Skok v Maribor - 29. 9. 2022

Dež nam je prekrižal načrte za obisk Slovenskih Konjic, ampak z Marto se ne dava: z vlakom ob 6.42 direktno do Celja, tam na kavo, potem pa z vlakom ob 9.26 iz Celja v Maribor, kjer sva okrog pol enajstih.

Pod dežniki kreneva do frančiškanske cerkve in vstopiva. Frančiškansko baziliko svete Marije Matere usmiljenja, ki izstopa z veliko zgradbo (zraven je še samostan) in  opečnato fasado, so gradili od leta 1892 na temeljih nekdanje kapucinske cerkve, odprli pa leta 1900. Je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, bila je prva bazilika v Avstro-Ogrski. 

Ogledava si bogato urejeno notranjost, glavni oltar je narejen iz 17 vrst marmorja, pozornosti vredni so tudi stranski oltarji, spovednice ... Ob tem se spomnemo zgodbe o kapucinih, ki so od kmeta enkrat dobili v dar kravo, potem pa imeli težave z njo, ker niso imeli vrvi. Od takrat imajo svojo haljo povezano z vrvjo za vsak slučaj tudi še zdaj. 

Ker še vedno dežuje, se premakneva samo malo naprej do gradu, v katerem je našel prostore Pokrajinski muzej Maribor. Plačava pet evrov in pol vstopnine in se napotiva po lepo urejenih zbirkah. 

Pri ogledu nama z razlago in vodstvom pomaga uslužbenec, ki se nama lahko posveti, ker je obiskovalcev malo. O gradu pa si na spletni strani lahko preberemo:

Današnji mariborski grad je sestavljen iz dveh delov. Prvega predstavlja upravni dvor deželnega kneza zgrajen med letoma 1478 in 1481, drugega pa SV del mestnega utrdbenega sistema (grajska bastija in loža). Z lastništvom grofov Khislov se je leta 1620 začela dokončna preobrazba dvora v rezidenčni grad, v katerem so med drugim uredili viteško dvorano in dogradili loretsko kapelo. Po letu 1727 je grad prešel v lastništvo grofov Brandis, ki so mu dodali novo stopnišče, nadzidali bastijo ter dokončali ureditev viteške dvorane. Z ureditvijo današnje Grajske ulice leta 1871 je bil grad razpolovljen. Leta 1933 je grad odkupila tedanja mestna občina, Pokrajinski muzej Maribor pa se je vanj preselil leta 1938.

Še kar dežuje in shladilo se je, zato kreneva na Železniško postajo Maribor in se v ogrevanem direktnem vlaku za Dobovo ob 13.20 dobro ogrejeva. Pa z dveurnim klepetom tudi.

TUDI DEŽEVNO DOPOLDNE JE LAHKO PRIJETNO!

Več posnetkov

Video:

Skok v Ljubljano - 28. 9. 2022

Običajno obiščem Festival za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in tudi letos sem ga. Z vlakom okrog pol enajstih in nekaj čez poldne sem že v Ljubljani. To je vendar čas za kosilo! V restavraciji Orient ekpress si privoščim dobre vampe s polento in sok, 

potem pa na terasi lokala ob poti še kavo s smetano. 

Od tu ni već daleč do Cankarjevega doma, kjer se tri zaporedne dni odvija Festival. 

Največ je turistične ponudbe, pripomočkov (letos veliko slušnih aparatov) in prehranskih dodatkov za starejše, svetovalcev za različna področja ... Zanimive so rokodelske delavnice, 

tu je fotografska razstava, svoj prostor so našli zbiratelji. 

Na odru pa tečejo predstavitve različnih skupin. Festival ponuja tudi vrsto strokovnih srečanj in predavanj.

Po ogledu se grem sprostit med mogočna drevesa na Prešernovi cesti, 

potem pa zavijem v Tivoli, ki že diši po jeseni. 

Na Jakopičevem sprehajališču so vedno zanimive predstavitve na prostem, tokratna je posvečena gluhim in gluhonemim ter znakovnemu jeziku.

Pred dežjem se še pravi čas umaknem k drugi kavi v lokalu pri Železniški postaji Ljubljana, potem pa na vlak in domov.

Več posnetkov

Video:

Okič - 26. 9. 2022

Pet se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ne ustraši slabše vremenske napovedi in se ob osmih zjutraj zberemo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). 

Z avtom se odpeljemo do Boštanja, kjer se okrepimo s kavico. Potem se peljemo naprej skozi Boštanj in po dolini Grahovice, zavijemo levo in smo že na Okiču. 

Parkiramo blizu Cerkve svete Ane, potem pa v hrib proti Straškemu vrhu. V bistvu je to Pot Antona Umeka Okiškega, ki smo jo organizirano prehodili julija. Vidimo ne daleč, megle se vlačijo okrog nas, sicer pa je Pot dobro označena in poznamo jo skoraj vsi. 

Foto: Ljubo Motore.

Ko se obrnemo navzdol proti Drenovcu, najprej pred eno hišo opazimo sadiko tobaka, na gozdnem robu pa kostanjeva drevesa, bogato obložena s plodovi. Roke kar same začnejo pobirati. 

Potem pa skozi gozd in že smo na Drenovcu - prostranem travniku s kravami blizu kmetije. 

Foto: Vinko Šeško.

Spet hodimo po gozdu, najdemo kostanj pod posameznimi drevesi, ob robu poti so prave blazine mahu in med mahom dva lepa zdrava jurčka. 

Na poti proti Topolovcu se nam nad poseko odpre pogled na svet pod Veternikom, potem pa je treba po bolj strmi poti do Cerkve Marijinega vnebovzetja na Topolovcu. 

Leta 1734 jo je dal zgraditi boštanjski graščak Mordax v zahvalo za zdravje otroka. Notranjost je po poškodbah v potresu že renovirana, oltarji pa bodo denarno težek zalogaj. Baročni so in včasih so se bleščali v pozlati, na glavne kraljuje Marija. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren (8. september) - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša,  Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs). Zdaj je na vrsti fasada: delavci so že začeli, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

mi pa smo imeli srečo, da smo lahko obiskali notranjost in občudovali tudi kip oblečene Marije z Jezusom, ki se pojavi, če spustijo oltarno sliko Marije. Navadno napravijo to za velike praznike.

Spuščamo se mimo kapelic, o katerih na spletni strani Župnije Boštanj piše:

Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja: 

• spodnja kapelica - Jezusovo rojstvo (darilo Slave Slapšak - 1998)
• druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt (darilo Leopolda in Pavle Oblak - 1998)
• tretja kapelica - Jezus uči v templju (darilo Žužkovih - 1998)
• četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo (darilo Andolškovih - 1996)
• peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem (darilo Conradyevih - 1996)
• šesta kapelica - Žalostna Mati božja (darilo Dolinškovih - 1995)
• sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob (darilo Borisa Slapšaka - 1995).

Od slopastega (slopnega) ne vidimo več cerkve, toliko je megle. Pod Dolinškovim gostiščem ne gremo v levo po Poti Antona Umeka Okiškega, ampak kar naprej po cesti. 

Foto: Vinko Šeško.

Ustavimo se še pred rojstno hišo Antona Umeka Okiškega, 

potem pa vrnemo mimo Cerkve svete Ane iz 17. stoletja do avtomobila. 

Pod Okičem so ostanki rudarjenja, tudi njim posvetimo nekaj pozornosti. Po jamah, nekatere so zalite z vodo, lahko sklepamo, da je bil to dnevni kop.

Elčko in Vinka pospremimo še na Primož, da premešata letino v kadeh. 

Foto: Vinko Šeško.

Najprej se dezinficiramo, potem pa skupaj pomalicamo, zalijemo jedačo s tremi vrstami pijač, se posladkamo z letošnjim prvim pečenim kostanjem in končamo uživanje za mizo s kavo.

KDOR RISKIRA, PROFITIRA! Nismo se zbali dežja in preživeli lepo dopoldne, nekaj kapljic je padlo šele v Sevnici.

Več posnetkov

Video:

V Koper na lignje - 21. 9. 2022

Pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas na Železniški postaji Sevnica čaka na vlak ob 7.42, s katerim se zapeljemo do Zidanega Mosta. Tam prestopimo na Pohorje ekspres, ki vozi od Hodoša do Kopra. Precej poln je, vendar najdemo posamezne sedeže, od Ljubljane naprej je potnikov in potnic nekaj manj in lahko sedimo skupaj. Ljubljansko barje je zavito v meglo, potem pa se pokaže sonce. Vedno znova nas preseneča dejstvo, da proga obvozi celo dolino pri Borovnici, 

slikovito pa nam je tudi spuščanje s Kraškega roba v dolino s Hrastovljami.

Spodnjo sliko je posnela Marta Brežan.

Nekaj zamude imamo in časa le dobre tri ure, ampak vseeno si najprej privoščimo kavico. Temperature niso visoke, dodatno nas hladi veter, za pohajkovanje po mestu pa je to kar primerno vreme. Mimo novejših zgradb, 

med katerimi nas razveseli pogled na cvetoče oleandre, pridemo do starega dela mesta in ne pozabimo pogledati še edina ohranjena mestna vrata v obzidju - Vrata Munde. Skozi nje vidimo mogočni Vodnjak da Ponte.

Ne zavijemo v notranjost, ampak nadaljujemo pot do tržnice, ki jo obnavljajo. 

Tu poskrbimo za svoje želodce, ocvrti lignji so spet odlični.

Potem pa naprej po Semedelski promenadi 

in v Centralni mestni park, ki kaže veliko lepšo sliko kot avgusta: trava je spet zelena, nasadi so si opomogli, spet je tu voda... 

Tudi Semedelska plaža je lepo zelena, kopalcev ni veliko, več se jih sonči in uživa na zraku. Nad njo pa kraljuje Gravisijev grad.

Vračamo se mimo Taverne, Mestne plaže na utrjeno ploščad Bastion Belveder, 

od koder se nam odpre pogled na pristanišče. Pred njim čaka cela vrsta večjih ladij.

Še preko Titovega trga z Ložo, Pretorsko palačo, Armerijo, Foresterijo, Stolnico Marijinega vnebovzetja. 

V slednjo pokukamo, da vidimo nove orgle.

Že se je treba vrniti na Železniško postajo Koper. Posedimo še ob pijači, potem pa na vlak, ki ni pretirano zaseden. Zamuda ni velika, pred pol osmo smo v Sevnici.

V KOPER NA SPREHOD IN LIGNJE ZA TRI URE? ZAKAJ PA NE!

Več podatkov pod video posnetki.

Več posnetkov

Video:

Proge: do Celja 1846, Celje – Ljubljana 1849, Ljubljana -Postojna 1856, Postojna – Koper 1967 (40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, Tito z Modrim vlakom, potniški 1971, 1972; drugi tir) Zidani Most Zagreb 1862, drugi tir 1944, elektrificirana 1969.

Preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina. Njegova zgodovina sega v tretje do prvo stoletje pred našim štetjem (grška naselbina), dolga leta je povezan z Benečani, potem pod vladavino Avstrije, Italijo, leta 1947 postane sedež cone B Svobodnega tržaškega  ozemlja, po letu 1954 pa pomembno središče slovenske obale.

Vrata Munde, včasih glavna in zdaj edina še ohranjena mestna vrata od dvanajstih vrat zunanjega zida. Zgradili so jih leta 1516 v renesančnem slogu. Včasih je bil pred njimi most z utrdbo (Levji grad) za mitnico. Poleg njih je še del nekdanjega obzidja in stari umivalnik na notranji strani.

Mogočni Vodnjak Da Ponte, ki je bil omenjen že leta 1423, današnjo podobo je dobil leta 1666, uporabljali pa so ga do leta 1898. To je bil največji mestni vodnjak, v njem se je končal vodovod, ki je dovajal vodo v mesto.

Titov trg, kjer se nam pogled ustavi na čudoviti Loži iz 15. stoletja (preurejena v 17. stoletju). Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

Nasproti nje stoji mogočna Pretorska palača, ki izvira iz 13. stoletja, s sedanjo podobo iz 15. stoletja in napisnimi kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila včasih sedež mestnih vladarjev, danes pa je protokolarni objekt in mestna hiša. Še dve zanimivi stavbi iz 15. in 16. stoletja stojita zraven: Armerija (nekdanje skladišče orožja) in Foresterija za sprejem in bivanje gostov.

Pokukamo v Stolnico Marijinega vnebovzetja, katere začetki segajo v 12. stoletje, večkrat je bila prenovljena, od jeseni 2021 pa se lahko pohvalijo s 16 ton težkimi orglami, ki so jih delno dobili kot darilo fundacije iz Švice.

Ob cerkvi stoji 54 metrov visok stolp iz 12. stoletja, ki so ga cerkvi pripojili kot zvonik v 15. stoletju. V njem visi zvon svetega Nazarija, najstarejši delujoči zvon v Sloveniji, ki so ga leta 1333 ulili v Benetkah. Za štiri evre vstopnine se je mogoče povzpeti na razgledišče 43 metrov visoko in občudovati razgled na mesto z okolico. 204 stopnice - malo preveč za nas.

Po Čevljarski ulici: v starem delu mesta v bistvu vsaka hiša palača ali kako drugače zgodovinsko pomembna. Bastion Belveder - utrjena ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom.

Na drugi strani pa iznad starih hiš štrli Tomosov blok - povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Leta 2018 so jo prenovili, danes so v njej stanovanja. Zdaj poleg nje stoji še ena, malo nižja stolpnica.

Preko zaliva v Semedelo opazimo Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Mimo Taverne - nekdanjega skladišča soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v tako imenovano »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil za dobo 29 let pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Centralni mestni park: uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih zasutega področja med nekdanjim otokom in celino (stroškov je bilo za tri milijone evrov.

Po Semedelski promenadi do mosta preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo delno speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala.

Semedelska plaža - včasih obala je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, lani pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja.