Ob sedmih se nas zbere šest za zadnji pohod Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v spomladanskem roku.
Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do cerkve Svete Marije Rožnovenske v Podgorju. Med zelenimi ploskvami gozdov se kot v jezerih pojavlja megla v dolinah. Mi pa pot pod noge nakreber v gozd. Na začetku se strmo dvigamo, potem strmina malo popusti. Kar dobro se ogrejemo, ko se nad nami pojavi Darinkino in Jankovo zavetišče na Ivcah. Tu je bil včasih Darinkin dom, potem dolga leta zarasla parcela, ki sta jo z Jankom pridno izkrčila in spremenila v košček zelenega raja. Še dobro se spomnim, kako smo drugega septembra leta 2007 sevniški planinci z gosti slovesno odprli ta objekt. Od takrat je nastala že marsikatera izboljšava, tudi elektriko iz sončnih celic pridobivata gospodarja.
Pri Janku, Darinki je vedno lepo: na svežem smo zraku, je vedro nebo. Tu v zelenje se zagledam, se lepo imam, s hrano in pijačo tu se pocartam, tu se pocartam, lepo se res imam in veselju se predam. (Melodija: En hribček bom kupil)
Janko in Vinko nam pripravita gostoljubni sprejem z žgano pijačo, čajem in hrustljavo pogačo z ocvirki. Sprehodimo se do razgledišča, kjer je pred nami Zabukovje, potem Metni vrh, malo bolj zadaj Veliki Trn in Studenec, na obzorju pa Sljeme, Gorjanci ... Na drugi strani se nam kaže cerkev Svete Trojice, pogled pa seže vse do Uršlje gore.
Pod našimi nogami pa bogastvo cvetja na negnojenem travniku. Ljubo nam razloži, kako je bila tu vas, ki so jo Nemci leta 1944 požgali, ljudje pa so se izselili v dolino. Med drevjem in grmovjem je še mogoče tu in tam videti ostanke nekdanjih zidov.
Vračamo se k zavetišču, kjer diši po slastnem mesu, h kateremu nam prija paradižnikova in fižolova solata, vse skupaj pa je treba primerno zalivati. Saj ni treba, da je vedno razlog za gostijo, ampak tokrat ga imamo: Anica praznuje rojstni dan.
Anica naša zdaj praznik slavi, sreča naj spremlja te vse tvoje dni! Zadovoljstva dosti, varen ti korak, zdravja in veselja, to želi ti vsak. To želi ti vsak, varen ti korak in na zdravje mnogokrat!
Zgornji posnetek: Ljubo Motore.
Gostitelji vedo: Po srcu mladi guncamo se radi.
Zgornji posnetek: Ljubo Motore.
Po kavi se je počasi treba odpraviti v dolino in zaključiti to lepo dopoldne. Več posnetkov Video:
Danes se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira ob sedmih, torej ne bomo šli daleč. V dveh avtomobilih se odpeljemo do Šentjanža, kjer pri Repovžu spijemo kavico in kakav, Slavica pa nas poleg napitkov počasti še z rogljički - praznovala je god.
Izven naselja se ustavimo ob polju, ki se pred nami razprostira kot pisana preproga. Parkiramo v zaselku Potok, potem pa začnemo slediti markacijam skozi gozd. Mimogrede se lahko posladkamo z borovnicami, v zelenju se skriva kakšna lisička,
vse skupaj pa krasi navadno kresničevje. Pot nadaljujemo po cesti,
kjer naše poglede pritegne lesena hiška z veliko cvetja, vse lepši pa so tudi razgledi proti Velikemu Cirniku in vse do Gorjancev.
V Murncah se tiho spomnimo obeh junakov, ki sta tu padla, potem pa se čudimo sožitju živali, ki se pase na travniku: govedo, ovce, koze in konj.
Še se dvigamo po cesti in občudujemo razgled na Šentjanž,
ob prihodu iz gozda pa se pred nami pokaže cerkev Žalostne Matere božje. Časopis Družina piše: "Cerkev, ob kateri stoji vsaj štiristo let stara lipa, je današnjo podobo dobila okrog leta 1700, med drugo svetovno vojno pa je bila močno poškodovana in izropana. Vojna vihra ni prizanesla tudi vasi, ki je bila požgana, njenim prebivalcem, ki so jih preselili v delovna taborišča v Nemčiji, in evharističnemu križu na vzpetini nad cerkvijo. Križa, ki so ga leta 1900 naredili domačini, ki so preživeli epidemijo tifusa, povojna oblast seveda ni dovolila obnoviti, zato so novega postavili šele leta 1992." No, močno poškodovana lipa se zdaj obrašča, malo više pri križu in lesenem omizju pa raste tudi nova. Sicer pa je bila vas Leskovec v Podborštu leta 2005 razglašena za najlepšo vas v Sloveniji.
Pomalicamo, Slavica ponudi slastne slane palčke in vino,
Foto: Vinko Šeško.
okrog nas pa razgledi za bogove: Brunk, dolina Save, Sljeme, Gorjanci, Klek, Snežnik, Kum pa je tako kot na dlani.
Počasi se odpravimo nazaj v dolino,
v Murncah svojo pozornost naklonimo še cvetočim lokvanjem, roka pa kar sama seže po kakšni zreli češnji ...
Gospodar, pri katerem parkiramo, nas prijazno pogosti z jabolčnikom in prijetnim pogovorom, pohod pa zaključimo ob pijači v Mlinu (Tržišče).
V Zavetišču pod Svetim Rokom (Sevnica) se zbiramo vandrovci in vandrovke, da obudimo spomine na skupaj preživetih štirinajst dni. Stiski rok, objemi, prijazna vprašanja o počutju ... Vinko je pripravil izbor svojih posnetkov v digitalni obliki in radoživo spremljamo prikaz. Na mizi so še albumi posebej uspelih fotografij in za vsakega izmed nas velika skupinska slika. Nevenka se spet izkaže: po domiselni sladki popotnici v školjki, ki smo jo dobili na poti, nam zdaj podari kekse v obliki srčkov v zahvalo za prijetno druženje, pregled poti - delno v verzih in z originalno risbo slapa, slavljenkama Pavli in Slavici pa nameni posebni, ročno izdelani voščilnici.
Vinko nas razveseli z ugodnim obračunom poti, potem pa se miza od dobrot zašibi. Spet je vsak verjetno prinesel hrano za celo skupino! Klepet, načrtovanje in prisrčne želje za ponovna srečanja - to je vsebina lepega večera.
Pa najlepši je spomin, kadar pridem vrh planin,
tja, kjer rožice cveto, ptički lepo pojejo.
Kadar pridem vrh gore, tam pozabim na gorje,
in zavriskam si na glas, to je moj najlepši čas.
Vse na svetu mine, vse prav hitro spremeni,
le prijateljstvo ostaja, v družbi naši se kali.
Naj ostanejo spomini na te lepe dni,
vse trenutke preživete skupaj v sreči, radosti.
DO NASLEDNJIČ! DO TAKRAT BOMO PA UŽIVALI OB SPOMINIH.
Po dolgem času spet s Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Danes nas bo pot vodila po domačih logih: najprej proti Svetemu Roku.
Nekajkrat globoko zadihamo in že uživamo ob pogledu na Sevnico.
Za Svetim Rokom so že popravili cesto, ki se je udrla, pa nekateri pravijo, da vse skupaj ne izgleda preveč zaupanja vredno. Pri Kozinčevih se škotsko govedo že veselo pase, pri Cizlovih pa z odprtimi vrati želijo dobiti nekaj jutranje svežine.
Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Pri tej gostoljubni hiši še nikoli nismo šli kar tako mimo. Že smo za mizo s pecivom, žgano pijačo in kavico. Kmalu so tu še sosedi in skupaj uživamo v klepetu in prijetnem okolju.
Res imamo dovolj časa, vendar bo le treba naprej: skozi gozd, navkreber med vikendi in zidanicami, pa navzdol preko polja pri Žabjeku. Dež je pretekli večer dobro namočil travo in ta danes lepo masira naše noge do kolen in čez. Češnje so letos obilno rodile in ravno prav hladne so za prigrizek, le na prste je treba stopiti in se malo stegniti za njimi.
Cerkev Svetega Lovrenca, ki je bila zgrajena v 17. stoletju, je vredno obiskati. Najbolj preseneča svežina fresk furlanskega mojstra iz Gemone v kapeli Svetega Frančiška Ksaverija na južni strani cerkve. Osvald Bierti je tu leta 1909 med drugim upodobil tudi sevniški grad in požar pri njem leta 1778. Ker je požar prizanesel gradu, je grofica Jožefina Keglevič po zaobljubi dala zgraditi to kapelico.
Nadaljujemo pot po grebenu proti Pečju in se zaziramo v zelenje gozdov in travnikov, pisane vzorce njiv z zorečim žitom in cvetočo ajdo, ter cvetje ob poti.
Foto: Vinko Šeško.
Pri Kotnikovih na Pečju je v orehovi senci prava pojedina: Anica, še na veliko takih in podobnih dogodkov!
Samo trije se odpravimo peš domov in ugotovimo, da je to edino pravilno, saj je treba porabiti pridobljene kalorije.
Okrog šestih vstanem in se uredim na stranišču za invalide. Ti so prav primerni za umivanje, ker imajo poleg školjke navadno tudi nizke umivalnike. Kljub vsemu v veselem vzdušju pojemo zajtrk - predvsem teknejo jajca s slanino. Do prihoda nadomestnega šoferja z ženo in urejanja stvari s policisti igramo karte. Nekaj minut čez deset odpeljemo. Oblačno je in samo petnajst stopinj kaže termometer. Posamezno že vse jutro čestitamo Slavici, ki danes slavi svoj šestdeseti rojstni dan. Zdaj pa je čas, da ji vsi skupaj zapojemo:
potem pa gledamo trdnjavo na poraslih okopih v Belfortu (okrog 50 tisoč prebivalcev). Dve mesti, ki sta gotovo zanimivi za turiste. Sicer pa so okrog nas še vedno njive z zelenim žitom, pasovi gozda, pašniki s pisanim govedom, proti severu pa se širijo višji hribi. Veliko je rastlinjakov z jagodami na dvignjenih gredah za lažje obiranje. Pred mestom Mulhouse zavijemo na desno za Basel, sicer pa smo blizu tromeje Francija, Nemčija, Švica.
Kmalu po enajsti uri smo v mestu Basel z okoli dvesto tisoč prebivalci, kjer je mejni prehod prav v mestu, predmestja Basla pa so tako tudi v Franciji in Nemčiji. Kupiti moramo vinjeto za švicarske avtoceste, jemljejo švicarske franke in evre. Po mestu je cesta večkrat v predorih, dvakrat prečkamo Ren, na katerem je rečno pristanišče, prečkati pa ga je mogoče tudi s štirimi brodovi. Prihranek energije, ni kaj. Zdaj pa smer Luzern, Lugano.
Lepe doline z vasmi, pašniki, živino, velikimi hlevi in številnimi predori na cesti. Večji kraj v dolini je Egerkingen. Kasneje v mestu Reiden vidimo na hribu grad v zelenju. Naselja imajo zaradi enake barve streh enoten izgled. Idilične poglede na pokrajino pokvari zastoj v prometu, ki je nastal zaradi tovornjaka, ki je "zajahal" varnostno ograjo. Zdaj so tu gasilci, dvigalo ..., upamo, da se šoferju ni pripetilo nič hujšega.
ki je dobilo tako ime, ker leži v štirih kantonih, meri pa skoraj 114 kvadratnih kilometrov, največja globina je 214 metrov. Gotovo se spomnimo razglednic s slikovitim mostom, vodnim stolpom in gorami v okolici. Na cesti je veliko predorov, jezero vidimo le občasno, gore pa so v megli. Zunaj je 17 do 18 stopinj (v predorih malo več), do Milana pa imamo še 234 kilometrov vožnje. Po predorih, pod galerijami, dolina je vse ožja, vendar ima dvotirno elektrificirano železnico. Vidimo veliko slapov in kaskad.
Prelaz St.Gotthard (na 2091m) je še zaprt, pa saj nanj nismo računali, pri roki je predor, dolg 16,942 kilometrov. V njem se temperatura dvigne celo na 37 stopinj, na avtobusu pa nas hladi klima. Železnica ima svoj predor že od konca 19. stoletja, pri njegovi gradnji pa je svoje življenje izgubilo okrog 200, pretežni italijanskih delavcev. Iz predora se pripeljemo v dolino med zasneženemi hribi. Smo v italijanskem delu Švice, kantonu Ticino, in napisi so samo v italijanščini. Pred krajem Quinto se dolina malo razširi, doživimo ploho pri 15 stopinjah. Še vedno je veliko predorov, vasice čepijo v strmini med gozdovi in pašniki, do kraja Bellinzona vidimo veliko slapov, tudi visokega v več delih. Da ne bi kdo rekel, da ni videl slapov! Seveda pa nismo videli Renskih slapov, kot je bilo predvideno v programu.
Privoščimo si polurni postanek na postajališču Marche, plačilo z evri ni noben problem, tudi drobiž vračajo v evrih in centih. Ob pol štirih se odpeljemo naprej. Zunaj je 30 stopinj in do Milana še sto kilometrov. Po pobočjih se vrstijo stare vasi, po dolini so hiše novejše, veliko je rastlinjakov in skladišč.
Lugano je največje mesto v tem kantonu in tu se že čuti vpliv toplejšega podnebja: vinogradi, azaleje, veliko kostanja. Nevenka je v tem kraju preživela štiri mesece pri nemško govoreči družini in pazila na otroke.
Mejni prehod je sredi mesta, na italijanski strani je tudi večje mesto v lepem okolju - severni del kraja Como z okoli 84 tisoč prebivalci ob istoimenskem jezeru.
Ob pol petih se vozimo mimo Milana, še vedno je zunaj 30 stopinj, sledi slikovit Bergamo, potem pa naliv s točo. Srečno preživimo tudi to, v bližini Verone daljši postanek izkoristimo, da ob prigrizku in penini nazdravimo Slavici.
Zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Nima vsak rojstnodnevnega žura ob avtocesti!
Potem pa proti domu. Pred mejo še malo počakamo na drugega nadomestnega šoferja in ob pol enajstih smo na meji. Klepetamo, zbiramo vtise, dremamo, najbolj vneti pa spet ob svetlobi baterij berejo in igrajo karte. Okrog enih smo pri Vebrovih v Orešju in vsak po svoje hiti domov. Jaz tako hitro, da pri avtobusu pozabim nahrbtnik, ki ga kasneje pripelje skrbni Vinko. Res sem se odklopila od vsakodnevnih skrbi in "dala možgane na pašo".
Pireneji so nas očarali z lepoto svojih dolin, sever in severozahod Španije z drugačnostjo od juga, ki smo ga doživljali lani, v Franciji smo si v zelenju spočili oči, Švica pa nam je dala misliti, da bi kdaj kraje, ki so brzeli mimo nas kot v filmu, obiskali za dlje časa. Do naslednjega vandranja!
Skoraj vsi vstanemo že pred šesto, odhod pa je po zajtrku ob pol osmih v smeri švicarske meje. Vozimo se skozi gozdove listavcev. Takoj za cestninsko postajo nas pričaka policijska kontrola: velika skupina policistov in več njihovih vozil. Ustavljajo vse po vrsti, kolikor lahko obdelajo. Kaj vse bi bil lahko prekršek, se sprašujemo. Nismo privezani, čeprav imajo sedeži varnostne pasove, jaz sem celo sedela na pragu med sedeži. Postopek je dolg in sodba neverjetna: šofer ne more več peljati naprej, ker v dvanajstih dneh vožnje ni imel enkrat 48 ur počitka skupaj. Kasneje rekonstruiramo pot, na kateri sta Vinko in Emanuel skrbno načrtovala potrebne postanke zaradi šoferja in vozila, tudi tistih 48 ur počitka bi bilo, če nas ne bi redarji pregnali iz narodnega parka v Ordesi. Tako pa je šofer premaknil avtobus nekaj kilometrov, vozil verjetno manj kot 15 minut, ampak pravila so pravila. Policisti zaračunajo visoko kazen, poberejo pa tudi vse dokumente od šoferja in avtobusa. Kaj pa zdaj? Mrzlično telefoniranje in dogovarjanje, potem pa obljuba, da naslednji dan pride nadomestni šofer, ki pa nas bo peljal direktno domov, ne pa na predvideni ogled Renskih slapov. Odračunali nam bodo kilometre, ki smo jih naredili od zadnjega ogleda in zaračunali le idealno najkrajšo pot domov. Malo smo jezni, malo žalostni, ampak, kaj hočemo, treba se je prilagoditi situaciji. Imamo dovoljenje, da se peljemo na parkirišče Aire d'Écot ob avtocesti v bližini večjega mesta Montbéliard, potem pa čakanje. K sreči je na voljo veliko parkirišče, restavracija, trgovina, veliko stranišč in umivalnikov.
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Pripravimo si obrok in pri tem vzbudimo pozornost kitajskih turistov, ki čebljajo okrog nas in vneto fotografirajo. Obiskujejo pa nas tudi živalce, ki kukajo iz lukenj na trati ob parkirišču. Vinko odkrije odklenjena vrata v ograji ob avtocesti in predlaga sprehod do vasi na grebenu. Milka napravi dolg seznam, kaj naj v trgovini kupimo.
Nekaj časa hodimo po cesti, potem po poljski poti med zorečo oljno repico in dišečo cvetočo pšenico.
Tu in tam so ob velikih njivah mogočna drevesa, ki res popestrijo pokrajino.
Zdaj smo na asfaltirani cesti in kmalu v vasi, nikjer ni table z imenom, označene pa so ulice. Kasneje ugotovimo, da je to vas Écot.
Skoraj same nove hiše, na križišču pa stojita staro znamenje in obeležje Poti spominov in miru (Chemin de la mémoire et de la paix). Iz napisov razberemo, da je bila vas v drugi svetovni vojni večkrat bombardirana,
ena stena stare hiše še vedno nosi sledi izstrelkov, pod vasjo pri pokopališču pa je tudi velik spomik padlim novembra 1944.
Poleg moderne cerkve stoji majhna šola, verjetno le za nekaj razredov, blizu pa je tudi kiosk za kruh: za en evro dobimo zadnjo francosko štruco. Takoj nam je jasno, da ne bo nič s trgovino in tistim dolgim seznamom živil.
Spustimo se v gozd in po lepi poti pridemo spet na polje ter nazaj na parkirišče.
Sledi prigrizek, branje knjig in igranje kart - nekateri to počnejo celo ob baterijah. Okrog desetih pa se večina odpravi k počitku.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
