Lepo jutro, sonce se kaže, malo nižje temperature nas ne motijo. Pet se nas zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in odločimo se za nekaj krajšega. Pod železniško progo, potem po Savski in na nasip ob Savi.
Foto: Ljubo Motore.
Lepo je po dolgem času videti s soncem obsijani stari del mesta in grad nad njim.
Do prehoda preko železnice gremo,
potem pa zavijemo nazaj in na Glavni trg. Seveda je obvezna kavica v lokalu Špica.
Vzpnemo se še na sevniško pokopališče in obudimo spomine na pred enim letom umrlo Stanko ter ji prižgemo svečko.
Foto: Ljubo Motore.
Kar ne moremo verjeti, da je tako dolgo ni med nami in zelo jo pogrešamo.
S parkirišča se nam odpre razgled od Kuma, preko Lisce do Bohorja. Z grebena še kar občudujemo poglede na obe strani,
potem pa se nam pokaže Cerkev svetega Roka. Preverimo še intervencijsko pot, pri kateri se nam odpira kopica vprašanj, ocenjujemo hiše in vrtove ob njih,
na obrobku enega nas razveselijo popki sončkov - jaric.
Da ne bi bili prehitro doma, sedemo še k eni kavi in klepetu. Presenečeni ugotovimo, da smo bili na poti skoraj tri ure.
Osem nas od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza ta tretje življenjsko obdobje na Železniški postaji Sevnica čaka na vlak ob 7.39 proti Ljubljani. Med vožnjo se pogovorimo o programu obiska,
občudujemo pogled na Kamniško-Savinjske Alpe
in skoraj točno ob 9.10 prispemo v Ljubljano. Da ne bi omagali, si večina nakupi rogljičke pri kiosku in se osveži s kavo v lokalu Stacion Bar, kjer navadno strežeta zabavna natakarja, tudi tokrat sta.
Okrepljeni se napotimo po Masarykovi cesti in se čudimo novogradnjam ob njej, posebno v steklo odeti, ki jo še gradijo. Potem zavijemo na Metelkovo. O tem alternativnem centru kulture piše Wikipedia:
AKC Metelkova mesto (tudi samo Metelkova) je avtonomni kulturni center, ki se nahaja v središču Ljubljane v severnem delu kompleksa nekdanje vojašnice iz časa Avstro-Ogrske ob Metelkovi cesti. Metelkova velja za eno najpomembnejših središč alternativne kulture v Sloveniji. Sestavljajo ga različni klubi, lokali in galerije ter Hostel Celica, ki ima prostore v stavbi nekdanjega vojaškega zapora. Celoten kompleks vojašnice, v katerem so tudi prostori Slovenskega etnografskega muzeja, Slovenskega narodnega muzeja in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je vpisan v register nepremične kulturne dediščine. Center je nastal leta 1993, ko je skupina prostovoljcev in aktivistov, povezanih v t.i. Mrežo za Metelkovo, zasedla stavbe kompleksa, iz katerega so se dve leti pred tem umaknili vojaki JLA in so bile namenjene za rušenje. Od takrat projekt zaznamuje tudi neurejen pravni status (uradni lastnik zemljišča je Mestna občina Ljubljana), zaradi česar občasno, kljub načelni toleranci, prihaja do bolj ali manj konkretnih ogrožanj njegovega obstoja s strani aktualnih oblasti.
Ogledamo si živopisane fasade poslopij in se spomnimo, da ima tu svoj prostor za ustvarjanje tudi Vladimir Leben, ki izhaja iz Sevnice in katerega gosti smo že bili.
Pri Hostelu Celica nas zamika, da bi pokukali vanj in prijazna receptorka nam omogoči ogled. Jedilnica in drugi skupni prostori v pritličju so zelo svetli in lepo opremljeni ter vzdrževani, glede na to, da je Hostel odprt že od leta 2003. Mogoče se je spustiti po stopnicah v klet in si ogledati dve samici nekdanjega vojaškega zapora. Sobe v nadstropjih so uredili skupine umetnikov in imajo različno število postelj.
Ker so imeli preteklo noč vse kapacitete zasedene, smo lahko videli eno dvoposteljno celico, kjer je ravni dovolj prostora za dve postelji in dva stola. Belo prebeljene stene, odini okras pa del originalne stene z nekaj vrezanimi imeni zapornikov. Žimnice in posteljnina so moderne, tudi klima deluje, pa WIFI, odpiranje s kartico ... Sanitarije in kopalnice najdete na koncu hodnika. Ena izmed celic je preurejena v molilnico za pet veroizpovedi in še eno za povrh. Zanimiv objekt za prenočevanje, sploh za tujce, ampak tudi domači si ga kdaj privoščijo, naša Janja si ga je že. Cena: od nekaj čez 20 do 50 evrov, odvisno od števila postelj v celici.
Ko pridemo v južni del kompleksa Metelkova, šele prav vidimo, kako velik prostor so zavzemale kasarne, ki so jih gradili v času Avstro-Ogrske: od leta 1882 do 1911. Do junija leta 1991 so bili prostori v lasti Jugoslovanske ljudske armade. Del objektov vojašnice je kasneje prešel v last Ministrstva za kulturo in bil namenjen muzejski dejavnosti. Leta 1990 je bila vzpostavljena Mreža za Metelkovo, katere pobudniki so predlagali nov ustvarjalen način uporabe prostorov opuščene vojašnice na Metelkovi ulici. Leta 1991 je Mreža novi vladi samostojne Republike Slovenije uradno podala pobudo za prenos lastništva poslopja. Vlada Republike Slovenije je kot lastnica opuščenih prostorov, vojašnice leta 1992 prepustila pobudnikom projekta Mreža za Metelkovo, ki jo je organiziralo okoli 300 umetnikov, ki so želeli na območju ustvariti kulturni center. Sledila so leta sporov in poskusov pravne ureditve prostora, leta 2008 je Mestna občina Ljubljana postala pravno - formalni lastnik zemljišča Metelkova mesto.
Južni del kompleksa je mešanica obnovljenih zgradb vojašnic s fasado v prijetni rumeni barvi in dodatkov v modernejših oblikah.
Taka je tudi stavba Slovenskega etnološkega muzeja (prenovljena leta 2004), ki ga obiščemo najprej in kot upokojeni za ogled plačamo tri evre.
Z zanimanjem se ogledamo razstave: Ljudska umetnost med domom in svetom, Med naravo in kulturo, fotografsko razstavo Podobe konjev in ljudi, Plečnikovo lectarijo, Belo zlato: zgodbe o bombažu ter Sveti konji - nebesni jezdeci.
sledi pa še kavica ali kakšen drugačen napitek v Gostilni Stari Tišler.
Spet pri moči se vrnemo na Metelkovo,
kjer najprej vstopimo v Cerkev Srca Jezusovega z značilno opečnato fasado, ki so jo gradili v letih 1881 - 1883 po naročilu misijonskega reda lazaristov. Našo pozornost pritegne glavni oltar, pa tudi oba stranska; zanimiv je reliefni križev pot, postavljene pa so tudi že jaslice z velikimi kipi.
Ne pozabimo vsaj od daleč pogledati Sokolskega doma Tabor.
Odločimo se še za ogled Slovenskega narodnega muzeja Metelkova, preurejenega leta 2008. Zanj plačamo po štiri evre, v dveh nadstropjih si ogledamo razstave: Elipse umetnosti in glasbe, Vse za otroka, Sakralni tekstil, Vojska čuva sedem zakladov, Galerija omar in ur, De voto, Slavnostni banket ter Galerijo stolov in svetil.
Zanimive predstavitve: pregledne in informativne, včasih bi bilo treba dodati izvor razstavljenega.
Dovolj je ogledov, odhajamo na vlak za domov. Zgodaj smo na peronu in skupaj s še celo množico ljudi čakamo na regionalni vlak ob 15.35. K sreči dobimo sedeže in se udobno pripeljemo v Sevnico še pred peto uro popoldne, polni vtisov tega dne.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) opazuje dež, ki noče nehati padati. Najprej torej na kavo in bojni posvet. Odločimo se, da kljub dežju in više snegu gremo na Primož. Osem nas je, torej dva avtomobila preko Boštanja in Laz do Primoža, od tam pa eden še naprej do Elčkinega in Vinkovega "zavetišča" v Češnjicah, pet pa se nas odloči za nekaj peš hoje. Res je na tleh že kar nekaj snega, ta še tudi naletava, pa kaj je to za nas. Ko pridemo na odprt greben, pa občutimo, kaj je zima: snežna odeja je različno visoka - dvajset centimetrov in več, v zametih pa še dvakrat toliko; veter pa tak, da komaj obdržimo v rokah dežnike, nekajkrat se nam tudi obrnejo. Niže v gozdu je malo bolje, še najbolje pa pred zakurjenim kaminom in ob dezinfekciji s ta kratkim. Miza se hitro napolni z jedačo in pijačo,
Foto: Vinko Šeško.
pred akcijo pa Vinku voščimo vse najboljše.
Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Petorica se nas iz Češnjic spet vrača peš do Primoža,
da ponovno doživimo pravo zimo z gazenjem po snegu in veter v laseh, ne, ne - v dežnikih. Po zasneženih cestah je treba voziti previdno, k sreči se varno pripeljemo v Sevnico.
Vremenska napoved ni obetavna, ampak vlak in muzeji imajo streho in malo pred sedmo se naŽelezniški postaji Sevnica zberemo štirje od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se z regionalnim vlakom ob 6.57 odpeljemo proti Ljubljani. Le nekaj minut zamude imamo in brez problema ujamemo vlak proti Jesenicam ob 8.23.
Kmalu lahko uživamo v bolj zimski pokrajini, sploh naprej od Kranja, ko vlak diho drsi ob Savi in s snegom obloženimi gozdovi.
V Radovljici naj bi bili ob 9.18 in res je tako.
To je mesto z okrog šest tisoč prebivalci (občina okrog 20) na naravnem pomolu nad Savo (blizu je sotočje obeh Sav) s pogledom na Jelovico in proti Karavankam. Približno tako velika je kot Sevnica, občina je po površini veliko manjša (118,7: 272,2 km2), je pa gosteje naseljena.
Na poti z Železniške postaje Radovljica v mesto si ogledujemo ostanke obzidja
in v megli poskušamo najti točke v okolici, predvsem sotočje obeh Sav. Mesto se je začelo razvijati v 13., 14. stoletju okrog cerkve. V 11. stoletju je sicer bila cerkvica v Rodinah, pet kilometrov iz Radovljice, ki je bila sedež prafare. Z večanjem cerkve svetega Petra v Radovljici so sedež prenesli sem. Plemiška družina Ortenburg, ki je sicer imela blizu Pusti grad (danes v ruševinah), je zaradi pomena Radovljice v mestu poleg cerkve zgradila grad. Radovljica se je širila, bila je idealno mesto za trgovanje: stičišče fužinarstva in kmetijstva. Konec 15. in v začetku 16. stoletja je grozila nevarnost Turkov in zgradili so obrambni zid s 16 obrambnimi stolpi in obrambnim jarkom z dvižnim mostom. Dobili so tudi mestne pravice.
Na Linhartovem trgu gremo najprej mimo Lekarniškega in alkimističnega muzeja, ki je pozimi zaprt, na starih hišah pa opažamo bolj ali manj ohranjene stenske poslikave. Zaželimo si kave, pa Linhartov hram še ni odprt, čeprav je na spletu drugačen podatek. Delavci, ki pospravljajo praznično okrasje (domiselno spleteni koški iz šibja z lučkami), nas napotijo k Vidicu, kjer pa tudi odpirajo šele ob desetih. Ne preostane nam nič drugega kot nadaljevanje ogledov.
Počasi naletava sneg, ki pa nas ne moti preveč: kapuce in kape na glavo, pa je.
Najprej stopimo do Župnijskega dvorca, ki ima lepo ohranjeno arkadno dvorišče iz 16. stoletja, v 15. stoletju pa je vključeval tudi taverno (pivnico).
Blizu stoji triladijska gotska Cerkev svetega Petra iz 13., 14. stoletja, prej je imela romansko obliko. Na tem mestu je stala kapelica že v 11. stoletju. Rebra stropa tvorijo zvezdo, oprema je povezana z znano družino Vurnik, glavni oltar pa je iz 18. stoletja. V 19. stoletju so obnovili zunanjost, v 20. stoletju še streho. Vanjo lahko pokukamo samo skozi odprtine železnih vrat in opazimo zanimivo okrasitev z lučkami. Pod Cerkvijo je obiska vredna je Kapelica svete Edith Stein v nekdanjem nemškem bunkerju. Edith Stein je bila Judinja, ki je prestopila v katoliško vero in skupaj s sestro stopila v red karmeličank. Iz samostana na Nizozemskem so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je v plinski celici izgubila življenje. V bunkerju je prikazana njena življenjska pot: iz slabega spomina je nastalo nekaj dobrega po ideji doktorja Mencingerja. Odločimo se, da do njega ne bomo gazili snega, ki ga je po mestu kar veliko, ponekod veliki kupi, izogibati pa se moramo tudi plundri. Brez problemov pasi ogledamo slikovit prikaz razvoja mesta, ki je pod streho.
Linhartov trg je en sam muzej.
Za trenutek pokukamo v Radovljiško graščino, obiščemo pokriti atrij, ki je posvečen čebelam, občudujemo dekoracijo pod stopniščem in smo pozorni na razstavo posnetkov Fotografskega društva Radovljica. Veliko prostorov uporablja Glasbena šola Radovljica.
Šivčeva hiša s fresko Usmiljenega samaritana in šivanimi robovi iz 16. stoletja je najstarejša hiša, primer poznogotske arhitekture, zdaj spodaj galerija, zgoraj originalna oprema stanovanja z lesenim stropom, prostor tudi za poroke. Malijeva hiša je iz 17. stoletja z značilnimi pomoli in s sramotilno klopjo (včasih usnjarna). Tu je še Magušarjeva hiša z lončarsko delavnico in gotskim arkadnim dvoriščem.
Josipinin vodnjak stoji na zahodni strani Linhartovega trga: na vrhu vodnjaka je kip šolarja, ki se naslanja na medaljon s podobo Josipine Hočevar (1824 - 1911), rojene v Radovljici, v drugi roki pa drži šolske knjige. Ta spomenik je eden redkih, posvečenih ženskam v zahvalo za njihova dobra dela. Prispevala je sredstva za mestni vodovod v Radovljici, skupaj s sestro pa je darovala hišo za učitelje in radovljiškim učencem namenila sklad za podporo in darila, zaradi česar je postala častna meščanka Radovljice.
Nasproti pa so že odpta vrata Vidičevega dvorca iz 17. stoletja z renesančno poslikavo in okrasnim pomolčkom (včasih mestna hiša, potem tovarna tekstila, danes slaščičarna).
Tu sedemo h kavi, Boris pa nas pred njo še primerno dezinficira.
Zdaj pa nazaj v mogočno stavbo Radovljiške graščine, ki so jo v 14. stoletju postavili Ortenburžani, takrat je bila veliko manjša, je pa povezana s cerkvijo. Lastniki so se menjavali, med njimi so bili tudi Celjski grofi, v 17. stoletju dobi sedanjo baročno obliko z maskami na fasadi. Okviri vrat so kot tudi pri večini drugih zgradb iz svetlozelenega tufa iz kamnoloma na Brezjah. Po veličastnem stopnišču se povzpnemo v prvo nadstropje, pokukamo v Baročno dvorano, potem pa obiščemo Čebelarski in Mestni muzej (vstopnina za oba za upokojene stane osem evrov).
Mestni muzej je posvečen življenju in delu Antona Tomaž Linharta (1756 - 1795), obdobju razsvetljenstva ter rojstvu slovenskega gledališča. Panoji nazorno prikazujejo njegovo življenje, ob tem pa dogajanja na slovenskih tleh in v svetu. Zanimiv je dokument - zapisnik vizitacije pri nekdanjem učitelju, s katerega delom ni bil zadovoljen. Postavitev popestrijo izdaje njegovih del, lutke, oblečene v nošo tistega časa, maketi sedanjega poslopja Slovenske filharmonije, kjer so prvič uprizorili Županovo Micko, in Lutkovnega gledališča. Na hodniku je še prikaz razvoja Radovljice in del razstave o Tovarni čokolade Gorenjka, ki je lani praznovala sto let. Več o Linhartu pod videom.
Čebelarski muzej ponuja prikaz zgodovine čebelarjenju, pomembne može v zvezi z njim, med katerimi je gotovo najbolj znano ime Anton Janša (1734 - 1773). Bil je vodja čebelarske šole na Dunaju in v nemškem jeziku je napisal dve pomembni knjigi: Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu. Ti deli sta še vedno zelo poučni, saj nauke iz njih čebelarji še dandanes upoštevajo. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala odlok, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Janša se je poleg poučevanja ukvarjal tudi s čebelami kot znanstvenik. Kot čebelar je poznan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, prevažanju panjev na pašo, postavitvi čebelnjakov in obliki ter poslikavi panjskih končnic. Janšev rojstni dan, 20. maj, je bil izbran za svetovni dan čebel. Več o Janši spodaj. Mi si najprej ogledamo videoposnetek o čebelah, se čudimo obliki čebeljih domovanj, spoznavamo opremo čebelarjev in njihove izdelke. Najbolj posrečena sta dva interaktivna posnetka, kjer z gibi rok ali telesa lahko usmerjaš čebelo na pašo. Jaz sem jo zapeljala na bezgov grm, ki pa sploh ni medovita rastlina.
Za ogled nam ostane še 500 let stara Lectarjeva hiša z restavracijo, delavnico za izdelke iz lecta, imajo pa tudi nekaj sob. Leta 1766 je Jakob Krivic v njej odprl pekarno in izdelovalnico lecta in to tradicijo še vedno gojijo. Najavljeni smo in točno opoldne nas sprejme gostiteljica Aleša, ki nam z zagnanostjo in vsem žarom predstavi praktično celo hišo, ki je bila včasih del Radovljiške graščine s prostori za oskrbnika. Na videz ozka stavba skriva v globini in višini veliko prostorov različnih oblik in velikosti ter lahko sprejme do 200 gostov. Najprej se napotimo v klet, v Lectarijo.
Začudeno gledamo datum 27. december na testu, ki počiva v posodi. Ampak tako mora biti: testo iz bele moke, kostanjevega medu (kot naravni konzervans) in mešanice petih začimb (janež, klinčki, korijander, cimet, muškatni orešček) mora počivati dva tedna na temnem prostoru pri sobni temperaturi. Med segrejejo, pa ne preveč, dodajo mešanico začimb, pustijo šest do sedem ur, da se mešanica ohladi, potem je treba vmešati moko. Po počivanju maso zvaljajo, zo to imajo tudi posebni stroj, kjer lahko nastavijo debelino. Izrežejo oblike z različnimi modeli, največ je srčkov različnih velikosti. 15 minut pečejo na temperaturi 180 stopinj, dva do tri dni vse skupaj stoji na sušilnih postajah, da se dehidrira. Sledi barvanje z naravno želatino in naravnimi barvami. Vse skupaj segrejejo, ročno pobarvajo in spet sušijo dva do tri dni. Potem dekoracija iz sladkorja, krompijevega škroba in tretje skrivnostne sestavine ter naravnih barv. Maso "ledenka" dajo v škrnicelj in lectarka z umetniško žilico okrasi pecivo. Njihova Mojca je ena izmed štirih še aktivnih lectark v Sloveniji, izučila pa se je pri lectarju iz Ljutomera. V izdelkih ni nobenih jajc, olja, mleka ali masla in lahko zdrži desetletja, imajo srce, ki je staro 56 let, pa ni izgubilo barve.
Barve imajo svoj pomen: rdeča za ljubezen, odganja pa tudi zle duhove, rumena pomeni neskončnost, zelena z rožicami razvoj, rast. Običajna so tudi posvetila, verzi, včasih ogledalca. Zanimivo je recimo voščilo:
Na tvoje zdravje, prijatelj stari, živi še tisoč let in jaz naj bom s s teboj, da jih bom preštel!
Obdarovanec ali obdarovanka v ogledalu vidi svojo podobo v srcu darovalca ali darovalke. Pred šestimi leti, ko so obhajali 250 obletnico, so pri Lectarju s pomočjo objave zbrali več kot sto starih src s pripadajočo zgodbo in imeli eno leto razstavo. Včasih so lect prodajali na sejmih, na slavnostih ob romanjih, danes ga najdemo med spominki. Mogoče ga je imeti za spomin ali pa ga poješ: ker je trd, ga je najbolje namočiti v mleku, čaju (za otroke) ali kuhanem vinu; čeprav ga je skoraj škoda.
V Muzeju smo videli posnetek rjavega srca s svetlejšimi okraski kot izdelek iz medu. Prepričana sem bila, da je to vrsta lecta, vendar ne: to so "dražgoški kruhki", ki pa jih delajo iz podobnega testa kot lect. Meni so veliko lepši, ti iz lecta pa v bistvu kičasti.
Aleša nas popelje po vseh gostinskih prostorih:
lepa je velika pokrita terasa, prijeten manjši prostor z odprtim ognjiščem. Vsi so urejeni v starinskem stilu, samo eden v lectarskem, v drugih so omizja elegantno pogrnjena in dekorirana s svežimi jabolkami in bršljanovimi listi.
Ogledamo si tudi sobe: vsaka je nekaj posebnega: čebelarska, lončarska, nogavičarska ... Za moj okus so stene preveč natrpane z dekoracijo - manj bi bilo več. Vzmetnice in posteljnina pa so moderni, kopalnice tudi, sobe so klimatizirane. Kombinacija starega in modernega, kar je verjetno marsikomu všeč. Nam pa je všeč, da se nam je Aleša za vstopnino dva evra in pol tako posvetila, nam vse pokazala in razložila.
V Grajski gostilnici smo si ob enih rezervirali malico in malo pred to uro nam uspe
mimo rojstne hiše Antona Tomaža Linharta, skozi gabrov drevored grajskega parka in spomenika žrtvam priti do hotelskega poslopja, v katerem so leta 2015 uredili ta lokal.
Velik prostor, razdeljen nekako po različnih temah z nakazanimi porušenimi zidovi, izvirnimi idejami pri lučeh in zanimivo "prvo pomočjo" za šefa. Poleg drugega strežejo tudi malice po sedem evrov in pol, dva sta se odločila za pečenko, dve pa za sarmo. Oboje je izdatno in okusno. Po jedi še malo posedimo in se zabavamo s šalami.
Vrniti se je treba na Železniško postajo Radovljica: spustimo se po strmi ulici mimo nekdanjega obrambnega jarka, ki je služil kot varovani vhod v mesto skozi obzidje. Znajdemo se v razposajeni družbi srednješolcev in srednješolk, ki se vračajo iz šole, se kepajo in veselijo, da gredo domov.
Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.
Eden izmed njih nas je pripravljen fotografirati in nas izzove za vesel posnetek.
Vlak ob 14.38 ima samo nekaj minut zamude, v Ljubljani nas na peronu že čaka tisti ob 15.50, malo pred pol šesto smo v Sevnici.
Ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Mi smo imeli dobro, pa tudi dovolj volje, da smo izkoristili dan.
Anton Tomaž Linhart, slovenski dramatik, zgodovinar in šolnik, * 11. december 1756, Radovljica, † 14. julij 1795, Ljubljana. Bil je osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva in pionir v gledališču in zgodovinopisju, poleg tega pa še glasbenik, prevajalec, arhivar, knjižničar, uradnik in poliglot.
Linhart je zelo zgodaj razvil dar za jezike, saj je doma mati povečini govorila slovensko, oče pa nemško in češko. Šolal se je v Radovljici in v Ljubljani na jezuitski gimnaziji (tu je bil njegov sošolec Jurij Vega), za nekaj časa je vstopil v stiški samostan, nato pa izstopil in na Dunaju ob pomoči domačega plemstva študiral trgovske in finančne vede. Po vrnitvi se je zaposlil kot arhivar stanov.
Leta 1787 se je poročil z Ljubljančanko Jožefino Detel, imela sta dve hčeri. Stanovali so v Ljubljani: iz Zoisove hiše na Bregu so se leta 1792 preselili v novo licejsko poslopje, leta 1795 pa je Linhart začel graditi hišo, a ga je sredi zidave zadela kap. Vdova je gradnjo dokončala, čez tri leta pa hišo prodala in z otrokoma odšla na Dunaj.
Zadnja leta svojega življenja ni več pisal izvirnih del, je pa pomagal prijateljem, predvsem Valentinu Vodniku in Žigu Zoisu, ki je ob njegovi smrti zapisal: "Z njim sem izgubil literarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje ..." (Mirko Zupančič, 1984). France Prešeren mu je sestavil nagrobno pesem, ki je vklesana na njegovem spomeniku:
Steze popustil nemškega Parnasa, je pisal zgodbe kranjske star'ga časa.
Komu Matiček, Micka, hči župana, ki mar mu je slovenstvo, nista znana?
Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, domače bote ga Talija, Klijo.
Linhart je znan kot izrazit meščan v slovenski kulturi. Zelo verjetno je bil član prostozidarske lože (čeprav ni dokazano), kar bi razložilo dejstvo, da se ne ve, kje je pokopan, in da je oblast prepovedala žalne slovesnosti in nagrobnik. Njegova prva biografija je izšla šele leta 1808 na Dunaju v Inteligenzblatt. Nagrobnik s Prešernovim posvetilom so mu leta 1840 postavili na ljubljanskem Navju.
Leta 1786 je postal komisar ljubljanskega okrožja in v treh letih povečal število podeželskih osnovnih šol v tem okrožju z 9 na 18. Zavzemal se je za ustanovitev osrednje in javne študijske knjižnice v Ljubljani. Licejska knjižnica v Ljubljani, predhodnica NUK, je bila ustanovljena na njegovo pobudo.
Njegovo prvo književno delo, pesniška zbirka Blumen aus Krain (Cvetje s Kranjskega), je nastalo že v času študija. Nadaljeval je s tragedijo, prav tako v nemščini, Miss Jenny Love, ki jo je napisal na Dunaju. Pod vplivom slovenskih razsvetljencev, posebno Žiga Zoisa, je začel ustvarjati v slovenščini. Priredil in prevedel je komedijo avstrijskega dramatika Josefa Richterja Die Feldmühle (Podeželski mlin) in jo naslovil Županova Micka. To je prva slovenska komedija. Po vzoru Beaumarchaisove komedije La folle journée ou le mariage de Figaro (Figarova svatba) pa je Slovencem priskrbel še eno komedijo - Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Napisal je dvodelen Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreiches (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije). Prvi del, ki opisuje praslovansko dobo, je izšel leta 1788, drugi z opisom preseljevanja ljudstev in naselitve ter kasnejšega političnega razvoja starih Slovencev, pa leta 1791.
Linhartovo edino izvirno dramsko delo Miss Jenny Love v izvirniku ni bilo uprizorjeno, v prevodu Bratka Krefta pa je bilo šele leta 1967 odigrano na odru SNG Drame Ljubljana. Veseloigra Ta veseli dan ali Matiček se ženi je na krstno uprizoritev zaradi suma državi nevarnih idej čakala vse do leta 1848, ko jo je v Novem mestu uprizorila amaterska druščina, sestavljena povečini iz tamkajšnjih uradnikov. Še vedno je na sporedu slovenskih poklicnih in amaterskih gledališč. Uprizorjen je bil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana leta 2002. Predstava je dobila bosansko nagrado mali princ.
Linhart je v svojem življenju doživel le krstno uprizoritev Županove Micke leta 1789, v kateri je vlogo Micke odigrala njegova žena. Bila je to prva odigrana gledališka predstava v slovenskem jeziku v Stanovskem gledališču (zdaj Slovenska filharmonija). Kljub navdušenju pa je morala na svojo vnovično odrsko postavitev čakati več kot pol stoletja, saj so jo naslednjič odigrali leta 1848 v Vipavi. V šestdesetih letih je igra zaživela na odrih tedaj ustanovljenih čitalnic, do leta 1900 so jo uprizarjali v Bleiweisovi priredbi kot veseloigro s petjem v dveh dejanjih, nato pa se je na oder ob slavnostni 1000. predstavi Dramatičnega društva ponovno vrnila izvirna Linhartova Županova Micka.
ANTON JANŠA
Anton Janša, slovenski slikar in čebelar, * 20. maj 1734, Breznica na Gorenjskem, † 13. september 1773, Dunaj. Anton Janša je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Akademsko izobraženi slikar je deloval kot prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Čebele in vse kar je bilo z njimi povezano, so ga zanimale že od majhnih nog. Doma so namreč imeli nad sto panjev, pred katerimi so se zbirali sosedje in se pogovarjali o čebelarjenju in kmetovanju. Ker je bil zelo nadarjen za slikarstvo se je z brati, kljub temu, da niso znali brati in pisati, odpravil na Dunaj, da bi se v bakrorezni šoli izučili risarske obrti. Leta 1769 je cesarica Marija Terezija odredila ustanovitev šole za čebelarstvo. Za šolo odgovorno Spodnjeavstrijsko gospodarsko društvo je Antona Janšo predlagalo za vodjo šole. Novo ustanovljeno šolo so preselili v Augarten na Dunaju in jo poimenovali Terezijanska čebelarska šola. Čebelariti je začel s 16 panji, imel pa jih je 1772 že 300 in dosegel, da so 1773 čebelarili po vsej dunajski okolici na njegov način. Potoval je po ostalih avstrijskih deželah, kjer je predstavljal svoje odkritje, povezano s prevažanjem čebel na ajdovo pašo. Zaslovel je s svojimi predavanji, na katerih se je kazalo njegovo zelo natančno poznavanje čebel. V nemškem jeziku je napisal dve pomembni knjigi: Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu. Ti deli sta še vedno zelo poučni, saj nauke iz njih čebelarji še dandanes upoštevajo. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala odlok, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Janša se je poleg poučevanja ukvarjal tudi s čebelami kot znanstvenik. Kot čebelar je poznan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki ter poslikavi panjskih končnic. Janšev rojstni dan je bil izbran za svetovni dan čebel.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
