navzdol.

V koči nam Marijana ponudi za dobrodošlico neke vrste pogače s soljo in papriko, potem pa se porazdelimo po sobah s šestimi ali osmimi ležišči. Za večerjo se nam prileže zelena solata s kumarami, okusno piščančje meso v omaki, riž in pecivo. Seveda je treba vse skupaj zaliti z domačim pivom - Zagorko ali Kamenico, ki ga prodajajo v polliterskih pločevinkah (Kamenica celo 5,5 deci - deset procentov gratis) po dva leva - približno en evro je to.

Po tako bogatem dnevu se nam mudi spat: hitro se nas vseh osem zvrsti v skupni kopalnici in stranišču, potem pa na ležišču iščemo najboljši položaj. Še najbolje je, če najdeš tistega od vseh tisočev, ki so tu že spali.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/22-7-2011

Video:

Bolgarija 2011 - 20. in 21. 7. 2011

2011-08-04T23:17:00.002+02:00

Spet odpravljam se na pot, rukzak poln je že dobrot.

Super drušna čaka me, da v hribe in gore odpravi se.

Pohodniki, pohodnice, tabor zdaj uživajte! Naj varen bo korak, bogat trenutek vsak!

Pohodniki, pohodnice, gore so neučakane: nas k sebi vabijo, da nam bo lepo.

(Melodija: Čebelar)

Po prvotnem programu naj bi se pri Vebrovih zbrali ob desetih zvečer, zadnje obvestilo je bilo za ob pol enajstih. Nihče ni točen, vsi smo prezgodnji.

Kar precej pred enajsto je vsa prtljaga zložena v avtobus, lahko bi že kar krenili na pot, vendar bi morali čakati v Sevnici na šoferje, ki so domov peljali avtomobile. Dve minuti pred enajsto vseeno startamo. Pohodni tabor Bolgarija 2011 v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora Zasavje - Posavje se začenja.

Malo čez polnoč smo na slovensko-hrvaški meji. Hrvaški obmejni organ se sprehodi po avtobusu in pregleduje osebne izkaznice in potne liste. Ko se vrne v sprednji del, izjavi: "Neka izadže ona gospodža, koja pozadi spava." Ni je hotel sam buditi, tako uradno ureja stvari in sopotnica mora za svoje bose noge številka 39, ki smrdijo za 45 (kot sama pravi), najti obuvalo in se sprehoditi do njega. Potem pa lahko naprej dremamo ali spimo, če nam niso noge predolge ali kakšna rama odveč pri nameščanju na sedežu.

Glavo damo mi na off, noge gredo pa na on.

Vrh predstavlja nam izziv, srce nas vleče do višin.

Ob pol treh postanek za stranišče. Voda pa kar teče in teče... Precej časa traja, da ugotovim, da ne več moja, ampak tista iz kotlička.

Nekaj čez štiri zjutraj je in hrvaško-srbska meja nas čaka. Srbi poberejo dokumente, vendar jih hitro dobimo nazaj in lahko nadaljujemo pot. Zdaj ne plačujemo več hrvaške cestarine, ampak putarino ali drumarino.

Pozna se, da potujemo proti jugu: zgodaj se začne daniti. Zagledamo se v ravne njive koruze, na severu slutimo Fruško goro, popolnoma pa nas prebudi šele vonj kave na postajališču blizu Rume.

Ko nam kava zadiši, se zbudimo skoraj vsi.

Potica in peciva vsa, zdaj pa hujšaj, če se da.

Takoj je zraven še pita, nekaj sredstev za dezinfekcijo, stranišče pa si poiščemo kar v grmovju. Pridruži se nam tudi srbski vodič Boro - Borivoj Veljković od Vama Toursa iz Novega Sada (http://www.vama.rs/), ki nam za začetek predstavi Srbijo in Beograd. Po avtocesti hitimo proti jugu med prijetnimi hribčki: zelene ploskve koruze, ovsa, lucerne in sončnic se mešajo z rumenimi od požetega žita. Rjave table z belimi napisi v srbskem in angleškem jeziku opozarjajo na znamenitosti, v glavnem znane samostane. Že je čas za malico: sladkim dobrotam se pridružijo še hruške in vsakomur je jasno, da na tem taboru ne bomo lačni.

Ko se vozimo mimo Niša, se spomnemo, kako bogato industrijo je včasih imel. No, tobačna baje še vedno dobro uspeva, pa tudi Niška banja je znana. Med Suvo planino in Svrljiškimi planinami se 14 kilometrov vzhodno od Niša začne Sićevačka klisura (http://www.nistourism.org.rs/sicevacka-klisura.html). To je 17 kilometrov dolgi kanjon reke Nišave z dvema elektrarnama, železnico in cesto, ki je speljana skozi neštete predore. Za kaj več tu ni prostora. Kdor si je ni dobro ogledal, ima še eno možnost: http://www.youtube.com/watch?v=PgqoiOzuQg0 .

Pri Beli Palanki (http://www.belapalanka.net/), ki z okoliškimi hribi želi privabiti čim več turistov, spet zavijemo bolj proti jugu. Tu nas čaka presenečenje: obisk tovarne Lisca v Babušnici. Občini Babušnica in Sevnica sta bili včasih pobrateni, začetek tovarne pa sega v leto 1974. Od leta 1984 je to najlepši in najbolje opremljeni objekt Lisce, ki za kraj veliko pomeni. Trenutno je tu zaposlenih nekaj nad 200 žensk, med njimi tudi 14 moških, povprečna plača pa je okrog 230 evrov.

Po prisrčnem sprejemu se sprehodimo med pridnimi šiviljami v dveh prostorih. Pogostijo nas s kosilom: rakija, vino, pivo, coca-cola, mineralna voda, salama, dve vrsti sira, paradižnik s čebulo. Ko smo že siti, dobimo še slastne pečene polnjene paprike.

Rakija in paprika, sira dva sta tud bila

Lisca časti, to se zna, hvala lepa Babušnica.

Še skupinsko slikanje in treba je spet na pot. Mimo Pirota, od katerega znane industrije ni veliko ostalo, proti Dimitrovgradu. To mesto na meji z Bolgarijo nosi ime bolgarskega komunističnega voditelja Georgija Dimitrova, nekateri ga imenujejo tudi Caribrod. Leta 2004 so imeli celo referendum glede imena, vendar je bila udeležba premajhna, da bi se kaj spremenilo. V mestu z okoli sedem tisoč prebivalci (2002) in občini še vedno prevladujejo Bolgari, čeprav med prvo in drugo svetovno vojno niso imeli pravic do šolanja in verskih obredov v svojem jeziku. Srbsko-bolgarsko mejo dosežemo okrog štirih popoldne in jo prečkamo v uri in petnajst minut. No, tista ura je na račun premaknitve časa, sam postopek traja le kašnih petnajst minut. Ob čakanju imamo komaj toliko časa, da začnemo vaditi branje v bolgarski cirilici in ugotovimo, da so pešci po bolgarsko "pešehodci".

Ko se vozimo proti Sofiji, občudujemo bogate gozdove (bori in listavci) in smo prijetno presenečeni nad urejenostjo naselij.

Planjave njiv požetega žita se izmenjujejo z velikimi površinami sončnic, vmes jagnedi varujejo pred vetrom. Nekaj južnih pobočij hribov je golih in na njih so napisi in znaki, napravljeni iz kamenja. Pokrajino kazijo le zapuščene tovarne.

Nad mestom se že kaže Vitoša, vse več je modernih poslovnih stavb, opazimo tudi trgovino podjetja Gorenje. Avtomobili so solidni, opazimo pa tudi romske četrti z značilnimi domovanji. Pred velikim trgovskim centrom Metro počakamo na Marijano Ilievo, predstavnico organizacije Rilski turist in predsednico Turistične zveze Samokov. Kar dolgo iščemo hotel, ki je v lasti bolgarske planinske zveze in obsega del velikega novega stanovanjskega kompleksa. Naokrog je v bistvu še gradbišče in z avtobusom ne moremo do vhoda. Sobe so lepe, povsod pa kaj manjka: zavese, brisače, toaletni papir. Zaščitne plasti z okenskih in vratnih okvirov še niso povsod odstranili, v kopalnici zija za školjko luknja, voda od tuša hoče poplaviti kopalnico. Ampak - za eno noč... Povečerjamo in hitimo v postelje.

Utrujeni od vožnje vsi, vsak se v sobo zapodi.

Pasji zbor se oglasi, lajež spati ne pusti.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/20-in-21-7-2011

Video:

Delovna akcija na Lisci - 12. 7. 2011

2011-07-12T19:19:00.000+02:00

Včeraj sta Tone in Zvone pokosila travnik pri Jurkovi koči na Lisci, danes pa je treba travo zgrabiti in sušiti.

Anica, Elčka, Jožica, Ljubo, dva Vinka in jaz se dopoldne lotimo dela. K sreči ni preveč vroče, občasno se celo pooblači in malo popiha.

Na koncu mucek opravi kontrolo in soncu prepustimo seno, da ga posuši do konca.

Več fotografij:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/12-7-2011

Video:

Strelovec - 9. 7. 2011

2011-07-10T18:41:00.002+02:00

Kljub napovedani vročini je trideset sedežni avtobus, ki je namenjen proti Logarski dolini, skoraj poln. V Mozirju si privoščimo kavico kar v Pentagonu, bife se namreč tako imenuje. Tako se dokončno zbudimo in smo pripravljeni občudovati zelene lepote, poskočno Savinjo in visoke gore, ki so vse bliže.

Logarska dolina mi je vedno v spominu kot prostor, kjer si že kar ob vhodu obkrožen s skalnatimi lepoticami.

Tudi v Robanovem kotu je podobno: zeleni gozdovi, na koncu doline pa kot stražarki Ojstrica in Krofička. Avtobus nadaljuje pot po svoje, mi pa začenjamo pešačenje na Strelovec. Makedamska cesta se počasi vzpenja in mi po njej. Razgledi so vse lepši, tudi na skoraj črne češnje, ki si jih privoščimo za malico. Brez posebnega truda pridemo do kmetije Knez, naprej pa je pot že bolj strma. Vzpodbujajo nas grmički rododendrona, ki že odcvita, gozd pa nam še vedno nudi senco. Rinemo strmo v hrib, potem pa se pot malo zravna. Ne za dolgo: na desni se odpre travnik in shojena stezica vodi navkreber preko njega. Markacije pa kažejo drugače: naravnost v zavetje novega gozdička. Večina pohodnikov in pohodnic krene preko travnika, naša manjšina pa sledi markacijam. Kar naravnost in še naravnost, pa malo navzdol: pa se menda ne spuščamo nazaj v Robanov kot? Ne, ne.

Kmalu nas pozdravi prijetna Knezova planina s predhodnico popotnikov. Malo počivamo, potem pa moramo tudi mi proti vrhu.

Krave so travo popasle vse do grebena Strelovca, ki se ponaša s 1763 metrov višine in krasnim razgledom. Hrana se nam prav prileže, pijača tudi.

Strmina pod nami ne obeta lahke poti v dolino in res se steza strmo spušča in v glavnem je zelo ozka. Dobro moramo paziti, da nam ne zdrsne po bukovem listju ali koreninah. K sreči pa hodimo po senci in se tako vsaj malo ubranimo pred vročim soncem. Niže pridemo na široko pot za spravilo lesa, kjer se po suhi zemlji pošteno kadi pod našimi koraki. Za dobrimi konji se vedno praši - komentiramo. Tu in tam še najdemo markacije, pa je pot v glavnem zasuta in zaraščena, zato se raje držimo vlake.

Pri Plesnikovi domačiji se Logarska dolina odpre pred nami v vsej svoji lepoti, poseben čar pa ima tudi hladna pijača in kislo mleko na mizi. Predvidenih pet ur hoje smo krepko presegli, pa nič zato, tudi malo daljši postanki so bili veliko vredni. Avtobus nas čaka pri hotelu Plesnik, nam pa se nikamor ne mudi: zelena trata, curek hladne gorske vode, pogled na vršace... Na povratku se potimo še v avtobusu, počivamo, pojemo, delamo načrte za naprej. Pri Hochkrautu se še osvežimo, novoporočenega para pa ne dočakamo, saj z našimi prašnimi gojzerji in prepotenimi oblekami res nismo dostojni svati.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/9-7-2011

Video:

Spletne strani:

http://www.hribi.net/gora/strelovec/3/490

http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?gorovjeid=3&id=963&slo=1

http://www.zaplana.net/izleti/Strelovec/

http://pohribih.blogspot.com/2007/04/strelovec-dela-teave.html

Strelovec - 9. 7. 2011

2011-07-10T18:41:00.000+02:00

Logarska dolina mi je vedno v spominu kot prostor, kjer si že kar ob vhodu obkrožen s skalnatimi lepoticami.

Kmalu nas pozdravi prijetna Knezova planina s predhodnico popotnikov. Malo počivamo, potem pa moramo tudi mi proti vrhu.

Krave so travo popasle vse do grebena Strelovca, ki se ponaša s 1763 metrov višine in krasnim razgledom. Hrana se nam prav prileže, pijača tudi.

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/9-7-2011

Video:

Spletne strani:

http://www.hribi.net/gora/strelovec/3/490

http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?gorovjeid=3&id=963&slo=1

http://www.zaplana.net/izleti/Strelovec/

http://pohribih.blogspot.com/2007/04/strelovec-dela-teave.html

Šmarješke toplice in Toplice - 6. 7. 2011

2011-07-07T18:41:00.000+02:00

Ja, TOPLICE z veliko in malo. Ker je bil to obisk toplic, pa tudi kraja s tem imenom. Tako pač določa slovenski pravopis. Ampak, najprej je treba do tja priti. Če imaš avto, je možnosti kar nekaj; če ga nimaš, pa je ena ta, da se z vlakom iz Sevnice preko Trebnjega zapelješ v Novo mesto in tam loviš avtobus za Škocjan, ki nekajkrat na dan (predvsem ob delavnikih) vozi skozi Šmarjeto.

Meglice se vlačijo po Mirenski dolini in naprej po Dolenjski, ko najin vlak hiti cilju naproti.

V Novem mestu je po sprehodu po mostu preko Krke še dovolj časa za kavico s priboljškom. Avtobusne postaje ne kaže preveč ogledovati, ker je stavba z okolico precej zanemarjena. Na avtobusu smo celi trije potniki in s sedežev v prvi vrsti je lep razgled na Trško goro, Otočec, Kronovo. In že je treba izstopiti.

V topliškem parku je vse sveže od jutranje rose, pozdravljajo naju cvetoča drevesa, pravi biser pa je rastišče indijskega lotosa v izviru tople vode. Kopališče na prostem se šele prebuja, s prijateljico Tilčko pa se odločiva za hotelske bazene: oba pokrita in odprtega.

Pravi užitek je plavati pod modrim nebom in v objemu zelenih gozdov. Ker sva razvajeni od tople vode v Laškem, morava v zunanjem bazenu kar dobro migati, da se ogrejeva, pod streho pa je voda še pretopla. Po kopanju pregledava še hotel ter okolico in se navdušujeva nad ureditvijo. Prostor za piknik na gričku izkoristiva za malico, potem pa se odločiva, da bova izkoristili vsaj eno od lepo označenih sprehajalnih poti. Skozi vas Brezovica se napotiva proti Šmarjeti.

Zoreče žito, bujna koruza, cvetoči travniki - vse to še dopolnjuje izgled lepo urejenih hiš. Čreda ovc nama popestri pot, ki vodi v glavnem po cesti, zadnji del pa naju prijetno preseneti s stezo po mehkih travnikih. Pri farni cerkvi in Domu Svete Marjete odmeva veselje otrok, ki se udeležujejo oratorija. Samo cerkev iz leta 1928 (na temeljih starejše stavbe) znotraj renovirajo, fasada pa se že ponaša z novo barvo. Zavetje, prijeten klepet in hladno pijačo najdeva v gostilni stavbe nasproti cerkve, ki je nenavadno bogata za to okolje. To je rojstna hiša Jožeta Karlovška, priznanega slovenskega gradbenika in raziskovalca ljudskega stavbarstva, ornamentike in mitologije. Nabereva si novo energijo za vzpon skozi vas Orešje, vse do Penziona Sreča, ki se ukvarja z varovanjem starejših oseb, gostinstvom in turizmom.

Odpirajo se čudoviti razgledi na Šmarjeto, Koglo z vinogradi, zadaj pa se odkriva Kum, precej bolj desno najdeva Skalico in Bohor, pred njimi kot na odru dolenjski grički z vasmi... Zanimivo je poklepetati z varovanci Penziona, za katere med drugim kot glavna medicinska sestra skrbi vedno dobro razpoložena nekdanja učenka Mateja. Prijetno je sedeti v senci, ampak treba se je vrniti v dolino. V Gostišču pri dediju (Pirkovič) naju čaka presenečenje: tako majhen kraj, pripravljajo pa tri vrste malic in še marsikaj drugega. Okrepiva se s hrano in pijačo, potem pa po precej vročem soncu kreneva spet proti Šmarješkim Toplicam. Cesta je zelo prometna, saj se ljudje vračajo iz služb, zato se nama kar malo kolca po manj hrupni označeni poti. Ohladiva se ob kavici in sprehodu po senčni poti proti Dobravi, potem pa se posloviva od teh lepih krajev in vkrcava v avtobus.

V Novem mestu je čas samo za hladno pivo, potem pa naju vlak varno pripelje spet v Sevnico. Več ko dvanajst ur uživanja!

Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/6-7-2011

Video:

Spletne strani:

http://www.terme-krka.si/si/smarjeske/

http://www.smarjeske-toplice.si/

http://zupnije.rkc.si/smarjeta/?id=20&fmod=3