27. 1. 16

Podgorje ob Sevnični - 27. 1. 2016

Spet se nas je zbralo sedemnajst članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in s štirimi avtomobili brzimo po dolini Sevnične do zaselka Kurja vas. 


Parkiramo pri Pipanu, nekdaj znani gostilni, zdaj pa je tu Bar Pipan, ki ga odpirajo šele popoldne. 


Zato pa je njihova soseda takoj pripravljena postreči s "tekočim zajtrkom". 





Po markirani planinski poti se napotimo navkreber po travniku, mimo hiše na samem, po gozdni cesti, po poljski poti, pa spet po gozdu ... Ogreje nas hoja, pomagajo pa tudi sončni žarki. 



Začnejo se nam odpirati razgledi proti Skalici in na Veliko in Malo Podgorje. Neverjetno, kako raztresena je ta vas! 


V zaselku Gorica nas pozdravi velik trop ovac, mi pa se napotimo naprej do izletniške kmetije Zupan



Tu se prepričamo, da gojijo postrvi res v čisti vodi in bo treba kdaj na kosilo ali večerjo. Vrnemo se nazaj na greben in občudujemo mogočno kmečko hišo, ki pa žalostno propada. 



Spustimo se v gozd in pozdravljajo nas telohi, na več mestih so izviri vode, mi pa se spet vzpenjamo. Smo pod Bevčevim hribom in nad zaselkom Srebotno. 



Tik pred izstopom na travnik odkrijemo pravi vrt teloha. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Na razglednem mestu na vrhu travnika si privežemo dušo z brinjevcem, pecivom in čokolado, potem pa nas Lado spomni, da je bil tu v bližini rojen svetovno znani kipar Janez Zorko, ki zdaj živi in dela v Franciji. Spet se spuščamo, nekaj časa kar po brezpotju, potem pa se pod nami pokaže domačija na samem: pri Zupančičevih smo, še vedno v Podgorju ob Sevnični. Na celotnem pohodu smo hotili uradno po tej vasi in njenih različnih zaselkih. 



Dohod do te domačije vodi po zelo zaviti cesti, mi pa pot uberemo po bližnjici in potem že v dolini po pomrznjenem travniku do avtomobilov pri Pipanu.

Foto: Marta Brežan.
Programa pa še ni konec: Nevenka nas vabi na pecivo in kavo. Vse najboljše!

Video:

25. 1. 16

Ribniki Zaloge pri Prelesju - 25. 1. 2016

Zaloge, Prelesje ... - nenavadna imena. Skozi naselje Prelesje, ki spada v občino Šentrupert, se večkrat vozimo, ko smo na poti iz Sevnice v Trebnje. Pivnico As tudi dobro poznamo, pa jo nekako štejemo kar k Slovenski vasi - tam malo pred Mirno in pri odcepu za Šentrupert. 


Uradno pa je to Prelesje in na levi se nam pogled pogosto ustavi na visokem dimniku, ki ga je že krepko načel čas. Pohodnike in pohodnice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica je danes zanimalo ravno to področje.


Iz dveh avtomobilov se izkrcamo pred Pivnico As, ki pa jo odpirajo šele ob devetih. Torej smo malce prezgodnji za kavico. Previdno se napotimo ob cesti v smeri Mirne, po kateri je vedno precej prometa, pri prvih hišah pa zavijemo v levo, prečkamo progo in se prepričamo, da je ob delavnikih po njej kar nekaj vlakov


saj eden ravno takrat pelje proti Sevnici. 


Smo že v gozdu, po katerem vodijo mehke poti. Tla so močvirnata, vendar jih je mraz lepo utrdil in listje ter zemlja se le malo vdajata pod našimi nogami. Ko pridemo na travnik, ugotovimo, da bi se morali držati bolj gozda, če želimo doseči željeni cilj. 



Zdaj hodimo kar prosto po gozdu, občudujemo umetnine v ledu, jarek s potočkom pa nam že predstavlja oviro. Bolj spretni uporabijo za brv deblo, ki leži preko vode, drugi jo preskočimo malo više. Spet smo na urejeni poti in kmalu pri prvem ribniku, ki ga pokriva led. Ribniki Zaloge so to ali ribniki Prelesje - naravna vrednota, v bistvu pa z vodo zalite glinokopne jame nekdanje opekarne. O njej beremo v Registru nepremične kulturne dediščine:

Opekarno je 1918 ustanovil Furlan Gvido Tondola. Po drugi svetovni vojni se preoblikuje v večje javno podjetje Remont, ki je delovalo do okoli 1975. Po 1985 je bila v večji meri porušena. Ohranjeni so temelji opekarniških stavb, dimnik in glinokopi.

Opekarna je ves čas izdelovala polne zidake, sčasoma pa so prevladali večji votlaki in za njene izdelke ni bilo več zanimanja.
Ribniki so nepravilne oblike in se nekako prepletajo med seboj, razen tistega prvega. 





Zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Med njimi so speljane poti, postavljene klopce vabijo ribiče, saj je voda pravo kraljestvo ščuke, že malo strohnele brvi in mostički omogočajo boljšo prehodnost. Tudi tu vodo pokriva led, ki zdrži celo Vinka. 



Začudimo se, da z ribniki očitno upravlja Ribiška družina Sevnica in dejstvu takoj nazdravimo s Slavičinim kuhanim vinom. Področje lepo izgleda verjetno v vseh letnih časih, če bi le nekateri obiskovalci pospravili svoje smeti. 



Pot nadaljujemo do starega dimnika, ki pa počasi propada. 


Ta dva posnetka sta delo Ljuba Motoreta.

Spet prečkamo progo in lahko bi se vrnili na glavno cesto mimo Mizarstva Berk, 


ker pa je travnik pomrznjen, uberemo bližnjico mimo grozljive črne stavbe Povše metal. Zdaj je ura že deset in Pivnica As bi morala biti odprta, ampak še vedno naletimo na zaklenjena vrata in v lokalu ni videti nič življenja. 


Zato pa nam toliko bolj prija pijača v Gostišču Mlin v Tržišču in klepet ter načrtovanje novih pohodov  z domačinom Janezom Valantom.

Video:

24. 1. 16

Po bodoči E12 - 23. 1. 2016

Kar dva avtobusa sta na poti proti morju: sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica je to in naš cilj je mejni prehod Škofije. 


V bližini Ljubljane nas pozdravi sonce, na Lomu se okrepimo s kavo, 






v Škofijah pa nas gostoljubno pričakajo s toplim čajem, keksi, bajaderami in močnim sredstvom za hlajenje čaja članice in člani Obalnega planinskega društva Koper. 


Zastavonoši sta pripravljena, pozdravijo nas Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, predsednik koprskega planinskega društva Aldo Zubin, predstavniki planinskih društev iz Sevnice in Radelj, član Kluba tržaških turistov in gozdar Zavoda za gozdove, ki po Prahovih besedah skrbi bolj za grmovje kot pravo drevje. Hec mora biti, tudi na videz resni Aldo, ki nas strokovno vodi, med razlago vplete kakšno domislico. 


Zdaj pa pot pod noge: Spodnje Škofije in odsek po nekdanji progi Paranzani, ki je povezovala Poreč s Trstom. 


Še posebej smo veseli lepo očiščene poti med drevjem in grmovjem, 



v zaselku Božiči, ki spada pod Hrvatine pa se nam odpre razgled na Koper z okolico in slovensko obalo vse do Pirana. 


Ob poti pa se že rojeva pomlad: veliko grmov poganja brste, na vrtu cvetijo narcise, ozračje je ogreto na osem stopinj. 


Pridružili smo se trasi Slovenske planinske poti in strumno korakamo skozi Hrvatine, domačini pa nas povsod veselo pozdravljajo. 


Zdaj gledamo že na Trst in s tržaškimi pohodniki obujamo spomine na Devin, pohod po Rilkejevi poti, na plezalce ob stari Napoleonovi cesti, pa na lepote Glinščice. Pot ni naporna in veliko je prilik za klepet in sklepanje novih poznanstev.




Zdaj se samo še spuščamo vse do Ankarana, kjer si privoščimo daljši počitek. Radovedno čakamo, kje nas bo pot vodila naprej. 



Spustimo se do morja in doživimo obrežno močvirje pri Svetem Nikolaju - sredozemski slani travnik, ki je vključen v ekološko omrežje Natura 2000. Poleg redkih rastlin je tu še področje z ostanki morskih mehkužcev - pokopališče školjk in polžev. 


Hodimo mimo vojašnice slovenske mornarice, ob objektih Luke Koper, potem pa po kolesarski stezi ankaranske vpadnice. Marsikdo nam na cestah zatrobi v pozdrav. Že je tu glavni vhod v Luko Koper, pristanišče, kjer pristajajo tudi velike turistične križarke, 


mi pa se povzpnemo na Titov trg. 


Poseben čar mu dajejo Pretorska palača, katere začetek sega že v 14. stoletje, Loža  (15. - 17. stoletje), stolnica - Cerkev Marijinega vnebovzetja (15. - 18. stoletje) in še nekaj drugih mogočnih stavb. Veliko pozornost pa zasluži gotovo tudi nekdanji mestni stolp iz 13. stoletja. V virih lahko beremo:

Do vrha zvonika nas pripelje 204 stopnic. Celotna višina stolpa je 54 metrov, na višini 43 metrov pa lahko občudujemo razgled. Zvonik je bil nekoč romanski utrdbeni objekt. V zvonik so ga spremenili v obdobju od 15. do 17. stoletja in od takrat služi v liturgične namene.



Po lepo oblikovanih stopnicah se mimo zvonov povzpnemo do razgledišča, kjer se odpre pogled od Debelega rtiča do Slavnika, po celem Kopru in okolici. 


Dovolj časa imamo za oglede, obisk stolnice, pa tudi za druge različne bolj posvetne potrebe. 


Še skupinska fotografija in napotimo se naprej: mimo nekdanjega skladišča soli, ki zdaj služi za prireditve in ob obali proti Izoli. 


Seveda ne spregledamo vhoda v novi cestni predor Markovec, ki z 2145 metri dolžine razbremenjuje promet ob obali. Naša skupina okrog 150 pohodnikov in pohodnic pa je krepka ovira kolesarjem na njihovi stezi, ki je namenjena tudi nam pešcem. 


Še postanek pri lokomotivi iz časov Paranzane, ker je v bližini pri roki bencinska črpalka s stranišči, potem pa samo še sprehod skozi Izolo do Simonovega zaliva, kjer nas čakata avtobusa. Mrači se že, čiste hoje je sicer bilo od štiri do pet ur, vendar smo že več kot sedem ur na terenu in vožnja domov nam pomeni pravi počitek. Evropska pot E12 po slovenskem ozemlju pa bo gotovo še marsikomu v užitek.

Video: