Ob pol osmih je na avtobusu za strokovno ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica v Poljansko dolino zasedenih že 47 sedežev, eden se zapolni še v Tržišču. Hitro napredujemo po avtocesti proti Ljubljani: šofer Davor spretno suka volan, vodič Zoran Zelič pa jezik, ko nam razlaga zanimivosti ob poti.
Na Barju se ustavimo za nujne potrebe, tudi za kavico, h kateri prav prijajo krofi, ki jih imamo s sabo.
Posebnost v Kavarni Visoko je terjakov čaj z zdravilnimi učinki iz zrelih bezgovih jagod, res je okusen.
Ob dvanajst dvanajst je dvanajst stopinj, mi pa v hribe: skozi Poljane nad Škofjo Loko, kjer se spomnimo tudi rodbine Šubic, skozi naselja Volča, Podobeno, Dolenčice (rojstna hiša slikarja Antona Ažbeta),
Pridobljene kalorije je treba vsaj malo porabiti, zato se peš odpravimo mimo pomnika o meteroitu, ki ga je leta 2009 našel Vladimir Mirko Štibelj,
Na nas padejo prve kapljice, s trinajst se temperatura spusti na osem stopinj, zato se odpravimo v avtobus in se spustimo v dolino.
Varno se vračamo v Sevnico, kjer smo točno ob ob predvidenem času - ob sedmih zvečer. Sploh se nam skozi dan uspe držati časovnice. Bravo, Alenka Žuraj Balog, za tako zanimiv program in njegovo izvedbo! Pa še drago ni bilo!
Dvorec Visoko leži v Poljanski dolini (med Škofjeloškim hribovjem in Polhograjskimi Dolomiti) in je v lasti občine Gorenja vas - Poljane ("Raj pod Blegošem"), leži pa v občini Škofja Loka, 500 metrov od občinske meje, zaradi vrtin zelo kvalitetne vode. Johan Kalan je bil eden izmed lastnikov Dvorca, družina pa izvira iz Selške doline. Tu so bili Kalani preko 200 let: od sredine 17. stoletja do konca 19. stoletja, ko je leta 1893 to posestvo kupil doktor Ivan Tavčar. Rojen je bil sicer v Polanah, kot pravijo domačini v svojem narečju rovtarske skupine, mislil in pisal je po polansko, kasneje pa se je v Ljubljani pogospodil. Miha Naglič iz Žirov je napisal knjigo Kultivirati svoj rovt o tem področju in jeziku. Sam Dvorec je bil zgrajen v prvi polovici 18. stoletja, ko so bili ti kraji kar precej premožni kot del škofjeloškega gospostva v lasti škofije Freising celih 830 let: od leta 973, ko ga je nemški cesar Oton podelil Škofiji Freising - škofu Abrahamu. S tem so povezani tudi Brižinski spomeniki - najstarejši tekst v slovenskem (verjetno tudi slovanskem) jeziku v latinici, ki ga naj bi uporabljali prav tem gospostvu. S Poljansko dolino je povezana tudi zgodba, kako je freisinški škof Abraham jezdil na konju po malo naseljeni dolini, medtem pa ga je napadel medved. Njegov služabnik zamorc (nič žaljivega: človek iz dežele za morjem - iz Afrike) je medveda pokončal, v zahvalo pa mu je škof obljubil, da ga bo naredil slavnega. Zamorc s krono je postal simbol freisinške škofije, pa tudi mesta Škofja Loka. Dvorec je bil ena najpremožnejših kmetij, lastniki so bili tudi župani. Tudi sicer se je tu razvila mogočna hiša: škofjeloško-cerkljanska, dvonadstropna, Visoški dvorec je najbolj imeniten. Jurij Kalan je obogatel s trgovino z vinom iz Furlanije in Vipavskega, poročil se je s hčerko loškega meščana, kar je bila redkost, in je od tasta prevzel posel. Zgradbo so sezidali Furlani in ima velike obokane kleti za shranjevanje vina. Nikoli niso bili tu ljudje plemiškega rodu, vedno kmečkega. Za dva kmeta (Oblak, Demšar) iz Poljanske doline pa je znano, da sta si na Dunaju kupila baronski naziv. V 18. stoletju je bila ta dolina središče pridelave lanu in grobega platna za pristanišče v Trstu, živino so redili više.
Ivan Tavčar je dobil dovoljenje, da je pokopan na posestvu pod kapelico z ostalimi družinskimi člani, tudi enim kužkom. Pred nekaj časa je bila precej zanemarjena in zarasla, zlikovci so celo odnesli bronasti kip. Dediči so organizirali ureditev, potem pa so podarili kapelico občini, ker so zadovoljni z obnovo Dvorca Visoko. Doktor Tavčar si je okrog stavbe uredil tudi park, nekaj starih dreves je še ostalo: bukev z vijoličnimi listi in veliko žira. Žiri, Žirovski Vrh: imena izhajajo iz žira, ki so ga v 19. stoletju tu nabirali, zmleli in naredili žirovo olje ter olje prodajali v Trst za ulično razsvetljavo. Z uvedbo plinske razsvetljave je bilo tega posla konec. Skozi te kraje je že v davnini potekala pomembna trgovska pot proti Trstu: ne po dolinah, to bi bilo tehnično teže, ampak hribih. Ivan Tavčar je bil tudi ribič z zasebno ribolovno pravico od Hotavelj do Loga (preganjal lovljenje na črno), bil je tudi lovec in je vabil na lovske pogone in pojedine. Tudi danes se ribiška družina imenuje Visoko. Dvorec je imel po drugi svetovni vojni pestro usodo: večino opreme so odpeljali (veliko tega je v škofjeloškem muzeju: Kalanova spalnica), nekaj je bilo vandalizma. Ohranile so se nekatere do 300 let stare knjige, železna skrinja, v kateri je Ivan našel staro kroniko v gotici ... V Visoški kroniki je Tavčar opisal stvari malo po svoje, imel je idejo o trilogiji, napisal pa je samo prvi del: 17. stoletje, čas tridesetletne vojne, ker so mu zaradi bolezni moči pošle, sicer je imel v načrtu še 18. in 19. stoletje. Sicer pa je bil rojen kot Janez (Ivan je vzhodno, ortodoksno ime, on ga je prevzel kaneje pod vplivom panslovanskih idej) v družini "pr' Kosm" v Polanah na gričku nad starimi Polanami z veličastno baročno cerkvijo svetega Martina, ki so jo leta 1954 zaradi političnih razlogov nesmiselno porušili. Bila je ena najbolj dodelanih sakralnih arhtektur v Sloveniji, imela je obliko dvanajsterokotnika. Z rušenjem je kraj izgubil svoji pravi izgled, čeprav ima zdaj novo cerkev, za katero pa so dobili dovoljenje na poplavnem področju. Arheologi trenutno raziskujejo področje stare cerkve in so našli temeljni kamen z letnico 1710. V šoli učitelj in duhovnik prepoznata Ivanovo inteligenco, na Raki je imel strica duhovnika, h kateremu je hodil na počitnice. Mati je želela, da bi šel v duhovniški poklic, vendar se je odločil za pravo na Dunaju. Bil je zelo ambiciozen, dosegel je doktorat, zgradil kariero kot advokat. Že kot srednješolec se je hodil ženit k dekletu - posvojenki najbogatejšega človeka na slovenskem tistega časa. Oče ga je odgnal, mogoče je bilo še dobro, ker je mlada umrla zaradi tuberkuloze. Bila pa je nekaj časa lastnica škofjeloške graščine, ki jo je od očeta dobila kot poročno darilo. Tavčar je poročil Franjo Košenina iz bogate trgovske družine in ta mu je v zakon prinesla doto, nekaj je dala zraven še ena teta, tako so lahko kupili Dvorec Visoko. To je bi za njega velik uspeh: Kosmov Janez s kmetije je postal visoški gospod. Sicer so tu živeli ob koncih tedna, drugače pa v Ljubljani, kjer je bil nekaj let tudi župan. Franja mu je omogočila vstop v visoke kroge, v katerih se je odlično znašel, pomemben je bil tudi v politiki. Bil je član liberalne stranke in poslanec na Dunaju. Pod psevdonimi je pisal panflete proti politično drugače usmerjenim. Žena ga je podpirala, z drugimi ženskami je zbrala 200 tisoč podpisov v podporo Majniški deklaraciji. Literarni zgodovinarji ga kot pisatelja postavljajo na visoko mesto, znal se je poglobiti in obuditi duha časa, znal je najti podatke in jih preplesti s fiktivnimi dogodki. Znan je njegov futuristični roman 4000, ki je bil uspešnica še v času njegovega življenja. Delo Cvetje v jeseni je najbolj znano zaradi filma, snemali so v kraju Javorje pod Starim vrhom.
Občina Škofja Loka obsega 62 naselij v enajstih krajevnih skupnostih, kjer živi skoraj 23 tisoč stalnih prebivalcev, velik je delež dnevnih migrantov na to področje in z njega. Pomembna industrija je zgoščena ob železnici, dobro so zastopane tudi storitvene dejavnosti. Kmetijstvo je še vedno pomebno. Mesto leži na sotočju Selške in Poljanske Sore in velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Je središče občine. Zgodovina področja sega v bakreno dobo, mestna pa v leto 973, ko je bila prvič omenjena. Cesar Otto II je daroval področje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem, povezava s Freisingom velja vse do začetka 19. stoletja (800 let), potem pa pride pod avstrijsko oblast. Začetki Škofje Loke so v Stari Loki ob Selški Sori. Loški grad je najbolj znana arhitekturna dominanta Škofje Loke, pod njim pa Župna cerkev svetega Jakoba. Stari grad (Divja Loka) nad Škofjo Loko je najstarejši še viden grad na Loškem. Leži ob vznožju Lubnika in je svoj čas predstavljal pomembno strateško in obrambno točko, saj je pogled z njega segal vse od vhoda v Selško dolino, čez celotno Sorško polje vse tja do Kranja. O njegovi trdni gradnji pričajo današnje ruševine, ki še več kot pol tisočletja po uničujočem potresu in prenehanju uporabe lepo kažejo zasnovo gradu. Grad je prvič omenjen leta 1202, listine pa kažejo, da so v 14. stoletju vložili ogromne vsote denarja v njegovo obnovo in dogradnjo, kar kaže na veliko pomembnost gradu. O gradu Divja Loka kroži nemalo legend. V njem naj bi živeli hudobni roparski vitezi, ki so od vsakega prišleka zahtevali suho zlato in ga vrgli v ječo, če tega ni imel. Najhujša med njimi je bila grajska hči, ki je brez milosti metala mimoidoče v ječo. Gozdni škrat, ki je vse to opazoval, se je nekega dne odločil, da se bo maščeval. Porušil in zaklel je grad, grajsko hči pa spremenil v kačo, ki naj bi še danes prebivala med ruševinami. Odrešil naj bi jo šele poljub pogumnega mladeniča, ki bo iz naropanega zaklada, skritega med ruševinami, zgradil še mogočnejši grad, kot je bil nekoč grad Divja Loka. V okolici Škofje Loke je znana romarska Cerkev Marijine oznanjenja v Crngrobu, morda ima osnovo že v 11. stoletju, danes je arhitektura gotska z gotskimi freskami iz leta 1300 in baročno notranjo opremo. Sem naj bi prihajali celo romarji iz Pariza. Na eni od sten od leta 1453 visi kitovo rebro, prinesel naj bi ga romar iz Kölna, popularno pa naj bi bilo to rebro Ajdovske deklice.
V crngrobških gozdovih je nekoč živela velikanka – ajdovska deklica. Podnevi in ponoči je ob Selščici pasla svojo čredo ovc, ki se je iz dneva v dan množila, in deklica nikoli ni bila lačna. Kadar pa je bila žejna, je z eno nogo stopila na vrh Šmarne gore, z drugo pa na Šmarjetno goro, se sklonila in naredila požirek iz reke Save.
Nekega dne je loški glavar svojim tlačanom zapovedal, naj sredi crngrobških gozdov zgradijo veliko cerkev. Tlačani so trdo delali, vendar za ošabnega glavarja cerkev ni bila dovolj velika. Tako so gradili še naprej, skale, ki so jih prenašali na hrbtu, pa so bile tako velike, da so jim od teže krvaveli hrbti. Sredi največjega dela je mimo prišla ajdovska deklica in jih z zanimanjem opazovala.
Tlačani so bili veseli njene pomoči in tako se je ajdovska deklica lotila dela. Ogromne skale je naložila kar v svoj predpasnik in jih prenašala zidarjem. Vodo, s katero so mešali malto, je zajemala iz Save v velikem škafu. Pri delu pa je bila tako pridna, da se je pretegnila, prehladila in nato umrla. Tlačani so bili hvaležni za njeno pomoč. Pokopali so jo v crngrobških gozdovih, še prej pa od nje vzeli eno rebro in ga v spomin nanjo obesili v novi cerkvi.
Ljudje pripovedujejo, da iz rebra ajdovske deklice vsako leto kane kapljica krvi. Ko bo padla zadnja, pa se bo zgodil sodni dan.
Viri: Wikipedia, spletne strani, razlaga vodiča Jureta na Dvorcu Visoko in vodiča Zorana Zeliča
