21. 10. 21

Vetrnik (Apnenik pri Boštanju) - 20. 10. 2021



Na poti proti zbirališču me spremljajo tople jesenske barve, čeprav je jutro že kar hladno. Štiri pohodnice od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Na voljo sta sicer dva avtomobila, ampak eden je dovolj, da nas Ljubica varna pripelje do pokopališča v Boštanju - ampak samo do parkirišča. 


Megla se vlači naokrog, ko krenemo v gozd, kjer se nam že kar takoj ponujajo kostanji. Ti nas spremljajo po celi poti in treba jih je tudi kaj pobrati. Mimo rastišča rumenega sleča pod Gavgami nas vodi pot, cvetovi nas bodo spet razveseljevali spomladi, 


potem se na desno odpre okno v dolino, me pa kar naprej v drugi gozd. Pri odcepu za Reber začnemo korakati po cesti: krajši čas spet po gozdu, potem pa mimo sadovnjakov. Dohiti nas Ada s dvema psoma, včasih gre tudi ona z nami na pohod, ki nas prijazno povabi na kavo, ko se bomo vračale. Kmalu se obrne proti domu, me pa naprej. Nebo nad nami se začne odpirati in obsije nas sonce. Tik pred kapelico v Apneniku so lepo utrdili cesto in obnovili košček asfalta. Za prebivalce gotovo važna stvar. 


Okrog nas in nad nami gruča poslopij, v glavnem so zidanice ali počitniške hiše, 


ob njih pa rdi vinika in trta. 



Na desno pogled na sever proti Velikemu Kozju in Lisci, na levo pa se nam kaže Okič (Vrh pri Boštanju) s cerkvijo svete Ane.

Pri kapelici zavijemo levo in počasi nadaljujemo pot med hišami, potem pa po gozdu v globačo s travnikom in vodnim izvirom, ki nam nastavi nekaj blata na pot. 


Do tu je bila pot lepo vzdrževana in okrašena z jesenskim cvetjem, 


naprej v hrib proti Zavinam pa je bolj zapuščena. Pod kostanji srečamo domačina, ki ga ženske poznajo, malo klepetamo, potem pa naprej. 



Preverimo, kako je z zidanicami proti Bobnu, zatem pa si utiramo pot proti Kremenu, ker je že skoraj čisto zapuščena. Malo se potrudimo, da prečkamo travnik z električnim pastirjem, občudujemo lepo urejeno Kovačevo hišo, na križišču pa krenemo na desno, asfalt nam ne diši preveč. Ti zaselki so uradno Jablanica. Pri prijaznih ljudeh spet v Apneniku izkoristimo mizo za malico in počitek, kukamo v dolino Save, žal pa vidljivost ni najboljša: 


Sevnica je ovita v rahle meglice. Tudi na razgledišču ni veliko bolje, 


zato pa uživamo v jesenskih barvah dreves. Še vedno smo tik pod vrhom Vetrnika z nadmorsko višino 534 metrov, treba so bo spustiti spet v naselje. Da ne bi delale prevelikega ovinka, to napravimo kar mimo vinograda po bližnjici.

Veter nas spremlja po malem že celo pot, 


zdaj pa se okrepi in kar hitro koračimo po cesti, po kateri smo prišle. Namesto po gozdu pod Gavgami zdaj gremo naprej po cesti do Ade, ki nas že čaka z dišečo kavo in slastno skutino potico. Kako se prileže, saj zvonovi že oznanjajo dvanajsto uro.


K sreči nismo vedele za nasvet, naj zaradi vulkanskega prahu ne hodimo preveč na prostem in preživele krasno dopoldne.

Video: