Po običajnem zgodnjem vstajanju in pisanju dnevnika nas osem vadi v atriju,
Na avtobusnem postajališču tečejo pogovori o velikih turističnih križarkah, ki se v pristanišču izmenjujejo vsak dan. Zasidrajo se za oglede ali samo za oskrbo kot včasih pomorščaki. Namenjeni smo na vzhod v smeri doma, ki pa je daleč: do Lizbone okrog 1500 kilometrov, naprej pa še dobrih 3000. Na severovzhod vozimo po hitri cesti (via rapida), ki je brezplačna, tudi cestnin ni. Med vožnjo poslušamo tipično portugalsko glasbo fado. To je čustvena glasba o življenju. Ni samo žalostna, čeprav z njo pogosto utapljajo žalost, nekatere pesmi so ponarodele. Najprej je bil to ples iz Brazilije, se razvijal v Lizboni v mračnih kleteh, beznicah, lokalih, med najnižjim slojem prebivalcev. Začeli so vnašati hrepenenje, čakanje na nekaj, pričakovanje. Petje so spremljali s portugalsko kitaro (oblika hruške z 12 strunami) in akustično kitaro. Počasi se je fado širil proti severu v univerzitetno Coimbro (moški fado) in proti jugu (vpliv flamenka in afriških ritmov).
Kmetje so imeli včasih skupne kašče, kjer so si lahko izposodili žito, če so ga rabili, potem pa vrnili, ko je bila letina boljša. Pšenico so prodajali, kruh so pekli predvsem iz koruzne moke.
Na Azorih je okrog 850 vrst rastlin, veliko jih je prinešenih, nekaj endemičnih. Polovica ozemlja je zaščitena. Velikih živali praktično ni: veliko je ptic, morskih organizmov, polžev, žuželk ... Ribolov je pomembna panoga, dolgo so še lovili tudi kite, ko je bilo to že prepovedano. Za to so uporabljali dolge čolne kanuje, ki so bil primerni za valove. Nejc zelo slikovito opiše potek lova na kite in poudari pomen lova za Azorčane. Pomembne so bile opazovalnice, ki so zdaj razgledišča. Tudi po svetu Azorčani slovijo kot dobri ribiči. Zelo radi jedo ribe in jih morajo celo uvažati. Imajo čolne, so ribiči in kmetje, zagotovljen je odkup rib in mleka. Veliko jih je zaposlenih pri komunalnih delih, zato je pokrajina lepo urejena. Poleg dela si privoščijo tudi zabavo: prirejajo zabave ob različnih prilikah: okrog 150 dni na leto.
Med rastlinami je zanimiv grm angleškega paradižnika, ki vsebuje veliko vitamina c, zreli plodovi morajo biti rdeči.
Faial da Terra je manjše naselje razpotegnjeno ob reki z nekaj nad 300 prebivalci, ki pa ima na obali celo svoj bazen.
Ob poti nas čaka več malih petelinčkov in putk, ki čakajo na hrano iz naših nahrbtnikov.
Med vožnjo vidimo tudi najvišji vrh otoka São Miguel - Pico da Vara, ki je visok 1.103 metre.
Zbrano poslušamo zgodbo o tem, kako je petelin postal simbol Portugalske.
Po povratku v Ponta Delgado (čez dan se je nabralo za tri ure vožnje z zanesljivim voznikom Pedrom) se sprehodimo po mestu, brskamo v trgovinah s spominčki, na obali posedimo ob pijači (dva deci piva - evro 15, pomarančni sok 2,50). Ob desetih je čas za počitek.
Curlja in kaplja nam, ko rinemo v breg; voda pa teče kar na povprek.
Slap čudne barve in čudno diši: se kopati nihče preveč ne želi. Gremo v daljine ...
