Danes naj bi se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na pohod odpeljala z vlakom. Zbor ob 7.20 na Železniški postaji Sevnica. Ker vem, da vlak odpelje šele ob 7.39 (če nima zamude), se počasi odpravim na pot in med bloki Naselja heroja Maroka srečam majhno četico, ki koraka v nasprotni smeri. Odločili so se, da se ne bi pridružili skupini, ki hodi ob polni luni in je namenjena v Celje. Grem kar z njimi, pet nas je ravno dovolj za en avto.
Najprej se zapeljemo na Blanco in tam okrepimo s kavico, potem pa naprej skozi Brestanico, Senovo na Dobravo - v zaselek Puste Lož(i)ce.
Vedno me preseneti, kako se svet tu odpre: njive, pašniki v okviru gozda, ki že dobiva jesenske barve, lepi razgledi ...
Kljub slabši cesti pridemo z avtom do zapuščene domačije Požun (Vrtec).
Velikih trt ni več, so še samo ostanki in nekaj manjših, brajda pa žari v rdeči barvi.
Pred gospodarskim poslopjem rasteta dve veliki figi, ena je še polna plodov, ki so res slastni.
Peš se odpravimo proti Slapu Pekel po lepo utrjeni poti, na začetku katere nas na tleh preseneti preproga iz debelega želoda. Kmalu smo pri potoku Blanščica z odcepom poti za Slap Bojanca, naša pot pa nas vodi ob vodi.
Neurejena je, blatna, s podrtimi grmi in drevesi, nekajkrat je treba prečkati vodo po spolzkih kamnih ali stopiti kar v vodo.
Ampak na koncu je človek poplačan za trud s pogledom na 17 metrov visok slap, ki pada preko skal. Na povratku je treba še bolj paziti, da ne pride do zdrsa, potem pa spet nazaj v breg po utrjeni poti.
Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Pri domačiji se pod streho malo okrepčamo, potem pa odločimo za povratek, ker začne rositi.
Najprej peš do boljše ceste, potem pa z avtom: Zalog, Mrzla Planina, Zabukovje in ob Sevničini nazaj v Sevnico. Prezgodaj je še za domov, zato še malo poklepetamo ob kavi. Ko stopim v stanovanje, ura kaže točno 11.11.
Na lepše z Jelko v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je vedno zanimiv dogodek. Tokrat se odpravljamo v Ljubljano: zbor na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 8.09, 17 nas je, štirje se nam pridružijo še v Ljubljani. Vlak ima 12 minut zamude, do konca se jih nabere še nekaj več, dovolj je prostora, vožnja je udobna, doplačamo pa evro in pol, ker je vlak mednaroden.
V Ljubljani najprej nakup rogljičkov in kava v lokalu Kinodvor, kjer delamo tudi načrte za obisk filmskih predstav v bodoče.
Potem pa lepo naprej do Kongresnega trga, kjer so nam iznajdljive organizatorke našle možnost za ogled Slovenske filharmonije. Najprej izvemo, da je Branka osem let prepevala v mladinskem zboru RTV, ki je tu nastopal in snemal.
Pozdravi nas Mateja Kralj in nas popelje v malo dvorano, dvorano Slavka Osterca, in predstavi zgodovino in poslanstvo te ustanove. Celotno zgodovino lahko preberemo na spletni strani.
Leta 1907 so v Ljubljani ustanovili njeno predhodnico, Akademijo filharmonikov, eno prvih v Evropi. Delovali so v zelo zaprtem krogu kot združenje plemstva nemško in italijansko govorečih amaterskih glasbenikov po zelo natančnih zakonih in v različnih prostorih do leta 1780/90. Vsako leto so organizirali regato z glasbo po Ljubljanici, kar organizirajo v Ljubljani še sedaj. Leta 1794 je bila ustanovljena Filharmonična družba, člani so bili iz vrst meščanstva (obrtniki), začeli pa so z godalnim kvartetom (dve violini, viola in violončelo). Počasi je iz tega nastal simfonični orkester, vabili so v goste tudi iz tujine, Družba je delovala zelo dobro, v času druge svetovne vojne pa je samo še životarila. Imenovali so tudi častne člane: Beethoven, Haydn, Paganini ..., nekateri so se odzvali tudi z darovanjem svojih del. Nekaj časa niso imeli svojih prostorov, leta 1891 pa so zgradili sedanjo stavbo na mestu pogorelega nemškega gledališča. Kasneje so jo še preurejali, predvsem velika dvorana nima več poslikanega stropa in velikega lestenca, ostale pa so štiri slike žensk z različnimi inštrumenti, ki predstavljajo glasbene stavke (slikar Heinrich Wettach). Med obema vojnama so dodali balkon in rekonstruirali vzhodno fasado po Plečnikovih načrtih. Pred praznovanjem 300-letnice Slovenske filharmonije in njenih predhodnic je potekala temeljita prenova stavbe. Stara društvena godba, ustanovljena leta 1900, se je preoblikovala v novi slovenski koncertni orkester. Orkester je bil za slovensko glasbo nujna potreba, brez njega bi bilo tudi delo slovenski operi oteženo. Novi orkester je bil po dogovoru z Glasbeno matico ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime Slovenska filharmonija. Obe vojni sta zelo otežili glasbeno ustvarjanje in delo se je lahko uspešno nadaljevalo šele leta 1947.
Filharmonija pomeni skupno skladno muziciranje.
Izvemo tudi, da so v stavbi lahko vaje, koncerti pa le za manjše sestave, veliki orkester nastopa v dvorani Cankarjevega doma. Vsi glasbeniki so profesionalni (96 glasbenikov in 40 v zboru), zaposleni pri Filharmoniji, veliko je tudi gostujočih glasbenikov in dirigentov. Številne so obveznosti čez cel dan, tako je delavnik razbit, plača ni bleščeča, glasbeniki, tudi pevci morajo zdržati 40 let do upokojitve. Kljub tem naporom se na avdicije odzove veliko interesentov, zasluge za njihovo kvaliteto imajo predvsem glasbene šole in Akademija. Poleg koncertov v Ljubljani so tu še gostovanja, ki jih je v zadnjem času manj. Vse koncerte prenaša tudi radio. Inštrumenti so tudi osebna last, večinoma so zelo dragi. Garderoba je zagotovljena, za pričeske poskrbi vsak sam.
V mali dvorani je tudi zanimiva slika 37 slovenskih skladateljev iz leta 1936, avtor je Saša Šantel, slikar in skladatelj.
V veliki dvorani Marjana Kozine prisluhnemo delu generalke za koncert naslednji dan in se čudimo moderni izvedbi glasbe.
Potem se še sprehodimo okrog stavbe, se fotografiramo ...
Nekateri pohitijo na vlak in domov, drugi se sprehodimo še po tržnici, se okrepčamo z malico, pobrskamo po trgovinah. Mogoče si je ogledati tudi film Psom in Italijanom vstop prepovedan v Kinudvor.
Pet minut čez enajst: neobičajna ura za odhod na potovanje, navadno krenemo na pot zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer.
Foto: Vinko Šeško.
Z veliko prtljage se zberemo na Avtobusni postaji Sevnica še pred dogovorjeno uro in kakšno minuto prezgodaj se zavrtijo kolesa avtobusa. V Tržišču poberemo še eno potnico, na Mirni dve, v Trebnjem dve, v Ljubljani še zadnjo in vodnika Nejca Bratušo. 35 Vandrovcev Planinskega društva Lisca Sevnica nas je:
Mi smo mi, Vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(Melodija: Mi smo, fantje vsi ...)
Ko Vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko Vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
Če tudi dež je, al sneg al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, naj sreča spremlja nas povsod! (Melodija: Bella ciao)
Res sije sonce, ko se ustavimo na postajališču Lom ob avtocesti, da se malo oddahnemo,
na postajališču Gonars v Italiji, kjer si privoščimo daljši postanek za kavo in prigrizke, je pa že več oblakov.
Nejc nas ves čas vožnje pripravlja na Azore in uživanje na potovanju. Nekaj časa je živel na teh otokih in jih dobro pozna. Poudari, kako ugodno klimo imajo, dobro hrano, tople vrelce ... Vreme pa zna biti spremenljivo: ciklon prihaja z dežjem in vetrom, pretirano mrzlo pa ne bo. Vsak dan je treba imeti s sabo bojno opremo: vse - od kopalk do pelerine in za preoblačenje od perila in nogavic naprej; na avtobusu da bo dovolj prostora za to. Agencija ne sprejema reklamacij glede vremena, pametno pa se je priporočiti kakšnemu svetniku. Kar se tiče pijač, imajo dobro pivo, vino od Tineta (vino tinto - črno) in od Brankota (vino branco - svetlo). kakšnih 32 vrst mineralnih vod, ki ponekod tečejo zastonj, pitna pa je tudi voda iz vodovoda, samo močno klorirana je.
Dobimo knjižico s podatki in razglednicami Portugalske, dodatno še razglednice Azorov (lahko kar začnemo pisati), potovalni dnevnik z oskarizmi (recimo: Vedno je vsakdo na pravem potovanju.) in obesek za kovček.
Na Letališču Marco Polo v Benetkah smo zgodnji za naš let ob 19.05.
Foto: Vinko Šeško.
Samo z osebnim dokumentom (osebno izkaznico ali potnim listom) se prijavimo na let, oddamo prtljago in gremo na kontrolo, pri kateri je treba oddati v plastične škatle, vse kar nosiš s sabo (ročno prtljago, telefon, fotoaparat, vse iz žepov) in marsikaj tudi sleči (jopice, srajce, pasove). Omejene so količine tekočin, ki morajo biti v posebnem pakiranju, pa ostrih in nevarnih predmetov tudi ne smemo vzeti na letalo.
Gremo v Benetke in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Z busom, letalom za nas ni več mej, se sprosti, uživaj, uživaj čim prej!
Gremo v daljine dokler nas ta strast ne mine, Azori in še drugam, hitro se odloči kam.
(Melodija: Gremo v Kamnik)
Zdaj pa se začenja čakanje: hodiš po hodnikih, si ogleduješ trgovinice in lokale, najdeš kakšen prazen sedež, klepetaš s sosedom, ogleduješ mimoidoče (letališka stavba je polna potnikov in potnic) ... Da je mera polna, nas pokličejo k vkrcavanju s 50 minutno zamudo. Zamudo pri odhodu imajo skoraj vsa letala, baje zaradi jat ptic.
Letimo s portugalsko letalsko družbo, najprej z A320 (malo manj kot 200 potnikov), potem A321 (malo več kot 200 potnikov), obe letali veljati kot zelo varni. Na vseh štirih poletih je bil le tu ali tam prazen sedež, hrana in pijača sta plačljivi in dragi. Polet do Lizbone poteka mirno, skoraj tri ure smo v zraku in zaradi zamude nas skrbi veza naprej. Pohiteti moramo, letališko osebje nas usmerja na vsakem vogalu, vsi se uspešno vkrcamo.
Na poletu preko Atlantika nas malo več stresa, tik pred pristankom pa se letalo spet dvigne, ker pilot zaradi megle ne vidi steze, pa še močan veter piha. Obljubi, da bo še enkrat poskušal, sicer pa se bomo morali vrniti v Lizbono. Groza! Končno po treh urah pristanemo na Letališču Janeza Pavla II (Aeroporto João Paulo II, on je tu pristal leta 1991) Ponta Delgada na Otoku Sao Miguel (Azori) z guganjem, potresavanjem in poskoki.
Spodnji posnetek: Nevenka Vahtar.
Ampak vsi smo veseli, da smo ob pol enih po lokalnem času (dve uri za nami) na trdnih tleh.
V Benetkah je gneča, zamude, ojej, veza v Lizboni, kaj bo pa zdej?
Letalo ulovili, se guncal naprej, kje je zdaj steza, le dobro poglej. Gremo v daljine ...
Hitro dobimo prtljago, avtobus nas čaka, vozi nas šofer Pedro mimo šolskega centra (imajo tudi svojo univerzo), trgovskega centra (odprt do enajstih), do hotela ni daleč. V bistvu do dveh hotelov, ki sta oba v središču največjega mesta na otoku: Ponte Delgada. Deset potnikov in potnic pustimo blizu Hotela Comfort Inn, ostali smo nameščeni v Hotelu Camoes. Ulice so ozke, zato moramo vsi malo peš. Nič preveč se ne razgledujemo, po naše je ura že tri zjutraj, hitro za nekaj ur zaspimo.
Ob običajni osmi uri se nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in sploh nam ni vroče. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Sevnico, Lončarjev Dol do Tineta in Darinke v Trnovcu. Prijazna hiška nad vinogradom nas pričaka v soncu,
po dolinah pa vztraja morje megle.
Foto: Ljubo Motore.
Zadiši po hruškovem žganju in kavi, potem pa na pot.
Lepo se spuščamo ob vinogradu,
potem pa skozi gozd po res lepi poti.
Občudujemo lepo urejeno hišo in okolico na samotni jasi, zdaj se spuščamo po cesti do Pokleka nad Blanco pri Gasilskem domu. V bistvu smo bili že na začetku poti na robu tega raztresenega naselja.
Čaka nas strm vzpon na Tomažev hrib,
Spodnji posnetek: Ljubo Motore.
ki nas pričaka s križem, zastavo in razgledom.
Za nami iz gozda kuka vrh zvonika cerkve na Grački gori,
na drugo stran se naprej od Okroga (Krajna Brda) odpirajo Selce in Trate, preko hriba pa predvidevam, da je moja rojstna hiša še v megli.
Sicer vztrajno trdim, da skozi Priklance, zaselek Pokleka nad Blanco, še nisem hodila, pa se izkaže, da ni tako: v nasprotni smeri smo že šli.
Ogrlica hiš na grebenu je to:
na vzhodu gledamo Handijo in Cerkev svetega Antona (Gorenji Leskovec), na zahodu Trnovec, Podvrh, Sveti Rok in celo Topolovec. Na koncu zaselka bi lahko zavili desno: Cirje, Klanc (pod Cerkvijo Vsi Sveti) in končno središče Gorenjega Leskovca s Cerkvijo svetega Antona, mi pa se odločimo za levo stran in spust v dolino. Ves čas hodimo po asfaltirani cesti, brežina nad njo je močno utrjena, predvidevamo, da so asfalt potegnili tudi do Osredka, za katerega se cesta odcepi desno. Ta zaselek je tako odmaknjen, da ga baje tudi Nemci med drugo svetovno vojno niso našli, mene pa spominja na drago sošolko Silvo, s katero sva štiri leta skupaj gulili klopi v šoli pri Svetem Antonu.
Spet križišče: desno v Trnovec, levo na Blanco, mi pa preko potoka in naravnost v hrib po travniku in gozdu čez drn in strn. Vseeno boljše od asfalta.
Tine in Darinka gostoljubno poskrbita, da ne bi omagali od lakote in žeje: odlični gobova in bučna juha, domač kruh, slastna sadna torta, zraven pa cviček in modra frankinja. PRISRČNA HVALA!
Spodnji posnetek: Ljubo Motore.
Sprehodimo se do ogromnega hrasta, ki ga trije ne morejo objeti, potem pa se odpravimo proti domu, saj je že odzvonilo poldne. Okrog enih smo v Sevnici po tem čudovitem sončnem dopoldnevu.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
