Bistrica - 2. 7. 2026

Zaradi slabše vremenske napovedi za sredo gre skupina Posebna prijateljska potepanja na pot v četrtek z vlakom ob 6.13 iz Sevnica. Direktno do Jesenic nas pripelje, vendar imamo zaradi 14 minut zamude probleme: vlak za Novo Gorico nas ne počaka kljub sprevodnikovi obljubi, da bo. Dispetcher baje ni pravočasno sporočil. Poleg nas enajstih je na peronu še kar veliko drugih potnikov, naslednji vlak pa čez več kot dve uri. K sreči pa v počitniški sezoni vozi vlak Jesenice - Bohinjska Bistrica, počakati moramo do 9.45 - dobre pol ure. V tem času na hitro spijemo kavico, potem pa naprej. Ta vlak ne ustavlja na vseh postajah, tudi v Nomnju, kamor smo namenjeni, ne. Tu nam pride prav eden izmed P-jev, značilnih za našo skupino: prilagodljivost: zapeljemo se do Bohinjske Bistrice in odločimo za izvir, oziroma slapove Bistrice. Sredi maja smo bili že namenjeni tja, pa je bila pot zaradi visoke vode neprehodna. 

Desni posnetek: Marta Brežan.

Najprej pa fotografiranje po izstopu z vlaka, potem pa do Cerkve svetega Nikolaja. 

Cerkev je baročna, omenjena v Valvazorjevih časih (1689), pomembno prenovljena, oziroma pozidana konec 19. stoletja (1884). Sprehodimo se preko pokopališča in opazimo nagrobnik 43 žrtvam, ki so umrle pri gradnji bohinjskega železniškega predora, veliko partizanskih grobov in grobov z nam neznanimi priimki.

Iz središča Bohinjske Bistrice je označena pot do izvira Bistrice in podatek, da je do tja uro in petnajst minut. No, mi smo rabili nekaj več. Takoj opazimo, da je tokrat v rečici nekaj manj vode kot maja. To je največji pritok Save Bohinjke (desni), ki tri kilometre daleč zbira vode Bohinjsko - Tolminskih gora, izvira pa v grapi nad planino Osredki pod pobočjem Lisca. Niže voda teče v dveh slapovih, eden je preko jezu za elektrarno - elektriko so rabili za vrtanje Bohinjskega predora. Danes izvir polni vodovod za Bohinjsko Bistrico. Poleti slapova tudi presahneta, pozimi pa oblikujeta ledene zavese. 

Levi posnetek: Marta Brežan.

Najprej hodimo po cesti, občudujemo pogled na gore, potem preko mostu, še naprej po cesti, kmalu pa se v levo odcepi kamnita pot. 

Ves čas malo piha, od tu naprej pa hodimo skoraj ves čas po senci. Više pridemo na gozdno cesto in desno po njej skoraj po ravnem napredujemo proti izviru. Na koncu se pot spusti k vodi, ki se živahno pretaka med kamni, oblikuje pa tudi lepe tolmune. S pobočja na levi marsikje curlja voda, iz ene skale pa kar pravi izvir. 

Spodnje fotografije: Marta Brežan.

Odpre se nam čudovita kotanja z dvema slapovoma: enim ravnim, drugim razvejanim. Veliko ljudi se sonči ob vodi, najbolj pogumni pa celo zaplava po tolmunu - samo za kratek čas, voda je gotovo zelo mrzla. Ob slapovih so tudi zajetja in jez za elektrarno. Uživamo v zelenju, počivamo, se okrepčamo.

Po isti poti se vračamo, uživamo v cvetju kresničevja, omana in drugih drobnih cvetic. Na delu poti s kamni je treba posebno paziti, da nam ne spodrsne. Na koncu izvemo, da smo imeli pravzaprav srečo: načrtovani slap Grmečica pri Nomnju je čisto brez vode.

Do odhoda avtobusa imamo dobre pol ure časa, pohitimo v lokal Štrudl, kjer se večinoma posladkamo z jabolčnim ali mešanim zavitkom, tudi domače pivo nam ob tem zelo prija. Avtobus ob 15.55 ima kakšnih petnajst minut zamude, ima pa dovolj prostora za nas. V Ljubljani smo ob 17.20, ujamemo vlak ob 17.55 in smo okrog pol osmih v Sevnici.

Dan z uspešnim prilagajanjem.

Video: