Svetina in Celjska koča - 28. 2. 2024

15 nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na vlaku ob 8.37 za Celje, 

tam pa se nam pridruži še ena popotnica. 

Pozdravimo Almo Karlin, potem pa pohitimo z nabavo kave in kakšnega priboljška, nato pa na Avtobusno postajo Celje, da ujamemo avtobus za Svetino ob desetih.

Z zanimanjem spremljamo kraje ob poti: Teharje, Štore, posebno nam je všeč Kompole, potem pa se dvignemo do slikovitega Šentjanža z ruševinami gradu in veliko cerkvijo. Lepo postrani se polagoma dvignemo do Svetine na višini 683 metrov. Že dvakrat je bila po oceni Turistične zveze Slovenije najlepša hribovska vas v Sloveniji s pečatom gostoljubnosti. 

Napotimo se proti Cerkvi Marije Snežne in prijazni domačin nam pove, da lahko dobimo ključ od nje v hiši pod Cerkvijo Svetega Križa. Tam najdem sopotnico z avtobusa, ki je prišla na obisk iz Celja na nekdanji dom. 

Prijazno nam odklene obe cerkvi in pove veliko zanimivega o njih: maša je tu vsak teden, mašuje pa 90 let stari duhovnik iz Črešnjic. Posebno slovesno je tu prvo nedeljo v avgustu, ko obhajajo praznik Marije Snežne: 

njen kip z Jezusom (oba sta oblečena v rahlo belo tkanino) nosijo v procesiji. 

Cerkev Svetega Križa je lepo obnovljena, odkrit je le delček fresk, bogoslužje pa je tu pozimi, ker jo je mogoče ogrevati. Gospa Ivanka se spomni tudi Alme Karlin in njene prijateljice, kako nenavaden par sta bili. Žal ji je, da je v vasi tako malo otrok, nimajo več šole, trgovine in gostilne. Ljudje delajo v Štorah ali Celju, hiše z majhnimi posestmi pa imajo tu.

Spustimo se proti pokopališču, ki je zelo lepo vzdrževano, 

in obudimo spomin na Almo Karlin ob grobu z belimi kamenčki. 

Ko se vračamo, se nam odpre lep pogled na vas in Dom na Svetini, nekdanji Dom Alme Karlin.

Občudujemo razgled proti vzhodu in zahodu, potem pa koračimo po cesti proti Celjski koči. Razveseli nas razcvetena drnulja, 

pogled nazaj na Svetino,

poljana kronic pod cesto, 

malo dlje pa zaslutimo cvetočo reso pod skalo Srebotnika. 

Na koncu nas pričaka presenečenje: Koča je proti pričakovanju odprta, strežejo tople in hladne napitke, za pod zob pa pice in nekaj porcij ciganskega golaža.

Foto: Irena Rugelj.

Irena se odloči, da se bo vrnila peš v Celje, samo eno uro porabi za pot. Ob njej pa obišče tudi Almino nekdanjo hiško in tako krasno dopolni naš program.

Počasi se odpravimo nazaj na Svetino, kjer skoraj popolnoma zapolnimo avtobus ob 13.59 za Celje. Gospa Ivanka nam je tudi na avtobusu prijetna sogovornica.

V Celju počakamo na mednarodni vlak iz Budimpešte ob 15.14, ki nima zamude; v Zidanem Mostu prestopimo na tistega iz Beljaka, ki nas v Sevnico pripelje z minimalno zamudo okrog četrte ure.

VSE SE JE IZTEKLO CELO BOLJE, KOT SMO NAČRTOVALI!

Več posnetkov

Video:

SVETINA

Svetina je vaško naselje in sedež krajevne skupnosti Svetina  v Občini Štore z okrog 100 prebivalci.

V vasi stoji božjepotna župnijska cerkev Marije Snežne s konca 15. stoletja (pred letom 1475), ki je reprezentančna taborska stavba z osmerokotnim zvonikom in obrambnim stolpom. Valvazor jo pripisuje Celjskim grofom, vse več dejstev pa kaže na to, da je Cerkev po vrnitvi iz turškega ujetništva dokončal in opremil kranjski deželni glavar in upravitelj celjske dediščine Andrej Hohenwarter. Na oboku prezbiterija so poznogotske freske, oprema pa je baročna iz 18. stoletja. Najdragocenejša v verskem in umetniškem smislu je plastika Marije Snežne. Na zunanjosti Cerkve zlahka opazimo obrambne elemente – strelne line. Tu je sedež župnije Marije Snežne v celjski škofiji.

V bližini Marijine cerkve stoji Kapela Svetega Križa iz 15. stoletja (pred letom 1480, kasneje večkrat predelana), v kateri so med nedavno obnovo prav tako odkrili freske, ki pa še niso bile strokovno raziskane. Kip Križanega je bil prvotno v Cerkvi Marije Snežne in je bil izdelan pred letom 1475. Naj bi bil delavnice mojstra Bolfganga in je eden redkih primerov srednjeveške plastike na slovenskem.

Na vaškem pokopališču sta pokopani Alma Karlin, svetovna popotnica in etnografinja, ter njena prijateljica Thea Schreiber Gammelin.

Vasica Svetina na 683 metrih nadmorske višine, ki že od 15. stoletja kraljuje na širokem sedlu med Ramanco in Velikim Vrhom nad Štorami, velja za najlepšo slovensko hribovsko vasico (že dvakrat izbrana). Prgišče hiš, nekaj toplarjev, mogočna romarska Cerkev Marije Snežne in manjša Cerkev svetega Križa ter neverjetni razgled na okoliške griče vse od Kuma do Boča.

Izvor imena sega v poganske čase. Ime izhaja iz staroslovanskega boga Svetovita, ki so ga naši predniki častili v tukajšnjih 'šentoščevih' gajih. Zato se glavni praznik na Svetini, ko obhajamo praznovanje v čast Mariji Snežni, še danes imenuje 'šentoščeva' nedelja. Praznujemo jo prvo nedeljo v avgustu. Svetina oziroma Svetje, kot vasi pravijo domačini, še danes velja za starodavno svetišče, ki je priljubljena tako med romarji kot planinci, kolesarji in pohodniki.

Svetino so od starodavnih poganskih prebivalcev "podedovali" celjski grofje, ki so imeli na Svetini svojo pristavo. Kot Swetein je omenjena leta 1403, prve pisne omembe kraja Suvetina segajo v leto 1480, ko Svetino prvič omenjajo celjski urbarji. Takrat so zgradili tudi romarsko cerkev Marije Snežne, ki obvladuje vas in okolico. Njena posebnost je poleg osemkotnega zvonika in obrambnega stolpa s strelnimi linami tudi neometana fasada cerkve. Poleg te veličastne poznogotske cerkve so postavili še eno manjšo – Cerkev svete Ane oziroma sv. Križa, kot se danes imenuje, ki naj bi bila namenjena delavcem pristave celjskih grofov v vasi.

Osrednjo zanimivost vasi predstavlja Marijina cerkev in okrog cerkve kroži nekaj legend.

-Ko je zidar vdelal zadnji kamen v cerkveni zid, je v daljavo zalučal kladivo in na kraj, kamor je priletelo, so postavili cerkev. To je bilo v Završah pri Grobelnem, kjer tako stoji cerkev svetega Vida.

-Druga legenda pa govori o skritem jezeru pod štorom pri izviru nekega studenca.

-Zidarjem so se prikazovale zlate ribice, ki jih imeli za zajtrk. Ko so zidarji nekoč delali na Marijin praznik, so se ribe poskrile v zemljo.

-Legenda o neposrečenem pleskarskem podvigu pa pravi, da se omet na cerkvi nikakor noče prijeti. Menda naj bi Marija zidarju celo zapovedala, da hoče imeti temno, nepobeljeno cerkev, ki je Turki ne bi mogli opaziti.

Pot 23000 korakov je krožna etnološko - naravoslovna učna pot. Speljana je okoli hribovske vasi Svetina. Ime je dobila po številu korakov, ki jih obiskovalec na tej poti naredi. Bila je narejena z namenom ozaveščanja ljudi o pomenu zgodovine in pomembnosti ohranjanja narave, predvsem za mlade generacije. Pot poteka po gozdnih poteh, travnikih in deloma tudi po cestah. Je lahka pohodniška pot, ki jo lahko ob zmerni hoji prehodimo v 4 urah. Na poti se seznanimo z zgodovino vasi Svetina ter njenimi etnološkimi posebnostmi. Prav tako ob poti najdemo preko 40 vrst dreves in grmovnic, med njimi tudi nekatere zavarovane, kot so: tisa, navadna bodika, navadni netresk, širokolistna lobodika, ... Pot je označena s smernimi tablami, znak poti pa je stopinja oziroma odtis bose noge, ki je bele barve.

ALMA KARLIN

Svetina je povsem očarala (moj najljubši kraj na svetu) tudi svetovno popotnico, raziskovalko in pisateljico Almo Karlin (1889–1950), ki je na vaškem pokopališču tudi pokopana. Neverjetno avanturistična in neustrašna intelektualka je v osmih letih videla ves svet in se v zadnjih letih svojega burnega življenja odločila ustaliti pod Celjskim gradom, od koder se je po drugi svetovni vojni s švedsko prijateljico angleškega rodu Theo Schreiber Gammelin preselila v Pečovnik. Tu je do smrti leta 1950 živela v majhni koči sredi gozda. Njena prijateljica – sicer sestrična angleške kraljice Elizabete II., nezakonska hči angleškega vojvode in italijanske plemkinje, ki je odraščala v Nemčiji – je tukaj živela do svoje smrti leta 1988. Obe sta pokopani na Svetini. Kočo v Pečovniku so pred kratkim popolnoma obnovili in opremili s fotografijami pustolovske Alme Karlin in njene duše dvojčice, ki je bila sicer slikarka in njena velika zaščitnica. Vsako leto oktobra Turistično društvo na Svetini organizira Almine dneve, ki so posvečeni potopisom, druženju in promociji Almine literature.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Alma_Maksimiljana_Karlin

https://onaplus.delo.si/partnerstvo/druzba/neverjetno-a-tragicno-zivljenje-alme-karlin-najvecje-svetovne-popotnice/

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin, svetovna popotnica slovenskega rodu, pisateljica, pesnica in zbirateljica, * 12. oktober 1889, Celje, +14. januar 1950, Pečovnik pri Celju.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila Slovencema, očetu Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in materi Vilibaldi, učiteljici na celjski dekliški šoli. Med počitnicami je občutila nekaj v trebuhu, šla je k zdravniku in ga prosila, da bi to spravil ven in jo pozdravil do začetka šolskega leta. V šali je rekel, da bo ta samo prišlo ven – rodila se je Alma. Oče Jakob je umrl leta 1898 zaradi jetike, ko je imela osem let. Rodila se je z okvaro oči in ohromljeno levo polovico telesa. Mati jo je vodila na boleča razgibavanja, ki jih je potrpežljivo prestala samo, da bi lahko šla študirat v London. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko (le pogovorno). V družini so govorili nemško. Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov.

Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1909 odšla v London študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino.

V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v slikanju in se dodatno učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije.

24. novembra 1919 je že odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. Po dolgem čakanju je dobila vizo za Japonsko. V tem času je prepotovala velik del sveta in med drugim obiskala Južno Ameriko in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodna Azija. O svojem potovanju in doživetjih (spolna nadlegovanja) je pisala v različnih časopisih in revijah, med drugim tudi v glasilu celjskih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila Indija, od koder se je koncem leta 1927 vrnila v Celje. O potovanju je tudi predavala.

Njeno ime pomeni 'duša' in ga je dobila zaradi svoje drobne postave in krhkega izgleda. Visoka je bila le 1,50 cm in težka 40 kg, vedno pa elegantno oblečena. Ko so jo ujeli ljudožerci, so se posvetovali, kaj z njo. Na koncu so ugotovili, da so to same kosti in primerna za v kotel.

Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za izgon v Srbijo in naprej v taborišče Dachau, vendar so jo po posredovanju vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo, saj je bila hkrati antinacistka in antikomunistka. Partizani so jo spustili le v Dalmacijo, od koder se je po končani vojni vrnila v Celje.

Umrla je zaradi tuberkuloze in raka na dojki 14. januarja 1950 v zidanici v Pečovniku 44, kjer je zadnja leta v bornih razmerah preživela s prijateljico na duhovni ravni slikarko Theo Schreiber Gammelin (1906–1988). Na njeno željo jo je Thea pokopala na Svetini nad Štorami, tudi sama je pokopana tam. 20 let pred 2. svetovno vojno sta preživeli skupaj v Celju (bolj sami za sebe: Alma odrezava, Tea bolj komunikativna), potem še do leta 1950 na Pečovniku. Ves čas sta vzbujali pozornost zaradi svoje pojave in obnašanja.

V zadnjih letih je zanimanje za to svetovno popotnico in pisateljico vse večje.

Opus Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin po do sedaj zbranih podatkih obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del novel, črtic, člankov, pesmi (ohranjene so v rokopisu), notnih zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nekatere članke je pisala v angleščini za angleško govoreča področja. Najpomembnejša dela - potopise, romane, etnološka ter teozofska dela je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in 1937 izdali pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici. Nekatere izmed teh dvaindvajsetih knjig so tudi ponatisnili (troje njenih najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov) in jih prevedli v angleščino, francoščino in finščino. Ta dela so doživela velik odmev v Srednji Evropi, zelo obiskana pa so bila tudi njena številna javna predavanja. Nekatere njene knjige sta ilustrirala celjski slikar Avgust Friderik Seebacher in Thea Schreiber Gamelin.

O medvojnem času je Karlinova sproti delala zapiske, ki jih je zbrala v tri zaokrožena besedila: Der Transport, Der Kampf mit dem Ortsgruppenführer Ewald Wrentschur in Bei den Partisanen. Objavljena so bila leta 2007 samo v slovenskem prevodu pod naslovom Moji zgubljeni topoli.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin je s svojim književnim delovanjem prevzela tudi švedsko pisateljico in nobelovo nagrajenko Selmo Lagerlöf.

Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z naslovom Alma M. Karlin: Samotno potovanje. Karlinovo je upodobila igralka Veronika Drolc, film pa je režirala Marta Frelih. Leta 2015 je Jakob Klemenčič po scenariju Marijana Pušavca narisal strip Alma M. Karlin: Svetovljanka iz province: Življenjepis v stripu.

Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del. (Pod košatim očesom)

Romani: Malik (roman), 1932, Samotno potovanje, 1969, Roman o potopu celine, 1936, Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske, 1921, Mistika Južnega morja, I. del Polinezija, II. del Melanezija-Mikronezija, 1931, Nabobova stranska žena, 1937

Novele: Mala Siamka, 1937, Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske, 1948, O Joni San: Japonske novele, 2006

Zgodbe: Kupa pozabljenja: dve zgodbi, 1938, Zmaji in duhovi, 1996, Mala pomlad: tri zgodbe, 1937, Mesečeve solze: zgodba iz Peruja, 1935, Štiri dekleta v vetru usode: Zgodba z Južnega morja, 1936,1939, 1943, Svetlikanje v mraku, 1999

Potopisi: Doživeti svet, 2006

Dramska dela: Kringhausenčani: drama v treh dejanjih, 1918

Druga dela: Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji, 1960, Modri mesec, 1997, Smrtonosni trn, 2006, Angel na zemlji, 1998, Doživeti svet, 2006, Urok Južnega morja: tragedija neke žene (Im Banne der Sudsee) 1930 , prevod Celje, Mohorjeva družba, 1996 (COBISS), Into-Yo-Intec, 1934, Popotne skice, 1997, Pod košatim očesom, 1938, Moji zgubljeni topoli, 2007 (trpljenje v drugi svetovni vojni!)

Viri: spletne strani, informativne table, razlaga v Pokrajinskem muzeju Celje  

Velikonočnica v Boletnini pri Ponikvi - 26. 2. 2024

Ob 7.33 nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. Od lani poznamo v bližini  okrepčevalnico, 

tudi natakarica se nas spomni in hitro postreže s prijazno besedo in dobro kavo.

Preko železnice in potoka Slomščica se napotimo, potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev). 

Če se obrneš, opaziš okrog sebe prijazne hribe z vijugastimi cestami do posameznih hiš, vmes njive in veliko sadovnjakov, čisto zadaj pa se malo kaže belina  Kamniško-Savinjskih Alp. Ponikva je sicer eden najstarejših poseljenih krajev na slovenskem Štajerskem, prvič omenjen leta 1203 (več o zgodovini pod videom), mi pa pridemo najprej k novim hišam. 

Na desni strani nas zamika Cerkev svetega Ožbolta in krenemo k njej. V Wikipediji lahko preberemo:

Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja. 

Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... Takoj zapojemo prvo kitico, 

ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. Slavica pa poskrbi za dezinfekcijo, da se ne bi prehladili.

V dolino se spustimo kar po travniku, potem pa se malo ustavimo ob potoku z oznakami Kraške vodne učne poti Stanka Busarja. Še mali naprej po cesti in smo na rastišču velikonočnice na Boletini, ki spada v območje Nature 2000 in je zavarovano z ograjo. Cvetja ni toliko kot lani, 

se nam pa kljub temu nasmiha veliko lepih primerkov.

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Fotografiramo, malicamo, poplaknemo malico s Cizlovim vinom, potem pa krenemo proti Ponikvi. 

Najprej obiščemo Cerkev svetega Martina, ki so jo zgradili v 18. stoletju na mestu starejše v renesančnem slogu s sledovi rokokoja. Na žalost je zaklenjena, župnika pa tudi ni doma in ne moremo občudovati njene bogate notranjosti. Na fasadi so tudi ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan dvanajstletni Anton Martin Slomšek pri prvi šolski skušnji leta 1812. 

V bližini je spomenik Antonu Martinu Slomšku in Blažu Kocenu (geograf in kartograf, 1821 - 1871), ki je nekaj posebnega: na zaviti zgradbi je zasajeno grmičevje in zelenje. To je paviljon in družabna oaza po zamisli arhitekta Marka Mušiča, ki polepša to vaško jedro.

V lokalu pri trgovini se odžejamo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se s Slomškovo mislijo spustimo spet v dolino. Med klepetom hitro mine čakanje na vlak ob 13.10, ki je direktni in že pred pol tretjo smo doma.

Lep in dobro izkoriščen dan!

Več posnetkov

Video:

PONIKVA (vir: Wikipedija)

Naselje leži na odprtem, večinoma zakraselem slemenu, vzhodno nad železniško progo, speljano po dolini potoka Slomščice. Železniško postajo Ponikva so odprli leta 1845. Slovenski škof, pesnik in pisatelj, blaženi Anton Martin Slomšek je bil rojen v bližnjem zaselku Slom, ki spada pod vas Uniše.

O poselitvi območja današnje Ponikve že v mlajši kameni dobi - neolitiku, dokazuje najdba kamnite sekire v Slatini, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Ponikva spada med najstarejše poseljene kraje na slovenskem Štajerskem, naselje se prvič omenja leta 1203. Ponikovski gospodje se omenjajo v 13. stoletju. Stara cerkev svetega Martina se kot župnijska omenja že leta 1263. Župnija Ponikva je nekdaj obsegala območje sedanje šmarske dekanije. Ponikva je sprva spadala pod Oglejski patriarhat, od leta 1494 pa pod kolegialni kapitelj v Novem Mestu. Leta 1787 je župnija pripadla Lavantinski škofiji. Sedanja mogočna cerkvena stavba je iz prve polovice 18. stoletja. Skozi ves srednji vek so naselja in zaselki celjskega območja doživljali mnoge naravne nesreče, bolezni, pustošenja ter poplave, tudi naravne ujme, kot so kobilice. V letih 1644-46 je razsajala kuga. Od nje in od rdeče griže je umrlo 152 ljudi, od osepnic pa 43. Danes so ohranjena kužna znamenja v Serževici in Ponkvici. Ponikva je dvakrat pogorela 1768 in 1782. Začel je goreti leseni farovž in tako je zgorela dragocena dokumentacija o zgodovini cerkve. Pri požaru je zgorela vsa vas, razen dveh hiš na koncu vasi. Preko Ponikve so trikrat divjali Turki. Leta 1473 so se Turki, vračajoči s Koroške, razdelili pri Slovenj Gradcu v dve skupini in ena je šla preko Slovenskih Konjic in tudi Ponikve. Obe skupini sta prenočili pod Rifnikom. Ponovno so šli preko Ponikve v letih 1492 in 1529. V časih turške nevarnosti so župnijsko cerkev obdali s taborskim obzidjem s štirimi stolpi. Obzidje so odstranili šele sedi 19. stoletja.

Graščina Ponikva. Prvotni lastniki graščine so bili gospodje s Ponikve, omenjeni že 1197-1213. Že takrat je bila graščina središče večjega gospodarstva. Pozneje so se posestniki menjavali. Leta 1493 je pripadla graščina v last celjskim grofom. Po izumrtju Celjskih, postane graščina last Habsburžanov, ki so imeli tu do 1585 svoj deželnoknežji urad. Leta 1635 so graščino, ki je bila obdana z obzidjem in jarkom, razdejali uporni kmetje. Leta 1836 postane upravnik graščine polkovnik Viktor Guggenthall, ki je začel razprodajati zemljo. Graščini je dozidal še eno nadstropje, zgradil na desni strani sodnijo z zapori. Njegov sin Aleksander je graščino leta 1876 prodal in se preselil v novozgrajeno sodnijo, ki jo je imenoval vila Rosenau. Zadnja lastnica graščine Ana Ernestina Auffarth je umrla leta 1944. Graščina je leta 1947 pogorela. Vilo Rosenau je kupil gostilničar Štefan Gobec in v njej danes živijo njegovi potomci.

Politično in upravno je bila Ponikva po odpravi podložništva z zakonom iz leta 1862 krajna občina. Imela je svojega župana, dva svetovalca in šestnajst odbornikov, razdeljene na tri volilne razrede. Vsak razred je volil po šest mož in namestnike. Do leta 1848 so bili po davčnih okolicah krajni sodniki, ki so pomagali gospodi v gradu in na Blagovni. Morali so gledati, da so ceste popravljali, skrbeli so za red in varnost. Pomagali so loviti za vojaščino godne mladeniče, ki so se skrivali pred naborom. Predlagali so mladeniče za odkup vojaščine. Dvakrat tedensko so delali obhode. Sodnija je bila tudi v Šmarju, vrhovna oblast pa okrajno glavarstvo v Celju. Na vasi je bila orožna postaja s štrasmojstrom in dvema orožnikoma. Postaja je bila od leta 1880 naprej. Občina je morala iz davkov vzdrževati šolo, cerkev, farovž. Sedež občine je bil v graščini. Leta 1900 je štela občina 2690 prebivalcev, 630 gospodinjstev, 19 vasi. Zanimiva je sestava prebivalstva: 2582 kmetov, 2 duhovnika, 4 učitelji, 1 tajnik občine, 1 poštna upraviteljica, 3 orožniki, 1 sluga, 14 čuvajev, 6 zidarjev, 3 tesarji, 5 mežnarjev, 4 kovači, 10 šivilj. Med obema vojnama je bila Ponikva sedež istoimenske občine. Po drugi svetovni vojni so bili najprej formirani KLO Ponikva, Hotunje in Dolga gora. Nato se je KLO Dolga gora razformiral in priključil delno k Ponikvi, delno pa k Ločam in Sladki Gori. Leta 1955 je bila občina razformirana, danes je Ponikva ena izmed 10 krajevnih skupnosti občine Šentjur. Ozemlje meri 33,1 km2, ima pet vaških skupnosti in 16 vasi, ter šteje 2370 prebivalcev.

Večina prebivalcev je danes zaposlena v industriji, prometu ter storitvenih dejavnostih v Šentjurju in Celju, nekateri tudi na železnici. V okolici je razvito kmetijstvo, zlasti živinoreja in sadjarstvo, v manjši meri tudi vinogradništvo.

Začetek šolanja na Ponikvi sega v leto 1786. Šola je bila enorazrednica – trivialka. V trivialki je bilo v začetku 35 – 40 otrok. Učitelji so bili plačani delno v naturalijah, čisti dohodki so znašali 150 gld. Pouk je potekal v kaplaniji. Učitelji so morali opravljati še delo organista. Vzporedno z redno državno šolo v nemškem jeziku je uspešno delovala Nedeljska šola v slovenskem jeziku, ki jo je ustanovil in vodil kaplan Jakob Prašnikar. Učenci so se najprej učili branja in pisanja v slovenskem jeziku, šele nato so jih poučevali tudi nemščine. Bila je brezplačna in je delovala ob nedeljah in praznikih, obiskovali pa so jo lahko tudi starejši, ki še niso znali pisati in brati. Nedeljsko šolo je obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, ki se je izkazal kot zelo marljiv učenec. V letu 1811 so se lotili gradnje prve šolske stavbe na Ponikvi. Pouk v njej se je pričel 27. februarja 1812. Za nadzornika je bil imenovan Jakob Prašnikar, učitelj pa je postal Janez Nepomuk Zweck iz Slovenskih Konjic. Med leti 1812 in 1814 je trivialko v novi šolski stavbi obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, nato pa šolanje nadaljeval na celjski glavni šoli. Med leti 1828 in 1832 je trivialko na Ponikvi obiskoval tudi Blaž Kocen. Novo šolsko poslopje s štirimi velikimi razredi so zgradili 1898. leta na Gmajni. Mešana ljudska šola se je imenovala – tako kot mnoge šole po Štajerskem – “Jubilejna ljudska šola Franca Jožefa I.”. Tako je postala štirirazrednica in leta 1921 je prerasla v šestrazrednico. Poleg moških učiteljev sta ves čas svojega učiteljevanja učili prvi učiteljici: Marija Kregar (40 let) in Fani Vošnjak (36 let). Med obema vojnama je bil šolski upravitelj rojak iz Primorske Franjo Bole, ki je s svojo družino, nečakom Brankom Boličem in učiteljem Primorcem Ljudevitom Komarjem na široko odprl šolo za kmetijski pouk, kulturno prosvetno delo, Telovadno društvo Sokol, Društvo kmečkih fantov in deklet (DKFiD), tamburaški zbor, in iniciral izgradnjo vodovoda. Ljudevit Komar je zaslužen za otvoritev železniške postaje Lipoglav, ki se je v 70. letih preteklega stoletja preimenovala v postajališče Dolga Gora. Novembra 1937 je upravljanje šole prevzel Jože Kincl, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v celjskem Starem piskru. Po nemški zasedbi, 15. aprila 1941, je Ponikvo vodil nemški župan Albert Prohaska. V šolo so prišli nemški učitelji. Med drugo svetovno vojno so Nemci leta 1941 uničili dragoceno šolsko knjižnico Blaža Kocena. Po II. svetovni vojni so učenci iz 6. razrednice šli po 4. razredu v Poljčane ali Šentjur, če so nameravali študirati naprej. Leta 1961 je postala OŠ popolna osemletka z razrednim in predmetnim poukom. Šolski okoliš “16 vasi” se je razširil s pripojitvijo Dolge gore, tako da je bilo več paralelk v posameznih razredih. Največje število otrok je bilo 332, danes jih je samo še okoli 250. Leta 1974, 20. junija, je potres šolo poškodoval in namesto nje je bila s sredstvi ljubljanskih občin v enem letu zgrajena moderna nova šola, poimenovano po kartografu Blažu Kocenu. Po tridesetih letih je novem tisočletju prostorska stiska narekovala izgradnjo nove šole, ki je pričela delovati v šolskem letu 2007.

Cerkev svetega Martina je župnijska cerkev župnije Ponikva. Stoji na vzhodnem robu trškega naselja Ponikva, v občini Šentjur pri Celju. Sedanja cerkev svetega Martina na Ponikvi stoji na mestu, kjer je prvotno stala stara romanska pražupnijska cerkev, prvič omenjena 1236 kot sedež pražupnije, prav tako posvečena svetemu Martinu. Staro cerkev so leta 1732 podrli in na njenem mestu med leti 1732 in 1737 zgradili cerkev v renesančnem slogu, na določenih mestih s sledovi rokokoja, z bogato baročno opremo iz delavnice mojstrov Mersijev oziroma Jurija Mersi. Pozidana je bila v času delovanja župnika Martina Georga Jurešiča. Cerkev je posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Arhitekt je bil Jožef Hoffer. Notranjščino je leta 1890 s freskami poslikal Jakob Brollo. Gre za dokaj mogočno cerkev saj v dolžino znaša 35 metrov, v višino 18 metrov. Višina kupole se dviga do 16,45 metra, strop pa do višine 12,22 m; zvonik pa sega do mogočnih 50 metrov. Izjemno impozantna je monumentalna prižnica, ki so jo izdelali v sloviti kiparski delavnici Mersijev. V središču osrednjega oltarja je sveti Martin z ostalimi svetniki. Oltar je bil obnovljen na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Najstarejši del cerkve je kapela Marije sedem žalosti iz leta 1733, ki so jo koristili za bogoslužje, ko se je cerkev šele gradila. Cerkev razpolaga med drugim z dvemi ciboriji iz 18. stoletja in s tako imenovanim „Slomškovim kelihom" iz čistega srebra, ki ga je cerkvi daroval, ko je postal škof, ter tudi relikvija svetega križa, vdelana v kristal. Velike cerkvene orgle mojstra Leonharda Ebnerja so bile postavljene leta 1857 in kasneje obnovljene, a so bile v začetku 21. stoletja nadomeščene z novimi. Med cerkveno opremo je zanimiva še zakristijska omara iz leta 1740 in križev pot iz leta 1859. V cerkvi so leta 1912 položili novi tlak in pri tem zaprli majhno cerkveno grobnico pod prezbiterijem cerkve. Cerkev je prvotno imela štiri zvonove, posvečene moškim in ženskam, ki jih je 24. junija 1851 krstil sam Anton Martin Slomšek, ki pa so jih med prvo svetovno vojno pretopili za potrebe vojske. V času turških vpadov je bilo leta 1491 zgrajeno dvofazno taborsko obzidje okoli cerkve. s štirimi vogalnimi stolpi, od katerih so ostanki dveh še vidni. Taborsko obzidje je bilo odstranjeno leta 1850. Pri arheoloških raziskavah okoli cerkve in tabornega obzidja je bilo odkrito veliko število skeletnih grobov. 

Zagreb - 22. 2. 2024

Trinajst nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica za vlak proti Zagrebu ob 9.35.  Euronight iz Züricha ima 14 minut zamude in kot navadno ima tri spalnike, en ležalnik in dva vagona s kupeji, ki so zaradi veliko prtljage precej polni. Kljub temu najdemo sedeže, do Zagreba pridobimo še več zamude, 

ampak srečno prispemo na cilj.

Kar takoj se osvežimo s kavico na veliki in veličastni postaji Glavnega kolodvora. Potem pa počasi mimo spomenika kralja Tomislava, Umetniškega paviljona na Strossmayerjev trg, kjer nas že pozdravi prvi kip Ivana Meštrovića. Na Zrinjevcu se spomnimo družine Zrinjski, pa tudi tega, kakšen je bil včasih Donji grad. 

Na klopcah je do leta 2019 tu posedal tudi filmski producent Branko Lustig židovskega rodu, malo naprej pa je tudi prostor, kjer je bila včasih sinagoga. Na Trgu bana Jelačića se ozremo na njegov kip, postojimo ob fontani Manduševac, razgled z Nebodera pa še vedno ni mogoč, poškodbe poslopja v zadnjem potresu so še vedno prevelike. Tudi sicer je še veliko ustanov zaprtih, skoraj vsaka druga stavba je odeta v zidarske odre. 

To je še posebno vidno pri katedrali. Na reliefnem prikazu si ogledamo tloris mesta, potem pa se povzpnemo na Kaptol. 

Sprehod preko Tržnice Dolac je vedno zanimiv in slikovit: na voljo je veliko sadja in zelenjave, cene pa so podobne našim - visoke. Na vogalu si v lokalu Dolac, ki je odprt vsak dan 24 ur, privoščimo kosilo. 

Zdaj pa na Gornji grad mimo spomenika svetega Jurija z zmajem 

in skozi Kamenita vrata s slavno Marijino sliko. Ne spregledamo stare lekarne, v kateri naj bi delal pra pravnuk Danteja, 

potem pa postojimo pred Markovo cerkvijo in pogledujemo proti Banskim dvorom in stavbi hrvaške skupščine. Pomnik na vogalu stavbe nasproti Markove cerkve nas spomni na žalostno usodo Matije Gubca. 

Kljub delom se sprehodimo po ploščadi pri Kovićevih dvorih, da ujamemo razgled na del Zagreba. Potem pa je na vrsti glavni dogodek: ogled retrospektivne razstave Ivana Meštrovića na treh etažah in v dvorišču. 

Lepo zasnovana postavitev po tematiki v določenih prostorih, pred njimi pa opis življenja in dela tega velikana kiparstva. Kar veliko časa se pomudimo pri določenih kipih, 

potem pa še fotografija za spomin na dvorišču.

Zunaj nam prija sveži zrak, čeprav je občasno veter le premočan. 

Mimo Stolpa Lotrščak in zgornje postaje vzpenjače se napotimo mimo ostankov starega dela mesta Gradac, se spustimo do vhoda v Tunel Grič in hrib prečkamo še pod zemljo.

Malo smo že utrujeni, tudi želodec se že oglaša in Slaščičarna Vincek je pravo mesto za sladkanje in počitek. Zunaj se v tem času znoči, ampak mi se ne damo: gremo še na Cvetni trg, potem pa do gledališča (Hrvatsko narodno kazalište), kjer se ob delu Zdenac života poslovimo od Meštrovića.

Vlak Euronight stoji pripravljen na prvem tiru že pred sedmo uro, odpelje pa točno ob 19.38. Bili bi točni, če ne bi do Dobove neštetokrat stali, v Sevnico prispemo šele nekaj po deveti uri. Dobro smo izkoristili več kot dvanajst ur.

Podatki o Ivanu Meštroviću in Zagrebu - pod videom

Dokumentarni film

Več posnetkov

Video:

IVAN MEŠTROVIĆ

Svetovno znani kipar in arhitekt je bil rojen leta 1883 v Vrpolju (Slavonija), kjer so bili njegovi starši na sezonskem delu. Mati, ki je bila sicer nepismena, sinu pa je posredovala bogastvo narodnega blaga, ga je povila v bivalnem vagonu, po nekaterih podatkih celo v hlevu. Svojo mladost je preživljal v kraju Otavice pri Drnišu (Dalmatinska Zagora) in kot pastir rezljal kipce in kazal svojo nadarjenost. Oče je bil kamnosek, sin se je z dvanajstimi leti sam in z očetovo pomočjo naučil pisati in brati. Kasneje se je šel učit h kamnoseku v Split. Ljudje iz Drniša in lastnik rudnika so mu plačali šolanje na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, kjer je študiral kiparstvo in arhitekturo, ni pa diplomiral. Leta 1905 je imel prvo razstavo, takrat se je tudi poročil s slikarko hrvaškega porekla Židinjo Ružo, ki mu je veliko pomagala pri vzponu. Postaja uspešen in znan: ob boku z Rodinom in Klimtom. Osvojil je Pariz, Beograd, Benetke, Rim; bil je tudi politično aktiven in si prizadeval za združitev Južnih Slovanov. Kralj Aleksander mu je celo ponudil mesto predsednika vlade. Njegove razstave so vzbujale zanimanje za južnoslovansko kulturo. Med obema vojnama je živel in delal v Zagrebu, predaval, tudi spoznal drugo ljubezen svojega življenja Olgo. Z njo je imel štiri otroke: Marta je umrla pri 25-tih letih, Tvrdko je napravil samomor (z očetom se nista najbolje razumela), Marija je umrla pred nekaj leti, Mate pa še živi. Z ženo sta ostala prijatelja, edini problem je bil, da nista imela otrok, ki si jih je Meštrović zelo želel. Obe ženski sta v Zagrebu živeli celo v sosednjih hišah. Na Mejah pri Splitu je zgradil palačo za poletno bivanje, ki je zdaj galerija. Pomembno delo iz tega obdobja je tudi mavzolej Račićev v Cavtatu.

Med drugo svetovno vojno je zavrnil Hitlerjevo povabilo, ustaši so ga zaprli in nekaj minut pred izvršitvijo smrtne kazni ga je rešil telefonski klic nemškega general in posredovanje kardinala Alojzija Stepinca. Umaknil se je v Italijo in Švico.

Po drugi svetovni vojni se je preselil v Združene države Amerike, predaval na univerzi Siracuse in potem Notre Dame. Ker ni imel formalne izobrazbe, so celo spremenili statut ustanove, da so ga lahko namestili.

V Jugoslavijo se je vrnil za kratek čas leta 1959 pod pogojem, da mu omogočijo srečanje s Stepincem. Osem dni je preživel s Titom na Brionih, ni pa želel ostati, da ne bi njegove slave izkoristili v politične namene. Veliko svojih del je podaril državi, da jih je rešil propada.

Umrl je leta 1962 v Indiani (ZDA), pokopan pa je v družinski grobnici v Otavicah.

Bil je lep človek, sicer samo 153 centimetrov visok, z velikimi rokami in močnimi prsti. Sramežljiv, naiven glede poslov. Delal je hitro in do konca svojega življenja. Pred smrtjo se ni spovedal, češ, da ni nič grešil.

Glede na več kot tri tisoč skulptur in njihovo izraznost ter kvaliteto ni dvoma, da je Ivan Meštrović eden najpomembnejših umetnikov vseh časov.

Povzeto po podatkih Wikipedie in YouTube filmih.

ZAGREB

Zagreb: glavno mesto Hrvaške, največje hrvaško mesto z okoli 800 tisoč prebivalci (https://sl.wikipedia.org/wiki/Zagreb. Glavni kolodvor Zagreb: mogočno poslopje, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu, je dolgo 186 metrov in pol. Spomenik  kralja Tomislava – domnevno prvega hrvaškega kralja iz desetega stoletja. Vse, kar je danes Donji grad, do Trga bana Jelačića predmestje Zagreba s polji, kmetijami, železniška postaja pa daleč od centra, da ne bi motila meščanov. Prevoz do središča mesta je potekal s kočijami, na Gornji grad pa z vzpenjačo ali peš po 82 stopnicah. To področje so pozidali konec 19. stoletja ali v začetku 20. stoletja. V bližini je mogočna stavba Hotela Esplanade, ki so jo zgradili leta 1925 za goste vlaka Orient Express, ki je vozil od Pariza do Istanbula od leta 1883, kasneje tudi med drugimi evropskimi mesti. Trenutno razmišljajo o oživitvi. Kralj Tomislav je bil prvi hrvaški kralj; v desetem, enajstem stoletju so Hrvati imeli že svoje kralje. Konec enajstega stoletja je verjetno ubit zadnji in Hrvaška stopi v zvezo z Madžarsko, kasneje z Avstrijo in postane del Habsburške monarhije. Zato so stavbe zelo podobne tistim na Dunaju (tudi v Ljubljani) in tu so celo posneli film kot, da je Dunaj, ker je bilo to ceneje. Tudi sicer Zagreb rad tekmuje z Dunajem: uspeli so s sejmom v adventu. Trikrat zaporedoma so imeli najboljši advent v Evropi, vložili so veliko sredstev in mesto je skoraj bankrotiralo. Trg kralja Tomislava je v tem času posebno lep z drsališčem med vodometi. Umetniški paviljon je bil v Budimpešti: 1896 je bila tam velika svetovna razstava in to je bil hrvaški paviljon. Jekleno konstrukcijo in stekleno streho s kupolo so prenesli v Zagreb, zgradili opečne zidove in danes so tu različne razstave. Posebnost je naravna svetloba skozi stekleno streho. Ta in še več drugih zgradb je obarvano rumeno: v Avstro-ogrski je bil tak predpis za zgradbe v državni lasti. Zaradi poškodb v potresu 2020 so jo pred kratkim renovirali, veliko muzejev pa je še vedno zaprtih zaradi obnove. K sreči se je potres zgodil v času zapore zaradi covida, ljudje so bili doma, čeprav je bila nedelja, niso šli v cerkve, ki so bile sicer zelo poškodovane, umrlo je eno dekle, lahko pa bi bilo veliko več poškodovanih in umrlih.

Na Strossmayerjevem trgu smo pozorni na galerijo starih mojstrov. Strossmayer je bil škof v 19. stoletju, ki je osnoval Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ker je bila že takrat živa ideje o tem, da bi se Južni Slovani združili. Z bratom sta bila dvojčka: Josip in Juraj, eden od njiju je kot dojenček umrl. Ker niso vedeli, kateri, so preživelega poimenovali z obema imenoma, kar v tistih časih ni bilo v navadi. Bil je tudi mecen, donator umetnikom. Njegov spomenik je delo Ivana Meštrovića (učenec Augusta Rodina) in malo spominja na Misleca. V Zagrebu je še veliko njegovih del, zanimivo pa je tudi to, da je bil dlje časa v Združenih državah Amerike, kjer je predaval kiparstvo. Ker sam ni nikoli diplomiral, izobraževali so ga doma, so morali zaradi njega spremeniti statut ustanove. Sicer pa že njegov priimek kaže na to, da je bil mojster (meštar). Poleg njega je bil znani hrvaški kipar tudi Antun Augustinčić, katerega spomenik kmečkemu uporu smo videli v Gornji Stubici.

Naslednji lepi park je Zrinjevac, ki je dobil ime po vplivni hrvaški plemiški družini Zrinski (14. do 17. stoletje). Na tem mestu je bila včasih živinorejska kmetija židovske družine in oni so z mesom preskrbovali delavce, ki so gradili Sueški kanal. Ko so delno donirali, delno prodali zemljo občini Zagreb, so želeli imeti v parku Glasbeni paviljon, ki je še vedno aktiven, sploh v času adventa in ob nedeljah dopoldne, ko so tu promenadni koncerti. Konec 19. stoletja so urbanistično uredili Donji grad z zelenimi površinami v obliki nekakšne podkve: niz osem trgov in parkov. Za Zrinjevac niso izbrali avtohtonih vrst dreves na Hrvaškem, uvozili so platane iz Trsta. Tu je tudi Arheološki muzej, ki je po medmuzejski zamenjavi z muzejem v Egiptu dobil mumijo in nepričakovano z njo edini zapis etruščanske pisave na svetu, ki ga še niso dešifrirali. Fontano je oblikoval Herman Bolle, avtor mnogih zgradb v Zagrebu in tudi Mirogoja. Poleti tu nasujejo pesek, prinesejo ležalnike in to je njihova plaža.

Na mestu nekdanje sinagoge malo naprej, zrušili so jo leta 1941, je zdaj parkirišče Hotela Dubrovnik, ker se dve židovski ločini kot lastnici ne morata dogovoriti, kaj bi tu zgradili: samo sinagogo ali tudi židovski center. Dejstvo je, da so večino Zagreba s konca 19. stoletja zgradili Židje, ni pa bilo geta, ob začetku druge svetovne vojne je bilo osem procentov prebivalcev v mestu Židov - 16 do 17 tisoč. Bili so lastniki tramvaja, izumitelj ščetke za zobe je bil Žid ... Velika večina je našla smrt v koncentracijskih taboriščih, ostalo jih je le okrog dva tisoč. Vodička je osebno poznala Žida, ki je med vojno izgubil v taboriščih vse svoje, se vrnil v Zagreb, tu delal kot filmski producent. Branko Lustig je  najbolj znan po osvojitvi oskarja za najboljši film - Schindlerjev seznam in Gladiatorja. Je edina oseba, rojena na ozemlju današnje Hrvaške, ki je prejela dva oskarja. Osnoval je festival židovskega filma, ki je kasneje prerasel v festival tolerancije. Umrl je leta 2019.

Na Trgu bana Jelačića izvemo, da je on združil mesto Zagreb (Kaptol in Gradec) in ta se je začel razvijati, ukinil je fevdalizem (ena prvih držav) leta 1848, uspel je izposlovati od papeža, da so zagrebški škofje postali nadškofi. Boril pa se je tudi proti Turkom, držal jih je proti jugu, ni jim pustil do Avstrije. Habsburžani so mu v zahvalo dali zelo veliko denarja in strokovnjakov za izgradnjo Donjega grada, štipendije nadarjenim - recimo Nikoli Tesli. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban, politik in general. Fontana Manduševac.

Na maketi si ogledamo središče mesta, ki ima celo okrog 800 tisoč prebivalcev. Potem se povzpnemo na Kaptol, najstarejši del mesta iz enajstega stoletja, kjer je madžarski kralj Koloman izdal ukaz za gradnjo katedrale. To pomeni rojstvo mesta Zagreba. Prvo katedralo so zrušili Mongoli ali Tatari v 13. stoletju, drugo katedralo je porušil potres leta 1880, potem gradijo sedanjo - tretjo na isti lokaciji. Glavni arhitekt je bil Herman Bolle, nemški arhitekt, ki je zasnoval tudi streho Markove cerkve, Mirogoj, še veliko drugih zgradb. Napravil je prekrasno neogotsko katedralo, največjo na Hrvaškem, v njej je prostora za pet tisoč ljudi. Katedrala je trenutno veliko gradbišče zaradi poškodb po potresu. Bolle je napravil veliko napako, ker je za gradnjo uporabil lokalni kamen peščenjak z Medvednice, ki ga vremenske prilike uničujejo. Polagoma ga nadomeščajo z italijanskim marmorjem, zato je katedrala stalno v zidarskih odrih. V zadnjem potresu se je zrušil vrh enega stolpa in višina stavbe ni več 108 metrov, ampak 96 ali 97; drugega so morali odstraniti zaradi poškodb. Na vrhu so zdaj križi kot začasna rešitev. Vprašanje je tudi, kdaj bo odprta notranjost: rekli so do božiča, vendar ne, katerega. V njej je veliko lepih oltarjev, grobnica nadškofa Stepinca in lestenci iz Las Vegasa - donacija igralnice. Sprehodimo se po tržnici Dolac, najbolj znani v mestu, kjer je sicer 22 tržnic, dela pa tudi v nedeljo. Na tem mestu je od leta 1952, prej je bil na Gornjem gradu, zato Dolac. Tu je tudi kip Petrice Kerempuha, ki je med drugim znan po izreku: Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo ...

Spustimo se na Tkalčićevo ulico, ki je bila včasih smrdljiv potok in meja med Kaptolom in Gradecom. Preko tega potoka je vodil Pisani ali Krvavi most. Oba dela mesta sta bila v stalnih sporih zaradi zemlje v predmestju proti Glavnemu kolodvoru, včasih so se tudi spopadli, zato Krvavi most. Avstoogrska je zahtevala, da morajo vsako leto mostove prebarvati; ker se niso mogli zediniti glede barve, je bilo pol mosta zelene, pol pa rdeče, zato Pisani most. Ko sta se mesti združili, so zrušili most in smrdeči potok spremenili v ulico. Zgradbe, ki so iz konca 19. in začetka 20. stoletja, imajo spodaj velika okna, ker so bili bordeli. Prostitucija je bila legalna, prostitutke so imele certifikat, plačale so davek. 1932 je to postalo ilegalno in bordele so spremenili v gostilne. Gremo tudi mimo nadnaravno velikega kipa Marije Jurić (vzdevek Zagorka), hrvaške pisateljice, prve novinarke in dramatičarke, med drugim avtorice znanega dela Čarovnica z Griča. Živela je na Dolcu in tam je zdaj muzej.

Po 62 stopnicah (Male stube) se povzpnemo na Gornji grad (Gradec ali Grič). Pod obzidjem iz 13. stoletja stoji spomenik svetega Jurija, ki je ubil zmaja. Obzidje je imelo štiri vrata, ohranila so se samo vzhodna Kamenita vrata zaradi kapelice z Marijino sliko, ki ji pripisujejo čudodelne lastnosti. Ostala je cela tudi v velikem požaru v 18. stoletju, o njej pa ni znano nič natančnega. Skozi Kamenita vrata pridemo v Gradec, kjer nam vodička pokaže najstarejšo lekarno v Zagrebu, v kateri naj bi 1399 delal Nicolò Alighieri, pra pravnuk Danteja. Na strehi stavbe nad Kamenitimi vrati vidimo buzdovan in konico, kar naj bi ščitila pred čarovnicami.

Na Markovem trgu je zapora, baje zaradi varnosti (tu so Banski dvori iz 19. stoletja - sedež vlade in poslopje sabora – skupščine: 18. stoletje, 1911), varnost pešcev in turistov pa ni toliko važna. To je bil glavni trg v Gradecu, tu je bila včasih tudi tržnica. Markovo cerkev so zgradili v 15. stoletju, iz tega časa je vhod, streha iz madžarskih keramičnih ploščic pa je iz konca 19. stoletja. Idejo zanjo je dal Herman Bolle in predstavlja hrvaški grb s tremi pokrajinskimi: severni del, Dalmacija in Slavonija. Na zadnjem je upodobljena kuna, katere krzno so včasih uporabljali kot plačilno sredstvo v blagovnem prometu, zato je Hrvaška tudi poimenovala svoj denar kuna. Desno je mestni grb. Na vogalu zgradbe je kip v spomin na Matijo Gubca, ki so ga na tem trgu kronali z žarečo krono.

Klovićevi dvori so od leta 1982 galerija v nekdanjem jezuitskem samostanu iz 17. stoletja. Imenuje se po Juraju Juliji Kloviću iz 16. stoletja, ki je bil iluminator, miniaturist in slikar, rojen v Kraljevini Hrvaški in je deloval predvsem v renesančni Italiji.  

Pri stolpu Lotrščak iz 16. stoletja so bila južna vrata v obzidju. Služil je obrambi, predvsem pred Turki, ki nikoli niso osvojili Zagreba, niti tu ni bila kakšna pomembna bitka. Krožijo pa zgodbe, kako so branilci ustrelili zmrznjenega petelina v turški tabor in so se ti obrnili, po drugi verziji pa naj bi izstrelili eno edino kroglo, ki je zadela pladenj s hrano Mehmed paše in se je ta odločil za umik. Top še vedno deluje in iz njega ustrelijo vsak dan ob dvanajstih (koščke papirja). Pod stolpom je gornja postaja vzpenjače, ki je stara 133 let (1890), je najstarejša in najkrajša na svetu. Ali 165 stopnic. V vogalu Trga bana Jelačića je nebotičnik, ki so ga gradili v 50 letih preteklega stoletja, v njem so uradi in na vrhu je bil prijeten lokal z razgledom. Zdaj je zaprt, ker stavbo renovirajo.

Tunel Grič, ki so ga zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče, leta 2016 pa so ga odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v širšem delu pa 5,5 metra. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, nekaj zaprtih, pri enem je tudi podzemno stranišče.

Mirogoj: 60 tisoč grobnic, 322 tisoč pokopanih, 72,4 ha, od leta 1876, prej manjša pokopališča pri cerkvah. Dražba lastnine Ljudevita Gaja (jezikoslovec, Ilirsko gibanje v 19. stoletju), lastnik občina. Arhitekt Avstrijec Herman Bolle (ogromno objektov v Zagrebu in po Hrvaški): arkade (gradili 38 let, potres  1880 jih ni prizadel) in paviljoni. Opeka, kamen, na strehi baker, železo in armiran beton kot novost. Največji in najpomembnejši spomenik zagrebške arhitekture. Mrtvašnica iz leta 1884, pravoslavna kapela svetih Petra in Pavla, kapela Kristusa Kralja iz 1929. Pokopani: Krešimir Čosić, Arsen Dedić, Ljudevit Gaj, Rade Končar, Josip Kraš, Vatroslav Lisinski, Vladimir Nazor, Dražan Petrović, Djuro Salaj, August Šenoa, Stanko Vraz, Franjo Tudman.

S Kaptola vsakih dvajset minut odpelje avtobus za Mirogoj (številka 106). Karto je treba spredaj pri vozniku potrditi, pri tem je nekaj gneče, tudi sicer je vozilo polno. Avtobusi vozijo po Zagrebu že od leta 1931, še starejši je tramvaj (ZET) od leta 1891 (1881?) - najprej s konji, od leta 1910 je elektrificiran. Obsega 19 linij, proge v dolžini 117 kilometrov in 255 postajališči. Prepelje pol milijona potnikov in potnic na dan, vozila na dan trikrat obidejo dolžino ekvatorja, letno pa pot 109 krat do Meseca in nazaj. In najstarejše javno prevozno sredstvo? Vzpenjača iz leta 1890!

Medvednica z najvišjim vrhom Sljeme (1030m) in 145 metrov visokim stolpom. To je izletišče z 70 urejenimi pohodniškimi potmi po gozdovih in pomembno smučišče tik nad velikim mestom. V tem naravnem parku je okrog 1200 vrst rastlin, večsto vrst ptic. Medvednica se razteza v smeri jugozahod - severovzhod v dolžini 42 kilometrov, površina je okrog 240 kvadratnih kilometrov. Na tem področju je znan Medvedgrad, zgrajen kot obrambna utrdba v 13. stoletju, ni bil pa nikoli napaden. Lastniki so se menjavali, med njimi so bili tudi Celjski grofje. V 16. stoletju je zgradbo porušil potres in od takrat je grad propadal. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let so ga začeli obnavljati: kapelico, južni obrambni stolp, leta 1994 so postavili Oltar domovine, kjer gori večni ogenj v čast hrvaškim junakom. Stara žičnica na Sljeme je delala od leta 1963 do leta 2007, ko so jo ustavili zaradi okvare elektromotorja. Nova žičnica obratuje  od februarja 2022 (začetek gradnje 2019) in lahko na uro prepelje 1500 ljudi v 84 kabinah z wifi povezavo po deset potnikov. Vožnja na dolžini pet tisoč metrov traja 15 minut, povprečna hitrost 20 kilometrov na uro. Spodnja postaja Gračansko Dolje je na 267 metrih nadmorske višine, postaja Kutna na 308, postaja Brestovac na 877 in Sljeme na 1030; višinska razlika je tako 763 metrov. Za izgradnjo so porabili 537 milijonov kun, baje je veliko sredstev "steklo" v druge kanale, zato naj bi bila najdražja na svetu. Potrebna je tudi naknadna vgradnja zvočne izolacije za zmanjšanje hrupa bližnjim stanovalcem. Spodnja postaja nenavadne oblike. Karte za nekaj manj kot deset evrov (za starejše od 65 let) Kabine, imajo nosilnost 800 kilogramov.

Vir: Wikipedia in spletne strani.