25. 6. 22

Murska Sobota - 22. 6. 2022

Štiri smo od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na vlaku ob 7.42 proti Zidanemu Mostu, kjer imamo takoj zvezo za Pragersko. Med vožnjo klepetamo o krajih, skozi katere se vozimo, v Šentjurju se spomnemo Železniškega muzeja in dogodka, ko se je 11. 7. 1883 tu ustavil cesar Franc Jožef I in ga je župan Gustav Ipavec pozdravil v slovenščini, zapeli pa so mu pesem Slovenec sem. Se je kar hitro odpravil naprej proti Trstu. 

Železniška postaja Pragersko je veliko gradbišče, zato več kot polurno čakanje izkoristimo za sprehod do lokala. Presenečenje: lokal, ki ga poznamo od prej, je pogorel, zdaj stavbo obnavljajo, me pa smo kavico spile v provizoriju pri Slaščičarni. Streža pa Dominikanka.

Točno ob 9.45 odpelje regionalni vlak proti Murski Soboti in ne moremo se načuditi, kako veliko gradbišče je še naprej od naselja. Progo proti Čakovcu so zgradili leta 1907, danes do tja vozita dva potniška vlaka dnevno, do obmejnega  Središča ob Dravi pa nekaj več. Po ravnini vlaki lahko dosegajo hitrost tudi 160 kilometrov na uro, Siemens 140, lokomotiva z vagoni pa 120. Z grička nas pozdravlja Velika Nedelja z mogočnim gradom, ime pa je kraj dobil po bitki, v kateri je nemški križarski red premagal Ogre pred letom 1200 ravno na velikonočno nedeljo. Kakšnih 17 kilometrov proti severu bi po cesti prišli v Bioterme Mala Nedelja. Smo že v Ormožu s pogledom na naravni rezervat Ormoške lagune, preko Drave je pa že Hrvaška. Tudi to mesto ima grad, znano je po vinorodni okolici in martinovanju.

Progo med Mursko Soboto in Ormožem so gradili šele po drugi svetovni vojni ruski in drugi vojaški ujetniki, odprli so jo leta 1924. Naprej do Hodoša so progo zaprli leta 1968, od 2001 pa spet deluje kot zveza z Madžarsko. Vlak ne ustavlja na vseh postajah, tudi v Ljutomeru samo na Ljutomer mesto, čeprav je potem še starejša postaja v bolj industrijski coni. Spomnim se našega obiska gozdnega rezervata Babji ložič, ki je bil spomladi ena sama bela preproga kronic in ni daleč iz mesta. Ljutomer je sicer znan po vinu, kasaških dirkah in prvem znanem slovenskem filmskem posnetku Odhod od maše v Ljutomeru. Zato ni čudno, da prirejajo tu in v Ormožu letos že 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina (9. – 10. julij, Ormož / 12. – 16. julij, Ljutomer). Od tu je speljana proga od 1890 do Gornje Radgone, včasih je bila tudi povezava z Avstrijo in nekateri razmišljajo o obnovi mosta preko Mure. Od leta 1968 poteka po njej samo še tovorni promet, občasno so peljali vlaki na Kmetijsko-živilski sejem v Gornjo Radgono. 


Vir.

Preko Mure zapeljemo blzu Veržeja in tako smo v Prekmurju - glavi naše "kokoške" z okoli 950 kvadratnimi kilometri površine (od tega 65 kvadratnih kilometrov dvojezičnega območja s 30 vasmi in mestom Lendava) in okrog 80 tisoč prebivalci (tudi Madžari, Romi ...). Delimo ga na Goričko, Ravensko, Dolinsko in Lendavske gorice; skupaj pa ima 19 občin, 176 naselij in dve mesti. Območje je preživljalo burno zgodovino pod močnim pritiskom Madžarov. Narodna zavest se je pričela prebujati na prelomu iz 19. v 20. stoletje, jezikovna in kulturna enotnost pa začne nastajati šele po prvi svetovni vojni. Prekmurščina se zelo razlikuje od knjižne slovenščine, v njej je napisane tudi veliko leposlovja in strokovnih besedil. Zelo pisana je paleta veroizpovedi: poleg rimokatolikov veliko evangeličanov, tu so še binkoštniki, Jehovove priče ... Kot pretežno agrarno področje zaostaja za ostalimi deli Slovenije, veliko prebivalcev hodi delat v tujino. Prekmurje poznamo po nošah in običajih, glasbi Beltinške bande in Vlada Kreslina, Milanu Kučanu, Feriju Lainščku, Ferdu Godini, Mišku Kranjcu, Mikiju Mustru, Antonu Vratuši in mnogih drugih. V slast pa nam gredo tudi njihove kulinarične specialitete: bograč, bujta repa, gibanica, zlevanke, retaši, bučno olje na solatah, ostra paprika v jedeh.


Na Železniški postaji Murska Sobota izstopimo malo pred enajsto 


in se ob klopci s Pozabljenim kovčkom spomnemo na izgon Judov v času druge svetovne vojne. 


Potem nas pozdravi Gorička Mariška, parna lokomotiva - taka je vozila od tod do Hodoša. 

Murska Sobota z 11 tisoč prebivalci nosi verjetno ime po sobotnih sejmih ali po priimku. Leži med Ledavo in kanalom Ledava - Mura ter je središče Prekmurja in sedež mestne občine. To področje je bilo naseljeno že v prazgodovini, samo naselje pa je prvič omenjeno leta1348. Do konca 19. stoletja je veljalo za trg, čeprav je bilo že v srednjem veku mesto.


Zavijemo na levo k Cerkvi svetega Nikolaja, kjer je tudi sedež škofije. Na srečo je odprta in si jo lahko ogledamo. Njeno jedro sega v leto 1297, večkrat so jo prezidali, predelali v letih 1910 - 1912. To je mogočna triladijska bazilika s 60 metrov visokim zvonikom. Oltarna slika je delo Matthisa Schiffrerja, 


avtorja slikovitih vitražev sta Stane Kregar in Milan Bizovičar. Janja nam razloži prizore stare in nove zaveze iz svetega pisma, kot poznavalka pa nam pomaga kasneje tudi pri vsebinah judovske in evangeličanske vere.


Na krožišču z velikim kipom svetega Nikolaja zavijemo spet levo in se sprehodimo do nekdanjega Judovskega pokopališča


ki je ohranjeno kot park z nekaj nagrobniki. Prvi Judje naj bi v Murski Soboti živeli že v 18. stoletju, leta 1890 so ustanovili judovsko skupnost, ki je povezovala Jude iz 19 naselij. V Murski Soboti jih je bilo takrat 311, kar je pomenilo 17 procentov prebivalstva. Le malo jih je preživelo drugo svetovno vojno, leta 1954 je bila porušena tudi sinagoga.

Vračamo se preko pokopališča, kjer z zanimanjem beremo priimke in imena in ogledujemo grobnice. 


Spoštljivo se sprehodimo tudi mimo betonskih kock z imeni 516 rdečearmejcev, ki so padli v bojih za osvoboditev teh krajev. Smo se iz zgodovine pripravljeni kaj naučiti?


Zdaj pa v središče mesta, ki so ga lepo uredili z drevjem in klopcami. Ura se bliža dvanajsti, v želodcih nam že kruli in v bližini je senčni vrt pod kostanji - Hotel in restavracija Zvezda. Od leta 1910 je bil to Hotel Dobray - središče družabnega in političnega življenja. Ob koncu prve svetovne vojne (29. 5. 1919) so z balkona te stavbe razglasili Mursko republiko po vzoru oktobrske revolucije, obstajala pa je samo šest dni, potem so jo Madžari zatrli. Restavracija nudi tri različne malice s samopostrežno juho (dve vrsti) in solato za šest evrov, pripravijo pa tudi lokalne specialitete: bograč in gibanico. 


Bograč nam postrežejo v bakrenih kotličkih, kar za dva polna krožnika je ena porcija, zato ne ostane nič prostora za gibanico. Svojega piva žal ne varijo več, je pa tisto iz Laškega tudi prijalo.


Samo malo naprej in smo že pri Spomeniku zmage, ki je posvečen spominu na ruske vojake in partizane. Zasnoval ga je ruski arhitekt Arončik iz carrarskega marmorja, z dvema havbicama in kipoma Zdenka in Borisa Kalina. Odkrili so ga 12. 8. 1945 kot grobnico - v spomin in opomin.


Preko ceste se dviga Evangeličanska cerkev, ki so jo zgradili v neogotskem stilu v letih 1907 - 1910, poslikana pa je v madžarskem slikovitem stilu. Oltarna slika predstavlja Snemanje s križa, tu je tudi Lutrova podoba. Prostor deluje toplo, prijetno, domače. 


Pri vhodu si lahko preberemo 95 tez Martina Lutra (31. oktobra 1517), ki so bile osnova za reformacijo - versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve.


V bližini se na skoraj desetih hektarih razprostira Mestni park s starimi drevesi, nekatera so stara dvesto let. V drevoredih in na tratah rastejo hrasti, gabri, jeseni, lipe ..., vmes stoji 19 litopunktur Marka Pogačnika, kip Primoža Trubarja, spomenik padlim učiteljem in pisateljem ter spomenik vsem, ki so s slovensko besedo budili in dvigali svoje rojake. 


Ribnik ob našem prihodu čistijo, ob odhodu je delo že končano in pričaka nas vodomet.

V parku stoji tudi mogočno grajsko poslopje z dvemi nadstropji, štirimi trakti in ogelnimi stolpi v renesančnem stilu iz druge polovice 16. stoletja, prej pa je tu stal dvorec že leta 1255. Pomembni sta dve družini lastnikov: Szechy in  Szápáry, leta 1934 je Grad Murska Sobota kupila občina in danes je v njem Pomurski muzej


Skozi mogočna vrata ob slabše vzdrževani fasadi se napotimo na dvorišče in na recepciji plačamo tri evre vstopnine. 




Stalna razstava prikazuje življenje ob Muri od prazgodovine do današnjega časa, najstarejši del z izkopaninami sicer trenutno prenavljajo. Z zanimanjem si ogledujemo razkošni baročni salon, predmete iz življenja na gradovih in ob njih, predstavitev lončarstva in cehov, verske in etnične raznolikosti, življenja na vasi, življenja med obema svetovnima vojnama, druge svetovne vojne in življenje v socializmu. Tudi likovna razstava in nekdanja kapelica, preurejena v prostor za civilne poroke, sta vredni pozornosti. 


V drugem nadstropju nas pritegne razstava o hrani: Pomanjkanje, zadostnost, izobilje. Sicer pa se v tej ustanovi marsikaj dogaja: razstave, prireditve - Pomurski dnevi se bližajo.

Naš obisk se izteka: vračamo se na Železniško postajo, jaz pa skočim še preverit, če Hotel Diana res ne deluje več. Samo Kavarna Diana je še, v ostalih prostorih pa je Dom upokojencev. Upam, da so obdržali tudi bazen, v katerem sva s prijateljico večkrat uživali. 


Mimogrede opazim kolesa za izposojo - Soboški biciklini so to, na nas pa že čaka prijetno ohlajen vlak za Pragersko ob 15.10. Na Pragerskem počakamo dobrih dvajset minut na vlak za Zidani Most ob 16.48, tu pa nas vlak v smeri Dobove z odhodom ob 18.00 že čaka, 


pa še enonadstropni (dvopodenski) je. Pred pol sedmo smo v Sevnici z ugotovitvijo, da smo veliko videle in doživele.

Video:


16. 6. 22

Koper - 15. 6. 2022

Pet nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica namenjenih z vlakom ob 7.42 proti Zidanem Mostu, vendar se dve morata zaradi nepričakovanih zapletov vrniti domov. Ostale tri počakoma nekaj minut na vlak iz Hodoša za Koper, ki je precej poln: dve večji skupini mladih in še veliko po srcu mladih. Najdemo prostor na pomožnih sedežih pri straniščih in doživljamo masažo kolen od mimoidočih. 


V Ljubljani izstopi ena skupina mladih in dobimo bolj udobne sedeže.

Med vožnjo klepetamo in občudujemo pokrajino, ki beži mimo nas. Neverjetno, koliko zelenega! Posebno pozornost posvetimo Borovnici, kjer s pogledi iščemo preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.

Pravo doživetje je spust s Črnega kala v dolino in pogled na cerkvico v obzidju Hrastovlje



Se že vozimo proti Kopru in tja prispemo samo s sedem minut zamude. 


Od nove avtobusne postaje vidimo le streho in okrog gradbeno ograjo, začasno avtobusno postajališče je še vedno za Železniško postajo Koper z eno informativno tablo za mestni promet in nobenim voznim redom. Gnetemo se ob avtobusu za Izolo in Piran, sprašujemo drug drugega, pripelje še en tak avtobus, ki naj bi po mojih podatkih odpeljal ob dvanajstih. Sicer pa avtobusi v to smer vozijo približno vsakih dvajset minut. Malo pred odhodom se začnemo vkrcavati, veliko nas je, tudi skupina otrok s prtljago, šofer je pripravljen sprejeti vse, če so pripravljeni v avtobusu tudi stati. Ob vstopu mi zatrdi, da stoji tudi v Žusterni, pa kasneje ugotovimo, da ni tako, ker vozi po predoru in ne po cesti ob morju, tako kmalu izstopimo na tržnici.





V vsaki stvari je nekaj dobrega: napotimo se preko velikega parkirišča in občudujemo, kako lepo je urejeno: vrste dreves, predvsem pa veliko oleandrov različnih barv in dišeče sivke. To je krasen uvod pred vstopom v Centralni mestni park, ki so ga uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih površine, stroškov pa je bilo za tri milijone evrov.




V bistvu je to del zasutega področja med nekdanjim otokom in celino. Sprehodimo se po pokošenih tratah med različnimi zgrajenimi oblikami, zasaditvijo (največ je sivke in rožmarina), stoječo in tekočo vodo, vodometi, vmes pa vabijo udobne klopce. Marsikdo si prinese podlago in leže na travo, to je res prostor za uživanje s pogledom na morje in mesto.

Nad nami se razprostira Semedela, gosto naseljeno področje, 


med novejšimi stavbami izstopa Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Prekoračimo mostiček preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala. Zdaj pa 


po Semedelski plaži proti Žusterni. Dolga leta smo tu hodili po pohodniški in kolesarski stezi pod košatimi borovci, obala pa je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, lani pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja, vabi voda s temperaturo okrog 21 stopinj. 


V našem morju pa smo dobili tudi prvi otoček. 

Sprehodimo se do Žusterne, olimpijski bazen dela, tudi kopališče v morju, me pa se vrnemo k lokalu Station, ki je sestavljen iz dveh starih vagonov, pokrito teraso, zraven pa so tudi stranišča. Posedimo ob kavi, voščimo Slavici, ki časti, vse najboljše za rojstni dan, potem pa se napotimo bliže morju. 


Slavica si upa celo zaplavati v morju, Nada si namoči noge, jaz pa samo roke. Saj voda ni niti tako mrzla, sonce prijetno greje, ozračje pa sveži prijeten vetrič.

Na Železniško postajo Koper se vračamo peš dobre pol ure in se pri tem kar ogrejemo, 


zato nam prija pivo za slovo od Kopra. 


Vlak z odhodom ob 15.20 nas že čaka, ni prevelike gneče, v prijetni družbi sopotnic iz Ljubljane se vračamo domov. Ugotavljamo, da nismo uspele veliko zapraviti: dvakrat po evro in pol kot doplačilo za višji rang vlaka in nekaj za pijačo. V dobrih treh urah in pol za več zapravljanja ni bilo časa, še sreča, da smo imele hrano s seboj. Okrog pol osmih zvečer smo v Sevnici z zavestjo, da je bil to lep dan zaradi slikovite vožnje in lepot v Kopru (pa družbe, seveda).

Video:




11. 6. 22

Ljubljanski grad in Ljubljanica - 8. 6. 2022

Šest nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se z vlakom ob 7.42 odpeljemo proti Ljubljani. V lokalu pri Železniški postaji Ljubljana se malo pozno (moja krivda) spomnimo mojega rojstnega dneva ob kavi in rogljičkih.

Napotimo se po Miklošičevi cesti, kjer lahko občudujemo fasade mogočnih stavb, 


med njimi tudi Zadružne zveze Slovenije, kjer je predsednik Lojzetov sin Borut Florjančič - pisarno ima za lepim balkonom, ki ga krasijo nageljni. Mimo Prešernovega spomenika pridemo na Tromostovje: srednjemu kamnitemu Karlovemu mostu iz leta 1842 je Jože Plečnik leta 1932 dodal na vsaki strani še en most in okraske. 


Odpre se nam pogled na Ljubljanski grad, pred nami pa je že replika Robbovega vodnjaka, katerega original iz leta 1751 zdaj stoji v Narodni galeriji, predstavlja pa tri kranjske reke: Savo, Ljubljanico in Krko. Tu v bližini je že v 15. stoletju stala Mestna hiša, v 18. stoletju so jo dozidali, leta 1963 pa obnovili. Še vedno je sedež Mestne občine Ljubljana, v njenih prostorih pa organizirajo tudi različne razstave. Na Mestnem in Starem trgu spet ogledujemo bolj ali manj bogate fasade in se spomnemo časov, ko je pomenilo več kot tri okna v etaži tudi višji davek. Na Gornjem trgu se čudimo hotelčkom s kar veliko zvezdicami, 


med dvema hišama pa najdemo tudi "preduh" - ventilacijski koridor za sušenje fasad, služil pa je tudi temu, da se požar ni širil na sosednje zgradbe.

Vzpenjamo se proti gradu in smo kar veseli, da je dež osvežil ozračje. 


Najprej obiščemo Spomenik puntarjem, ki so ga odkrili leta 1974 ob 400-letnici kmečkih uporov (kipar Stojan Batič, arhitekt Vladimir Braco Mušič). 



Med drevjem se nam odpirajo "okna" z razgledi, potem pa nas pot vodi pod Šancami: obrambnim sistemom iz 15. in 16. stoletja, ki ga je Jože Plečnik v letih 1934 do 1939 preoblikoval v spominski obrambni park. 


Trim otok pod Orlovim vrhom gosti rekreativce, ki delajo vaje na orodjih, in "šopek" otrok pri razgibavanju na zraku. Res so Ljubljančani lahko srečni, da imajo ob mestu toliko zelenih površin: Rožnik in Mostec, na drugi strani pa Grajski grič in Golovec.


Spustimo se do vinograda, v katerem so leta 2016 zasadili 1050 trt sort belpin in rdečegrajc. Med vrstami trt, ki se obvezno končajo z vrtnico, prirejajo tudi slovesne večerje. Letina pa lepo kaže.


Vračamo se mimo Marijine kapelice iz leta1916, 


preko Šanc in po kostanjevem drevoredu, ki so ga zasadili leta 1905 na trasi nekdanjega obrambnega obzidja. Pred gradom naše zanimanje vzbudi vodnjak, ki je bil na tem mestu verjetno že v rimskih časih. V srednjem veku so ga zasuli, v 19. stoletju pa zopet očistili. Zanimivo je veliko leseno pohodno kolo, ki sta ga premikala dva kaznjenca s hojo in s tem črpala vodo.


Določene grajske prostore je mogoče obiskati brez vstopnine, za druge plačamo kot upokojeni skupni znesek po sedem evrov na osebo. 




Najprej je na vrsti razgledna ploščad, s katere se nam odpira krasen razgled predvsem proti severu. Mimogrede pokukamo v Erazmov stolp z nekaj srednjeveškega orodja, sonce pa nas pritegne, 


da pohitimo še proti Grajskemu stolpu, ki so ga postavili leta 1845 namesto lesenega. Včasih je bilo tu stanovanje požarnega čuvaja, ki je s topovskim strelom posvaril v primeru požara. Leta 1982 so ga povišali za en meter in dvajset centimetrov, tako je zdaj njegova najvišja točka na višini 400 metrov nad morjem (ostala Ljubljana pa povprečno na 295 metrov). Z vrha občudujemo ragled na vse strani neba. Obisk je vštet v skupno vstopnino, 


pravtako virtualni prikaz zgodovine gradu, ki se začne s koliščarji, nadaljuje pa Kelti in Iliri ter Rimljani. Pomemben je srednji vek, Ilirske province, čas Avstroogrske, Jugoslavije ... Animacije in senčne slike nudijo prepričljiv prikaz vseh teh časov. Področje gradu je bilo poseljeno že od leta 1200 pred našim štetjem, grad je prvič omenjen v letih 1112 -1115, pozneje so ga večkrat prezidavali in dograjevali. Leta 1905 ga je odkupila Mestna občina in do leta 1960 je bil naseljen s stanovalci. Potem pa je sledilo več kot 35 let prenove, da je postal pomemben kulturni spomenik z muzeji, razstavišči in prostori za prireditve. Obiščemo tudi ječe, v katerih sta bila zaprta med mnogimi drugimi Hinko Smrekar in Ivan Cankar in Peterokotni stolp z razstavo ilustracij Hane Stupica. 


Kapela svetega Jurija je v Evropi nekaj posebnega: prvotno gotsko kapelo iz leta 1489 so kasneje barokizirali in leta 1747 poslikali z grbi kranjskih deželnih glavarjev, avstrijskih vladarjev in dežel - torej čisto posvetno vsebino.  Ti trije prostori so brez vstopnine, ni pa tako pri razstavi Slovenska zgodovina v prostorih nekdanje smodnišnice. Zelo skrbno pripravljena in natančna predstavitev z mnogimi videoposnetki in predmeti v kombinaciji z razlago in slikovnim materialom. V vstopnino je vštet tudi ogled Lutkovnega muzeja, kjer se malo pomladimo, z zanimanjem ogledujemo lutke, posnetke in  si zraven brundamo "Imela sta boben in lajno ...".

Ogled razstav v dvorani S je sicer zastonj, vendar smo za en dan prezgodnji, otvoritev razstave Žalik žene, ki prikazuje, kako nastaja kolekcija oblačil, je šele naslednji dan. Ogledamo pa si jo lahko do devetega oktobra. Zato pa tam med skalami in stenami obiščemo stranišče, za katerega plačaš 50 centov, potem pa moraš pohiteti, ker se ti vrata odprejo samo za kratek čas.

Za povratek v mesto uporabimo tirno vzpenjačo, ki vozi od leta 2006. Za upokojene stane enosmerna vozovnica evro in pol. Sprehodimo se po tržnici in najdemo prostor za malico in oddih.


15 minut čez dve se vkrcamo na ladjico Zeleni zmaj, kot skupina petih imamo eno vozovnico zastonj, sicer pa je vozovnica za odrasle po 12 evrov. Včasih si je tudi mogoče izpogajati popust za upokojene; za starejše, ki jim gre že malo na otročje, pa ne priznajo otroške cene šest evrov. Približno 45 minut traja vožnja izpod Mesarskega mostu iz leta 2010, kjer so v čudni kombinaciji grozljivi kipi Jakova Brodarja in ključavnice ljubezni. Ladjica drsi pod Tromostovjem, Ribjo brvjo iz leta 1991, Šuštarskim mostom (1932, prej pa mnogi drugi), Šentjakobskim mostom (1915), Hradeckega mostom (1867 bil na mestu Šuštarskega, potem pri mrtvašnici, od leta 2011 na sedanjem mestu, le za pešce in kolesarje), Prulskim mostom (1993, prej drugi, tudi leseni). Ob Ljubljanici zelenje porašča utrjene bregove, ki jih je načrtoval Jože Plečnik, vmes so klopce, lepo oblikovan Trnovski pristan s stopniščem, manjši lokali, priveze za plovila. Na Špici se na levo odcepi Gruberjev prekop, ki so ga izkopali v letih 1772 do 1780 med Grajskim gričem in Golovcem za hitrejše odtekanje vode z Ljubljanskega barja. Jezuit in načrtovalec  kanala Gabrijel Grubar je zašel v finančne težave in je moral na skrivaj zapustiti Ljubljano, delo pa so vseeno končali, leta 1829 pa so ga še poglobili. V Mostah se voda spet izteka v Ljubljanico. Ta izvira v kraških izvirih v bližini Vrhnike (Močilnik in drugi), ki vodo dobivajo iz šestih ponikalnic. V Savo se izliva pri Podgradu (Ljubljana Polje) kot njen desni pritok, malo više pa se Savi pridruži tudi Kamniška Bistrica.




Pri Gostilni Livada obrnemo in se vračamo vse do Zmajskega mosta, ki so ga gradili v letih 1900 in 1901 namesto lesenega. Zmaje so oblikovali na Dunaju iz kovane bakrene pločevine. Ob otvoritvi leta 1901 je bil most posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. in poimenovan Jubilejni most (nemško Jubiläumsbrücke). Na stranicah sta v ta namen izpisani letnici 1848 - 1888. Obrnemo pred Žitnim mostom - brvjo za pešce in kolesarje iz leta 2010. Na njem piše, da je bil zgrajen v času županovanja Zorana Jankovića, sredstva je prispeval Jože Anderlič.

Zdaj pa spet pot pod noge: vračamo se po Miklošičevi cesti in računamo na vlak ob 15.50, pa je pred njim še regionalni ob 15.38 in malo pred peto uro popoldne smo v Sevnici.

Ravno pravi dan za pohajkovanje: oblačno, ne prevroče, občasno pa tudi z malo sonca.

Video: