Vrh pri Boštanju in Topolovec - 29. 9. 2021

Malo sem zaskrbljena glede tega, kako bo danes s pohodom študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: nekaj jih je na morju, drugi v trgatvah in pri drugih opravkih. Ob osmih smo na parkirišču pri krožišču tri in tudi avtomobil je na voljo, na Vrhu pa nas čaka še tretja članica. Zapeljemo se skozi Boštanj in po cesti proti Vrhu pri Boštanju do vznožja nekdanjih skakalnic. Skakalnice so bile štiri, med njimi tudi 60-metrska. V letih 2001 in 2003 sta skakalnice postavila Dolničar in Lindič, da sta njuna sinova skakala na njih. Rekord ima menda skakalka Maja Vtič - 53 metrov. Zdaj so precej zarasle, vidi se ena odskočna miza, včasih so razmišljali o postavitvu plastičnih skakalnic. Pri tem bi bile baje težave s sosedom, tudi iztek je malce neroden - kratek in skoraj na cesto. 

Parkiramo pri balah in se napotimo po poti v gozd na levi. 

Počasi se dvigamo in potem z vrha skakalnic občudujemo razgled. Mimo dveh hiš z lepo urejenimi rožami nadaljujemo pot po travniku in gozdu do novih hiš na področju Vrha pri Boštanju, ki mu pravijo Ravne. 

Nad vinogradi smo, ob ogrlici zidanic, s pogledom na bogastvo gozdov, Rekštajn in Kovačev hrib. Pozdravimo znance, 

potem pa se oglasimo pri Šintlerjevih, kjer nas Ani pogosti s kačjo slino, kavo in pecivom. Tako se zaklepetamo, da se skoraj pozabimo odpraviti naprej. V vasi nas razveseljuje lepa urejenost obnovljenih starejših hiš, nove stavbe, klopce za počitek. 

Posebno bogata je letina kivija.

Vzpenjamo se proti Topolovcu in z žalostjo ugotovimo, da na pobočju skoraj ni več vinogradov: zarasle parcele, pašniki namesto trt ... 

Ogledujemo si sedem kapelic:

Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. 

Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja: 

• spodnja kapelica - Jezusovo rojstvo (darilo Slave Slapšak, 1998)
• druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt (darilo Leopolda in Pavle Oblak, 1998)
• tretja kapelica - Jezus uči v templju (darilo Žužkovih, 1998)
• četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo (darilo Andolškovih, 1996)
• peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem (darilo Conradyevih, 1996)
• šesta kapelica - Žalostna Mati božja (darilo Dolinškovih. 1995)
• sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob (darilo Borisa Slapšaka, 1995).

Končno smo pri Cerkvi Marijinega vnebovzetja, baročni cerkvi, ki jo je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1734 v zahvalo za zdravje otroka. Oltar je delo neznanega mojstra iz leta 1734, na njem naj bi bila oblečena Marija z Jezusom in pravimi lasmi, vendar jo izpostavijo verjetno le ob praznikih. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša,  Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs). 

Na soncu počivamo in malicamo, potem pa nas že pozdravi tudi Branka in nas pospremi mimo Gostišča Dolinšek do svoje zidanice. 

Uživamo ob mizi pred njo, se gostimo z belokranjsko pogačo in slastno juho iz kopriv, zalivamo z vinom ... 

Natančno si ogledamo prijetno preurejeno zidanico za udobno bivanje s čudovitim razgledom. 

Branka, prisrčna hvala za gostoljubje, pa še za prevoz, da nismo predolgo hodile po asfaltu. 

Pohod po Ravnah in razgled v dolino pa si le privoščimo, potem pa navzdol po strmi poti skozi gozd, malo po cesti in že smo spet pri avtomobilu. Hvala, Milena, za prevoz; vsem štirim pa za prijetno druženje!

Več posnetkov

Video:

Z Belega Griča na Debenec - 27. 9. 2021

Ponoči je padlo nekaj kapelj dežja, zdaj ob osmih spet grozijo oblaki, ampak to ne ovira Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica, da se ne bi odpravila na pot. Na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se nas zbere šest, ena se nam pridruži v Tržišču. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Mokronoga, kjer se na bencinski postaji okrepimo s kavo.

Foto: Vinko Šeško.

Po nekaj iskanja po okolici Mokronoga le najdemo naselje Beli Grič z okrog 50 prebivalci, kjer parkiramo in si gremo ogledat Cerkev svetega Križa s pokopališčem. 

Potem se spustimo po lepi dolini proti Gorenji vasi, ki leži niže od Belega Griča. 

Pozdravijo nas trije oslički, v dolini pa se skriva tudi kakšen ribnik. 

Kažipot nas usmeri na desno proti Debencu in kar krepko se dvigamo po cesti po gozdu. Na žalost je treba hoditi po asfaltu, ampak ob robu je skoraj vedno pas za hojo po mehkejši podlagi.

Foto: Vinko Šeško.

Na Križnem Vrhu se pot zravna in znajdemo se med nekaj vinogradi, pozdravijo pa nas poleg domačinke tudi psi, z ene terase celo trije. 

Foto: Vinko Šeško.

Na robu gozda pri križu je občinska meja: zapuščamo Občino Mokronog-Trebelno in vstopamo v Občino Mirna. 

V naselju Debenec z okrog 60 prebivalci so hiše postavljeno poredko in obkrožene s pašniki, kjer se pase govedo. 

Vidimo tudi tri velike njive zoreče ajde, ob njej pa modri pas s facelijo. To je ena najbolj medonosnih rastlin, ki je primerna za zeleno gnojenje, rahlja zemljo in negativno vpliva na talne škodljivce. Na rastlinah kar šumi od čebel, ki so verjetno doma v čebelnjaku ob cesti. Kmetija ima velik hlev, organizirajo pa tudi zakol živali. 

Na naslednjem pašniku občudujemo krasne konje, pod gozdom pa stojita še dve večji hiši. V bližini je nekaj manjših, verjetno počitniških hišic. 

Foto: Vinko Šeško.

Spet se začnemo vzpenjati, odpirajo se nam razgledi na naše hribe, skozi gozd pridemo na višini 547 metrov do planinske koče s spominsko ploščo 16 padlim borcem iz bližnje okolice, tukaj je bil med zadnjo vojno sedež mokronoškega odreda. Oskrbovana je samo ob koncih tedna, 

Foto: Ljubo Motore.

mi pa najdemo prostor ob mizah za malico in počitek.

Vračamo se po poti prihoda, ki pa nas tako užeja, da se spet oglasimo na bencinski postaji v Mokronogu na pijači. Samo še vožnja na Češnjice (Primož), kjer nas čaka pojedina ob Elčkinem rojstnem dnevu. 

Foto: Vinko Šeško.

Vse najboljše! Z veseljem tudi ugotovimo, da smo bili mokri samo od znotraj.

Več posnetkov
Video:

Zajčja gora (Gora), Ledina - 22. 9. 2021

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) nas je zbranih sedem za pohod študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 

Foto: Občina Sevnica.

Tu sta že tudi prizadevni organizatorki Evropskega tedna mobilnosti z Občine Sevnica, ki nas posnameta pri odhodu. Seveda se pohvalimo z medobčinsko udeležbo.

Krenemo pa kar po markacijah po ozki poti mimo visoke žive meje, potem pa po cesti mimo hiš, ki jih je treba pokomentirati: čigave so, kaj nam je všeč, kaj pa ne ... Markacije s ceste vodijo v gozd, me pa zavijemo na levo proti Ribnikom. Tu sicer menda nikoli ni bilo ribnikov, so pa sušili ribe, ki so jih posebno ob drstenju nalovili v Mirni - včasih tudi samo z rokami. 

Ob poti nas pozdravijo ciklame, ki nas spomnejo na to, da je danes prvi jesenski dan. Še malo naprej, potem pa po cesti navzdol do Elčke in Vinka, ki nas že gostoljubno čakata z dezinfekcijo, kavo in pecivom v svoji uti. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Ob prijetnem klepetu skoraj pozabimo, da smo na pohodu.

Po  travniku nas pot vodi navzgor, začenjajo se nam odkrivati razgledi na Sevnico in Boštanj, potem pa nas zagrne gozd. Ne nadaljujemo vzpona mimo nekdanje Krulejeve zidanice, ampak se usmerimo na levo do Prahovih. Tu nas vedno prijazno sprejmejo in tudi danes je takoj na mizi orehovec, ogledamo pa si tudi gospodarjeve umetnine iz starih trt. Prija nam klepet in komentiranje razgleda.

Lepa planotica je tu na višini, hodimo še mimo druge domačije, 

potem pa pod vinogradom vse više v gozd. Tu nas pozdravi resa s svojo lepoto.

Zunaj gozda s travnika lepo vidimo Skalico, Lisco, Veliko Kozje ... Prijetno je hoditi ob robu gozda, 

kjer se košati kostanj, mimo starih dreves (tepk) in že smo med hišami, ki so nanizane po Zajčji gori kot ogrlica. Zajčja Gora je tudi zaselek, uradno pa je vse to Ledina. 

Spustimo se na rob, da občudujemo razgled v dolino Save in vse do Kuma.

Naprej po grebenu vidimo preko Save Laze, Konjsko, Lukovec, Veliki Trn, kasneje še na tej strani Save Mohor in Grmado, čisti zadaj pa tudi Sleme.

Pred eno izmed zidanic najdemo mizo s klopmi, kjer se nam prileže malica z lepimi razgledi.

Nadaljujemo pohod po grebenu z razgledi do Lisce, potem pa do Mastnakove zidanice, kjer pa poleg na Sevnico kukamo še bolj proti zahodu do Gračke gore, Okroga in Armeza. Po stezi se spustimo do ceste, nekaj časa korakomo po njej, potem pa po strmi bližnjici skozi gozd spet na cesto, kjer zašpilimo klobaso. 

Lepo dopoldne v prijetni družbi je bilo to!

Več posnetkov

Video:

Ob Savi do Blance - 20. 9. 2021

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: pet se nas zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) ob osmih na začetku pohoda, ki poteka tudi kot del programa Evropskega tedna mobilnosti. 

Foto: Občina Sevnica.

Organizatorji nas posnamejo in zaželijo srečno pot.

Z avtomobilom se zapeljemo do Gostilne Kregl (Gornje Brezovo), 

kjer se osvežimo s kavico. 

Napotimo se ob Savi, opazujemo njive z veliko zelja, nekaj koruze, vmes pa je še veliko japonskega dresnika: cvetočega in z novimi poganjki. 

Razveseljuje nas cvetoči topinambur, tudi travniki so sveže zeleni od dobrodošlega dežja v preteklih dneh. Osvežijo nas posamezne kapljice, potem pa narahlo dežuje vse do Blance.

Mimo Hidroelektrarne Arto-Blanca, spomenika ob njem in pravega nasada japonskega dresnika se sprehodimo do lokala, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

kjer se spet osvežimo s pijačo.

Dežek poneha in vračamo se ob Savi, gledamo, kako se je razvilo naselje Dolnje Brezovo. Zanimivi so tudi kozolci ob poti: po obliki in namembnosti. 

Ves čas spremljamo različne vlake, promet je kar živahen.

Pri Gostilni Kregl z zanimanjem opazujemo košute in jelene v obori preko potoka, potem pa se odpeljemo domov. Opoldanski zvonovi nas pozdravijo v Sevnici in veseli smo, da smo si kljub slabšemu vremenu napravili lepo dopoldne.

Več posnetkov

Video: