Danes je dan z nezanesljivo vremensko napovedjo, zato za študijski krožek Spoznavanje vrednot predvidim dve možnosti: deževno s sprehodom ob Savi do Orehovega in nazaj ter Celje z Mestnim gozdom, če bo vreme lepo. Sicer oblačno nebo zdrži do dopoldneva, vendar je bil strah pred dežjem prevelik in se na vlak ob 8.38 vkrcam sama. Ne, ne, bilo je skoraj pol ure kasneje zaradi zamude, ki jo je vlak iz Zagreba za Dunaj pridobil na meji. Čakanje sva si s planinsko prijateljico krajšali s pijačo, vožnja do Celja pa je bila med klepetom res prijetna.
Z Železniške postaje Celje se napotim proti Savinji in ujamem pogled na Stari grad, ki je prvič omenjen leta 1323, dograjevali so ga po še kakšnih sto let. Prečkam reko in pot me vodi po njenem desnem bregu.
Premami me 90 pokritih stopnic, Kapucinske stopnice so to in vodijo do cerkve in samostana.
Lep pogled na Celje se mi odpre, sprehodim pa se še do velike vile na robu, ki je na prodaj. Za samostanom se začenja strma pot v Mestni gozd, ki vodi najprej na Miklavžev (Miklavški) hrib s cerkvijo. Ta me danes ne mika, vrnem se na Maistrovo ulico
in se vzpnem do ostankov Heraklejevega (Herkulovega) svetišča, ki so ga izkopali v letih 1947/50.
Pot nadaljujem po Mestnem parku, ki je na tej poplavni ravnici pod Miklavškim hribom začel dobivati obliko parka leta 1856 z zasaditvijo dvojnega drevoreda divjih kostanjev. Še danes je tu veliko starih dreves, med njimi mogočni ginko, na novo pa so zasadili tudi drevored lip. Poleg sprehodov so tu še igrišča za tenis, pozimi pa vabi drsališče.
Sicer pa vabijo lično oblikovane table na širše območje Mestnega gozda, ki ga je takratna občina odkupila v letih 1883 - 1892. Mestna občina Celje in Krajevna enota Zavoda za gozdove Slovenije skrbita za to največjo urejeno javno zeleno površina v Celju s površino 100 hektarov in 14 kilometri urejenih poti.
Podam se po Srčni poti, kar krepko se vzpenja široka, s peskom posuta pot med starimi in mlajšimi drevesi ter bogato podrastjo,
vodijo me pa informativni stebrički: na vsakem je v slovenščini in angleščini določena tema. Legendarne tri jase, Gozdna divjina, Bukev Gozdna mama, Drevesna hiša, Ptičji hoteli, Gozd in mesto, Divji prašiči so bili tu, Gozd varuje domove, Gozd je drug svet. Obenem pa so to lični kažipoti.
Na nekaj mestih so postavljene klopi, strmine olajšane s stopnicami, lesene priprave vabijo k razgibavanju.
Tudi stranišče in umivalnik s tekočo vodo so uredili, s klopmi je prijetno počivališče.
Nedaleč od njega je Drevesna hiša iz lesa tega gozda (duglazija), največja taka hiša v Sloveniji, ki je kot informativni in izobraževalni center odprta ob določenih dnevih popoldne. Obisk je brezplačen, organizirajo pa tudi vrsto zanimivih dogodkov. Pod hišo so še manjši oder in klopce.
Nadaljujem pot proti Anskemu vrhu, vendar ne daleč:
na klopci v okviru cvetoče spomladanske rese in grmičkov borovnic uživam ob malici z razgledom na Celje (Otok z ozadjem).
Vračam se mimo Drevesne hiše po ponekod strmi poti, ki se razširi v otroško igrišče z igrali iz lesa.
Potem pa spet navzdol vse do Meškovega studenca. Včasih se je imenoval Seidlov studenec po učitelju in literatu, ki je v Celju deloval od 1829 do 1840. Še kot dijak v Celju je k Seidlovem studencu rad zahajal poznejši slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in duhovnik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964). Malo manj kot dve uri in pol zmerne hoje z raziskovanjem, počitkom in malico - toliko časa sem uživala v Mestnem gozdu.
Ob poti po me je razveseljevala cvetoča resa, nekaj je bilo podlesnih vetrnic in deveterolistnih konopnic, največ pa petelinčkov.
Sprehod pod platanami ob Savinji je vedno prijeten, posebno so lepo cvetoča drevesa in grmi. Žal je zaprt lokal pri jezu, kjer je bilo lepo posedeti ob kavi in posladku.
Presenetile pa so me tri na novo posajene divje češnje kot Glas Celjank v čast slavnih Celjank: Barbari Celjski, Veroniki Deseniški in Almi Maksimiljani Karlin.
Da umiriš lačni želodec, za to je v Celju veliko priložnosti.
Pri lokalu Stari pisker sem samo občudovala lepo urejen vrt, v lokalu Oštirka pa mi je prijal ričet s kozarcem modre frankinje od Kozinca, za povrh pa še sadna sladica.
Na vlaku ob 14.26 sem se kar pomladila: s skoraj samimi srednješolci sem se vozila. Prve kaplje dežja so padle malo pred Laškim; nič zato, saj ima vlak streho. V Zidanem Mostu ni bilo treba presedati in že pred pol četrto uro sem bila v Sevnici.
Uživaško in poučno!
Video:
