Danes nas je devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in zbiramo se ob pol osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Vinko, naš voznik in vodnik, čaka v Radečah na kombi, zato imamo mi čas za kavico že v Sevnici.
Prijetno nas preseneti voda, ki jo servirajo v ličnih steklenicah.
Preko Šmarjeških Toplic, Novega mesta in Metlike se pripeljemo v Vinomerske steljnike, ki so letos bolj pokošeni kot sicer.
Brezam že listje odpada, zato pa še bolj pride do izraza bela barva debel.
Vinika pa žari med toplo rjavo barvo praproti in zelenjem drugega rastja.
Foto: Ljubo Motore.
Sprehodimo se in slikamo v okvirju za spomin na Belo krajino.
Vinomer - to pa so predvsem vinogradi, ki se razprostirajo v zavetni kotlini.
Najprej nas pozdravi lepo urejen kozolček, mi pa se napotimo med barve jesenskih vinogradov.
Ko se malo dvignemo, se nam odpre pogled na pisane parcele, pa na Slamno vas ter Radovico s Krašnjim vrhom.
Kar težko se je posloviti od tega bogastva, ki žari v soncu.
Zapeljemo se naprej v Vidošiče, kjer je cerkev svete Ane ža naša stalna točka. Tu je že od nekdaj stala lesena kapelica ali cerkvica, sedanjo stavbo pa so obnovili leta 1830. Listje trt se že osipa, nekaj parcel pa še čuva grozdje za pozno trgatev in od časa do časa se oglasi kakšen strel, ki preganja ptice.
Radovica nas vabi. Ustavimo se malo ven iz nje pri športnem igrišču, kjer parkiramo kombi. Srečamo tudi policijski kombi, ki pa se za nas ne zmeni, ne izgledamo kot begunci ali kako drugače sumljivi.
Nekaj časa hodimo po asfaltni cesti, ki jo obrobljajo bogate koprive, potem pa se markirana pot za Krašnji vrh odcepi v gozd. Slabe tričetrt ure prijetne hoje je do našega cilja: dvigamo se skozi gozd s skalami, prečimo travnik z nasajenimi orehi, spet uživamo v gozdu, potem pa nas na travniku že pozdravlja zvon, ki naznanja poldne.
Zaselek Krašnji Vrh ima le nekaj starejših hiš, ki ne zgledajo preveč dobro vzdrževane in vsaj nekatere niso stalno naseljene.
Mimo cerkve svete Trojice se povzpnemo
Spodnji posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
na jaso z lepo leseno planinsko kočo Planinskega društva Metlika. Klopi in mize vabijo k malici, jaz pa se najprej razgledam: informativna tabla, balinišče, igrala za otroke (gugalnico je seveda treba preizkusiti), razgledni stolp.
Kar takoj v višine, dokler so mišice še ogrete. 17 metrov visok kovinski stolp je vitek in na videz krhek, ampak zdrži štiri osebe naenkrat. Po 73 stopnicah prisopiham do vrha, kjer se skozi ozek prehod kopaj zrinem na razgledno ploščad.
Razgled ni kaj prida, ampak vidim do Drašičev in tudi do Gorjancev. Zastavi pa je veter že res dobro obdelal.
Po malici, ki se prileže, odhajamo po isti poti nazaj do kombija. Tisti vzorec na levi strani zemljevida pa je "zelo enostavno" speljana meja s Hrvaško.
Da ne bi bili prehitro doma, se ustavimo še na Bojniku v gostoljubni zidanici Slavice in Toneta, kjer ne uživamo samo ob obljubljeni kavi, ampak tudi prigrizku in vrsti izvrstnih pijač.
Lep sončen dan, ki bi ga bilo škoda preživeti doma!
Video:
