23. 10. 19

Bela krajina - 21. 10. 2019

Danes nas je devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in zbiramo se ob pol osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Vinko, naš voznik in vodnik, čaka v Radečah na kombi, zato imamo mi čas za kavico že v Sevnici. 


Prijetno nas preseneti voda, ki jo servirajo v ličnih steklenicah.
Preko Šmarjeških Toplic, Novega mesta in Metlike se pripeljemo v Vinomerske steljnike, ki so letos bolj pokošeni kot sicer. 




Brezam že listje odpada, zato pa še bolj pride do izraza bela barva debel. 



Vinika pa žari med toplo rjavo barvo praproti in zelenjem drugega rastja. 

Foto: Ljubo Motore.
Sprehodimo se in slikamo v okvirju za spomin na Belo krajino.
Vinomer - to pa so predvsem vinogradi, ki se razprostirajo v zavetni kotlini. 


Najprej nas pozdravi lepo urejen kozolček, mi pa se napotimo med barve jesenskih vinogradov. 







Ko se malo dvignemo, se nam odpre pogled na pisane parcele, pa na Slamno vas ter Radovico s Krašnjim vrhom. 



Kar težko se je posloviti od tega bogastva, ki žari v soncu.






Zapeljemo se naprej v Vidošiče, kjer je cerkev svete Ane ža naša stalna točka. Tu je že od nekdaj stala lesena kapelica ali cerkvica, sedanjo stavbo pa so obnovili leta 1830. Listje trt se že osipa, nekaj parcel pa še čuva grozdje za pozno trgatev in od časa do časa se oglasi kakšen strel, ki preganja ptice.
Radovica nas vabi. Ustavimo se malo ven iz nje pri športnem igrišču, kjer parkiramo kombi. Srečamo tudi policijski kombi, ki pa se za nas ne zmeni, ne izgledamo kot begunci ali kako drugače sumljivi. 




Nekaj časa hodimo po asfaltni cesti, ki jo obrobljajo bogate koprive, potem pa se markirana pot za Krašnji vrh odcepi v gozd. Slabe tričetrt ure prijetne hoje je do našega cilja: dvigamo se skozi gozd s skalami, prečimo travnik z nasajenimi orehi, spet uživamo v gozdu, potem pa nas na travniku že pozdravlja zvon, ki naznanja poldne. 


Zaselek Krašnji Vrh ima le nekaj starejših hiš, ki ne zgledajo preveč dobro vzdrževane in vsaj nekatere niso stalno naseljene. 


Mimo cerkve svete Trojice se povzpnemo 


Spodnji posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
na jaso z lepo leseno planinsko kočo Planinskega društva Metlika. Klopi in mize vabijo k malici, jaz pa se najprej razgledam: informativna tabla, balinišče, igrala za otroke (gugalnico je seveda treba preizkusiti), razgledni stolp. 


Kar takoj v višine, dokler so mišice še ogrete. 17 metrov visok kovinski stolp je vitek in na videz krhek, ampak zdrži štiri osebe naenkrat. Po 73 stopnicah prisopiham do vrha, kjer se skozi ozek prehod kopaj zrinem na razgledno ploščad. 




Razgled ni kaj prida, ampak vidim do Drašičev in tudi do Gorjancev. Zastavi pa je veter že res dobro obdelal. 




Po malici, ki se prileže, odhajamo po isti poti nazaj do kombija. Tisti vzorec na levi strani zemljevida pa je "zelo enostavno" speljana meja s Hrvaško.


Da ne bi bili prehitro doma, se ustavimo še na Bojniku v gostoljubni zidanici Slavice in Toneta, kjer ne uživamo samo ob obljubljeni kavi, ampak tudi prigrizku in vrsti izvrstnih pijač.
Lep sončen dan, ki bi ga bilo škoda preživeti doma!

Video:

16. 10. 19

Vrhovo, Šentjur na Polju, Račica - 16. 10. 2019

Saj vremenska napoved ni bila tako slaba, ampak zjutraj dežuje in ob devetih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) pod dežniki sklenemo, da mora biti danes pot trda in ne preveč dolga. 13 nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in na pot se odpravimo s tremi avtomobili. 


Prej pa mora Boris pojesti svoj pozni zajtrk kar na terenu.


Mimo Boštanja se peljemo do Vrhovega in parkiramo pri pokopališču. Z veseljem ugotovimo, da se je zvedrilo in dežnikov ne rabimo več. 



Sprehodimo se mimo sončnih kolektorjev Elektrarne Vrhovo do mosta preko Save. 



Naš pogled pritegne prava regata račk, oblaki pa se tudi ogledujejo v Savi. Na koncu mosta krenemo na desno po široki cesti ob Savi, ki so jo delno uredili šele pred kratkim. 




Oziramo se proti Elektrarni Vrhovo, 



v zatoku pa nas zmoti veliko lesa in odpadkov. Vodo sicer svežita dva pritoka - potočka. Pred naseljem Šentjur na Polju se makedamska cesta prelevi v betonsko pot. V naselju ni nikjer nikogar: mlajši v šoli, odrasli v službah.
Za povratek se odločimo kar za cesto, ob kateri se med krajšim postankom malo okrepčamo. 


V Račici nas neugodno preseneti kar nekaj poslopij, ki propadajo, nekatere domačije pa so res lepo urejene. 




Med rožami je veliko jesenskih anemon, tudi kakšna bela vrtnica se znajde poleg njih, marsikje pa vinika žari v lepih jesenskih barvah.


Preko polja nas vodi pot in Loko pri Zidanem Mostu pustimo na naši desni. Ko prečkamo progo na sicer zavarovanem prehodu, Boris razloži, zakaj imamo prometni znak Andrejev križ. V viru lahko preberemo:

Apostol Andrej je oznanjal vero po svetu in na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje 'Andrejev križ'.

By Juan Correa de Vivar - Galería online, Museo del Prado., Javna last, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=44914968

Ob sadovnjaku, v katerem obirajo sadje, ugotavljamo, da je letina jabolk kar bogata. 



Še po mostu preko Save, ob kolektorjih in že smo pri avtomobilih. 


Okrog sedem kilometrov smo prehodili.
Na Vrhovem posedimo v Baru Barbara, popijemo osvežilne napitke in poklepetamo. 


Ne žari samo grm na sosedovem vrtu, tudi sonce sije: napravili smo si lep dan in še vreme se je izboljšalo. Hvala, Irena, za idejo in vodenje!