20. 8. 20

Ljubljana tretjič - 18. 8. 2020

Vremenska napoved za Ljubljano: ob enajstih dopoldne nevihta. Vseeno grem: kar bo, pač bo. Vlak okrog pol osmi je točen, knjiga med vožnjo zanimiva, v Ljubljani smo nekaj minut čez deveto. Res je oblačno, zato se odločim, da ne bi hodila kam proti Rožniku, kot sem prvotno načrtovala.



Po Miklošičevi cesti ogledujem fasade in se čudim, kako se novejše meša s starim. Tudi poslopje pošte na Slovenski cesti je pogleda vredno. Pri Maximarketu je prijetna kavarna in slaščičarna, lepo je tu posedeti in opazovati mimoidoče ter omizja sivolasih pri klepetu za sosednjimi mizami. Dve evra za kavo z mlekom: no, ja, zaračunajo še okolje in bližino Državnega zbora Republike Slovenije.


Na drugi strani pa se dvigujejo zvoniki Nunske cerkve - Uršulinske cerkve svete Trojice, ki so jo zgradili v letih 1718 - 1726 in ima posebno zanimivo pročelje, obrnjeno proti Kongresnemu trgu. Njene notranjosti mi še ni uspelo videti, tudi tokrat nisem bila pri njej ob pravem času. V mogočni stavbi samostana iz začetka 18. stoletja red uršulink vodi Kulturni center, Angelin vrtec, Študentski dom Uršula ... Na mestu nekdanjih vrtov in nasadov dreves pa danes stoji trgovina Maximarket. 


V delu renoviranega samostana je svoje prostore našel tudi Slovenski šolski muzej. Prijazna uslužbenka mi predstavi vsebino in zavrti posnetek učne ure iz starih časov, ki jo lahko izvedejo z najavljeno skupino. 


Pripravljenih imajo več ur: od Nedeljske šole iz leta 1865 do telovadbe iz leta 1932. Pri vsebini lahko posežejo celo do rimskih časov. 


Stalna razstava na slikovit in razgiban način prikazuje razvoj šolstva pri nas od leta 1848 do 1991, predstavitev starejših časov trenutno prenavljajo. Začasno razstavo V tem domu luč prosvete sije! so pripravili ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem. Na hodniku so postavljeni panoji premične razstave o razvoju glasbenega šolstva in 
periodnem sistemu.



Pri Kongresn
em trgu me preseneti gradbišče na mestu nekdanje Tovarne Šumipostavljajo nekaj modernega za poslovne prostore in luksuzna stanovanja. Kako bo to videti med samimi starimi zgradbami?


Zdaj pa po brvi preko Ljubljanice z lepimi razgledi proti Tromostovju, kjer so leta 1832 na mestu starejših mostov zgradili osrednjega kamnitega, med leti 1929 in1932 pa dodali še na vsaki strani po enega za pešce. Za slikovito ozadje pa za mostovi stoji Frančiškanska cerkev ali Cerkev Matijinega oznanjenja: gradnja 1646 - 1660 na mestu starejše cerkve. 



Iščem vhod v Gledališki muzej, ki ga najdem v prvem nadstropju lepo ohranjene stavbe s prijetnim atrijem. Deluje v okviru Slovenskega gledališkega inštituta in ogledati si je mogoče razstavo HOJA ZA GLEDalIŠČEM – Od jezuitov do Cankarja. Priznam: če ne bi kupila vstopnice za enajst muzejev in galerij v Ljubljani, sploh ne bi vedela, da imamo v Sloveniji tak muzej. Zanimiv prikaz razvoja gledališča in značilnosti v posameznih obdobij. 


Izstopim skozi glavni vhod/izhod na Mestni trg, kjer se vedno z zanimanjem ozrem v fasade starih zgradb. 


Počasi se sprehodim do kopije Robbovega vodnjaka (original iz leta 1751 je od leta 2008 v Narodni galeriji), na katerem so poosebljene reke Sava, Krka in Ljubljanica - Vodnjak treh kranjskih rek. 



V Mestni hiši
pa so poleg zanimivo okrašenega atrija z Narcisovim vodnjakom vedno tudi zanimive razstave, 




trenutno: Keramika v Magistratu 2020 - Dialog, Andrej Lamut: Mnemosis in Tea Curk Sorta: Paradigma linije (svojske oblike iz zvite žice).  Sama zgradba ima osnovo v 15. stoletju, barokizirali so jo v 18. in dodali še dve sosednji hiši. Tudi sicer so jo večkrat prezidavali in prenavljali. Baje, da iz nje vodi skrivni izhod na Ljubljanski grad.

Mimo Stolnice svetega Nikolaja, ki so jo gradili na mestu starejših cerkva od 1701 do 1706, kupolo pa dodali leta 1841, 


pridem do Zmajskega mosta, ki so ga odprili leta 1901 kot nadomestilo za leseni Mesarski most, poškodovan v potresu leta 1895. Značilni so štirje veliki zmaji in 16 manjših - simboli Ljubljane. 

Pot nadaljujem po Poljanskem nasipu, kjer se čudim novogradnjam, 


Ljubljanico pa prečkam po Žitnem mostu - brvi za pešce iz leta 2010 in opazujem ladjice, ki pristajajo spodaj. Zdaj pa na Tabor, 


kjer si v Kavarni SEM najprej privoščim kavico in počitek na ležalniku.


Nenavadno izgleda zdaj kompleks nekdanjih vojašnic na Metelkovi: vsa poslopja, razen enega, so renovirana, večini so dodani moderni prizidki. 


Tako je tudi pri Narodnemu muzeju Metelkova, ki ima stalne in občasne razstave. 


Občasni sta trenutno Slovenska majolika z bogato zbirko majolik in vrčev ter Čarobni botanični vrt






Prvo nadstropje predstavlja Galerijo stolov in svetil; vse, kar je potrebno za Slavnostni banket; Galerijo omar in ur; De voto (predmeti za bogoslužje) ter Borisa Gregorko (sokolskega tekmovalca, trenerja in organizatorja).




V drugem nadstropju so na ogled: Elipse umetnosti in glasbe, Vse za otroka, Sakralni tekstil in Vojska čuva sedem zakladov. Vse postavitve so pregledne, razgibano postavljane in izčrpno dokumentirane.


V sosednji stavbi ima prostore Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Za razliko od drugih obiskanih muzejev in galerij je ta puščen v grobi obliki, vsebuje pa raznolike razstave in inštalacije. Moderne umetnosti ne razumem prav dobro in mi je všeč le, če je dekorativna, zato sem se po prostorih le sprehodila.


Na severnem koncu ploščadi Metelkova stoji še neobnovljen objekt in pa skupek poslopij Avtonomnega kulturnega centra Metelkova - "alternativni prostor drugačnosti". Res je drugačen od česarkoli.

Tokrat sem bila posebno pozorna na mešanje starega in novega: včasih bolj, pogosto manj posrečeno. Na vsak način pa se bo treba na to navaditi: 

slikoviti novi bloki in prav blizu propadajoča vila, urejen park na vogalu Masarykove in Resljeve, takoj zraven pa veliko zaraščeno propadajoče področje ...

Vremenska napoved se ni izpolnila: v Ljubljani ni padla niti kaplja dežja, v Sevnici pa so me pričakale luže.

Video:







13. 8. 20

Ljubljana drugič - 5. 8. 2020

Dežuje. Če dež je, megla ali mraz - to hudega ni nič za nas: tako pojemo pri Društvu Šola zdravja in vadimo 1000 gibov pod napuščem Športnega doma Sevnica. Okrog pol desetih, ko čakam na vlak za Ljubljano, je že vedro. Dobro uro in pol vožnje med pogledi skozi okno in branjem knjige hitro mine.

Ljubljana me pričaka umita. 

Že dolgo nisem hodila proti Bavarskemu dvoru in zdaj se čudim Pošti in Telekomu, ki dograjujeta svojo stavbo in z višino poskušata konkurirati Hotelu Intercontinental preko ulice. V bližini so še Pogačnikovi kamni, za Pivovarno Union za zagledam obris džamije - prava bela lepotica je. 

Preko prometne Celovške in že sem v Tivoliju, ki se lepo nadaljuje na Rožnik, Šišenski hrib in Mostec. Prava zelena oaza! Pri Kopališču Tivoli že pridno igrajo tenis, jaz pa si na klopci privoščim malico. 

Kot naročeno je blizu tudi igrišče za mini golf in Mini Cafe Golf, ki je prijeten lokal za kavico in še kaj sladkega.

Napotim se proti Cekinovemu gradu, baročni zgradbi, ki jo je dal postaviti Leopold Karl Lamberg v letih 1752 - 1755. Med različnimi lastniki (pri enem je nekaj časa kot domači učitelj stanoval France Prešeren) je bil od 1793 dalje tudi Lovro Szőgeny. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili (Szőgenov - Cegenov grad) in od takrat je grad znan kot Cekinov grad. Druga razlaga pa je, da ga je ljubljanski trgovec Peter Kozler (avtor zemljevida Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin) leta 1865 kupil za cilinder cekinov. Od leta 1955 je namenjen muzeju, trenutno Muzeju novejše zgodovine Slovenije

Na panojih pred stavbo je  na ogled 280 prispevkov - stripov natečaja Življenje v času koronavirusa.






Stalna razstava Slovenci v XX. stoletju nas popelje skozi burne čase prve ter druge svetovne vojne in vse do leta 2008. 


Do nje pridemo po stopnišču, na katerem so stopnice označene s prelomnimi dogodki naše zgodovine.

V tem nadstropju je tudi slavnostna dvorana z večkrat preslikano in obnovljeno poslikavo ter balkonom s pogledom na park.

Pritličje je namenjeno občasni razstavi Fotoaparat in vojna


Fotografije iz časa druge svetovne vojne so neprecenljiv dokument tega časa.


Med njimi sem našla tudi Petkov posnetek 14. divizije na Radežu, za veliko fotografij pa avtor ni znan.

Spet se napotim po Tivoliju,  ki je nastal iz parkov okrog gradu Podturn ter Cekinovega gradu. Meri približno 5 kvadratnih kilometrov in o njem piše Wikipedia:

Načrt za javni park je izdelal francoski inženir Blanchard. Park so odprli leta 1813. Kasneje so ga urejali Latterman, vrtnarji maršala Radetzkega in drugi. Po potresu je pri urejanju svetoval arhitekt Fabiani županu in vrtnarju Heinicu. Švicarijo je načrtoval arhitekt Koch, ledenico v bližini pa arhitekt Jager. Dobro stoletje kasneje, med letoma 1921 in 1939, je Jože Plečnik delno preuredil podobo parka. Danes ima park številne sprehajalne poti, cvetlične ureditve, fontane in kipe. Glavne točke parka so trije veliki kostanjevi drevoredi in Jakopičev drevored, ki ga je razširil in uredil Plečnik. Park so v prvi, še posebej pa v drugi polovici 20. stoletja dopolnjevali z različnimi objekti športno-sprostitvene narave. Tako so zgradili ribnik, ob preureditvi vrtnarije dodali botanični vrt, ohranili rastlinjak, med drugo svetovno vojno so uredili otroško igrišče, že prej letno kopališče Ilirija (1929), športno dvorano Tivoli (1965 - arhitekt Marjan Božič), pokrito kopališče s fitnesom in kegljiščem (1973; arhitekt Fedja Košir) ... Poleg tega v parku najdemo še odprta igrišča za tenis, košarko, kotalkanje in mini golf, trim stezo. V parku sta še dva pomembnejša baročna objekta: Cekinov in Tivolski grad. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom tvori Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 509 ha.


S travnika se odpira lep razgled na mesto, na desno se odpirajo poti kam više, 


ob poti pa stojijo ostanki starih dreves, ki gostijo novo življenje. 


Pozabavam se z Drevesnimi ugankami, ne zmenim se za povabilo na Trim stezo, 


zamikajo pa me stopnice do Švicarije - bistroja in kavarne, včasih pa je bil to hotel. 


In že je tu Grad Tivoli ali grad Podturn, ki ga je dal preurediti iz starejše zgradbe škof Hren leta 1611 in je služil za rekreacijo in kratkočasje jezuitom in gojencem. V 19. stoletju je bila tu vojaška bolnica, pa skladišča, vojašnica, kasneje gostilna in kavarna, po drugi svetovni vojni stanovanja, danes pa je v njem Mednarodni grafični likovni center z razstavami in koncerti. Stavbo stražijo štirje litoželezni psi, ki pa nimajo jezikov. Odpira se pogled na Jakopičevo sprehajališče in nasad rož, ki pa bi rabil pridne roke za odstranjevanje plevela. Podobno je tudi pri drugih rožah po Ljubljani. 


V južnem delu parka se sprehodim mimo Rastlinjaka Tivoli z mnogo oleandri in nasadom vrtnic. 




Zraven pa pravo bogastvo cvetov lokvanja na Ribniku Tivoli: največ je belih, družbo pa jim delajo tudi rumeni in rožnati. 
Približne mere: dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9 - 1,3 m, prostornina 5000 - 7700 kubičnih metrov. Uredili so ga leta 1880 z izkopom in ga prvotno namenili čolnarjenju in drsanju, danes pa ga skoraj v celoti preraščajo lokvanji, med katerimi uživajo račke.


V bližini je postavljen kip Edvarda Kocbeka, ki sedi na klopi, na njenem naslonjalu pa je človeška figurica, mogoče vnuka, ki je baje izjavil, da je kip kot bi bil živ dedi.


Proti njemu pa jo po trati maha Boris Pahor kot nenavadno boemska pojava.

Veliko otroško igrišče, 




potem pa proti Jakopičevemu sprehajališču, kjer je vedno kakšna razstava na panojih. Tokrat Nogometna zveza Slovenije predstavlja razvoj nogometa v Sloveniji. 


Čisto zraven pa se razprostira lep del parka z nasadom vrtnic, pravkar pokošeno travo in razgibanim vodometom. Ravno pravo okolje za malico.



Pod železnico se sprehodim do srbske pravoslavne cerkve Cirila in Metoda, ki je značilen primer pravoslavne arhitekture pri nas v obliki grškega križa in petimi kupolami ter bogato notranjo poslikavo. Zgrajena je bila leta 1936, posvečena pa leta 2005. Pred njo stoji kip Vuka Stefanovića Karadžića, za njo pa nudi senco prijeten park.


Preko ceste ni mogoče zgrešiti velikega poslopja Narodne galerije
ki je osrednja galerija slovenskih likovnih del. Hrani največjo zbirko umetnin, ki so nastale na slovenskem ozemlju v obdobjih med srednjim vekom in modernizmom. Ustanovljena je bila leta 1918. Svoje prostore ima od leta 1933 v stavbi ljubljanskega Narodnega doma na Cankarjevi cesti. To je neoklasicistična palača z neorenesančno fasado, zgrajena leta 1896 po ideji nekaterih domoljubov. Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost prirejanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt s plesiščem za palačo. V pritličju je bila tudi večja telovadnica. Za potrebe Narodne galerije so leta 1993 zgradili prizidek, v letih 2001 - 2002 pa še vmesni trakt.

Ko človek stopi skozi slovesni vhod, glavni je v vmesnem traktu, ga prevzame občutek spoštovanja do umetnosti, ki ga obdaja. Za udobnejši ogled je najbolje odvečno prtljago odložiti v omarico, potem pa lepo po vrsti.


Na desni si je mogoče ogledati predstavitev Zorana Mušiča (1909 - 2005), ki pa me ni preveč pritegnila. 

Nabožna umetnost srednjega veka (1200 - 1600) iz različnih krajev Slovenije je deloma originalna (poraja se vprašanje, zakaj umetnine niso več na prvotnih mestih), deloma so to kopije, 


recimo Mrtvaški ples iz Hrastovelj.

Po mogočnem stopnišču v prvo nadstropje, kjer so v starem delu zgradbe biseri iz obdobja med 17. in 19. stoletjem



od Kavčičeve dramatične Salamonove sodbe do Tominčevih družinskih portretov z neverjetno prefinjeno izdelavo čipk na oblekah in neverjetnim odbleskom poliranih miz. Pa Pernhart in Karinger s krajinami ...

Pri toliko prostorih je treba kar paziti, da česa ne spregledaš. V prizidku nikakor ne gre izpustiti nove postavitve Stalna zbirka umetnosti  na Slovenskem od leta 1870 daljeŠubic in Pred lovom, 



Ivana Kobilca in njeno Poletje, pa Kofetarica; Groharjev sejalec, Jakopičeve križanke ... Berneker, Zajec, Dolinar, Kalin, Begić kot kiparji ... Še in še: že tolikokrat videno, pa vedno aktualno.


V prvem nadstropju vmesnega dela Umetnost nas vse povezuje: razstava udeležencev tečajev Narodne galerije in 


lep pogled na Robbov vodnjak, ki je tu shranjen od avgusta 2008 in sega v višino dveh etaž. 
Ta vodnjak treh kranjskih rek je najznamenitejši ljubljanski vodnjak s skulpturami iz belega marmorja, dokončan leta 1751. Avtor vodnjaka, Francesco Robba, je zaradi dragega materiala ter dolgotrajnega postopka izdelave skoraj bankrotiral. V obliki personifikacij so upodobljene reke Sava, Krka in Ljubljanica. Stal je na Mestnem trgu pred ljubljansko Mestno hišo, na stičišču treh mestnih ulic, kjer je zdaj postavljena replika. (Wikipedia)

Pritličje vmesnega dela je namenjeno glavnemu vhodu, galerijski trgovini in kavarni, ki pa je trenutno zaprta. 


Podaljšali pa so ogled razstave Srbski modernizem 1880 - 1950 kot ogledalo srbskega modernizma s številnimi avtorji in avtoricami.



Zunaj sije sonce, ulice se polnijo, jaz pa krenem mimo Opere, ki je zanimiva kombinacija starega iz leta 1892 in modernega prizidka iz leta 2011. 


Še naprej do spomenikov Stanetu Kavčiču, Francetu Bučarju in Janezu Stanovniku. 

Čisto blizu je Grobnica narodnih herojev


zadaj pa mogočo poslopje Narodnega muzeja Slovenije, ki gosti tudi Prirodoslovni muzej Slovenije
Stalno razstavo sestavlja več zbirk. Geološko-paleontološka zbirka zajema mnoge fosilne ostanke, najdene na našem ozemlju. Zbirka mineralov barona Žige Zoisa,  Hohenwartova zbirka konhilij (lupin mehkužcev) in zbirka žuželk Ferdinanda J. Schmidta so ustanovne zbirke z veliko zgodovinsko in znanstveno vrednostjo. 


Biotsko raznolikost Slovenije obiskovalci spoznavajo ob alpski, barjanski, gozdni in morski diorami ter zbirki ptic, plazilcev, rib in okostij različnih vretenčarjev. 


Največji vtis napravi okostje mamuta, ki je staro več kot 20 tisoč let. Kot občasni razstavi je mogoče obiskati dve temi - Naše malo veliko morje in 
Razsvetljeno naravoslovje: Scopoli in Zois.


Narodni muzej Slovenije
obsega bogat rimski, srednjeveški in novoveški lapidarij; prikaze Prazgodovina, Antika ter Srednji vek. Najbolj so mi ostali v spominu: 


najstarejše glasbilo na svetu - 60 tisoč stara neandertalčeva piščal, deblak z Ljubljanskega barja, kip Emonskega meščana, 


ostanki iz vodne cisterne z Ajdovskega gradca, egipčanska mumija. 


Dvorišče zgradbe so leta 1991 prekrili in trenutno so ga uporabili za slikoviti prikaz Ko zapoje kovina



Današnja muzejska stavba je prva za muzej namensko grajena stavba na območju današnje Republike Slovenije in je bila za javnost odprta leta 1888, vhodna avla in stopnišče sta bogato poslikana (brata Šubic). 


Brez vstopnine si je v novem zunanjem lapidariju iz leta 2006 v parku mogoče ogledati veliko ostankov iz rimskih časov.

Dovolj bo za danes! 



Še sprehod po Slovenski cesti s čudovitim ozadjem Kamniško-Savinjskih Alp,


potem pa z vlakom domov. Vsaj še enkrat bom odšla odkrivat znamenitosti in lepote Ljubljane.

Video: