27. 10. 15

Desni breg Save nad Boštanjem - 26. 10. 2015

Okrnjena Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica pol ure kasneje kot navadno preganja meglo na parkirišču pri rondoju. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Konjsko, parkiramo pred vasjo in pot nadaljujemo peš. 



Sivino jutra poživljajo živahne barve gozdov okrog nas, 


pa tudi gobe, med katerimi je največ štorovk, nekaj dežnikaric in tintnic, vmes pa se najde tudi kakšna bleščeča rdeča mušnica




Vzpenjamo se proti Lazam in kmalu se odpre pogled v dolino Save, kasneje pa še proti jugu. 


Jabolk očitno nihče ne pobira, zato se jih mi usmilimo in uporabimo za zdravo malico. Še pred pretvornikom na vrhu Laz dobi vodja Vinko telefonski klic, da je treba parkirana avtomobila umakniti, ker bodo tam kopali za optični kabel. Šoferja tako pohitita nazaj proti Konjskemu, 




ostali pa se sprehodimo po gozdu proti Preski. Najdemo še nekaj gob, potem pa si na soncu privoščimo malico. Po prelepi gozdni dolinici se spuščamo proti Lukovcu, 


malo pomudimo ob grobu iz druge svetovne vojne, 


potem pa oči spočijemo na zelenju bujne praproti. Šoferja nam prideta naproti in oba jeklena konjička nas že čakata pri cerkvi Svete Marije Magdalene nad Lukovcem, katere začetki segajo v 17. stoletje, dozidava in glavni oltar pa v leto 1888. 


Zgradba s svojimi toplimi barvami fasade se prav lepo sklada z jesenskim barvami okolice.
Brez kavice pa ne gremo domov! Spijemo jo v gostišču Felicijan v Boštanju. Čeprav ni bilo sonca, je bilo to lepo dopoldne: kratko, a sladko.

Video:

Cerje - 20. 10. 2015

Zaradi zasedenosti kombija se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica izjemoma odpravlja na pot v torkovo megleno jutro. Trebnje, mimo Ljubljane, razbremenitev in osvežitev na postajališču Lom, od Postojne naprej pa nas spremlja sonce. Grmi ruja ob avtocesti žarijo v lepih barvah in so uvod v uživanje na Cerju. Po vožnji skozi Vipavsko dolino odcepa za Miren ni lahko najti in spet se zapeljemo malo predaleč, potem pa le krenemo v pravo smer. Še nekaj časa po cesti v hrib in že smo na parkirišču. Tam pa razočaranje: grmi ruja naokrog so še vsi zeleni. Zrak je svež, v soncu se iskrijo kapljice rose, v grmovju in travi so pajki spletli svoje umetelne mreže, po kotanjah pa se skrivajo ostanki slane. 


Zakoračimo po poti in kmalu odkrijemo obarvane grme med bujnim zelenjem in elegantno sivino brina. 





Nebo je brez oblačka, zasneženi vrhovi gora kot bi jih naslikal: Triglav, Krn, Viš ... 



Ko pridemo do pomnika braniteljem slovenske zemlje, se odpre še pogled na Novo Gorico in Miren, na jugu pa se nam zdijo morski zalivi čisto blizu. 


Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Malicamo pred sedemetažnim stolpom, ki naj bi po zamisli arhitekta Darka Likarja povezoval preteklost s prihodnostjo. Na pobudo organizacije TIGR so ga začeli graditi leta 2002, po težavah s financiranjem pa slovesno odprli septembra 2011. Nekaj so se prepirali okrog muzejskih zbirk, ki jih je sedaj mogoče obiskati ob sobotah in nedeljah od desetih do šestih zvečer (od aprila do oktobra, sicer pa do štirih popoldne). Ob drugih dnevih je mogoč najavljen obisk za skupine. 






Proti jugovzhodu opazimo cele planjave, kjer so se razlile barve, in počasi se napotimo do njih. Vsak korak odkriva nove lepote, nove kombinacije barv in oblik. Za trenutek je treba zapreti oči, da se odpočijejo od teh žarečih listov.
Vračamo se skozi Kostanjevico na Krasu in ne pozabimo se ustaviti v Komnu na številki 17, da preverimo kvaliteto lanskega terana ter mladi teran in malvazijo letošnje bogate trgatve pri hiši Vina Kukanja. Saj bi zraven prigriznili še kakšno suhomesnato dobroto, pa nas na Primožu čaka pojedina, da proslavimo Elčkin rojstni dan. Naj bo še veliko takih čudovitih dni zate, Elčka, in za vse nas!

Video:

14. 10. 15

Bela krajina - 12. 10. 2015

Ponedeljek naj bi bil najlepši dan tega tedna, vsaj, kar se vremena tiče. Ob pol sedmih se malce okrnjena Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica vkrcava v kombi in odbrzi proti Novemu mestu in naprej proti Gorjancem. 


Še pred Vahto nas zamika obcestna gostilna in zadiši nam kavica. Strupeno piha, vendar je v tem tudi nekaj dobrega, saj veter odnaša oblake. Spuščamo se v Belo krajino, prevozimo Metliko in se ustavimo v Vinomerskih steljnikih


Precej časa so bili zanemarjeni, leta 2010 pa so v okviru projekta Revitalizacija belokranjskih steljnikov očistili zaraščene steljniške površine in del je tudi zdaj pokošen, praprot pa ni namenjena za steljo živali, ampak je zložena v kopice. Že večkrat smo bili tu ob informativni tabli, mizi in klopeh. 


Na obeh straneh ceste se košatijo breze nad debelimi preprogami praproti. 



Vabi nas markirana planinska pot, ki nas usmerja na Krašnji vrh, mi pa jo uberemo v nasprotni smeri in doživimo pravo bogastvo gob štorovk. Ker letos ni veliko gob, so te še posebno dobrodošle. 


Za fotografske motive nam služijo bele breze, sicer še ne z zlato obarvanimi listi, nad z vlago osveženimi barvamo praproti. Celo sončni žarki za nekaj časa osvetlijo te lepote narave. 




Vinika, ki je sicer invazivna rastlina, pa poživlja temne barve robide in dopolnjuje zelene odtenke vinske trte, ki je tu od kdo ve kdaj.



Mimo Drašičev se zapeljemo do Zidanice Mavretič v naselju Kamenica. Tudi tu smo že večkrat bili in vedno imamo srečo, da je gospodar ali gospodinja doma. Tokrat sta oba in malo zmotimo njuno pozno trgatev belega grozdja. Ni jima odveč poklepetati z nami, tu se človek res počuti sprejet. Mošt belokranjskega belega vina gre odlično k naši malici in kar nekaj kapljice kupimo tudi za domov. 





Prej pa se spustimo še do cerkve Svete Ane in skozi Vidošiče. 


Med potjo občudujemo jesenske barve vinske trte in razglede na Drašiče, hrvaška naselja ... Počutimo se pa kot na fronti: z glasnim pokanjem vinogradniki preganjajo ptiče, ki preletavajo vinograde v velikih jatah in iščejo sladke zalogaje. Drugi način preganjanja je predvajanje glasov ptic roparic, kar tudi zveni grozno, vse skupaj pa ptiče verjetno prežene le za krajši čas.
Da na poti domov ne bi obnemogli, se pošteno podkrepimo v Kraljevi zidanici na Bojniku, potem pa še pri Kotnikovih na Logu. 


Ves čas nas spreljajo čudovite jesenske barve, še tik pred domačim blokom se je moč zagledati vanje.

Video: 

3. 10. 15

Lisca - 3. 10. 2015

Zjutraj nepričakovano dežuje. Pa kaj zato! Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se tokrat izjemoma odpravlja na pot ob devetih in to v soboto. Društvo na Lisci praznuje 110-obletnico delovanja. 



Z avtomobiloma se zapeljemo do Cerja, tam pa nas ne premami niti Strma pot, niti Pastirčkova pot, kaj šele nova zahtevna, ki je že kar plezalna. 


Lepo počasi pod dežniki napredujemo po Sončni cesti in s klepetom preganjamo meglo. 




V Jurkovi koči vadi glasbeni trio, v kuhinji se vrti kuharski trio, v velikem kotlu pred kočo pa nekaj veselo brbota in lepo diši. 


Občasno se megla dvigne, pokaže se jasnina in razgled do Kuma. 
Organizatorji so postavili velik šotor, pripravili dovolj miz in klopi, pripravili oder ... Program se začne s planinsko himno, napovedovalec niza podatke iz zgodovine društva, recitatorja na smešen način predstavita vrste planincev, ne manjka tudi govorov in pozdravov, 


tudi predsednik Planinske zveze Slovenije spregovori. Z nežnimi melodijami se nam predstavita dve citrarki: učiteljica s svojo učenko, 


zazvenijo pa tudi ubrani glasovi skupine Encijan. 


Sledi razvitje novega prapora in pripenjanje trakov donatorjev. Ob tem se mi utrne misel, zakaj je novi prapor sploh potreben. Stari bi pričal o starosti in tradiciji. Mar je res potrebno hlastati za vedno novim in odvreči staro, ustaljeno? Da bi bilo le društvo pod novim praporom tako uspešno, kot je bilo pod starim! 


Predsednik društva podeli še zahvale podpornikom društva, potem pa prizadevne članice Aktiva žena iz Boštanja in članice Planinskega društva Lisca Sevnica razdelijo pecivo, enolončnico in nalijejo v kozarce vino. Nazdravimo uspehom iz preteklosti in lepim željam za prihodnost. Druženje poteka ob obujanju spominov, 


tudi ob razstavi fotografij,  in pozdravljanju starih prijateljev in prijateljic. Vračamo se po Pastirčkovi poti in na koncu nam sonce polepša dan.

Video: