Ponedeljek ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): zbiranje Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica in klepet, potem pa z enim avtomobilom, ker nas je samo pet, proti staremu delu Sevnice in po Drožanjski cesti do Kozinčeve hiše v zaselku Začel (Drožanje).
Parkiramo v senci in krenemo v gozd: najprej se malo dvignemo, potem pa po grebenu - ves čas po senci. Presodimo, kakšna bo letina v Venetovem vinogradu, ki se dviga nad njegovo zidanico posebne oblike. Oziramo pa se tudi proti jugu, v dolino: pod nami je Drožanjska cesta, nad njo grad, potem Konjsko in Lukovec nad Savo, zadaj v megli Gorjanci.
Po travniku in ob njivi pridemo do Cerkve svetega Martina in poklepetamo z domačini. Na spletu lahko preberemo:
Cerkev Sv. Martina je v osnovi zelo stara, saj ima še romansko ladjo. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. Leta 1737 so cerkev domnevno barokizirali, povišali in obokali. Leta 1805 je med nevihto udarila vanjo strela in uničila cerkev. Leta 1839 je zopet nastal silen orkan in zopet je bila cerkev oropana stolpa in zvonov. In zopet so revni, a dobri ljudje obnovili stolp in kupili nove zvonove. Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar Sv. Martina iz leta 1881. Levi oltar s sliko Sv. Mihaela je iz 18. stoletja, na desnem pa sta na sliki upodobljena škofa Sv. Gregor in Urban.
Gostoljubni Ljubotov bratranec nas povabi v svojo klet, kjer najprej spijemo "jegra" za zdravje, potem pa sledi pokušina belega vina, za katerega trte sadijo šele v zadnjem času. Med tremi vinogradniki se razvije prava strokovna debata. Tudi laiki smo se lahko kaj naučili.
Spet se malo povzpnemo in uživamo v pogledu na Žabjek s Cerkvijo svetega Lovrenca, potem pa spustimo med vinogradi v gozd. Po cesti zdaj ni več daleč do našega avtomobila, s katerim se mimo Cerkve svetega Roka spustimo v Sevnico. Za slovo pa še osvežujoča pijača v lokalu Kruhek.
Foto: Vinko Šeško.
Foto: Ljubo Motore.
Lepo, ne preveč vroče dopoldne, ker smo izbirali poti po senci.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
