Aha: 5.45, dovolj časa. Pa ni: 5.55 je in kar se da hitro skoraj tečem na Železniško postajo Sevnica, ker vlak proti Ljubljani odpelje ob 6.05. Na peronu že čaka pisana druščina iz Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, Četrtkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in Sredinih fotografov, skupaj nas je 14. Vlak nima zamude in okrog pol osmih smo v Ljubljani, do avtobusa proti Bohinju ob osmih je še malo časa za nakup kakšnega priboljška.
Avtobus brzi proti Gorenjski, ustavi pa pri "vsaki beli brezi" kot pravi Janja. Po dolini se vlačijo megle, oblaki zakrivajo gore: bo deževalo? Kdaj? Kje? Vremenske napovedi so precej različne. Za trenutek celo posije sonce, v Ribčevem Lazu, kjer izstopimo, pa je oblačno.
Po dolgi vožnji smo žejni in lačni, zato se najprej podpremo na bližnji terasi. Najbolj nam prija Jožičin jabolčni zavitek.
Foto: Marta Brežan.
Ko se odpravimo preko mosta, dočakamo prve kaplje.
Mi pa naprej mimo Cerkve svetega Janeza Krstnika v smeri Stare Fužine. To je naselje z okrog 565 prebivalci, naselbina pa je tu bila že v predrimskem obdobju. Veliko je novih zgradb z apartmaji za turiste, najti pa je mogoče še tudi primere značilnih kmečkih gradenj. Nekje za hišami se skriva Cerkev svetega Pavla iz 15. stoletja na temelju starejše. V središču naselja nam vzbudi zanimanje razstava fotografij na prostem, dežnih kapljic ni več in želimo izkoristiti čas za oglede Hudičevega mosta in Korit Mostnice. Ena pot je zaprta zaradi obnove mostu, oznake niso najbolj vidne in malo iščemo ter sprašujemo domačine.
Preko lepo ozaljšanega mostu moramo, pa mimo Mihovčeve gostilne, kjer ne moremo preveriti, ali še imajo staro lajno iz Češke, ker je lokal ob sredah zaprt. Blizu je Planšarski muzej - nekdanja sirarna od leta 1883 do 1967, muzej je od leta 1971. Za tri evre vstopnine si je mogoče od desetih do šestih popoldne ogledati kotla, prešo, orodje in pribor ter planšarski stan z opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.
Nam se mudi naprej in kmalu se vzpenjamo mimo Zoisove graščine iz druge polovice 18. stoletja, ki jo še urejajo (trenutno škarpo okrog nje) in vprašanje je, za kaj jo bodo namenili. Žiga Zois (1747 - 1819) je bil podjetnik, največ povezan z železarstvom, mineralog, mecen. Bil je najbogatejši Slovenec tistega časa in je okrog sebe zbiral krog prosvetljencev.
Stopimo med drevje in na levi se že sliši šumenje Mostnice, ki dela čudovita korita.
Čudimo se Hudičevemu mostu, ki stoji že od leta 1777, ko ga je dal zgraditi Žiga Zois za lažji prevoz lesa in rude s Pokljuke. Z gradnjo je povezana zgodba, ko naj bi delavci čez dan most gradili, zjutraj pa spet in spet našli porušenega. Na koncu so se razjezili češ, naj most kar hudič dela. In res se je pojavil in obljubil gradnjo, v zameno pa je hotel zase prvo dušo, ki bo prečkala most. Ko je bil most gotov, je eden izmed kmetov vrgel preko njega telečjo kost, za njo se je pognal pes in tako prvi prečkal most. Hudič je od jeze zamahnil z repom in porušil ograjo na mostu, ki še danes stoji, namesto ograje pa so nizki zidovi. Pod mostom na obeh straneh teče Mostnica v globokih tesnih.
Foto: Janja Kolar.
Pet se jih odloči, da se vrnejo do Bohinjskega jezera, v Stari Fužini si ogledajo Planšarski muzej in Galerijo, potem pa se pred nami vračajo domov.
Uradna pot ob Koritih Mostnice pa se začne malo više, kjer je treba plačati tri evre za vzdrževanje krožne poti. Krenemo po desni strani, ki se zaradi svetlobe sredi dneva izkaže bolj primerna za fotografiranje.
Ne moremo se nagledati čiste vode, ki počiva v tolmunih ali brzi med skalami, mokrih in suhih izdolbenih kotlov skoraj čisto pravilnih okroglih oblik, nenavadnega slončka ... Potem pa spet ozke tesni globoko, globoko.
Ko bi morali obrniti po drugi strani navzdol, se odločimo, da gremo še naprej do Koče na Vojah, o kateri na spletni strani Planinske zveze Slovenije lahko preberemo:
Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci.
Do nje se nam pot kar vleče, res je senčna po gozdu, se pa vzpenja in na nekaterih mestih po visokih stopnicah iz nekdanjih železniških pragov.
Koča je lepo obnovljena, vabi terasa okrog nje in pod njo, travniki daleč naokrog.
Foto: Vinko Šeško.
Veliko je gostov, vendar najdemo prosto mizo in si privoščimo gobovo juho z ajdovimi žganci, kar poplaknemo s čajem in pivom.
Do konca doline Voje in do slapov Mostnice, najvišji meri 21 metrov, nam je predaleč (45 minut), odločimo se za pot v dolino. Za povratek izberemo cesto, ki se vije po gozdu navzdol,
nad parkiriščem pa se svet odpre in s travnika nas pozdravi skupina konj. V dolini se že blešči Bohinjsko jezero, do katerega se spustimo po travniških poteh. Ob vodi je veliko kopalcev, tudi v vodi jih ne manjka. V Ribčevem Lazu ne izgubljamo časa: takoj se odpravimo na avtobusno postajališče, kjer nas na zamujeni avtobus (vozi 12 minut do vsake polne ure) za Ljubljano čaka čez 60. K sreči se jih nekaj odpelje z lokalnim avtobusom za Bohinjsko Bistrico, kar precej s tistim samo do Bleda, tako se vsi lahko vkrcamo tudi za Ljubljano.
Zaradi zamude avtobusa imamo potem v Ljubljani dve možnosti: mednarodni vlak ob 18.38 ali potniški ob 18.55. Odločimo se za prvega, kljub gneči najdemo prostor na njem in se udobno pripeljemo do Sevnice, kjer smo še pred osmo uro zvečer.
Ob 5.52 se nas pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica vkrca na vlak za Ljubljano in hitro smo na cilju, ker je vlak regionalni in ne ustavi na vsaki železniški postaji. Najdemo avtobus za smer Rateče in ob 7.30 se odpeljemo naprej. Do sedaj vse po načrtu. V Kranjsko Goro pa pripeljemo z zamudo in avtobus za Bovec preko Vršiča nas ne počaka. Kaj pa zdaj?
V vsaki stvari je nekaj dobrega:
nenačrtovani postanek v Kranjski Gori nam omogoči sprehod po tem turističnem kraju z veliko hoteli in drugimi nastanitvami ter mimo teras, polnih gostov. Mi najdemo prostor v lokalu Vopa bar z nenavadno opremo notranjih prostorov,
tudi sanitarij v kleti.
Svojo pozornost namenimo tudi Cerkvi device Marije vnebovzete, pri kateri se že na prvi pogled vidi, da je zvonik starejši od ostale zgradbe. Po starem izročilu je stala cerkev tu že zelo zgodaj in se je imenovala Marija na Belem produ. Od nekdanje cerkve se je ohranil zvonik v romanskem slogu, ki je narejen iz peščenih kvadrov. Današnja cerkev je poznogotska zgradba, ki je bila narejena leta 1510. Njen izvajalec je bil mojster Jernej Firtaler iz Beljaka. Koroški vpliv se vidi predvsem v ladijskem oboku, ki sloni na notrajih opornikih in je okrašen z dekorativnim prepletom reber. Obok spada med ene izmed najbolj zanimivih te vrste v Sloveniji. Dva gotska kipa sta iz prve polovice 15. stoletja. Občudujemo bogate oltarje s pozlačenimi kipi, poslikave obeh kupul in cvetlični dekorativni vzorec. Notranjost deluje svetlo in toplo.
Nekaj sto metrov naprej se ustavimo pri Liznjekovi domačiji, ki je primer bogate gruntarske domačije, ki so jo obnovili leta 1983 in preuredili v etnološki muzej. Mogočna hiša ob takrat glavni cesti je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja in je bila včasih tudi gostilna. Kaže pa tudi mnoge značilnosti kmečkega baroka iz 18. in začetka 19. stoletja. Fasado krasi freska, šivani robovi in cofasti ornament; k njej pa spadajo tudi gorenjski nageljni. Plačamo po evro in 70 centov vstopnine, prijazna vodička pa nas popelje po prostorih: tu je prostorna hiša, kamra z velbanim stropom, črna kuhinja. V sproščenem pogovoru komentiramo pohištvo, oblačila, orodje in drugo opremo iz 19. stoletja. Po lesenih stopnicah se povzpnemo pod streho, kjer sta še dve kamri, skrinje, različno orodje ... Čudimo se kratkim posteljam, vodička pa nam razloži, da so včasih ljudje spali skrčeno: niso so se upali iztegniti, da se ne bi za vedno. V kleti so bili včasih "čevdri" in hlev za večjo živino, trenutno pa zelo natančna predstavitev vseh ofenziv v prvi svetovni vojni. Veliko gospodarsko poslopje iz leta 1796 obsega senik, pod ter hlev za drobnico. Ob njem stoji zbirka kmečkih vozov in sani.
Vemo, da se je v Kranjski Gori rodil Josip Vandot (1884 - 1944), pesnik in pisatelj, ki ga poznamo predvsem po njegovih zgodbah o Kekcu. Njegove rojstne hiše s spominsko tablo (Podbreg 27) pa nam ne uspe najti.
Zdaj pa nazaj naAvtobusno postajo Kranjska Gora, da nam ne uide avtobus ob 11.30. Kot nalašč pa ima ta krepko zamudo in si med čakanjem lahko privoščimo še malico. Med vožnjo po ovinkih proti Vršiču kmalu ugotovimo, zakaj zamuda: promet je v obe smeri zelo gost in z velikim avtobusom se je kar težko prebijati med njim. Med zelenjem se nam vse bolj kažejo visoke gore, kot umite so in obžarjene s soncem.
Pri Erjavčevi koči izstopimo in obiščemo njeno teraso, ki je polna turistov. Tu je Kranjska sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva zgradila na nadmorski višini 1525 metrov kočo že leta 1901, po prvi svetovni vojni pa je postala slovenska. Leta 1946 so jo obnovili, v 80-tih letih porušili in na novo zgradili: otvoritev je bila leta 1993. Imenuje se po Franu Erjavcu (1834 - 1887), naravoslovcu in pisatelju.
Privoščimo si res dobro belo vino, prijetno ohlajeno, za povrh dobimo pa še rdeče, pa ne vino, ampak nekaj močnejšega.
Ker nismo več žejni, jasno vidimo drobne nageljčke in planike v koritih, nabrane kalorije pa bo treba tudi pokuriti.
Po stezi krenemo med macesne in drugo zelenje,
potem se pot razširi in vije navzgor v okljukih, saj večinoma poteka po stari trasi ceste. To so v letu 1915 gradili ruski vojni ujetniki, okrog deset tisoč jih je bilo, in pomeni pomembno povezavo Trente s Kranjsko Goro. Po stezah so jo prej vzdrževali predvsem pastirji in lovci. Gradnja ceste je potekala v neznosnih delovnih razmerah z mnogimi strogimi kaznimi in boleznimi. Marca 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul celo področje od prelaza do Erjavčeve koče in pod sabo pokopal 200 - 300 ujetnikov, po nekaterih podatkih celo 600. Na te čase spominjajo grobišča in Ruska kapelica.
Počasi se vzpenjamo, klepetamo in uživamo v zelenju: ni prevroče, veliko pa hodimo tudi po senci. Uradno je ta pot dolga pol ure, mi pa smo do Poštarskega doma rabili kar celo uro.
Ta stoji na nadmorski višini 1725 metrov, nad njim pa je vrh Vršiča (1737 metrov). Med obema vojnama je bila tu obmejna stražarnica, od 1952 planinska koča, ki so jo večkrat širili in ob njej zgradili še pomožni objekt. Planinsko društvo Pošta Telekom dobro skrbi zanjo, tudi okolica je skrbno urejena z mizami in klopmi v senci, za najbolj utrujene pa so na voljo ležalniki.
Znani so tudi po duhovitih napisih. Seznam jedil je zelo dolg, mi pa se izberemo ričet, štruklje z ocvirki in vampe - vse zelo okusno in poplakljeno s pivom.
Oziramo se po gorah, kukamo proti Tičarjevemu domu,
na ovinku ceste pa se zazremo še v obraz Ajdovske deklice.
Do Tičarjevega doma je samo 15 minut hoda in s tem si zaslužimo počitek in kavo na njihovi terasi. Na nadmorski višini 1620 metrov je Slovensko planinsko društvo zgradilo prvotno stavbo kot protiutež Vossovi koči (zdaj Erjavčevi) leta 1912 Slovensko kočo. Pobudo je dal doktor Josip Tičar, predsednik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva in soustanovitelj Gorske reševalne službe. Med prvo svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama italijanski financarji, po osvoboditvi so jo obnovili in odprli kot planinski dom leta 1946. V letih 1964 - 1966 so staro zgradbo podrli in zgradili novo, ki jo je bilo leta 1975 treba obnoviti zaradi poškodbe v snežnem plazu. Izgleda, da je zdaj gospodar tu Agencija Oskar, Turizem in potovanja.
Spustimo se na prelaz Vršič, ki je s 1611 metri nadmorske višine najvišji cestni prelaz v Sloveniji in Vzhodnih Julijskih Alpah. Avtobus za Kranjsko Goro ima spet zamudo, le počasi napredujemo navzdol in prispemo prepozno, da bi ujeli avtobus za Ljubljano ob 17.20. Ob 18.20 avtoubus vozi le v času šolskega pouka, torej šele ob 19.20. To bo pa dolgo čakanje! Začne delovati sistem "več glav več ve": po nekaj telefonskih klicih si zagotovimo prevoz do Jesenic s kombijem - taksijem za 50 evrov, tam počakamo na vlak iz Beljaka ob 19.39 (ima nekaj minut zamude) in ta nas pripelje direktno v Sevnico še pred pol enajsto. Tako se izognemo prestopanju in nadomestnemu prevozu z avtobusom med Ljubljano in Litijo.
Šest nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje na Železniški postaji Sevnica in se z vlakom ob 5.33 odpeljemo proti Mariboru. Direktni vlak je to in z njega ogledujemo kljub suši še lepo zeleno pokrajino.
Ob pol osmih smo v Mariboru in nestrpno čakamo na avtobus ob osmih za Roglo, ki ustavi na drugi strani Avtobusne postaje Maribor na Mlinski ulici. Zastonj je že drugo leto, namenjen pa je domačinom in gostom. Iz proračuna ga plačujejo občine Zreče, Oplotnica, Vitanje in Slovenske Konjice (Turistična destinacija Rogla-Pohorje); prevoz in vodenje izvaja podjetje Avtoprevozništvo in turistična agencija Pohorje Turizem iz Slovenske Bistrice ob sredah in petkih, avtobus pa odpelje iz Maribora ob osmih in enajstih. Ustavimo se v Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah in Zrečah, kjer vstopi tudi vodička Ilona. Razdeli nam informativne letake in predstavi vse štiri občine. Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, prevsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma.
Vzpenjamo se po cesti in pred nami se odpirajo zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamofne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.
Avtobus ustavi na Rogli v bližini Hotela Natura in štiri se napotimo z vodičko do vhoda Poti med krošnjami, ostali dve pa po svoje raziskovat Roglo. Odpirajo ob pol desetih, zato imamo dovolj časa za ogled podatkov o tej Poti, ki so jo odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp,
ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog.
Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden vstaneš. Ker sem to preizkusila že lani, tokrat nisem delala gneče med mladimi, željnimi adrenalinske vožnje.
Ne moremo se načuditi, da sta nemška in češka firma stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda.
V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Z vodičko se ustavimo na treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se pogovorimo o rastlinah: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev...
Zdaj pa je že skrajni čas za kavo, potem pa pohod do Koče na Pesku. Kosilo si je treba zaslužiti. Dobre pol ure nas pot vodi mavzdol: Marjeta predlaga položnejšo,
na kateri res uživamo med počesano travo pod vitkimi smrekami in neštetimi mravljišči. Vodička nam je že prej razložila, kako so včasih na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov, najdemo pa eno samo borovnico.
Pri Koči na Pesku vabijo mize v prijetni senci in ne moremo se upreti specialitetam:
gobovi juhi z ajdovimi žganci, pohorskemu loncu (več vrst mesa in zelenjave, ješprenj, krompir, fižol, gobe, slanina). Za pohorsko rezino, omleto ali borovničev zavitek ne ostane nič več prostora.
Malo še posedimo ob pijači in pogovorih, potem pa počasi nazaj na Roglo. Da nam kakšnih 45 minut ni prenapornih, napravimo nekaj postankov,
tudi pri skupini hišic in igral za otroke.
Sledi še sprehod okoli Cerkve Jezusove spremenitve na gori, ki je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Ogledamo si še okolico hotelov Planja in Rogla, bungalove, apartmaje, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Ob kavi posedimo na terasi ob 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo, za spust pa se ne more nobena odločiti (za odrasle 8 evrov, otroke 6).
Ob pol šestih se je treba posloviti od Rogle, kar žal nam je: odlično smo se počutile na do 21 stopinj toplem zraku z občasnim rahlim vetrcem (v senci so prav prišli dolgi rokavi), pod temno modrim nebom in med razkošno zelenimi smrekami. Pet minut pred sedmo smo v Mariboru, vlak odpelje ob 19.22, malo pred pol deseto zvečer smo v Sevnici.
Že nekaj let vem za pohod Po poti Antona Umeka - Okiškega, vendar je vedno prišlo kaj vmes, da se ga nisem udeležila.
Tokrat pa me je nanj spomnila prijateljica Janja in mi gostoljubno ponudila tudi prevoz z avtom do Okiča. Dvajset do devetih zjutraj jo počakam na avtobusnem postajališču v Šmarju (Sevnica), avto veselo brzi skozi Boštanj, potem pa v hrib in že se odpirajo razgledi na vse strani - vse je kot umito. Deset do devetih je pri Domu gasilcev in vaščanov na Okiču še malo ljudi, potem pa se nas nabere okrog 50. Domačini nas pričakajo z različnimi pijačami, tudi kavo, pa dezinficirajo nas, pladnji in košare se šibijo pod pecivom in drugimi priboljški. Startnine za pohod ne pobirajo, dobrodošli pa so prostovoljni prispevki.
Najprej nas pozdravi Damjan Žužek, predsednik Kulturno umetniškega društva Anton Umek - Okiški Boštanj, potem pa še vodja že osmega pohoda po vrsti Ivan Cajner, ki je tudi dal idejo za te pohode.
Z lepimi željami za varno in lepo pot (6,4 kilometre) se odpravimo proti Straškemu hribu, kjer izvemo od Ivana, kako je bilo, ko so se kot otroci tu igrali pod nekdanjim kozolcem, potem ga je pa bilo strah iti domov po temnem gozdu. Ves čas pohoda smo tako slišali nešteto spominov, pripovedovalci so se kar izmenjavali in dopolnjevali s podatki.
Vzpenjamo se mimo lepo urejene nekdanje lesene nemške stražarnice, ki so jo sem prenesli iz Lepega Doba. Preden se izpod Straškega vrha s 430 metri nadmorske višine odpravimo navzdol, se zazremo še proti Topolovcu, kamor smo namenjeni. Na gozdnati strmini je tudi lisa - ostanek Liparjevega vinograda v obliki na glavo postavljenega trikotnika. Spodaj so začeli dva do trije kopači, zgoraj jih je bilo že trideset. Ivan se še dobro spomni, kako je dišal kruh in tudi salama na likofu.
Ob poti nas čaka še ena dezinfekcija z žgano pijačo, potem pa se spustimo po travniku. Pridemo h križu, levo in desno so pašniki (Drenovec), ob naši poti pa nas pozdravita dva konja in že zelo stara koza. Po Straški dolini je včasih vodila najbližja pot v dolino Grahovice in potem naprej v Boštanj in Sevnico. V trgovino je bilo treba seveda z nahrbtnikom in potem vse stvari znositi domov.
Pot nas potem vodi do Topolovca ves čas po gozdu in na njej lahko vidimo posledice deževnih nalivov. Spomnemo se tudi "svete trojice", treh posebnežev, ki so na Topolovcu ukradli 50 litrov vina, po kmetijah vzeli nekaj kur in kruha, potem pa se tu naokoli lepo imeli dokler jih ni ulovila policija. Ivan pa meni, da smo pred vzponom potrebni vzpodbude v obliki njegovega dobrega brinovca.
Pri Cerkvi Marijinega vnebovzetja na Topolovcu, ki jo je leta 1734 dal zgraditi boštanjski graščak Mordax v zahvalo za zdravje otroka, nas pričakajo tri prijazne članice Aktiva žena Boštanj s svojimi dobrotami v tekočem in trdem stanju. Organizatorji so v Cerkvi pripravili prijeten kulturni dogodek:
Lana Žužek zaigra več skladb na citre, Eva Zupančič se tem zvokom pridruži s svojim glasom.
Trenutno še župnik v Boštanju Fonzi Žibert nam razloži veliko zanimivih stvari o cerkvi, pa tudi o skupni skrbi za obnovo, ki je bila potrebna po potresu. Treba jo je bilo obdati s kovinskim pasom, zdaj je na vrsti fasada, notranjost je že renovirana, oltarji pa bodo denarno težek zalogaj. Baročni so in včasih so se bleščali v pozlati, na glavne kraljuje Marija. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren (8. september) - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša, Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs).
Ko že odhajamo, se nam dobesedno prikaže Marija: župnik spusti oltarno sliko in prikaže se kip Marije z Jezusom, oba nosita obleke; občasno jih menjajo. Tako prikazovanje se navadno zgodi le ob velikih praznikih.
Sprehodimo se po grebenu in spustimo mimo sedmih kapelic. O njih na spletni strani Župnije Boštanj lahko preberemo:
Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja:
druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt ( darilo Leopolda in Pavle Oblak (1998)
tretja kapelica - Jezus uči v templju ( darilo Žužkovih (1998)
četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo ( darilo Andolškovih (1996)
peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem ( darilo Conradyevih (1996)
šesta kapelica - Žalostna Mati božja ( darilo Dolinškovih (1995)
sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob ( darilo Borisa Slapšaka (1995).
Ob poti občudujemo vrt gospe Oblakove, za katerega še vedno skrbi kljub visoki starosti.
Ustavimo se še pri kapelici na križišču, ki pa je v bistvu slopno znamenje: po obliki gre za štiristrani zidani slop, ki je enako širok po vsej višini in je v prerezu kvadrat ter pokrit s piramidalno strešico.
Zdaj pa po cesti pod Gostiščem Dolinšek, pa kmalu na desno, kjer nas bogato pogostita Fonova.
Foto: Robert Kaše.
Zasliši se pesem, ampak mi moramo naprej: navzdol skozi Dobje, potem pa desno v gozd, kjer je bilo včasih nekaj hiš s polji, zdaj pa je vse zaraslo, ker so se ljudje izselili s trebuhom za kruhom.
Pri zidanici Štempelj nas preseneti modrina številnih grmov hortenzij, vsako leto jih je več, se mi zdi. Ko spet pridemo na glavno cesto, Ivan obudi še en spomin, kako je s plavo kredo ustvarjal po čisto novi fasadi poslopja, pred katerim stojimo.
Nad cesto pa nam pokaže še gomilo iz šestega stoletja pred našim štetjem, ki bi jo bilo treba še raziskati, pa ni denarja za to. Če se prav spomnim, je blizu tudi rastišče rumenega sleča (pontske azaleje).
Prihajamo k Žužkovim: vabita senca pod šotorom in kozolcem,
ki ga krasi razstava literarno-likovnega natečaja Po poteh Antona Umeka Okiškega, v katerem so ustvarjali učenci in učenke Osnovne šole Boštanj.
Na stari hiši za kozolcem pa lahko na spominski tabli preberemo, da se je v teh hiši leta 1838 rodil pesnik, pisatelj, urednik in gimnazijski profesor v Celovcu Anton Umek - Okiški.
Eno njegovih uglasbenih pesmi o rožici nam je predstavil tudi Mešani pevski zbor Društva upokojencev Mirna, ki nas je razveselil še z nekaj drugimi pesmimi in nas pritegnil, da smo zapeli zraven. Naš aplavz in spominsko darlo naj jim bo v zahvalo.
Na mizo prinašajo različne pijače, kruh, sami si gremo iskat okusen golaž, s katerim prijajo štruklji, potem pa še pecivo ... Obsedimo pri prijetnem klepetu in spoznavanju, hvaležni prizadevnim organizatorjem, da so nam pripravili tako čudovit program. Drugo leto na svidenje!
Z Janjo se sprehodiva mimo Cerkve svete Ane iz 17. stoletja, potem pa se se odpeljeva nazaj skozi naselje Vrh pri Boštanju in dohitiva prijatelja Lada, ki jo peš maha proti domu. Zapeljeva ga in si prisluživa dišečo kavico, klepet o potovanjih, Ani pa nama za popotnico da ameriške borovnice. Tako debelih in okusnih ne moreš nikjer kupiti.
Hvala, Ani in Lado, pri vaju v raju z rožami je neizmerno lepo.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
