Iz Brestanice na Blanco - 12. 4. 2023

To je teden, ko naj bi šli z Jelko na lepše, vendar je za četrtek napovedano slabo vreme. V sredo naj bi bilo lepo, zato gremo spoznavat vrednote. Deset se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in potrpežljivo čakamo na vlak proti Dobovi. Ta naj bi pripeljal ob 9.17, napovedanih pa je 25 minut zamude. Pelje vlak proti Ljubljani, pa tisti proti Trebnjemu, še en tovorni je vmes, mednarodni proti Dobovi, le našega ni od nikoder. Končno se odpeljemo s 37 minut zamude 

in smo v Brestanici šele nekaj minut čez deseto. 

Obudim spomin na gimnazijske čase, ko sem hodila sem in tja pod trto pri postajni zgradbi ter ponavljala snov, sošolci in sošolke pa so pri veliki mizi v čakalnici iz mojih zvezkov prepisovali naloge. Nazaj okrog ograje moramo, da pridemo na peščeno pot ob Savi, pri tem panaredili se ozremo tudi proti kamnolomu in vhodu v dva predora. Za prevoz premoga iz Premogovnika Senovo so 522 metrov dolgega zgradili leta 1920, ker je voda spodjedala brežino so zgradili še dodatnega, 55 metrov dolgega. Prvi prevoz je bil leta 1921, slovesna otvoritev pa šele leta 1925. Z zapiranjem Premogovnika leta 1995 sta bila predora odveč, k sreči so ju obnovili in uredili prehod za pešce in kolesarje. Načrtujemo, da se še kdaj podamo skozi in potem navkreber na Mohor.

Spodnji grad Turn nam je ob poti, zato stopimo pogledat, kakšen je v notranjosti. Njegovi začetki segajo v 13. stoletje, veliko so ga prezidavali, starejši del je brez vmesnih stropov in služi ljudem za skladišče, v novejšem prizidku so tri stanovanja: eno lastniško in dve najemniški. Verjetno je lastniško tisto z novejšo streho in lepše urejenimi okni, zunaj pa so tudi lepo zasajene cvetoče grede. Znana nam je zgodba o dveh sortih bratih, vsak je živel v svojem gradu, skozi okno sta se ustrelila do smrti. Potok Brestanica ima zaradi akumulacije za Elektrarno Krško visok vodostaj, 

v njem pa opazimo tudi velike ribe.

Peščena pot ob Savi je lepo vzdrževana, delno poteka po nekdanji cesti, ki so jo prestavili nad železnico, da ni toliko prehodov. Na bregu rastejo na gosto jelše, ki s svojimi koreninami gotovo držijo skupaj brežino. Na drugi strani Save vidimo Gostilno Pečnik, kjer so imeli pred časom tragični dogodek, ko je v prometni nesreči izgubila življenje gospodinja. Na tej strani pa na gostišče Medvedov brlog spominja samo še napis.

V zavoju Save Penk so včasih lovili les, ki ga je narasla voda prinašala s sabo, 

na travniku pa je spomenik o partijskem posvetovanju leta 1941 na tem mestu. Travniki so lepo vzdrževani, občudujemo pa tudi hiše Dolenjega Leskovca. Ob Savi so urejeni kotički s klopcami, Janezov kot izkoristimo tudi mi za počitek in okrepčilo.

Na Rožnem, ki ima okrog 230 prebivalcev, bližnji Presladol pa okrog 180, se čudimo velkemu pristanu, v njem ni nobenega čolna. Seveda pa je važno tudi to, da tri kilometre severno stoji moja rojstna hiša in, da hodimo po poteh, po katerih sem hodila in kolesarila osem let v šolo.

Skoraj spregledamo kip Melanije, bolj zanimivi so pogledi preko Save na Spodnje, Srednje in Gornje Pijavško ter nad njimi razgledna vas Ženje. 

Cerkev svetega Kancijana je verjetno iz 16. stoletja, na pokopališču počivajo moji dragi in, ko bo čas, se jim pridružim. Tu in ob Savi sta bili dve arheološki najdbišči.

Na travnikih lepo raste trava, njive so pokrite z zelenim žitom, v rastlinjakih ženske že plevejo jagode. Blanca ima sicer samo 240 prebivalcev, razvija pa se na planoti v bližini naselje Kladje (180 prebivalcev) in šolo ter vrtec so morali pred kratkim dograditi. Kraj ima trgovino, pošto, gostilno, lokal in hostel, tu ima sedež avtobusni prevoznik Mirt, doma pa je tu tudi pesnica Štefka Vidrih. Gasilci so zelo aktivni, ljudski pevci tudi, poznamo pa tudi godbo Blanški vinogradniki in druge ustvarjalce na področju kulture. Za špornike so uredili igrišče, osnovnošolci so dobri tekači, predvsem tekačice - skratka imajo vse, kar imajo veliki. V skladišču rezerv hranijo sladkor, hladilnica za sadje pa je baje prazna, čeprav so naokrog veliki nasadi jablan. Obrat Acryform tovarne Plastoform iz Šmarjete izdeluje plastične izdelke, zaposluje pa 100 do 140 delavcev.

Čeprav smo imeli v načrtu kavico na Blanci, raje pohitimo na vlak ob 12.19. No, nekateri si pijačo privoščimo v Sevnici.

Lepo izkoriščen dan, ko nas je ves čas med hojo grelo sonce v hrbet.

Več posnetkov

BRESTANICA - ROŽNO - BLANCA

Brestanica - malo manj kot 1000 prebivalcev.

Termoelektrarna Brestanica je ena izmed najstarejših delujočih elektrarn v Sloveniji. Njena zgodovina sega v leto 1939, ko se je začela gradnja in inštalacija prvega turboagregata na premogovno tehnologijo. Prve kilovatne ure električne energije je elektrarna oddala v omrežje julija 1943. Ker so se konec 60. let začele težave z dobavo premoga iz senovskega in okoliških rudnikov, se je takratno vodstvo odločilo za izgradnjo plinsko-parne elektrarne na primarni bencin in kurilno olje. To je bila prva kombinirana plinsko-parna elektrarna na območju tedanje Jugoslavije. Vloga elektrarne se je s tem spremenila, saj je s svojimi hitro prilagodljivimi plinskimi bloki postala proizvajalec vršne oziroma konične energije, poleg tega pa je z možnostjo zagona plinskih blokov iz breznapetostnega stanja pridobila pomembno vlogo pri zagotavljanju sistemskih storitev za elektroenergetski sistem. Okrog sto zaposlenih ima in nad 50 gigavatnih ur letne proizvodnje.

Cerkev Marije Lurške sodi med največje cerkve v Sloveniji, gotovo pa je največja v Posavju. Gradili so jo med leti 1908 in 1914. Je mogočna triladijska cerkev v neoromanskem slogu in spada med najlepše historizirajoče sakralne objekte na Slovenskem. Cerkev je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji. Prve ideje o gradnji nove župnije v kraju, segajo v konec 19. stoletja. Zaradi težkih gospodarskih razmer je bila pobuda za izgradnjo cerkve podana v začetku 20. stoletja, pod okriljem kaplana Jožeta Cerjaka. Z gradnjo cerkve se je začelo leta 1900. Leta 1901, ko so dobili potrebna dovoljenja, so 17. maja začeli vpisovati ude Cerkvene stavbe družbe Marije Lurške in tako zbirati denar za gradnjo nove cerkve. Pri gradnji so s svojimi prispevki sodelovali vsi Slovenci iz vseh koncev domovine in tujine. Tako je cerkev tudi dobila naslov Slovenski Lurd. Prvi in največji dar pa je bilo zemljišče, ki ga je za stavbo in župnišče prispevala domačinka Ana Korban. Gradnja se je začela leta 1908 ob trojnem jubileju, kar pričajo tudi vzidane plošče pri glavnem oltarju: 50-letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, zlati maši papeža Pija X. in 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Temeljni kamen je blagoslovil knezoškof Mihael Napotnik 16. julija. Cerkev je gradilo gradbeno podjetje G. Tonnies iz Ljubljane za 98.000 kron brez materiala. V dveh letih je bila stavba cerkve pokrita. Tesarska dela je opravil tesar Venčeslav Jirkal iz Zagreba. Šamoten tlak so položili češki mojstri iz Vakovice pri Pragi. 18. aprila je brestaniški trapistovski opat blagoslovil križa za oba zvonika, ki sta bila še isti dan nameščena. Istega leta, 26. septembra, je škof Napotnik v lurški votlini blagoslovil kip Lurške Marije za glavni oltar in svetega Jožefa za stranski oltar. 29. septembra 1910 pa je v Peray-le-Monialu blagoslovil kip Srca Jezusovega za drugi stranski oltar. Vse tri kipe je izdelalo podjetje Raffl iz Pariza. Novembra so vgradili tudi barvna okna, ki jih je izdelalo podjetje Neuhauser Dr. Jele & C. iz Innsbrucka. V letu 1911 so cerkev poslikali. Poslikal jo je Osvald Bierti in jo tako obogatil s podobami rožnega venca, alegorije vere, upanja in ljubezni pa so delo akademskega slikarja Petra Markoviča iz Roža na Koroškem, ki je kasneje naslikal tudi smrt svetega Jožefa in prikazanje Srca Jezusovega sveti Marjeti Alakok nad stranskima oltarjema. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman iz Ljubljane, stranska oltarja pa Vincenc Čemernik iz Celja. Oltar Žalostne Matere Božje in Božji grob je naredil J. Mayer iz Münchna. Križev oltar je delo podobarja iz Malega Kamna. Krstni kamen je izdelal Čemernik. Cerkev in glavni oltar sta bila slovesno posvečena 2. julija 1914. Posvečeval je Mihael Napotnik, obredi pa so trajali 5 ur. Navzočih je bilo več tisoč romarjev iz vse Slovenije. Prav tisti dan in čas so po železnici čez Brestanico peljali na Dunaj v sarajevskem atentatu ubitega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo. Z apostolsko listino številka 116/29 papeža Pija XI. z dne 8. junija 1929 je bila cerkev Lurške Marije v Brestanici, tedanjem Rajhenburgu, odlikovana z naslovom Basilica Minor in pridružena Liberijanski baziliki S. Maria Maggiore v Rimu s 1. oktobrom 1929. Škof Andrej Karlin je potem, ko je slovesno razglasil Lurško cerkev za baziliko, vernikom razložil pomen tega in jim naročil, naj jo vselej imenujejo z naslovom bazilika. To nazivanje domačini uporabljajo vselej tudi dandanes.

Stara župnijska cerkev svetega Petra stoji v najstarejšem delu Brestanice, imenovanem Šutna. Poznogotska stavba stoji na mestu, kjer je poprej stala manjša romanska cerkev iz 12. oziroma 13. stoletja, tako da današnja cerkvena ladja pokriva tloris predhodnega svetišča. Enoladijska zgradba združuje več slogov. Romanska zasnova ladje je baročno preoblikovana, prezbiterij je gotski z mrežasto-rebrastimi oboki iz 15. stoletja in s stropnimi freskami. Postopno je bila dozidana stranska kapela, leta 1688 zvonik in sredi 18. stoletja še obe baročni kapeli. Cerkev je dobila končno obliko z dozidavo severne zakristije leta 1896. Severna baročna kapela s štukaturami na stropu in oltarjem iz leta 1740 je posvečena sv. Frančišku Ksaveriju.

Cerkev svetega Boštjana stoji v gornjem delu brestaniškega Trga. Zgrajena je bila okrog 1150 -1250 leta. Na prezbiteriju so bile ob obnovi odkrite tri romanske bifore in na južni steni, preprosto romansko okno. 1523 leta (letnica nad stranskim vhodom) je bila cerkev podaljšana. Leta 1792 so prizidali zvonik in leta 1823 še zakristijo. V glavnem oltarju, postavljenem v drugi polovici 17. stol, se nahaja kip svetega Sebastijana, na stranskih konzolah pa stojita kipa svete Barbare in svete Katarine. Desni stranski oltar bogati kip svete Barbare, levega stranskega pa krasi kip svetega Florjana. Zato se tu, poleg zavetnikovega, obhaja tudi slovesni god svetega Florjana. Po zadnji vojni je bila cerkev okradena, zato kar nekaj kipov in druge opreme manjka. Cerkev je v letu 2020 - 2021 popolnoma obnovljena.

Spodnji grad Turn: v novejšem delu stanujejo tri družine: eno stanovanje je kupljeno, drugi dve sta najemniški. Sicer je zgodovina tega gradu manj znana kot tistega na hribu: njegovi začetki naj bi bili v 13. stoletju, torej vsaj sto ali nekaj sto let kasneje kot pri zgornjem. Veliko so ga prezidavali in dozidavali, zdaj pa so v starem delu ostali samo zunanji zidovi z luknjami namesto oken in brez treh vmesnih stropov. Ima pa zgradba novo streho in verjetno negotovo prihodnost. Pred davnimi leti so celo govorili, da se je zanj zanimala Konfekcija Lisca, ki je iskala prostor za šivalnico. Še vedno pa je v spominu tudi zgodba o dveh sprtih bratih, lastnikih gradov, ki sta si napovedala dvoboj točno opoldne in se z oken obeh gradov medsebojno ustrelila. 

S šestdeset metrov visokega skalnega pomola nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okoliški prostor že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. Grajsko stavbo je dal med letoma 1131 in 1147 pozidati mogočni lastnik posesti, salzburški nadškof Konrad, o čemer priča najstarejši, romanski del objekta. Stavbo in pripadajoče posestvo so stoletja upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. To je bila vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla viteški naziv. Po izumrtju so njihovi nasledniki stavbi dodajali sodobnejše elemente in ji postopoma dali podobo, kakršno občudujemo danes. Leta 1881 so Rajhenburg kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan, ki je deloval do okupacije aprila 1941, ko je nemška okupacijska oblast v gradu in pripadajočih gospodarskih poslopjih vzpostavila taborišče za izgon Slovencev. Leta 1947 je bil red trapistov razpuščen, grad pa nacionaliziran. Leto kasneje, je bil junija odprt Kazensko poboljševalni dom za ženske in pozneje še druge kazenske ustanove. Od leta 1968, ko je bila v njem odprta razstava o slovenskih izgnancih, pa je namenjen predvsem muzejski in prireditveni dejavnosti. Po končanem denacionalizacijskem postopku v letu 2004 je grad v lasti Občine Krško, s celostno prenovljeno stavbo pa danes upravlja Kulturni dom Krško. Ob raznovrstnih dogodkih (koncerti, gledališke predstave, predavanja ...) se lahko obiskovalci na stalnih in občasnih razstavah seznanijo z zgodovino gradu, kraja in celotnega prostora. S sprehodom skozi stavbo dobijo vpogled v razvoj grajske arhitekture od romanike, gotike in renesanse do sodobnosti. Grad se ponaša z dvema kapelama: romansko iz 12. in gotsko iz 16. stoletja. Renesančni bivalni del z razkošno dvorano zaključuje soba z bogatimi freskarskimi poslikavami. Muzejske postavitve Muzeja novejše zgodovine Slovenije nam ponujajo vpogled v zgodovino delovanja menihov trapistov, usodo slovenskih izgnancev in čas, ko so na gradu delovale različne kazenske ustanove. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi grajsko pohištvo iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, vedute Brestanice od konca 19. stoletja ter motive iz društvenega in družabnega življenja spoznavamo na predstavljenih razglednicah, na gradu pa so razstavljena tudi žlahtna odličja z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev najbolj znanega brestaniškega športnika Primoža Kozmusa. Prostor renesančne dvorane bogatijo likovna dela akademskega slikarja Jožeta Ciuhe, umetnostne razstave pa pripravljajo tudi v veliki dvorani, ki jo zaznamuje štirikrilno gotsko okno s kamnitim križem. Grad Rajhenburg sodi med najpomembnejše spomenike srednjeveške grajske arhitekture v Sloveniji, zato dajejo velik poudarek stavbni zgodovini objekta. V grajski kleti deluje peninoteka, muzejska trgovina pa ponuja kataloge razstav ter številne lokalne izdelke in brestaniško čokolado. Celovito prenovljeni grad s slikovito lego in vzorčno prenovljeno notranjostjo je tudi odličen ambient za poročne obrede, sodobna oprema pa omogoča, da je celotna stavba dostopna tudi gibalno oviranim osebam. Celostna prenova grajske stavbe, ki je potekala med letoma 2010 in 2012, je bila financirana v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov − prednostne usmeritve Mreženje kulturnih potencialov.

Ob vodi so nasajene jelše, veliko je navadne trdoleske z zanimivimi plodovi. V Penku so ob povodnjih lovili les in premog, tu je tudi pomnik partijskega srečanja 5. 5. 1941. Ob poti je tudi več urejenih kotičkov za ribolov in oddih. Mostove za železniško progo (1862, drugi tir 1944) so morali zaradi povišanega vodostaja utrditi.  Roške jame, ki so jih izkopali pri gradnji železnice, so zaraščene, zdaj so vse zalite z vodo, včasih je bila v nekaterih voda samo ob res visoki Savi. 

Cerkev svetega Kancijana je podružnična cerkev župnije Brestanica. Leži tik nad cesto Sevnica – Blanca - Brestanica in nad železniško progo. Cerkev je izredno ozka in dolga in utegne biti iz 16.stoletja, ker ima peščenaste oglene kamne obdelane še po gotskem načinu. Sicer pa okna in zvonik nakazujejo 17. stoletje.

HE Arto - Blanca (2010/2011) je tretja hidroelektrarna v verigi šestih HE na spodnji Savi z nazivno močjo 39,12 MW. Je pretočno akumulacijskega tipa z nameščenimi tremi vertikalnimi agregati z nazivnim pretokom 500 m3/s, s petimi pretočnimi polji in povprečno letno proizvodnjo 148 GWh (Nuklearna leta 2019 5.500). HE Arto - Blanca v slovenski elektroenergetski sistem prispeva približno en odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji, skladno s potrebami proizvaja tudi vršno energijo in nudi možnost izvajanja sistemskih storitev. Elektrarna je daljinsko vodena iz centra vodenja GEN in v normalnih hidroloških razmerah obratuje brez posadke.

Trbovlje - 5. 4. 2023

Hladno jutro, ko se nas 12 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere na Železniški postaji Sevnica in ob 7.39 vstopi na vlak proti Ljubljani. Dogovorimo se za malico, izstopimo pa v Trbovljah. Kaj piše o tem kraju v Wikipediji?

Trbovlje so glede na število prebivalcev (13.620) deseto največje mesto v Sloveniji in največje mesto v Zasavju, hkrati pa tudi geografsko središče Zasavja in občine Trbovlje, ki ima še okoli 2.000 prebivalcev več kot samo mesto (16.000). V zadnjem obdobju se število prebivalstva zmanjšuje. Več pod video posnetki.

Da ne bi preveč pešačili po dolini, ki je dolga več kot sedem kilometrov, počakamo na lokalni avtobus, na katerem veljajo rdeče kartice, torej je vožnja na njih za starejše zastonj, vozi pa povprečno dvakrat na uro. Radovedno se oziramo, kje bomo izstopili, sopotniki nam svetujejo Tržnico in res smo tam v središču mesta. Samo preko ceste in smo pri Delavskem domu Trbovlje. O sebi pravijo:

Kultura je središče delovanja Delavskega doma Trbovlje. Z gledališkimi in filmskimi predstavami, koncerti, razstavami, otroškimi prireditvami in sodobnim plesom v Trbovlje prinašamo stik s profesionalno umetnostjo na najvišjem nivoju. V laboratoriju DDTlab raziskujemo odnose med človekom in tehnologijo, preizprašujemo pomen kulture in premikamo meje med umetnostjo in znanostjo. Prvi prostor za kulturno udejstvovanje trboveljskega prebivalstva je bil Rudarski dom, požgan med spopadi trboveljskih delavcev s fašistično Orjuno. Ob njem stoji mlajši, a veliko večji kulturni hram, Delavski dom, ki je še danes center kulturne dejavnosti v Trbovljah. Zgrajen je bil leta 1956, po načrtih arhitekta Marka Župančiča in je bil v tistem času eden od simbolov življenja v novem družbenem sistemu. Pročelje ob stopnišču krasi mozaik akademskega kiparja Marija Preglja, ki prikazuje življenje v Trbovljah skozi čas. Za delo je avtor prejel Prešernovo nagrado, najvišjo državno nagrado za dosežke v kulturi. Z gledališko in kino dvorano, dvema manjšima dvoranama, dvema galerijama, veliko avlo in številnimi vadbenimi prostori ponuja Delavski dom možnosti za izvedbo najširšega spektra umetniških uprizoritev, v zadnjem desetletju se je uveljavil kot eden od centrov novomedijske kulture v Sloveniji in svetu. Kletni prostori gostijo novomedijsko muzejsko postavitev Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, ki skozi sodobno tehnologijo predstavlja vlogo rudarstva v razvoju lokalne skupnosti in omogoča bolj osebno doživetje delovnega okolja rudarja. 

Ura še ni niti devet, zato imamo čas za kavico: pol se jih odloči za Mladinski hostel, pol pa za Gostilnico Mala malca, ki nas prijetno preseneti z urejenostjo terase in notranjih prostorov. 

Občudujemo realistične likovne umetnine, katerih avtor je Emil Škrbec, in uživamo ob kavici in klepetu. 

Malo pred pol deseto se odpravimo po stopnicah pri Delavskem domu in kipu rudarja Stojana Batiča navzgor. 

Na levi stoji Župnijska cerkev Marije Matere Cerkve, ki so jo načrtovali že med obema svetovnima vojnamo, zgradili pa leta 2000 in posvetili oktobra 2007. 

Na desni nas pričakujejo v Zasavskem muzeju Trbovlje, pred katerim stojijo panoji s predstavitvijo športnih društev v Trbovljah. Kot medobčinski muzej za novejšo zgodovino so začeli delovati šele po letu 1990, pred tem so od leta 1951 bili muzej NOB in ljudske revolucije. Stalna zbirka v njem je Srečno ... črne doline in v ločeni stavbi Rudarsko stanovanje na Njivi; občasni razstavi sta trenutno prikaz karateja v Trbovljah in gostujoča razstava Skriti dragulj Evrope o Bolnici Franji.

Plačamo po pet evrov za vstopnino in vodenje, potem pa nas prevzame kustos Žiga Blaj in nas popelje malo naprej po ulici in desno do rudarskih kolonij Na njivi, kjer so muzejsko uredili dve stanovanji: eno iz leta 1920 in drugo iz leta 1960. 

Leta 1896 so začeli graditi kolonije Njiva, dejansko na nekdanjih njivah, edine v središču mesta, druge so bile na obrobju, blizu vhodov v rudnik. Osem hiš - to so bile najvišje stavbe v Trbovljah z dvemi nadstropji in po 18 stanovanji. Tu še vedno stanujejo ljudje, nekatera stanovanja so lastniška, druga najemniška, zunanji izgled je pa pod spomeniškim varstvom. Eden izmed stanovalcev nam prijazno ponudi piškote. Stanovanja so bila majhna - 27 kvadratnih metrov za celo družino: soba in kuhinjica, v posebni stavbi nasproti pa klet in drvarnica. Stranišča so bila na štrbunk, iz grezne jame pa so vozili gnoj na grede. Zaposleni so bili samo moški, ženske so skrbele za dom in občasno delale pri okoliških kmetih, da so dodatno zaslužile hrano. Bile pa so to med seboj povezane družine, ki so si pomagale med sabo. Zaradi razmer in slabih plač je bilo veliko stavk, ki so bile uspešne na kratek rok ali pa že v samem začetku neuspešne. Plačevali so v bratovsko skladnico za možnost obiska zdravnika.

Prvo stanovanje je urejeno kot resnično leta 1920, vendar z opremo, ki jo je družina nakupila v več letih. Prednost pred kmečkimi: bela kuhinja z dimnikom brez saj, stranišče na štrbunk je bilo zraven stanovanja, elektrificirana stanovanja po prvi svetovni vojni. Zaradi številnih družin so na zakonski postelji spali tudi počez, pa v kakšnih izvlečnih posteljah ali predalih, dojenčki v zibki. Postelje so lahko tudi oddajali tistim rudarjem, ki so delali v drugih izmenah. Kot posledica so bili nezakonski otroci. Predalnik je bil pomemben kos: v zgornjem predalu so hranili najpomembnejše stvari, v omari je bilo dovolj prostora za tisto malo obleke, ki so jo imeli. Bolj premožne družine so imele tudi šivalni stroj. Ob rudarski svetilki vidi rudarska uniforma za slovesne prilike z  28 gumbi - toliko je bila stara zavetnica rudarjev sveta Barbara, ko je umrla (praznik 4. decembra). Praznik slovenskih rudarjev je tretji julij v spomin na gladovno stavko leta 1934. Stanovanje je bilo težko dobiti, hitro pa si ga izgubil: potekale so inšpekcije, če je vse v redu, zapustiti so jih morali ob prekinitvi dela ali upokojitvi. V kuhinji stoji zidan štedilnik, kredenca, malo je prostora za higieno, za katero so prinašali vodo v vedrih, pri majhni mizi niso mogli nikoli jesti vsi člani družine naenkrat. Kruh so ženske pekle v skupnih pečeh, kjer si je morala vsaka izboriti svoj termin.

Drugo stanovanje loči od prvega ena stena in štirideset let: vodovod, viseče omarice v kuhinji, štedilnik Tobi, hladilnik, ekonom lonec, kavči namesto postelj, nekaj knjig, punčka iz Trsta, drugi okrasni predmeti, stojalo za rože, likalna deska, sesalec, radio, televizor, kolo, preprosti pralni stroj, Titova slika namesto križa ...

Vrnemo se v stavbo Muzeja, kjer najprej obiščemo razstavo o Bolnici Franji, kjer celo panoji z izčrpnimi podatki ožijo prostor in dajejo vtis soteske Pasica. 

V drugem nadstropju veliko izvemo o razvoju rudarstva v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju, tudi podjetjih, ki so se razvila ob rudnikih (Steklarna, Kemična tovarna, Strojna tovarna ...), in dejavnostih v prostem času: društva, gostilne ... "Zmajevo kri" so kmetje odkrili po naključju in premog so najprej kopali na dnevnih kopih. Poseljenost teh krajev je bila redka (nekaj kmetij), z odprtjem rudnikov in Južno železnico je bilo prebivalcev vse več. Če ne bi bilo premoga, bi ta železnica vodila veliko više, sploh, ker jo je bilo ob Savi zelo težko zgraditi. Na panojih je predstavljen cel postopek pridobivanja premoga od najdbe do separacije. Leta 1883 je prišel na obisk sam cesar Franc Jožef (njegov podpis hranijo v Trboveljski zlati knjigi), kar kaže, kako pomembno je bilo premogovništvo v tistem času. Zgodba pravi, da pa ni prepoznal premoga: spraševal je, kje je, čeprav je bil vse okrog njega. 4. septembra 1967 je prišel tudi Tito z Jovanko. Dolgo časa so bili vodilni v rudnikih tujci, potem so se tudi domačini izobrazili in prevzemali odgovorna mesta. Zaposlenih je bilo tisoč ljudi, toliko pa še v firmah, povezanih z rudniki. Dogajale so se nesreče, z boljšo opremljenostjo jih je bilo manj. Ostaja nekaj običajev: skok čez usnjeno kožo za fante, ki so končali rudarsko šolo. Ta koža ("naritnik")  je včasih služila za pod zadnjico, da se je rudar po jašku zapeljal v nižji rov. Na plačilni dan so žene prihajale pred jamo po del plače, da ne bi ves zaslužek šel po grlu. Družine so dobile vsak mesec tudi premog (deputat): poleti manj, pozimi več. Moški so si naredili barake (parlamente), kjer so kartali, popivali in politizirali. Organizirali so se tudi v kulturnih in športnih društvih. Hitler je prepoznal pomen Trbovelj in je ustanovil Okrožje Trbovlje. Marsikdo se je izognil deportaciji z delom v rudniku, partizani so bili zelo aktivni in imena ulic, šol spominjajo nanje in na narodne heroje. Leta 1958 je zaradi izostanka plač in slabih razmer izbruhnil štrajk: začele so ga ženske, bilo pa je to v takratni Jugoslaviji nekaj nezaslišanega, v obdobju samoupravljanja so delavci v bistvu stavkali proti samemu sebi. Trbovlje je še dolgo časa nosile posledice: izgubili so okraj, bili postavljeni na stranski tir pri investicijah ... Danes so tu le še ostanki nekdanje industrije, nastajajo pa nova visoko tehnološka podjetja (merilne naprave). Leta 2000 je bil sprejet zakon o zapiranju rudnikov Trbovlje in Hrastnik, trenutno so zaposleni trije pri zapiranju. 

Na hitro se sprehodimo še po razstavi o razvoju karateja, potem pa se zahvalimo kustusu za dveurno res strokovno in prijetno vodenje.

Ob pol dvanajstih je skrajni čas za malico ali zgodnje kosilo, kar si privoščimo v Gostilnici Mala malca. Tako hitro še nismo nikoli bili postreženi: še sedemo ne, pa natakarica že prinaša krožnike. Rezervirali smo si različne malice, dve sta po sedem evrov, ričet pa 6.50. Hrane je dovolj in zelo okusna je.

Zdaj pa je treba porabiti kalorije: kakšnih 700 metrov je do kipa Rudar Prometej na pobočju Ostrega vrha, ki stoji kot spomenik generacijam Trboveljčanov, ki so se preživljali s kopanjem premoga. Na simbolni ravni so bili kot Prometej, ki je bogovom ukradel ogenj in bil zato kaznovan (zgodba spodaj). 

Žal na poti do njega ni nobenih oznak in moramo spraševati za pot. Ta se strmo vzpenja, zadnji del po stopnicah, najprej pridemo na ploščad pod kipom, kjer je urejen lokal s parkiriščem (cesta pripelje po drugi strani). Različni viri navajajo o kipu različne podatke, na tabli malo pred ploščadjo pa piše: višina deset metrov, masa kipa devet ton, širina tri metre, masa temelja 39 ton, material je staro rudniško železo (nekateri kosi so stari preko sto let), jeklena poločevina in električne inštalacije, material srca je premog. 

Rudar Prometej je tudi osvetljen, da ponoči žari, iz njegove naglavne svetilke pa laserski žarek sije proti stolpu rudniškega dvigala na Gvidu (Drajeršoht), ki je še eden od pomnikov rudarske preteklosti kraja. Nekaterim meščanom se je to zdelo svetlobno onesnaženje in so stvar prijavili. Inšpekcije so ugotovile, da ni nič spornega. Avtor kipa je magister Zoran Poznič, ki je od decembra župan občine Trbovlje, nekaj časa je bil minister za kulturo in direktor Delavskega doma. Postavili so ga 27. 11. 2020 s pomočjo donatorskih sredstev, zaradi covida pa je bila otvoritev šele maja 2021.

Občudujemo razgled izpred kipa, vidimo tudi Cerkev svetega Martina, ki je najstarejša cerkev v Trbovljah, omenjena že v 13. stoletju, današnjo podobo pa je dobila v 19. stoletju. Lado nam pokaže podrobnosti v mestu, odpočijemo se na klopcah in se malo okrepčamo. Sedem jih odide na avtobus in vlak, nam petim pa se nikamor ne mudi.

Najprej sedemo h kavi in osvežujočim napitkov v lokalu, kjer se zapletemo v pogovor z dvema domačinoma, ki sta vsak na svoj način povezana tudi s Sevnico. Ko se pogovarjamo o značilnih knapovskih jedeh (grenadirmarš: krompir z makaroni, knapovska sonce: funšterc), vprašam, če je mogoče kje kupiti za te kraje značilno jetrno klobaso. Eden od sogovornikov vstane, za trenutek odide in mi iz avta prinese tako klobaso. Nič noče v zameno, jaz pa mu uspem plačati pivo in vsaj malo poravnati strošek. Zelo okusna je bila tista klobasa.

Počasi se spustimo spet v mesto in se odločimo za pohod po Etnološki poti, pot med rudarskimi kolonijami. Cela pot je dolga tri kilometre s 16 informacijskimi tablami, krajša pa kilometer in pol. Izberemo krajšo in že kar na začetku ugotovimo, da ni označena. Sledimo sicer skici v vodniku, pa je še vedno treba spraševati domačine. Ugotavljamo tudi, da je v Trbovljah vse v hrib in v strmini najdemo tudi Kurjo vas, 

kjer se po slemenu vzpenja trideset, delno podkletenih, leta 1886 zgrajenih pritličnih hišic z vrtovi in prostori za kure. Prvotno so bile dvodružinske z enosobnim stanovanjem in skupno kuhinjo, po prvi svetovni vojni so jih namenili nadzornikom in hišice so postale enodružinske. Na vrhu zavijemo desno (daljša pot gre naprej) v Barbarino kolonijo s petimi nepodkletenimi, osem do desetstanovanjskimi dolgimi hišami: tri so zgradili pred prvo svetovno vojno, dve pa leta 1942. V vseh so bila enosobna stanovanja s shrambo in kar veliko kvadraturo - 40 kvadratnih metrov. Med dvema stavbama stoji samostojna dvoriščna zgradba s kletmi in drvarnicami, na sredi med njimi pa krušne peči. 

Na levi strani cesti je vhod v Barbarin rov. 

Na križišču zavijemo desno navzdol v Pauer kolonijo (danes Šuštarjeva kolonija). Kolonijo sestavlja 14 podkletenih, pritličnih štiristanovanjskih hiš z izkoriščeno mansardo (strehe s čopi), na cesto so obrnjene z ožjo fasado, okrog so lepi zelenjavni in cvetlični vrtovi. Stanovanja so dvosobna s kuhinjo in shrambo v dveh etažah s skupno površino približno 80 kvadratnih metrov. Namenjena so bila za nadzornike in poduradnike. To so le tri kolonije, za druge si bo treba vzeti čas kdaj drugič, vse pa so zavarovane kot etnološki spomeniki.

Vrnemo se v središče mesta in počakamo na lokalni avtobus, ki pa ima zamudo in ne ujamemo željenega vlaka. Sedemo na klopce in med klepetom in urejanjem vtisov čas hitro mine. Z regionalnim vlakom ob 17.15 iz Trbovelj in malo pred šesto smo v Sevnici.

Veliko novih vtisov in odkrivanje novih možnosti za oglede v Zasavju.

Več posnetkov

Video:

TRBOVLJE

Trbovlje se raztezajo v ozki in več kot 7 km dolgi dolini, ob potoku Trboveljščica, s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot dvesto let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku.

Trbovlje se delijo na naslednje mestne predele: poleg središča mesta so to še nekdanje rudarske in delavske kolonije Vode, Žabjek (Žabja vas), Nasipi, Jugov graben, Bevško, Ribnik, Pod Gozdom, Hohkrautova kolonija, Novi dom, Neža, Vreskovo, Ojstro, Loke, Gornje Trbovlje, Volkova Loka, Golovec, Klek (Gornji in Spodnji Klek), Globušak, Pod Ostrim vrhom. V mestnem središču izstopa novejše blokovsko naselje Sallaumines. Gabrsko je samostojno naselje.

V zgodovini so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in tudi termoelektrarna s svojim dimnikom. Trbovlje se tako ponašajo z najvišjim dimnikom v Evropi, ki je visok 360 metrov, premer pri tleh znaša 27,5 metra, na vrhu pa 7,7 metra. Ob močnem vetru njegov vrh niha do skoraj enega metra.

Občina Trbovlje praznuje svoj praznik 1. junija kot počastitev spomina na boj z Orjuno. Tisto nedeljsko jutro, 1. junija 1924, ob deseti uri dopoldne se je okoli 800 oboroženih orjunašev, ki med delavskim rudarskim narodom niso imeli podpore, zbralo na trboveljski železniški postaji in skupaj z godbo odkorakalo proti mestu. Ob cesti pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo 60 do 70 borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so vojaško godbo spustili mimo, nato pa napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune, na kar so orjunaši odgovorili z ognjem. Po nekajminutni izmenjavi ognja sta streljanje prekinili dve ročni bombi, ki so ju pripadniki Proletarskih akcijskih čet vrgli med orjunaše. Spopadajoči strani sta se razmaknili, ogenj pa je terjal nekaj življenj ter poškodoval večje število ljudi. Orjunaši so nato v meščanskem delu Trbovelj razvili svoj prapor. V znak maščevanja so orožnikom odvzeli pridržanega rudarja Franca Fakina in ga pozneje v kamnolomu mučili in ubili. Nato so vdrli še v rudarski dom in ga zažgali. Oblasti so v mesto napotile vojsko, ki je do večera že zasedla Trbovlje. V spomin na ta dogodek je spomenik Stojana Batiča pred Zsavskim muzejem.

Trbovlje je mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo jo je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi 19. stoletja zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti Hrastniku in Zagorju so gradili Nemci med 2. svetovno vojno. Ob Savi v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa cesarice Marije Terezije, saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla ladje navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.

Trbovlje so razcvet doživele z izkopavanjem premoga od leta 1804 dalje. Število prebivalcev je takrat začelo strmo naraščati, graditi so se začele ceste in naselja za rudarje t.i. kolonije. Trbovlje tako niso bile več prostor za peščico kmetov, ampak so začele dobivati družbeni razred delavcev in meščanov ter so se tako razvile v mesto. Danes nas na obdobje rudarjenja spominjajo številni vhodi v rove, rudarske kolonije, bronasta kipa rudarjev Stojana Batiča pred Delavskim domom Trbovlje. Nanj spominja tudi legenda o škratu Perkmandeljcu, ki je rudarjem kradel malico in jim nagajal v rovih med njihovim delom. 

V času razcveta rudarstva je imela v Trbovljah največ veljave nemščina. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila Ana Dimnik, gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini Sallaumines, ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Obrtniška cesta (prej Cesta oktobrske revolucije) vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva (tudi Arzenškova) grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira morda še iz časa celjskih grofov, danes imenovana tudi Lovski gradič. Gre za najstarejšo hišo v Trbovljah, ki je bila v urbarju prvič omenjena leta 1582. V notranjosti objekta se nahaja občinska protokolarna oziroma poročna soba.

Ljudje danes iščejo priložnosti v novih tehnologijah in znanjih. Trbovlje so novomedijsko mesto, kjer vsako leto poteka festival Speculum Artium, ki vsakokrat privabi domače in tuje umetnike in prav vsakič osupne z novimi umetnostnimi instalacijami, s predavanji in z delavnicami. Ne smemo pozabiti tudi na virtualni muzej rudarstva, 4. dritl, ki je svoja vrata odprl leta 2017 in gostil že več tisoč ljudi iz vsega sveta. 4. DRITL, prejemnik številnih nagrad, dediščino rudarstva predstavlja na nov, vizualno atraktiven način.  Prebijate se lahko čez pravi rudniški rov, opremljen z originalnimi rudniškimi eksponati, s svetlobnimi in zvočnimi efekti, hologrami in projekcijami. S pomočjo najsodobnejše opreme za navidezno in razširjeno resničnost boste vstopili v svet rudarjev, kakršen je bil pred 100 leti. S sodobno tehnologijo predstavljamo tudi življenje rudarskih družin in njihov boj za boljši jutri. Kramp, lopata in navidezna resničnost skupaj pričarajo nepozabno doživetje za vse generacije. Muzejski eksponati so zanimivi tako s tehničnega, zgodovinskega vidika, kot tudi zaradi samega načina prikaza. Poudarek tako ni na opisovanju golih zgodovinskih dejstev, temveč na občutkih, ter z novomedijskimi tehnologijami pripovedovanih zgodbah o ljudeh. Humanizacija tehnologije. 4. dritl se nahaja v prostorih Delavskega doma Trbovlje.

Trboveljske korenine imajo številni znani glasbeniki in kulturniki. Med njimi so tudi zasedba Hiša, Red Five Point Star, ki je svoj ritem ska glasbe ponesla tudi po ZDA in Afriki, evrovizijska predstavnica in igralka Tanja Ribič. Prav tako iz Trbovelj izvirajo: vrhunska umetniško-plesna zasedba En knap, akademski slikar Janez Knez, slikar Jože Ciuha in kipar Stojan Batič, pesnik in pisatelj Tone Seliškar. Tudi Delavska godba Trbovlje ima svoje pomembno mesto tako v kraju samem, kot v Sloveniji. Je dobitnica zlatih priznanj z največjih tekmovanj pihalnih orkestrov. aibach je svetovno znana zasedba, katerih zvok je grajen na t.i. industrijskih zvokih trboveljskega okolja. Veliko odmevnost je sprožil dogodek, ko je bil prepovedan njihov multimedijski projekt Rdeči revirji. Pozneje so jim oblasti celo prepovedale javno nastopanje in uporabo imena, a so kljub temu nadaljevali ustvarjanje.

Tradicionalna dogodka, ki vsako leto potekata v sklopu praznovanja občinskega praznika v mesecu juniju sta Anduht in Nohšiht. Imeni prireditev sta tipični rudarski, anduht pomeni slavje, nohšiht pa pomeni nočno službo. Poleg obeh koncertnih večerov, obiskovalca pozdravi še Podeželska tržnica, na kateri se predstavljajo lokalni ponudniki in ustvarjalci ter tekmovanje v kuhanju grenadirmarša, ki sta prvič potekala leta 2017. Vsako leto se tekmovanja, kot komisija za ocenjevanje, udeležijo znana imena slovenske kulinarike, med seboj pa se v kuhanju preizkušajo lokalna podjetja, zavodi in društva.

Trbovlje vam poleg zasebnih ponudnikov nudijo tudi prenočišče v hostlu Zavoda za šport in mladino Trbovlje (ZMŠT). Poleg nočitve v dvoposteljni sobi (posameznik ali par), apartmaju (posameznik, par, družina z otroki) ali v večposteljni sobi (skupine do 14 oseb) so gostom zagotovljeni samostojni (apartma, dvoposteljne sobe) in skupinski toaletni prostori (večposteljne sobe). Gostom je na voljo uporaba tudi skupnega večnamenskega prostora, souporaba hotelske kuhinje ter zunanji in notranji prostor kavarne. Zavod za mladino in šport Trbovlje gostom ne ponuja zgolj nočitve, temveč prijetno izkušnjo bivanja v hotelu, ki skozi svojo obliko in poslikavo prikazuje naravne dediščine Zasavja. Sobe, poimenovane po najlepših zasavskih hribih, goste že ob prvem stiku popeljejo v svet pustolovščin, ki jih Zasavje ponuja. Zavod za mladino in šport Trbovlje preveva poseben utrip. Je eden redkih prostorov, kjer se v Zasavju srečujejo poti posameznikov različnih narodnosti, kultur, prepričanj, pogledov. Poleg obiskovalcev iz vseh koncev in krajev pa vzdušje bivanja krepijo dogodki Zavoda, ki gostom poleg nočitve ponuja še zabavne, poučne, glasbene, rekreativne in druge vsebine.

200 let rudarjenja in industrializacije sta svoj pečat pustila tudi v kulinariki. Jedi, značilne za te kraje, so preproste, narejene iz žit, stročnic in okopavin, a izjemno okusne. Knapovsko sonce oziroma funšterc je najbolj prepoznavna zasavska jed. Gre za neke vrste palačinko, ki se jo zlato zapeče. Funšterc mora biti rahel, srednje debel ter rumen kot sonce. Grenadirmarš, pražena jed iz testenin, kuhanega krompirja, čebule, ocvirkov in začimb je bila najbolj priljubljena med vojaki in kmeti med prvo svetovno vojno. Zasavska jetrnica pa je prava posebnost v slovenskem prostoru. Polnjena je z mešanico svinjskega mesa in jeter, slanine in riža oziroma kaše. Poleg zgoraj naštetih pa so priljubljene še: rudarska kisla župa, prečmuh ali fižol z jabolki, krumpantoč, pehtranova potica ... 

 Zgodba o starogrškem junaku Prometeju

Ko je postal Zevs vrhovni poglavar bogov, je Prometeja zadolžil, naj poskrbi za ljudi. Preskrbi naj jih z vsem, kar bi prispevalo k njihovemu blagostanju. In Prometeju se je zdelo, da je najpomembnejše darilo ljudem ogenj. Tako bi človek postal vladar nad živalmi. Ne da bi Zevsa vprašal za dovoljenje, brez njegove vednosti, je Prometej ukradel večni ogenj z Olimpa, ga prinesel dol na zemljo ljudem in jih poučil, kako ga naj uporabljajo in skrbijo zanj. Zevs je kmalu zvedel za krajo ognja, tako dragocenega daru. Zelo se je razjezil. Ogenj je zaukazal spet prinesti nazaj na Olimp, saj je ta stvar le za bogove, ne pa za navadne smrtnike. Toda Prometej je bil dovolj drzen in pogumen, da je ogenj ukradel še drugič in ga ponovno prinesel ljudem. Zdaj pa je Zevsu resnično zavrelo. To ga je tako raztogotilo, da se je odločil, da kaznuje Prometeja na najbolj krut in grozovit način. Dal ga je ukleniti v verige in pribiti na skalnato pečino, visoko v divjih kavkaških gorah. Vsak dan je nadenj poslal skrivnostnega jastreba, da je kljuval in jedel jetra uklenjene žrtve. Vsako noč so junaku jetra nanovo zrasla, jastreb pa se je vsak dan vračal. Tako je Prometej dolgo časa trpel strašanske muke. Neznanskega trpljenja je Prometeja rešil šele veliki junak Heraklej (Herkul). S puščico iz svojega loka je ubil nenasitnega jastreba in nato osvobodil Prometeja iz verig.

Po Ljubljanskem barju - 3. 4. 2023

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre danes na pot z vlakom. Pet nas je in z vlakom ob 8.09 se zapeljemo v Ljubljano. Sprevodnik obljubi, da nas bo vlak za Novo mesto tam počakal, ker imamo mi zamudo, vendar nas ne. Tako imamo skoraj uro in pol časa za kavo in klepet, ob enajstih pa spet sedemo na vlak v smeri Novega mesta. 

Že na tretji postaji - Lavrica, izstopimo, naprej pa peš po Ljubljanskem barju. Štiri ure hodimo in ves čas nas spremlja mrzel veter, kljub soncu prav pride vetrovka in kaj toplega pod njo, tudi rokavice niso odveč. V Wikipediji kahko preberemo:

Ljubljansko barje meri 163 km² oziroma 0,9 % slovenskega ozemlja. Ob vsakoletnih spomladanskih in jesenskih poplavah je poplavljena površina območja do 80 km² (skoraj polovica površine). Z geološkega stališča je to več kot 200 m globoka poznopliocenska udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Do druge polovice 19. stoletja je bilo v rabi za naše največje močvirje ime Ljubljansko močvirje. Potem pa ga je pisatelj Fran Levstik preimenoval v Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Ljubljanskemu barju še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje. V lokalnem govoru pa se je ohranilo tudi poimenovanje marost. Ljubljansko barje leži v Ljubljanski kotlini, ki je nastala s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen. V kotlini so se akumulirale velike količine sedimentov, ki ponekod presegajo debelino 100 m. Kamninsko podlago v južnem delu Barja gradijo triasni dolomiti, ki kot barjanski osamelci molijo iz sedimentov. Na triasne dolomite osamelcev so narinjene tudi karbonske kamnine. Do 19. stoletja, ko so se začela na Barju obsežna melioracijska dela, je močno narasla plast šote, ki pa so jo v zadnjih desetletjih porezali za kurjavo in potrebe vrtičkarstva. Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevale skozi tisočletja. V starejšem odseku holocena je območje prekrivalo plitvo jezero, ki se je v tisočletjih zaraslo v barje. Pred približno 6500 leti so na to območje prišli prvi poljedelci. V poplavnih ravnicah okoli jezera so si postavljali manjše naselbine, ki jim pravimo kolišča. Leta 1875 so pri Igu odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo že okoli 40 najdišč, kjer so si v pradavnini koliščarji postavljali bivališča. Njihovo življenje je opisal Janez Jalen v svoji trilogiji Bobri. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke več kot 5150 let starega lesenega kolesa z osjo. To je do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi in svetu. Razstavljeno je v Mestnem muzeju Ljubljana. Ljubljansko barje se ponaša s pestrim živalstvom in rastlinstvom, leta 2008 je bilo s strani države in ob sodelovanju občin razglašeno za krajinski park.

Sprehodimo se ob progi, potem ob hišah, ki še spadajo k Lavrici, 

ob kamnitem osamelcu, poraslem z gozdom, preko polja pa se nam kaže Krim. 

Ko se oziramo, se nam vse bolj prikazuje venec zasneženih gora: najprej Karavanke, potem na desni strani Kamniško Savinjske Alpe s prepoznavnim Kamniškim sedlom, na levi pa bele konice Julijcev. Hodimo po peščeni cesti, 

ob kateri so nanizane površine njiv in travnikov, vmes pa kanalčki polni vode. Večkrat parcele ločijo tudi vrste visokih brez. 

Vmes je treba počiti in se okrepiti z jedačo in pijačo, potem pa naprej v smeri Iga. 

Na eni izmed točk Tematske poti Morostig izvemo, kako dragocena in ranljiva je ta pokrajina. 

Pot nadaljujemo po asfaltirani Malnarjevi cesti in na travnikih desno od nje najdemo neverjetno veliko zaščitenih močvirskih logaric ali močvirskih tulipanov (Fritillaria meleagris). Kar ne moremo si jih nagledati: popkov, razcvetenih, odcvetenih, dvojnih ...

Malo naprej odkrijemo pot do Koliščarske naselbine ob sotočju Ižice in Želimeljščice, ki jo je mogoče obiskati od decembra 2022, vendar samo ob predhodni najavi, število obiskovalcev pa je omejeno.

Foto: Vinko Šeško.

Vračamo se spet mimo točke Tematske poti Morostig, kjer udobne klopi uporabimo za počitek, potem pa malo bolj zahodni peščeni poti kot v prihodu nazaj v Lavrico. Vlak pet minut čez štiri ima zamudo in, če Marjana ne bi vneto mahala sprevodniku, ne bi ujeli vlaka ob 16.35 iz Ljubljane proti Dobovi. S tem sicer povzročimo enominutno zamudo vlaka v odhodu, ampak ob šesti uri smo doma.

Več posnetkov

Video: