Šest od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, dva od Sredinih fotografov in ena, ki spada v obe skupini: skupaj devet na vlaku ob 6.35 za Ljubljano. Sicer nima zamude, bo pa čakal v Zidanem Mostu, zato tam prestopimo na ICS vlak Slovenija iz Maribora za Ljubljano. Doplačamo tri evre za višji rang vlaka, kave, ki nam pripada, pa ne dočakamo. Tudi s tem vlakom imamo zamudo, vendar vseeno še ujamemo avtobus proti Ratečam ob 8.30.
Malo po pol enajstih izstopimo v Gozdu Martuljku, bolje rečeno v Zgornjih Rutah, kakor se imenuje ta del naselja. Podrobnosti so pod video posnetki.
Foto: Tine Uranič.
V bližini avtobusnega postajališča je Gostilna Pri Jožici, kjer restavracijo in teraso odpirajo šele ob dvanajstih,
Foto: Vinko Šeško.
nam pa postrežejo v manjšem prostoru z res okusno kavo.
Gorenjski motivi so naslikani po stenah, mizah in celo vratih stranišč.
Foto: Marta Brežan.
Mimo butičnega hotela Triangel z zanimivo klopjo,
se odpravimo proti spodnjemu slapu: najprej po senčnem gozdu, potem pa po soteski ob vodi, ki je prijetno hladna.
Treba je sicer gledati pod noge, ker je ponekod steza ozka, vredno pa se je ustaviti in uživati ob žuboreči vodi, možicih iz kamnov, prepadnih stenah nad sabo.
Prečimo potok Martuljek in se vzpenjamo po stopnicah do drugega mosta, od koder se nam odpre pogled na slap, ki je tokrat res vodnat.
Potem pa v hrib, na enem mestu še bližnji pogled na padajočo vodo, steza pa malo sem in tja navkreber. Tu in tam priteče nekaj vode tudi po poti, pa s čela tudi kaplja in curlja. Na gozdni cesti si oddahnemo, naprej pot ni več tako naporna. Do drugega slapa in bivakov je pot začasno zaprta. Odpre se nam pogled proti Srednjemu Vrhu, prečimo vodo in smo Pri Ingotu - brunarici na planini, kjer postrežejo tudi turistom.
Ampak najprej po odpustke k Finžgarjevi kapelici in poklon pri spomeniku ponesrečenim planincem. Seveda ne spregledamo matere lipe s sedmimi hčerami.
Zadnje dni je osebje brunarice na spletni strani sicer napisalo, da bodo pripravljali toplo hrano samo še za konec tedna, kljub temu pa so nam lahko ponudili bučkino juho z ajdovimi žganci, pašta fižol, jabolčni zavitek ... Tako nismo ostali lačni, žejni pa tudi ne.
Foto: Vinko Šeško.
Po sončnem obdobju se začnejo zbirati oblaki in odpravimo se v dolino: dva po bližnji poti, ostali po gozdni cesti. Avtobus za Ljubljano ob 14.26 ima zamudo, v Ljubljani moramo hiteti na vlak ob 16.55, ki pa že v odhodu zamuja. Potem pa še nadomestni prevoz z avtobusom med Litijo in Trbovljami, tako smo v Sevnici šele okrog sedmih zvečer. Šele tu vidimo že na tleh kapljice dežja.
Gozd - Martuljek je razpotegnjeno naselje z dobrimi 600 prebivalci v
Občini Kranjska Gora. Leži na obeh bregovih reke Save Dolinke, ob cesti
Jesenice–Kranjska Gora v ozkem delu Zgornjesavske doline, med Karavankami in
Martuljško skupino v Julijskih Alpah z izstopajočim vrhom Špikom (2472 metrov).
In kateri so vrhovi v tej skupini ? Trem vrhovom je ime Rokav - to so Visoki,
Srednji in Spodnji. Visoki Rokav je za Škrlatico najvišji vrh v tej skupini.
Škrlatica in Špik sta edina vrhova, na katera pelje markirana pot. Ostali
vrhovi pa so še : Martuljški Ponci (Velika in Mala), Oltar in Dovški križ ter
Škrnatarica in Kukova špica. Vsi našteti vrhovi merijo preko 2400m v višino.
Dosegljivi so planincem, ki naj bi imeli dobro kondicijo, poleg tega pa naj bi
se dobro znašli na brezpotjih in obvladali lažje plezanje.
Nekdaj se je kraj imenoval Rute. Naselje se deli na
Spodnje Rute, kjer so stari kmečki domovi in Zgornje Rute. Gozd Martuljek je
dobil ime po potoku, hišna imena Srednjega Vrha pa so iz obdobja turških
vpadov. Po 1. svetovni vojni je bilo tu razvito mlinarstvo, železarstvo,
splavilo lesa in oglarstvo, ki se ga zdaj oživlja kot lokalno tradicijo. Še
vedno je pomembna živinoreja s planinskim pašništvom, med ponudniki turističnih
storitev je najvidnejši hotel Špik, več je hiš, ki oddajajo apartmaje in
počitniških hiš, restavracije, pošta, trgovina, manjša cerkev Srca Jezusovega in drugo. Tu je
tudi kamp Špik.
Je sedež krajevne skupnosti "RUTE" - Gozd Martuljek
in Srednji vrh, ki obsega območje naselij: Gozd - Martuljek in Srednji vrh.
S severnih pobočij Martuljške skupine se vode stekajo v potok
Martuljek, ki se tik pod vasjo pa se izliva v Savo Dolinko. Na njem sta dva
visoka slapova. Vzhodno od naselja je občasni slap Lucifer (imenovan
tudi Mokre Peči). Ob Belem potoku, ki je levi pritok Save Dolinke, so
pod Kukovo špico (2427 m) številni slapiči (skočniki). Nad Gozdom - Martuljkom
je vas Srednji Vrh, ki je odlična razgledna točka za Martuljško skupino
gora ter izhodišče nekaterih planinskih poti po Karavankah.
Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno
je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo
Jesenice–Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Skozi naselje poteka tudi
daljinska kolesarska povezava D-2 na odseku Kranjska Gora-Mojstrana-Jesenice.
Martuljški slapovi se nahajajo nad dolino Gozda Martuljka, območja, ki so ga že
leta 1949 razglasili za krajinski park, leta 1981 pa je postal del Triglavskega
narodnega parka.
Zgornji Martuljkov slap se spušča v treh stopnjah prek 110 m navpične stene. Pot
do njega je sicer dokaj lahka, pot v bližino slapa pa je primerna le za dobro
opremljene gornike! Zatem potok nadaljuje pot preko planine Jasenje in kot Spodnji
Martuljkov slap pade čez 50 m visoko steno v 400 m dolgo in ozko, v apnenec
izoblikovano sotesko – Martuljkovo sotesko. Čudovit izlet pa dopolnita še
domača hrana znane brunarice Pri Ingotu in pa ogled oglarske kope na
poti! Le par minut od brunarice stoji Kapela Marije Snežne oziroma
Finžgarjeva kapela, kot ji pravijo. Kapela je bila zgrajena že leta 1926 in stoji
poleg brunarice, ki so jo dve leti prej postavili bogoslovci ljubljanske
nadškofije, da so v njej preživljali poletne dni. Brunarico so Nemci med drugo
svetovno vojno požgali, ponovno pa so jo postavili na pobudo Frana Saleškega
Finžgarja, ki je kot duhovnik pogosto obiskoval ta čudovit kraj pod
Martuljškimi vrhovi. V kapeli vsako leto v času Velikega Šmarna, to je v mesecu
avgustu, potekajo maše na prostem, ki privabijo mnogo ljudi iz doline in od
drugod. Planina Jasenje: Pred 40 leti so bili v Jasenjah še trije
gospodarji, ki so se vsako poletje za 14 dni preselili v Jasenje in ročno
kosili travnike. Družinski člani so prihajali vsak dan iz doline, prinesli so
hrano ter grabili in obračali seno. Suhega so shranili na senike. Pozimi so z
voli in sanmi vozili seno v dolino. Gospodarji pa so se postarali, njihovi
nasledniki so imeli službo, ki ni več dopuščala takega načina življenja.
Planine so se začele opuščati in zaraščati. Zadnja košnja pod vodstvom starih
gospodarjev je bila sredi 70-tih let prejšnjega stoletja. Potem se je samo še
paslo nekaj glav živine. Najprej od treh kmetij, potem dveh, nekaj let pa je
planina samevala. Seniki so se podrli, travniki pa zarasli. Leta 1992 jo je
ponovno začel oživljati Ingo - naslednik enega od lastnikov, postavil je nov
senik, očistil drevje in grmovje ter pripeljal lastno živino na pašo. Vodna
črpalka pod planino - OVEN ima 30% izkoristek, voda se z lastno močjo potiska do 100 m od
črpalke do odjemnika in premaga do 15 m višinske razlike.
Brunarica: Zgradili so jo bogoslovci ljubljanske nadškofije, ki so hodili v
Jasenje na dopust in si v ta namen leta 1924 postavili na najetem zemljišču
majhno bivalno brunarico. K maši so morali hoditi v dolino, zato so leta 1926 v
Jasenjah postavili še kapelo, posvečeno Mariji snežni. Med vojno (jeseni
1942) so Nemci požgali vse pastirske domove v Jasenjah, pustili so senike in
kapelico, ki so jo domačini pred požigom odprli, da se je videlo, da je to
cerkveni objekt. Po vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da se
je poleg kapelice postavil še bivalni objekt. Leta 1961 je imel tu biserno mašo. Tako se je tradicija
počitnikovanja duhovnikov z opravljanjem maše nadaljevala. Domačini so bili v
to tradicijo zelo vpeti in so v času maševanja vsak dan prihajali iz doline v
Jasenje. S Finžgarjem so prihajali še štirje duhovniki, ki so prevzemali vlogo
gospodarja kapelice drug za drugim, prihajali v avgustu na dopust, se vzpenjali
na okoliške vrhove in maševali za domačine. Zadnji iz te skupine je bil Dr.
Janez Oražem, ki je poslednjič maševal leta 1993. Z njim pa je že od leta 1983
prihajal Dr. Janez Gril, ki je po Oražmovi smrti (1994) nasledil to zadružno
poslanstvo in letos tu obhajal zlato mašo. Nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov, obiskuje bližnje vrhove,
opravlja maše za domačine in preživlja dopust. Maše, ki je vsako leto od 5.
avgusta do Velikega Šmarna 15. avgusta, se udeležujejo tudi obiskovalci
martuljških slapov. Kapela je v lasti Škofije Novo mesto. Barvni vitraj je delo Veselke Šorli Puc, akademski slikar Tomaž Perko pa je narisal podobo Marije Snežne. Žal v notranjost kapele ni mogoče pokukati.
Spomenik ponesrečim planincem: leta 2007 je PD Gozd Martuljek
sledilo pobudi PZS, da se postavijo obeležja za ponesrečene v gorah na
določenih lokacijah in ne več posamezne plošče posejane povsod po skalah in
poteh, ob katerih so vse prevečkrat ugasle, napol pogorele sveče. V spomin vsem
domačinom, ponesrečenim v planinah in vsem ostalim, ki so se ponesrečili v
Špikovi skupini so postavili obeležje v Jasenjah ob Finžgarjevi kapeli.
Počitnice se počasi bližajo koncu in čas je za izlet s pranečakinjo in pranečakom. Vlak ob 6.35 za Ljubljano ima ravno toliko zamude, da ne ujamemo avtobusa ob pol devetih za Rateče, na pot krenemo ob pol desetih po malo daljšem odmoru za pijačo. V Ratečah smo malo pred dvanajsto in kar takoj krenemo proti Planici:
mimo presihajočega jezera Ledine, ki ima tokrat kar veliko površino.
Mlada dva hitita, jaz pa za njima v svojem tempu. Sonce je že dobro ogrelo ozračje in na drugem delu poti nam prija senca.
V Nordijskem centru najprej pokukamo v tekaški tunel na treh nivojih s 600 metri tekaške steze. Temperatura okrog dve stopinji pod ničlo nas dobro ohladi. Sprehodimo se po razgledni ploščadi, potem pa malo okrepčamo v lokalu.
Kupimo si karti za sedežnico po šest evrov, pranečak še ni star deset let in za njega je vožnja zastonj.
Pripeljemo se v bližino vrha letalnice in se zagledamo v globino. Opazujemo pa tudi spuste po zipline -u. Pri spodnji postajo sedežnice nas primamijo naprave za telovadbo, treba jih je preizkusiti.
Zdaj pa nazaj v Nordijski center, kjer imamo srečo, da tokrat ena tekačica na smučeh vadi. Za muzej zaračunajo šest evrov za odrasle in tri evre za otroke, se pa kar namučimo s skeniranjem kod pri vhodu, še najbolj zanesljiva je tista na moji karti in potem pohitimo skozi vhod vsi trije. Na dveh nivojih je podrobno predstavljena zgodovina smučarskih skokov: na panojih z besedo in fotografijami, video posnetki, predmeti, najbolj zanimiva sta dva simulatorja skokov in interaktivna postaja, kjer se preizkusimo v sojenju smučarskih skokov in se primerjamo z uradnimi sodniki.
Nazaj proti Ratečem gre navzdol hitreje kot navzgor in tudi manj naporno je, zato imamo do odhoda avtobusa ob 16.10 malo časa za obisk lokalne trgovine in nakup posladkov. V Ljubljani je treba še na pravo večerjo v McDonalds in v Sevnico se vrnemo šele okrog pol desetih.
Deset od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenje Sevnica nestrpno pričakujemo na Železniški postaji Sevnica, če bo imel vlak za Ljubljano ob 6.35 kaj zamude. Nima je in z njim se pripeljejo še tri, na Bregu se pridruži še ena, skupaj nas je torej 14 za potep na Gorenjsko. Do Ljubljane sicer pridobimo pol ure zamude zaradi del na progi, ni nam pa treba prestopati na nadomestni prevoz z avtobusom. Imamo ravno še toliko časa, da si kupimo rogljičke, potem pa se na številki sedem vkrcamo na avtobus proti Bledu. Vožnja je hitra in udobna, saj vozimo po avtocesti in brez postankov. Edino to nam ni všeč, da se lahko peljemo samo do Bleda, za naselje Mlino pa moramo prestopiti na avtobus za Bohinj.
Veselo zakorakamo v prijetno dopoldne ob Blejskem jezeru, mimo pleten in s pogledom na otok ter grad. Podrobnosti pod video posnetki. Pogovarjamo se o značilnostih Bleda,
Foto: Marta Brežan.
povzpnemo po stopnicah do Vile Bled, kave pa si tu ne privoščimo, cena štiri evre in pol se nam zdi le malo previsoka. Smo že pod Belvederjem,
Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.
prijazni italijanski par nam pomaga pri fotografiranju, potem pa nadaljujemo pot proti Zaki.
Z lesene potke ob vodi občudujemo razgled in spremljamo razigrane račke na vodi.
V Restavraciji Zaka Camping Bled na terasi počivamo ob kavi in drugih napitkih (kava z mlekom: 3,20, malo pivo: 4,20). Potem pa v hrib na razgledišča. Precej strmo pot po gozdu je voda zelo uničila, treba je paziti tudi po steptanih peščenih delih, trenutno to ni ravno "nezahtevna pot". Ozka steza na Ojstrico je polna turistov, zato se odločimo za daljšo pot na Malo Osojnico (iz Zake uradno 40 minut).
Na grebenu kukamo proti Bohinjski Beli in naseljem Kupljenik pod Babjim zobom, pod nami pa se spreletavajo padalci.
Z razgledišča se nam odpre čudovit pogled na Blejsko jezero z okolico, fotografiranja ni ne konca, ne kraja.
Ob spustu moramo še posebej paziti, da nam kje ne spodrsne.
V Zaki se na hitro malo okrepčamo,
potem pa pohitimo ob Jezeru v središče naselja. Tu in tam nas razveselijo cvetoči lokvanji, povsod pa je tudi veliko kopalcev, vsak si išče svoj košček plaže, tudi naša dva sta med njimi.
Na Avtobusni postaji Bled počakamo do 14.28 na posebni turistični avtobus, ki v juliju in avgustu štirikrat na dan zastonj pelje na Pokljuko in nazaj. Malo več kot pol ure traja vožnja po lepi cesti do Rudnega polja, kjer imamo dobre tri ure za odkrivanje te visoke kraške planote. Vreme pa se začne kujati: grozijo temni oblaki, tudi grmeti začne,
zato se zatečemo na teraso Hotela Center, kjer nas presenetijo s ponudbo okusnih jedi na žlico: jota, ješprenj, telečja obara, golaž. Seveda izkoristimo priložnost in se dobro podpremo, cena obroka je devet evrov in 50 centov.
Da bi porabili kalorije se napotimo proti Uskovnici, čeprav začne rahlo deževati. Pa ne za dolgo, čez čas se pokažejo celo sončni žarki. Navzdol na Planino Uskovnico se nam ne ljubi, ker vemo, da bi se potem vračali v hrib,
raje se razkropimo med smreke in najdemo drobne borovnice, ki se že poslavljajo, maline, jagode, brusnice pa še niso zrele. Najvztrajnejši najdejo celo gobe. Sprehodimo se do Energijskega parka,
pasemo radovednost ob Pokljuški vojašnici, pregledamo kažipote in informacijske table
ter se poklonimo sveti Barbari, ki je med drugim tudi zavetnica rudarjev, ker jo je oče zaprl v temni stolp, da je ne bi okolje pokvarilo. Ob tem se spomnimo, zakaj Rudno polje: v 16. stoletju so tu kopali železovo rudo in za talitev porabili les bukovih gozdov. Nasadili pa so hitreje rastočo smreko, ki raste na premajhni nadmorski višini in je zato bolj podvržena škodljivcem. Kljub temu pa nam je ljuba njena pomirjajoča zelena barva in uživamo ob svežem zraku teh širnih gozdov.
Ob 18.30 je čas za povratek z avtobusom na Bled, kjer ne čakamo dolgo na avtobus za Ljubljano ob 19.30. Tudi ta je direktni po avtocesti in v Ljubljani imamo dovolj časa za nakup hrane in pijače za večerjo, potem pa se odpeljemo z mednarodnim vlakom ob 21.05 proti Sevnici (spet nič nadomestnega prevoza z avtobusom). Ob pol enajstih smo doma.
Bled je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in
središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju
Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter
spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski
višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu
iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega
veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in
Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli
jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm,
Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729
mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19.
stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali
jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se
vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil statusmesta
oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več
hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za
hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, tu je
konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled, drugo blejsko prizorišče pa
je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.
Vila Bled, nekdanja predsedniška rezidenca, je
danes preurejena v šarmantni historični hotel, prežet z umetniškimi deli
priznanih slovenskih slikarjev. Leži v mirnem predelu tik ob jezeru, z urejenim
privatnim kopališčem. Obdana je s čudovitim parkom in parkiriščem za goste.
Vila Bled je sinonim za vrhunsko kulinariko, njena restavracija se uvršča v
kulinarične vodiče, kot je Gault&Millau. Gostje lahko uživajo na terasi z
veličastnim razgledom na Blejski otok. Hotel ponuja pestro paleto sob in suit,
opremljenih v originalnem značilnem slogu petdesetih let preteklega stoletja.
Gostje se lahko sprostijo v hotelskem wellness & spa centru ter si
privoščijo masažo. Vila Bled je izjemno prizorišče tudi za elegantne poslovne
in osebne dogodke. Na posestvu se nahaja še Kavarna Belvedere z edinstvenim
razgledom na Blejsko jezero.
Že v 19. stoletju je tu nastal dvonadstropni dvorec s
stolpiči, ki je odražal značilnosti tedanje dunajske arhitekture in hkrati
spominjal na angleške vile. V letih 1883 in 1885 ga je dal zgraditi plemič,
knez Ernest Windischgrätz. V rokah avstrijske rodbine je ostal do leta 1922,
dokler stavbe ni kupil Aleksander Karađorđević, kralj Srbov, Hrvatov in
Slovencev. Stavbo so po bitki iz prve svetovne vojne poimenovali Suvobor.
Aleksandrova žena, kraljica Marija, in njuni trije otroci so vsa poletja
preživeli v blejskem dvorcu. Najmlajši, princ Andrej, je bil tu celo rojen. V
desetletjih pozneje, kar razkriva tudi hotelska knjiga izbranih gostov hotela
Vila Bled, so te kraje Karađorđevićevi potomci še obiskovali. Na Bledu, ki je
veljal za mondeno alpsko letovišče, je kralj Aleksander v bližini Suvoborja
načrtoval novo vilo. Staro je želel prepustiti ženi, ob tem pa si je zamislil
gradnjo nove rezidence. Za arhitekta je izbral Jožeta Plečnika, ki je
načrte za dvorec tudi naredil. Kralj je avtorja zasnove po obisku predsednika
Češkoslovaške Tomaša G. Masaryka izbral jeseni leta 1922. Plečnik se je resno
lotil načrtovanja deset let kasneje. Rezidenco je arhitekt zasnoval na vzpetini
nad jezerom, kjer naj bi stala kot modern odgovor na srednjeveški Blejski grad
na drugi strani. Dela za novo vilo so stekla leta 1934, a niso potekala
dolgo. Istega leta jih je prekinil atentat na kralja Aleksandra v
Marseillu. Tako so od Plečnikove zasnove ostali le 30-metrski stebri nad
jezerom, na katerih danes stoji paviljon Belveder, poznan tudi kot
Titova čajnica. Kraljica Marija se ni odločila za nadaljevanje gradnje, temveč
se je raje lotila pozidave prostorov stare vile. To so med letoma 1937 in
1938 podrli, na njenem mestu pa je po zamislih Plečnikovega učenca,
blejskega mestnega arhitekta Danila Fürsta, začela nastajati nova vila.
Načrte je prehitela druga svetovna vojna, čeprav so Nemci gradnjo v grobem
nadaljevali. Gradnjo je po prirejenih Fürstovih načrtih in navodilih Tita leta 1946
po posredovanju ministra za gradnjo Ivana Mačka prevzel Vinko Glanz, arhitekt,
prav tako Plečnikov učenec, ki se je podpisal tudi pod slovenski parlament. Za
dokončanje projekta je imel arhitekt zelo malo časa. Za dobavo gradbenega
materiala, ki ga v povojnem času ni bilo lahko dobiti, in končne opreme stavbe
je imel pičlih šest mesecev. Ker mu je to uspelo, si je Glanz prislužil Titovo
naklonjenost. To je arhitektu prineslo položaj glavnega projektanta
protokolarnih objektov v nekdanji Jugoslaviji. Vile Bled, kot pravi vodja
recepcije današnjega hotela Vila Bled Bojan Malej, Tito ni obiskal pogosto.
"Večkrat je bil tu v času informbiroja, po obnovi Brda pri Kranju pa je
bil raje tam." Nazadnje se je v alpski rezidenci za dan ali dva ustavil
leta 1977. A ne glede na to je v vili ob jezeru Tito gostil številne
goste. O korejskem voditelju kroži posebna zgodba, ki nam jo je povedal
Bojan Malej: "Pravijo, da je Kim II Sung ob svojem odhodu iz predsedniška
apartmaja odnesel tudi posteljo in nekaj pohištva. Ko so Titu prišli povedat,
kaj se dogaja, naj bi rekel: "Neka nosi, samo da ide.". Kot hotel
so objekt odprli leta 1984, nekateri obiskovalci tu preživijo tudi do
pol leta. Dvoposteljna soba za eno noč z zajtrkom – skoraj 300 evrov.
Neogotska župnijska Cerkev svetega Martina z velikimi
slikami križevega pota in svojskim lestencem. Freske so delo Slavka Pengova,
lestenec pa je izdelal Ivan Pengov. Stara cerkev je stala na tem mestu že v 14.
ali 15. stoletju, sedanjo pa so zgradili v letih 1903 - 1905. Prostor ob njej
lepo zapolnjujejo stavbi lepo urejenega župnišča in Starega farovža z nekaj
sobami, lokalom (doma izdelan sladoled) in prodajalno spominkov. Marijino
znamenje je zasnoval Plečnik.
Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45
kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno
ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad
jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel
otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako s površino 0,82 ha. Na
njem je bilo svetišče boginje Žive že v času poganskih Slovanov. Na vrhu otoka,
na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev
Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik
z baročno čebulasto kapo, visok 52 metrov. Nedaleč stran, nad mogočnim
stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere
Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik. V 8., 9.
stoletju kapela, v 10. prva zidana cerkvica, v 11., 12. stoletju razširitve,
14., 15. stoletje dozidave, v 17. stoletju barokizirali (današnja oblika).
Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni
vrelec (23°C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. Bled je postal tudi
središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež
uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži
izven njegovih meja. Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski
Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je
Bled poleg jezera, Blejskega otoka s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z
blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih
kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem
Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine.
Dimenzije: 7x7x7. Vojvodinska moka, ne uspejo, če jih delaš slabe volje.
Pletna: to je leseno plovilo z ravnim
dnom. Tipična pletna je dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,30
metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi
tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri
metre.« Večina pleten sprejme do 18 oseb, izdelane pa so praviloma iz
macesnovega lesa, ki ga najprej pet let sušijo. »Približno osemdeset odstotkov
je ročnega dela. V izdelavo pletne je vloženih od šeststo do sedemsto ur dela, v
kar pa ni všteto barvanje, za kar je potrebnih še nadaljnjih sto ur.«
Vzdržujejo jih potem lastniki sami. »Pozimi jih potegnemo iz vode, razstavimo
na posamezne dele in jih posušimo, na koncu pa se lesene dele še zbrusi in na
novo polakira.« Vsako leto splavijo tudi kakšno novo pletno. Pri tem je zelo
pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v
ravnotežju. Pletnje izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda. Pletno
upravlja pletnar, kar je še danes zelo cenjen poklic, ki ga ne more opravljati
kdor koli. Izraz pletna je prevzet iz bavarskega Plätten 'plovilo s ploskim
dnom'. Pletna je po zaslugi vrlih ladijskih tesarjev skozi leta dobila današnjo
podobo. Prvi zapiski v cerkvenih knjigah o pletnah segajo v fevdalno dobo 12.
stoletja (plitvice). Takrat so revnejši kmetje iz vasice Mlino, ki leži na
južni obali blejskega jezera dobili od oblasti nalogo da namesto desetine,
prevažajo romarje na otok. V času vladavine Marije Terezije so bile pravice za
lastništvo pletne podeljene kmetom, katerim je bila dodeljena slabša
obdelovalna zemlja. Naziv se od takrat prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo
ostaja v družinah več stoletij. Prve pletne današnje oblike so izdelali domači
tesarji iz tesarske delavnice na Mlinem v letih 1900–1902. Za vzor jim je
služila knezova ladja, čoln, ki ga je leta 1883 dal pripeljati na Mlino knez
Ernst Windisch-Graetz. Na Blejskem otoku
je 23 pleten in vse so lepo vzdrževane.
Smučišče Straža, jezero z otokom in na Blejski grad na strmi pečini, ki
se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bilomenjen leta 1004, dolga stoletja
sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki,
zdaj pa gosti muzej.
Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina
s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale
gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali,
kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na
popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo,
ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad. Zgodba o
potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža,
zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko
so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je
potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je
umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon,
ki je danes znan kot "zvon želja".
Pokljuka je z gozdom pokrita visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Je največja
zaokrožena gozdna površina v Triglavskem narodnem parku. Dolga je 20 km in
skoraj toliko tudi široka. V razponu od 1000 do 1400 m je okoli 6300 ha gozdov,
v katerih prevladuje smreka. Razgibano površje skritih brezen, zaraščenih kont
in vrtač in dolinic je ostanek delovanja pokljuškega ledenika. Za njim so
ostala pokljuška barja in zamočvirjene, težko prehodne gozdne površine. Barja
spadajo med najjužnejša visoka barja v Evropi. Prvi zapisani podatek o
pokljuških gozdovih je v izročitveni listini iz leta 1004, s katero je nemški
cesar Henrik II. Sveti (972-1024) daroval briksenškemu škofu Albuinu (Tirolska)
posest med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. V 16. stoletju, ko je železarstvo
doseglo svoj višek, so na Pokljuki kopali in talili železovo rudo, zato pa
rabili veliko drv. Bukev so počasi nadomestili s smreko. Pred nekaj stoletji so
na Pokljuki prevladovali bukovi gozdovi, ki pa so danes zaradi intenzivnega
oglarjenja v preteklosti močno razredčeni. Smrekovi gozdovi na Pokljuki dajejo posebno
kvaliteten - resonančni les, ki nastane zaradi počasne rasti. Pokljuka je
izhodišče za številne planinske poti v visokogorje Julijskih Alp. Na obrobju
ogromnih gozdov na številnih prastarih planinah še danes pasejo živino.Pozimi na Pokljuki prirejajo
mednarodna biatlonska tekmovanja (tudi svetovni pokal), odlični tereni za tek
na smučeh, poleti pohodništvo in kolesarstvo.
Pokljuška soteska, tudi Soteska Ribščice je 1500 m dolga soteska ob vzhodnem
vznožju alpske planote Pokljuka nad dolino reke Radovne v Triglavskem narodnem
parku. Soteska je suha, v spodnjem delu pa se pojavi potok Ribščica (pritok
Radovne), ki je ob zadnji ledeni dobi odvajal vodo iz Pokljuškega ledenika in
izklesal apnenčaste kamnine do 50 m globoko. V osrednjem delu soteske so številni
fosilni ostanki, naravni mostovi, na najožjem, neprehodnem delu pa so že leta
1930 speljali 800 m turistične poti (lesene mostove v partizanskem prehodu,
imenovane Galerije kraljeviča Andreja). Med znamenitosti soteske sodi tudi
Pokljuška luknja, (skalna votlina z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni, v
kateri naj bi se med svojim begom v Nemčijo skrival Primož Trubar; skozi luknjo
vodi pot naprej na Staro Pokljuko) ter Stranska soteska, ki jo ob deževnih
obdobjih napolnjuje 22 m visok slap.
Osem od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas čaka na odhod vlaka ob 6.45 proti Tržišču, dve Krčanki se nam pridružita, ko pripelje njun vlak. Do Tržišča je komaj toliko časa, da smo pozorni na pet predorov in se zavemo težav, ki so jih graditelji imeli, ko so do leta 1938 končali ta odsek. Zaradi premogovnika v Krmelju so progo iz Trebnjega do Tržišča zgradili že trideset let prej, leta 1908. Ko so rudnik leta 1966 zaprli, so ukinili tudi progo Krmelj - Tržišče.
Nekaj minut čez sedmo izstopimo in pozdravi nas zvon Cerkve svetega Jurija na hribu nad nami. Sicer pa je v Tržišču, ki ima okrog 200 prebivalcev, poleg te cerkve iz 13. stoletja še Cerkev svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja (obe sta bili med drugo svetovno vojno požgani), včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije Vnebovzete.
Na križišču se nam pridruži Mimi, kasneje pa še Ani - dvanajst apostolov ali "apostolic".
Mimo kotička z veliko pletenko se sprehodimo do trgovine Urban, kjer si privoščimo kavico. Pot nadaljujemo mimo Osnovne šole Tržišče, katere izgled z lesenimi pregradami preko oken se nam zdi malo čuden.
Ogledujemo si terasasto streho, poraslo z rastlinjem, na enem delu delavci nekaj urejajo. Nad stavbo je pot preko Lanišča, kjer so včasih sejali lan, delno asfaltirana, naprej pod kamnolomom pa še makadamska.
Proti Kaplji vasi (poseljena že v prazgodovini) ne gremo po travnikih, zaradi rose izberemo cesto. Skozi strnjeni del naselja napredujemo više v gozd. Po njem je hoja prav prijetna, gob pa ne najdemo. Ko pridemo iz gozda, smo v bistvu že v Škovcu - zaselek Petelink, do središča vasi pa se je treba še malo povzpeti.
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Prej pa si na lepo urejenem počivališču Trata privoščimo malo počitka in osvežitve
in pogled proti Svetemu Vrhu.
Škovec je kraj z okoli 60 prebivalci, ki je znan že iz 15. stoletja kot Šibkovec. Vedno znova z urejenostjo kraja dokazujejo, kako zasluženo so leta 2010 dobili naslov najlepše vasi v Posavju in dosegli tretje mesto med najlepšimi izletniškimi kraji v Sloveniji. Lepo urejen kozolček za prireditve, z deščicami na posušenem drevesu označeni pomembni dogodki v kraju,
prijetno otroško igrišče (ga je bilo treba preizkusiti),
pitnik vode, klopce, domiselno skrite smeti ..., hiše pa kar tekmujejo z urejenostjo fasad in okolice. Posedimo pri mizi in malicamo, sonce nas ravno prav greje. Hišo v bližini prekrivajo, mimo pa prideta tudi dve znanki, tako kraj ni tako izumrl, kot se nam je zdel ob obiskih v preteklih letih. Pri domačinki dobimo dobro dezinfekcijsko sredstvo,
potem pa se ustavimo še pri etnografski zbirki Leopolda Borštnarja.
Foto: Marta Brežan.
V dolino se spustimo po cesti mimo znamenja in počivališča Rina. Že leta 1919 je izvir vode služil za gospodinjstva in napajanje živine, leta 1940 pa je usahnil in voda se je pojavila na drugi strani hriba, tu pride na dan le ob velikem deževju. Do sedaj na tem mestu še nisem videla vode, tokrat pa po malem curlja. V okolici so tudi opuščeni rovi rudnika cinka iz 19. stoletja, rudo so predelovali v topilnici v Krmelju.
Pot po cesti si od manjše ribogojnice naprej popestrimo s precej blatno stezo ob potočku,
na katerem najdemo tudi nekdanje perišče.
Na Železniško postajo Tržišče se vrnemo zgodaj,
ogledamo si kapelico s sliko Slomška in svetega Krištofa in počivamo na klopeh.
Vlak proti Sevnici ima odhod ob 11.53 in je točen. Deset minut čez dvanajsto smo v Sevnici in s Krčankami imamo še ravno toliko časa, da se okrepčamo v pivom.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!