Boštanj - 28. 12. 2013

V prazničnih dneh je skoraj nujno obiskati boštanjsko cerkev in jaslice v njej. Sobotno jutro je bolj megleno, tu in tam se kakšnemu žarku uspe prebiti skozi oblake in meglo. 

Cerkev Povišanja svetega Križa pa kar žari v svetlih barvah in mnogih lučkah. 

Jaslice so kot običajno zelo bogate: makete cerkev v fari, kmečke hiše, animirana žaga, žuborenje vode ..., hlevček s sveto družino. Prikazujeta se noč in dan, vse pa spremlja prijetna glasba.

S prijateljico Tilčko se napotiva proti šoli in se zagledava v dolino Save. Megla se drži na določeni višini, pridno pa pogled na Sevnico zamegljuje še tovarna Tanin. Pod nekdanjem gostiščem Panorama nastaja nenavadno oglato poslopje, ki že od daleč kaže, da ima lastnik veliko denarja. Če ima toliko tudi okusa, bomo pa še videli.

Po slastni malici pri Felicijanu kreneva ob cesti in preko brvi čez Savo. Narasla voda nosi smeti in dračje, pogled vanjo je kar malo grozljiv. Sončni žarki pa spet obsvetijo hiše ob Savi kot žarometi.

Več posnetkov

Video:

Lisca - 20. 12. 2013

Danes je zadnji pohod Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v tem letu. Ni več tako megleno, tudi ivje preteklih dni se je nekam izgubilo.  

Z avtomobili se zapeljemo do Cerja, 

nekateri kar na vrh Lisce, drugi pa lepo počasi po »Sončni cesti« peš. Ko pridemo v Jurkovo kočo, nas sprejme toplina kamina in tudi vonj po kuhanem vinu ne manjka. Na mizi se znajdejo vse mogoče dobrote, Vinko pa poroča o delu v letu 2013. Anica ima vse lepo dokumentirano, oba Vinka in jaz pa obudimo spomine še s slikami in videom. Žal nas zapušča ustanoviteljica skupine Elka, ki nam je res lahko za vzor. Želimo si, da se nam bo vsaj občasno še pridružila in oplemenitila naša druženja.

S izdatnim kosilom se okrepimo v Tončkovem domu, potem pa veselimo ob bogatih in domiselnih darilih srečolova. 

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

V dolino se vračamo z mislijo, kako smo svoje življenje obogatili s 44 pohodi in srečanji. Naj bo tudi v letu 2014 tako!

Več posnetkov

Video:

Lisca, Ješivec - 18. 12. 2013

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot naj bi danes obiskal Vodale, vsi pa navdušeno sprejmemo Vinkov predlog, da bi šli iskat sonce. Zapeljemo se proti Lisci in kmalu uživamo v zimski pravljici iz ivja. Više pa nas pozdravi sonce in za ta čas neverjetno toplo vreme. 

Parkiramo na Mali Lisci, se zagledamo proti Sevnici v morje megle pod nami, potem pa krenemo proti Ješivcu. 

Že pri spustu se nam tudi na severno stran začnejo odpirati pogledi na meglo, iz katere molijo hribi kot otoki. 

Ko se pot zravna, posebno pa še pri vzponu, na obzorju zažarijo Kamniško-Savinjske Alpe, potem pa še Julijci s Triglavom. 

Na Ješivcu se na mizi znajdejo različne dobrote in ne damo se preveč prositi.

Še nekaj časa hodimo v smeri proti Rudeniku, potem pa zavijemo na lovsko stezo pod Ješivcem. 

Ozka je, polna listja, pod katerim ne veš, kaj se skriva, in res je treba paziti na vsak korak. Pod nami strmina, nad nami strmina z velikimi skalami ... Nevenka opazi lepo zloženo kamenje in zasluti, da je bila tu nekoč domačija. Malo naprej pa še vedno stoji hiša Brilejevih, partizanska točka, kjer se je včasih reklo "Pr' Brkot". 

Spet pridemo na že znano stezo in se povzpnemo nazaj na Lisco. V daljavi nas pozdravlja Donačka gora kot dvojni otoček.

Pri vremenski  postaji počakamo, da nas posname kamera, z vrha se zazremo v dolino Save, potem pa pozdravimo s pohodniki skupine Ajda. 

V Tončkovem domu nam tekne kavica, zahvalimo pa se tudi našemu vodstvu in zaželimo v letu 2014 vse dobro. Upajmo, da nam bodo pohodi tega krožka še naprej lepšali naše življenje.

Več posnetkov

Video

Krakovo, Orešje nad Sevnico, Podgorica - 11. 12. 2013

Kar dvajset članov študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot se nas je zbralo na lepo, ne preveč mrzlo jutro. 

Danes ne gremo daleč, samo do Krakovega se zapeljemo, potem pa krenemo po markirani poti v smeri Lisce. Kar strm vzpon skozi gozd že takoj na začetku. 

Na grebenu se oziramo proti Podgorici, vrh Lisce pa se nam skriva v meglicah. Zavijemo po cesti na desno, pa nas domačin na traktorju ustavi, 

povabi na svoj dom in z ženo nam na naslovu Orešje nad Sevnico 40 postrežeta z različnimi vrstami žgane pijače. Svetuje nam glede poti in kmalu se vzpenjamo po travniku, v gozdu pa ležijo podrta drevesa, zato moramo napravi "obvoz". Na pašniku nad gozdom nas pozdravljajo ovce, mi pa se pretikamo med grmovjem, preko ograje, in končno smo pri domačiji, 

pred katero je zanimiv prometni znak za omejitev hitrosti na 40 kilometrov na uro. Izza vsake številke kuka petelinova glava in oznanja, da tu prodajajo kokošja jajca. Pot nas vodi naprej do dela Podgorice, ki se imenuje Dolna in je znan predvsem po vodnem zajetju in pomembnih objektih za vodooskrbo. 

Od letošnje jeseni od tod dobiva pitno vodo tudi vrh Lisce. 

Že nekaj časa hodimo po ravnem, zdaj pa se pod hišami spustimo navzdol in našo pozornost posvetimo mogočnemu kostanju, ki nam na tleh ponuja obilo svojih plodov. 

Na desni je lepa dolina z belo hiško, nihče pa ne ve, čigava je. Gotovo je bil to prej mlin, mimo teče še veliko vode, čeprav je nad njim zajetje. Spuščamo se po gozdni cesti in se čudimo številu grap in množini vodnih virov. Najbolj nenavadno se nam zdi, ko iz jaška pod cesto voda kar pljuska pod pritiskom. Ob vodotoku se stiska skupina precej ostarelih poslopij, že skoraj čisto v dolini pa nas preseneti urejenost okolice hiše z oznako Podgorica 12. 

Vse strmine so skrbno obdelane, zasajene s sadnim drevjem, grmovnicami, reso, tok vodo je posrečeno speljan, hlev s poniji pa ima nad sabo v bregu podolgovat pokrit skedenj s senom, ki verjetno kar samo pade v jasli. Dobro izkoriščeni bregovi!

Že smo pri skupini novejših hiš, ki sodijo pod Orešje nad Sevnico, in samo še nekaj sto metrov nas loči od naših jeklenih konjičkov 

pri Vinski kleti Mastnak v Krakovem. Svoje vtise strnemo ob kavi v gostišču Rondo, Ljubo pa je slavljenec, zato mu zapojemo Vse najboljše. Da bi nam le še dolgo bilo tako lepo!

Več posnetkov

Video:

Rašica - 2. 12. 2013

To jutro se za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica začne malo nenavadno: kombi nekaj "štrajka" in ne vemo, če nas bo sploh lahko popeljal na pot. Posedimo ob kavici pri Felicijanu, Vinko pa išče mehanika, ki bi ozdravil vozilo. Po kratkem času smo že na cesti in brzimo proti Ljubljani, potem pa proti Gorenjski. Pojavi se veliko vprašanje, kje zapustiti avtocesto, da bomo najhitreje prišli do Trzina. Še zdaj ne vem, če smo jo prezgodaj ali prepozno, dejstvo je, da se v Trzin vozimo skozi Domžale in Mengeš. Nič zato: vmes spoznamo nekaj novih krajev. Takoj na začetku naselja iz mengeške strani opazimo kažipot za grad Jable, ki je prvi na seznamu današnjih obiskov. 

Pa kaj, ko nas sredi polja vabi cerkev Svetega Primoža in Felicijana, ki ima za ozadje krasen okvir Kamniško-Savinjskih Alp. Fotografi izkoristimo lepo sončno dopoldne in lovimo krasne motive. V bistvu smo v naselju Loka pri Mengšu in pred gradom so razporejena poslopja Centra za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije pa deluje tudi Laboratorij za kmetijsko tehniko. Njegov uslužbenec nam prijazno razloži, kako pridemo na Rašico, na uro in pol dolgo pot se lahko podamo že kar od gradu Jable. 

Ta se mogočno dviga tik nad ravnino, znan je že iz 13. stoletja, danes pa je protokolarni objekt z lepo urejeno okolico. Za začetek sedanje zgradbe velja letnica 1530. Zanima nas podzemna jama z vodnim izvirom pod gradom, občudujemo ribnik v parku, pokukamo tudi na dvorišče zgradbe. Tu imajo svoj sedež Center za evropsko prihodnost, Forum slovanskih kultur, Sektor za načrtovanje politik in raziskave, lahko se poročite v posebni dvorani, prostore oddajajo v najem za različne prilike.

Po premisleku se odločimo, da se peljemo naprej v naselje Dobeno, ki nas preseneti z lepimi razgledi, pa tudi z raznolikostjo počitniških hiš, ki so vsaka zase mogoče lepe, skupaj pa izgledajo kot sračje gnezdo. Turistično društvo je sicer našlo za ta kraj veliko zanimivega. Premorejo kmečki turizem, gostilno Ručigaj in gostišče Dobenski hram, pred katerim parkiramo. 

Do Vrha narodnega heroja Staneta Kosca (1913 - 1941) je le še slabe pol ure hoda in uživamo na udobni gozdni poti. 

Planinski dom Rašiške čete, ki je bila na tem področju ustanovljena leta 1941, je sicer ob ponedeljkih in torkih zaprt, klopi in mize pred njim pa nam nudijo na soncu dovolj udobja za malico na nadmorski višini 641 metrov. 

To pa si je treba najprej prislužiti z vzponom na 20 metrov visok razgledni stolp, ki nam ponudi Kamniško-Savinjske Alpe kot na dlani, na zahodu se odpira pogled na Julijce s Triglavom, vmes pa preproga vasi, hribčkov, gozdov ...

Slaba manjšina pohodnikov se odpravi nazaj h kombiju, slaba večina pa nadaljuje pot proti Mengeški koči na Gobavici (433 metrov). 

Grebenska pot je dobro označena in pomeni dve uri uživanja po jesenskem gozdu z mnogimi vzponi in spusti. 

Pred Mengeško kočo je skupina spet kompletna, ogledujemo si konja, koze, prašička, perjad, 

na sodu pa Slavica in Tone postrežeta z izvrstnim belim. Malo niže ob cesti so nam na voljo še kava in čaj, ob prihodu v Mengeš pa dobrodošlica mnogih koz na kupih dračja, dveh krav in dveh konjev, da pastirja sploh ne omenjam. 

Kasneje izvemo, da tako protestira sodobni graščak Jurij zaradi drevoreda. 

Zanimiv dan, ni kaj!

Več posnetkov

Video:

Pavla vas in Malkovec - 27. 11. 2013

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje ima danes za cilj Malkovec. S petimi avtomobili se peljemo skozi Tržišče in potem do Malkovca, 

kjer najdemo veliko parkirnega prostora pred Vinskim dvorom Deu. Veter je očistil ozračje in odpirajo se nam lepi razgledi daleč naokoli. Ob zidanicah se spuščamo proti Pavli vasi in se čudimo lepim vrtnicam, ki še vedno kljubujejo mrazu. 

Pri cerkvi Svetega Jakoba še vedno poje klopotec. Sicer pa je bila na tem mestu lesena cerkvica že v 13. stoletju, ki je pogorela. Sedanja cerkev po obliki spominja na 17. stoletje, oltarji pa so s konca 18. in začetka 19. stoletja. 

Mi se počasi obračamo proti Malkovcu in mimo številnih zidanic, tudi znane Malusove, vrnemo na greben. 

Za trenutek postojimo pri spomeniku in se spomnimo borcev, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo. Poiščemo tudi žig Sevniške planinske poti - Motoretove poti in Vinko razloži, kako je leta 1975 nastala. 

Spet se spuščamo, tokrat do zidanice Pungerčar, kjer nas čaka vinogradnik, trsničar in ambasador cvička Ivan Pungerčar. 

Predstavi nam ta vinorodni okoliš, pokaže mesto osrednjega klopotca in razloži, kako slovesno ga sredi avgusta postavijo in po trgatvi snamejo. 

Popelje nas tudi do spominske table, na kateri so zapisana imena enega partizana in šestih civilistov, ki so jih Italijani tu pobili drugega avgusta leta 1942. Pretresljiva je njegova pripoved, kako so mu kot 12-letnemu fantu pred očmi ubili očeta. V steni so še vedno luknje od strelov z mitraljezom. 

Žalostne spomine poplaknemo v kleti, ko Ivanki izrazimo naše dobre želje ob minulem rojstnem dnevu. 

Pridruži se nam še Janez Valant, ki nas v svoji kleti tudi pogosti z vinom. Ko na koncu naša gostitelja vprašamo, kaj smo dolžni, nam odgovorita, da še priti. V tako gostoljubne kraje se bomo res radi vračali!

Več posnetkov

Video:

Pivška jezera in cerkev Svete Trojice - 25. 11. 2013

Po nekaj turobnih, deževnih in meglenih dneh naj bi bilo danes sončno. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se sonca razveseli že pred Pivko. Dodatnih moči nam da jutranja kava in spoznanje, da bo danes večina odkrivala čisto neznane stvari. Domačin pred gostiščem in uslužbenka Turistično informativnega centra nas napotijo proti največjemu od Pivških jezer, ki jih je kar 17, to je Palško jezero. Da bi bilo iskanje malo težje, nam pripravijo še obvoz. Skozi vas Klenik se peljemo, potem pa do vasi Palčje, kjer so nam v pomoč informativne table in prijazna domačinka. S kombijem se peljemo mimo kmetije s konji, 

na levi se nam že odpira pogled na jezero, nad njim pa naš naslednji cilj - Sveta Trojica. Ko cesta ni več cesta, ampak kolovoz, se le odločimo za nadaljevanje poti peš. Radi bi se povzpeli malo više in ujeli razgled na celo jezero. Ta je baje najlepši od razvalin cerkve Svete Marjete, vendar teh razvalin ne najdemo, lepe razglede pa. Jezero je veliko za okrog 200 nogometnih igrišč: kilometer v dolžino in pol kilometra v širino. Seveda to velja za visoki vodostaj, ker pa je presihajoče, poleti po travnikih na njegovem dnu kosijo travo. Voda se v njem zadržuje približno četrt leta. Okolico krasijo lepi bori, mokovec in šipek s svojimi rdečimi plodovi, veliko je brinovih grmov z obiljem plodov. 

V krasnem sončnem vremenu se je čudovito sprehajati po suhi travi, le veter tu in tam preveč piha.

Zapeljemo se nazaj do vasi Klenik, potem pa skozi vas Trnje proti Sveti Trojici. 

Vmes izkoristimo gostoljubje jase z mizo in klopmi, ki jo je uredilo Lovsko društvo, in preberemo navodila glede osrednjega poligona slovenske vojske Postojna. Zdi se nam predaleč, da bi od tu krenili peš, zato se peljemo naprej po gozdni cesti, ki se počasi dviguje in kmalu nudi lep razgled v dolino. Spregledamo še eno markirano pot in končno parkiramo pri napisu, ki nam obljublja le še 45 minut hoje do vrha in cerkve. Od tu naprej je tako mogoča vožnja samo še s kakšnim terencem. 

Malo se vzpenjamo po široki poti, pa spet po ravnem, vmes pa občudujemo slikovite luže, ki jih prekriva tanka plast leda. Ko se pot še bolj vzpne, nam pogledi uhajajo proti zasneženemu Snežniku, pod nami sta Palško in Petelinjsko jezero, v ozadju Pivka, vmes pa še vasi. 

Na poti in ob poti pa malo snega. Veter je vse močnejši, na vrhu (1123 metrov) se mu moramo krepko upirati. Zaradi čistega ozračja se nam na obzorju kažejo zasnežene Alpe, Nanos se nam zdi čisto blizu, v daljavi pa se blešči tudi morje. 

Pod nami dve jezeri, Pivka, vasi, hribi z gozdovi ... Tisti, ki so tu že bili, so vneto trdili, da so na vrhu razvaline cerkve iz 17. stoletja, ki so jo uničili na začetku 19. stoletja. Danes pa izvemo, da so tik pod vrhom cerkev spet sezidali, čeprav je bilo okrog zidave veliko prepirov in različnih mnenj. 

Foto: Vinko Šeško

Pri novi zgradbi naletimo na dva delavca, ki pa imata težave z vetrom in se odločita za povratek v dolino. Tudi mi jima sledimo: štirje peš do Petelinjskega jezera, ostali del poti s kombijem. 

Poti čisto ob jezeru ni, je pa mogoče na več mestih priti do vode, ki tu v zelenem okvirju navadno ostane kar pol leta. V bližnji Slovenski vasi se ponašajo z Ekomuzejem Pivških presihajočih jezer, ki je za posameznike odprt ob sobotah in nedeljah, za skupine pa po predhodni najavi.

Čudovit dan zaključujemo na postajališču Barje ob avtocesti z romantičnim sončnim zahodom, vtise pa strnemo še v pivnici AS ob pivu in zaseki.

Več posnetkov

Video:

Video vsebine o Pivških jezerih

Dobrodošli na Pivškem